Človek si včasih mora kakšno stvar ...

... izmislit.

Ko sem bila majhna mi je bil silno všeč moj sosed, iz hiše čez ulico. Bil je edini fant moje starosti v radiju 20 metrov in posledično je moja kvazi zatrapanost letela nanj. Še danes ne vem, ali mi je bil res všeč ali ne, morda sem si vse utepla v glavo samo zato, da sem imela s pijateljicami o čem za govoriti. Ampak to niti ni bistvu. Ko sva bila še majhna sva se kar dosti družila (dokler ni on šel v osnovno šolo in mi začel podirati snežake in krasti naša jabolka) in vsako leto me je povabil na svoj rojstni dan. Povabil me je seveda bolj iz obveze do staršev in zavoljo dobrih sosedskih odnosov kot pa dejanske želje po moji družbi. Mogoče to pojasni, zakaj sem bila vedno edina punca na zabavah. No in enkrat na tej zabavi so se fantje malo hecali in kot babe opravljali že malce starejšega fanta, ki je živel par hiš stran. Temu fantu naj bi bila všeč moja dobra prijateljica, sicer kar nekaj let starejša od mene. In tako so se sosed in njegovi prijatelji domislili, da me pošljejo k temu fantu z vprašanjem, če se lupčka s tisto punco. Meni je bilo seveda silno narobe in par metrov pred njegovo hišo sem se ustavila, pogledala okoli sebe, če me morda kdo ne opazuje, si zvizualizirala, da fant stoji pred mano in v zrak na glas vprašala: "S. a se z N. kej lupčkata?" Obrnila sem se, šla nazaj na zabavo k sosedu in mu rekla, da fanta ni bilo doma. 

Kako se je ta prigoda razpletla, bom kdaj drugič, sam zaključek namreč za nadaljevanje moje današnje pripovedi ni najbolj obetaven.

Zopet sem se namreč znašala v podobni situaciji. Tokrat je naloga sicer bolj preprosta - pri pisanju eseja je eno izmed pravil to, da ne smemo uporabljati sekundarnega citiranja. Ko človek vzame v roko znanstveno knjigo, je namreč polna nekih citatov in modrosti, ki so jih že prej v svojih knjigah uporabili drugi raziskovalci. Če se pripeti, da je meni eden izmed teh citatov, ki jih ni napisal avtor knjige, ki jo držim v roki, silno všeč in bi ga rada uporabila, se moram sprehoditi do knjižnice in izbrskati točno to knjigo. To sicer ponavadi ni preveč težko, če človek dejansko cel dan sedi v knjižnici. A ker je pisanje eseja doma veliko bolj prijetno (lahko kaj prigriznem, grem pred problema na stranišče, zabušavam, sem lepo v trenirki, peljem psa ven itd.) je torej sprehod vsake pol ure do knjižnice žal neizvedljiv. Tako se torej lahko zanesem samo še na milostljiv google schoolar, library.nu in krasne možnosti oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani. Ampak ena knjiga me pa še posebej heca. Takole namreč, ko se z njo spogledujem malce v eni knjigi, malce v drugi in ko vidim, da je blazno popularna in citirana, tole bi se pa že splačalo imeti. Ampak vrag je v naši FDV knjižnici sposojen, v NUK se pa niti pod razno ne grem včlanit. Kaj sedaj?

V roke vzamem torej to omenjeno knjigo, se pretvarjam, da jo držim, malce polistam, rečem "aha, to je pa zelo dobro napisano, bom malce povzela", citiram, zaprem, odložim nazaj na mizo in se ne sekiram kaj preveč.

Vsaj dokler knjige dejansko ne dobim v roke in jo res malce prelistam, da ne bom preganjana ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Vesolje je včasih izredno radodarno ...