Dear John

Film sem prvič sicer gledala že kar nekaj časa nazaj (ko sem imela fazo Amande Seyfried, hehe), ampak ko mi je zadnjič A. rekla, da se lahko kaj vidiva, sem predlagala da si ogledava tale film, ker je tako tipično ženski. In ja, seveda, posnet po knjižni uspešnici Nicholasa Sparksa, Dragi John, tipično žensko čtivo, ki se preveli v malce boljši ženski film.

John Tyree je (sicer včasih problematičen) mladenič, ki se je svojih težav rešil v vojski. Tako se nekega poletja vrne nazaj v domači kraj na 14-dnevne počitnice, med katerimi požrtvovalno skoči s šest metrov visokega mostu v morje, reši torbo mladi Savannah, gre z njo na en, pa na drug piknik, udari par mladeničev na nos in seveda se nežna deklina prej ko slej zaljubi vanj, on pa nič manj vanjo. In tako potem, ura tiktaka, onedva pa se niti zavedata ne, kako bosta po 14-dnevni romanci preživela eno let čakanja vsak na svojem koncu države. In tako vsa optimistična pričneta s pisanjem pisem.

Zgodba res ni ne vem kaj, je pa hrbet Channinga Tatuma že en razlog, zakaj si je tole zadevo vredno ogledati. Tudi Amanda ni tako zelo slaba, če ne drugega je prav fino gledati kako se znajde v ne tako zelo neumni vlogi iz Mean Girls.

Pravzaprav sedaj že par minut razmišljam, ali pa ima film navkljub svoji romantični plati tudi kakšno drugo sporočilo, ki bi ga bilo moč še spoznati za razmišljanja vredno ampak bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi da mečem trud in čas stran, hehe. Naj ostane pri lepih telesih, zaljubljenih pogledih in bridkih solzah.