Sploh ne vem, kam ...

... bežijo dnevi. Tako hitro bežijo, da komaj ujamem zadnje minute dneva da prekrižam in odštejem, koliko dni/tednov tega trpljenja v obliki stalnega pisanja znanstvenih ali malo manj znanstvenih esejev in člankov mi še preostane. 

Tole leto je zelo naporno. Tako tisto študijsko, ki se vleče že od oktobra, pa tudi tole koledarsko, ki je staro šele dober teden. Res naporno. Včasih se vprašam, če bo naslednji semester kaj bolje? Se bo vesolje (ali pa bog) spomnil name, na (skoraj) krvave solze, ki jih točim, na vse (ne)urejene misli v glavi, na vsa razmišljanja in planiranja in organiziranja in ... Mi bo to kdaj poplačano? Res me zanima ...

Drugače pa nič novega. Delam, delam, delam. Novoletne zaobljube gredo zaenkrat odlično. Mogoče k temu dejstvu pripomore to, da nimam nekih konkretnih novoletnih zaobljub. Vsaj ne takih, z jasnim ciljem. Ali pa ravo take - z jasnim ciljem, a take, da potrebujejo čas. Niso časovno opredeljene, tako, ja.

Včasih mi tako, kar sredi dneva, v misli priplava določena pesem. Ne vem, če sem kdaj že omenila, ampak jaz nisem ravno ljubitelj glasbe. Spet se napačno izražam. Ljubitelj sem že, ampak zelo malo je priložnosti, ko bi glasbo dejansko lahko poslušala. Doma med učenjem, ne. V avtu - star radio na kasete, ne, raje poslušam Val 202. Na avtobusu na poti na faks - prekratka pot, za tri komade se mi pa res ne da slušalk tlačit iz torbe in v ušesa, ne. Med pospravljanjem - spet, prehitro vse pospravim, poleg tega je sesalec glasen, ne. Edina priložnost, ko bi še lahko poslušala glasbo, je med tem, ko vozim sobno kolo. Ampak spet, temu bi morala posvetiti ogromno časa, da bi zares naredila eno playlisto, ki bi me stalno motivirala in mi vsaj malenkost ne šla na živce, kar se pa na kolesu hitro zgodi. Človek je po prevoženih 20 kilometrih in boleči riti že zelo razdražljiv. Sploh pa je moj okus preveč umirjen, da bi mi dajal kakšen konkreten ritem za poganjanje pedal.

Očitno mi ni usojeno. Tako da se moram zadovoljiti s trenutki, ko mi kakšna pesem priplava v misli in potem si vzamem nekj minut, jo poslušam, si zavrtim še kakšno drugo in je to to. Mogoče pa, nekoč, v naslednjem življenju ali pa ne-vem-kaj.