Človeški okus je hecna stvar ...

... in tale Frutinin zapis me je spomnil na eno temo, o kateri že kar nekaj časa, tednov, morda celo mesecev po malem razmišljam. Začelo se je, ko sem se odločila, da bom zopet zajtrkovala. V to me je prisilil nehuman urnik na faksu, ko se mi predavanja začnejo tam nekje ob 12ih in trajajo do 16ih in ko pridem domov je ura že skoraj pet, ob tej uri pa jaz svoje prehranjevanje druge dni že skoraj zaključim, kaj šele, da bi pojedla klasično kosilo. Zato sem sklenila kompromis - zjutraj konkreten zajtrk, pa potem zvečer kakšna malo bolj lahka stvar. In tu se je začela vsa umetnost ...

Zadnji dve leti sem namreč zajtrkovala skoraj vedno in izključno samo sadje. Kakšno jabolko, mandarine, poleti je sadja itak čez glavo dovolj. Nisem si sploh mogla predstavljati, kaj naj za zajtrk jem, da bom ob kolikor toliko normalni uri spet lačna. In sem si mislila, jogurt ne more škoditi, lahko zajtrkujem jogurt in ovsene kosmiče (pa še na prebavo blagodejno vplivajo, to je pa itak vedno super). Ampak tukaj spet nastane nov problem. Od majhnega nisem nikoli preveč marala jogurta. Tistega navadnega, belega. Vsaj kar se jaz spomnim, ne. Oči mi je mešal cedevito v jogurt, da je postal lepo flourescentno obarvan in dobrega okusa. Potem sem dolgo časa mlatila sadne jogurte. Najljubši mi je bil okus banane, takoj za njim borovnica, gozdni sadeži, namanj priljubljena je bila višnja. Ampak potem se je zgodila grozna stvar. Iz golega dolgočasja med večeranjem enega izmed sadnih jogurtov in pomanjkanja čtiva na kuhinjski klopi sem pričela prebirati etiketo na jogutu. Kaj vsebuje. Več ogljikovih hidratov kot beljakovin (kar je čudno, jogurt je sicer kao tipičen mlečni izdelek). In poglej ga zlomka, ti oglikovi hitrati so večinoma sladkor. Ja! In količina ni bila majhna. In sem si mislila, a si zmešana? Mučiš se in ne ješ slastne čokolade, piškotov, bombonov in kar je še dobrega na tem svetu, potem ti bo pa tu nekdo en navaden cuker v jogurt sipal .. pff.

In tako sem pričela z mučenjem. Najprej sem en teden miksala navaden tekoči jogurt in banano. Recimo, da je nastal home made bananin jogurt. Potem nekega dne ni bilo pri roki banane. In sem se ob kiselkastem jogurtom malce zmrdovala. Potem je naslednji dan sicer v hladilniku bila banana, ampak sem je bila že malce naveličana. In je bil navaden bel jogurt že kar okusen. Še preden sem se zavedla, je bil navaden tekoči jogurt meni nekaj najboljšega na svetu. (Recimo.) Pila sem ga kar samega, za večerjo, brez kosmičev. Krasno! In neznansko sem ponosna nase, da sem uspela prikrojiti svoj okus. Da sem dala priložnost in tri dni trpela (čeprav res ni bilo tako zelo hudo) in sedaj lahko uživam v popolnem zajtrku.

Podobno je bilo s čajem s sladkorjem. In potem s pravim zelenim čajem. Ko sem ga prvič poiskusila, sem letela v WC in čakala, kdaj se bo vrnil nazaj v beli svet. Pa se ni. In sedaj grem zopet skozi fazo privajanja na nov okus zelenega čaja, ker mi je mami prinesla eno mešanico iz maroka, ki je drugačnega okusa kot tista prej. Brez težav se malo pomatram in skremžim, čez tri dni bo že dobro.

Cilj je samo še ta, da to mojo teorijo z vso nebeško dobro zelenjavo, ki obstaja na svetu, preizkusim na A.ju. In potebno je izumiti samo še obraten postopek - kako ti nekaj postane bljak, na primer, čokolada, ali pa čipsi in podobne smeti, pa sem na konju.