Včasih smo bili doma naročeni na ...

... Delo. Potem je stvar postala prezahtevna, v smislu, kako se znebiti vsega tega starega časopisnega papirja. Tisti "otok" za ločevanje odpadkov so nam že pred leti odpeljali. Najbližji je tako 2 kilometra stran, tja se mi pa starega papirja ne da odvažati. Roko na srce, komu bi se pa dalo?

Pa to niti ni poanta. Bili smo naročeni na Delo, sedaj nismo več. Sama ga nisem nikoli prebirala, so mi bile pa izredno všeč priloge - Ona, Polet, Vikend. Še vedno so mi. Najbolj mi je v spominu ostala zadnja stran Poleta (čeprav je bila takrat še nekje bolj na začetku), ko so predstavili nekega športnika/poslovneža/moškega, in vsakemu zastavili ista vprašanja - kam gredo na počitnice, kateri računalnik in avto imajo, katero kozmetiko uporabljajo. Podobna stran z vprašanje se sedaj pojavlja tudi v reviji Dober tek, na katero sem naročena. Odlična zadeva, sploh ker tako predstavijo kuharje in ostale stvarnike takšnih in drugačnih dobrot.

No, da preidem k bistvu. Eno izmed vprašanj v Poletu se je glasilo tudi nekako tako, da so vprašani našteli zadnji film, zadnjo predstavo, zadnjo razstavo, zadnjo knjigo in zadnji album, ki so ga poslušali/prebrali/obiskali. Ne vem zakaj, ampak ob pisanju včerajšnjega zapisa o muziki, sem se zamislila, kako bi pa jaz odgovorila na ta vprašanja in še bolj pomembno, kako hitro bi se moj odgovor spremenil?

Zadnji film?

S tem bi imela še najmanj težav. Od vseh naštetih kulturnih prireditev oz. stvaritev, se ta pri meni še najhitreje menja. Zadnji film je bil tako I Don't Know How She Does It, sem pa prepričana, da bi se v roku par dni ta naslov že hitro zamenjal. S tem torej ne bi bilo težav.

Zadnja predstava?
Še do pred enega meseca bi bilo to vprašanje trd oreh. V smislu: "Hm, tako dolgo že nisem bila v gledališču, da se ne spomnim. Kaj že peljejo dijake gledat v MGL?" Ampak ne! Vesolje in silnice mojega življenja so se očitno poravnale in me v decembru kar dvakrat popeljale v Dramo. Zahvalim se lahko moji super službi (in seveda še bolj super šefici), ki mi je to omogočila. V decembru sem si tako ogledala Sliko Doriana Greya in Malomeščane. Obe odlični. Sploh v mali drami sem iz druge vrste dobila kar mravljince po hrbtu, ko se je vse začelo odvijati praktično en meter pred mano! Kot da bi padel v film ...

Zadnja razstava?

No, pa smo tam. Hm, a fotografije, polepljene po knjižnici na FDV-ju, štejejo? Ali pa mogoče tista v začetku decembra v Mestni hiši? Čeprav to, da ne vem, kdo je avtor, najbrž ni najbolj spudbuden podatek, kaj?

Zadnja knjiga?
Je verjetno še vedno 2.999 SIT. Čez leto tale seznam bolj stagnira, poleti je pa več akcije. 

Zadnji album?

Je spet malce problematičen. Jaz zelo redno kdaj raziščem kakšen album povsem v celoti. Samo tistih izvajalcev, ki jih zares rada poslušam. Tako sem nazadnje (znova) poslušala Muse - Showbiz. Odlična zadeva, meni osebno njihov najboljši album. Krasno za neko tako melahnolično vzdušje, ko se človek nagiba k temu, da bi začel furat safr, ampak se mu ne da povsem. Ha.

V bistvu situacija niti ni tako slaba. Vseeno pa moram več hoditi v gledališče. Zato, ker me ob njem zmrazi po hrbtu. Ker sem navdušena nad tem, kako popolni so igralci.