A Good Year, Midnight in Paris, I Don't Know How She Does It

Čeprav sem prijela pritožbe, da tole združevanje filmov v trojčke ni preveč dobro, ker potem nimam prostora, da kaj pametnega napišem, bom pri tem še vedno vztrajala. S prostorom se pa ne bom omejevala, kolikor bo naneslo bo pač naneslo, saj vsak ve, kje se skriva mali čarobni x, ki vas popelje stran od te groze, v lepši svet ...

A Good Year

Bom začela kar z najboljšim filmom. Ne samo najboljšim iz tega trojčka, ampak tako dobrim filmom, da se je uvrstil nekam na vrh meni najljubših filmov. Russell Crowe pri tem ne igra nobene vloge. Če mi verjamete. Maximillian Skinner je britanski borzni mogotec, blazno uspešen, blazno šarmanten in blazno ujet v svetu posla. Tako zelo ujet, da ga noče zapustiti in misli, da je denar in uspeh vse, kar je na tem svetu vrednega. Potem pa nekega dne prejme sporočilo, da je umrl njegov ljubi stric, ki je bil od smrti njegovih staršev pravzaprav edini sorodnik, ki ga je imel. Max se tako sooči z dejstvom, da je podedoval razkošno vilo in posest, kjer vinar Duflot prideluje vino, ki niti ni preveč dobro, kaj šele pitno. V želji, da v parih dneh vilo uredi, pospravi in jo pripravi za prodajo, se Max tako poda na pot spominov. Ta pot mu seveda razkrije veliko več, kot je pričakoval in upal in na prvi pogled so ti spomini le balast, ki mu preprečuje, da bi se hitro vrnil v stresen tempo poslovnega življenja. Ko se pojavi še Marion Cotillard kot mična Fanny Chenal, pa postane zares zanimivo. Zgodba, ki niti ni tako zelo posebna, a je predstavljena skozi krasne karakterje, ambient, tempo filma ... Odlično. Ponoven ogled mi ne uide.

I Don't Know How She Does It

Pa se od odličnega filma premaknimo k malce manj odličnemu. Razen hiše, v kateri živita Kate in Richard s svojima otrokoma, mi ni bilo pravzaprav nič všeč. Aja, še Richard. Če bo moj mož po petnajstih letih zakona še tako seksi in goodlooking, potem sem na dobri poti, ha. Drugače pa je tole bolj kot ne katastrofa. Ne vem, kje bi sploh začela. Pri zgodbi, ki nima ne repa ne glave, je popolnoma raztresena, tako da gledalec stežka ugotovi, kaj mu sploh hoče povedati? Pri Sarah Jessici Parker, ki je tako medla in Carrie all over again, da je to že kar malo brezveze? Ali pri Piercu Brosnanu, ki ima neumno vlogo in se sprašuješ, kaj sploh počne v takšnem filmu? Ali mogoče pri glupem stereotipu, ki ga film podaja, ki smo ga že neštetokrat videli - da so ženske itak vedno razpete med družino in delom, da kompromis ni mogoč, ker rezulatira v slabi mami/neuspešni karieri? Bom kar nehala. Izguba časa.

Midnight in Paris

Woody Allen je Scarlett Johanson zamenjal za ... Owena WIlsona? Tipa res ne prenesem. S to svojo neumno faco mi je pokvaril Marleyja, sedaj pa še tole? Ampak hvala bogu je ta film tako hecen, da še Owenova glupa faca popolnoma paše v kontekst. Ja, vsekakor poseben film. Blazno zanimiva zgodba o Gilu, malce neuspešnemu pisatelju, ki na izletu v Parizu s svojo zaročenko in njenimi starši odkrije čarobne polnočne sprehode, ki ga popeljejo v en drug svet. V zlato dobo. Če sem že začela z Marion Cotillard, pa naj še končam. Se niti ne bom spuščala v detajle, ker je film res dober in zanimiv in poseben in vreden ogleda. Ne vem, če sem že kdaj naletela na podobno zgodbo. Najverjetneje sem, ampak tule je vpletena v nek kontekst, ki je povsem na drugi ravni. Razmišljanje o tem, da se človek vedno počuti, kot da ne spada v ta čas in prostor, da bi bilo v preteklosti bolje, da bi ga bolje razumeli ... je povsem na mestu. Izredno lep film - lep v smislu tega, da nam prikaže vse lepote Pariza. Malo bolj hecni so mi igralci, tudi Rachel McAdams, ki je nekako, smešna. Ampak taka mora bit, takšen je karakter. Takšni smo dandanes ljudje - hitimo naokoli, fotografiramo, poslušamo pripovedi, se igramo turiste, nihče se pa ne ustavi in pomisli kaj hoče in kje lahko to najde. Priporočam!