KONFIGURIRAJ GLAVO!

Tale recept pa že kliče po precej zmogljivem mikserju. Te piškote se na pekač namreč brizga in meni z ročnim mešalcem nikoli ni uspelo stepsti maslo do zadovoljive stopnje. Ne rečem pa, da ni izvedljivo. Za začetek v lončku zmešamo 2 čajni žlički instant kave in 2 čajni žlički vrele vode . Medtem, ko se mešanica ohlaja, v skledo presejemo 150 gramov moke , 115 gramov koruznega škroba in 1 jedilno žlico kakava . V drugi skledi penasto umešamo 225 gramov masla (sobne temperature) in 50 g sladkorja v prahu . Mešamo kar precej časa, da nastane rahla krema. Nato vmešamo moko, škrob in pecilni prašek ter kavo. Dobro premešamo in naložimo v dresirno vrečko s širokim nastavkom. Nato na pekač nabrizgamo "vrtince", pazimo, da niso preveč skupaj, ker se med pečenjem razlezejo. Pečemo jih 10 do 15 minut v vroči pečici, ki smo jo predhodno ogreli na 190°C . Ko so piškoti pečeni počakamo, da se ohladijo. Medtem ločeno stopimo belo in temno čokolado. Obe vrsti čokolade zmešamo z

Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo. Kokosova očesa. Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole: med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine , dodamo eno jajce , 70 g sladkorja , limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke . Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik. Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na

... sem rekla včeraj, zakorakala v kuhinjo in z Nemko sva si zavihali rokave in pričeli stepati beljake v sneg. Ste kdaj stepli beljake v sneg? Zabavno, moram rečt. Menda je to skrivnost, zakaj so včasih francozinje navkljub hudo kalorični hrani ohranjale vitko postavo. Se človek kar nadela, takole, brez mikserja. Kakorkoli že. Včeraj se je v našem stanovanju odvijala prava božična večerja. Glede na to, da danes domov odhajata Hipsterljanki, midva z Belgijcem jutri, v prihodnjih dneh pa potem še ostali, smo malce pohiteli in se tako pošteno opujsarili na prelep sredin večer. Menu je bil zelo razgiban, predvsem pa hudo obsežen. Ne bom preveč dolgovezila, tudi z recepti bom postregla kdaj drugič, na tem mestu naj postrežem zgolj s fotografijami.  Začela je Francozinja s predjedjo ... Foie gras Suhe slive zavite v slanino ... nadaljevala sta Gejtaljan in Belgijec s prvo glavno jedjo. Zelo modro sta se odločila, da, namesto da bi združila moči, skuhata vsak svoj

... nekaj precej čudnega. Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič. Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, The Other Boleyn Girl , in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo! Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov

sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke.  Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala Mi, otroci s postaje Zoo ) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega.  Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tip

... fovš. Za sneg. In za to, da se vam zjutraj ni treba zbudit in zakorakat v popolnoma nabrloženo kuhinjo. Nekako ne razumem, zakaj bi nekdo ob 23ih zvečer, ko je opravilno povsem sposoben, pustil tri krožnike in njim odgovarjajoče število pribora ter kozarcev (pa še kakšnega za povrh), ekonom lonec (v katerem se očitno po novem kuha brokolijeva juha), pa še ena druga posoda s cedilom od toretlinov in ponev z zasušenimi ostanki šnicla. Da ne omenjam nožev in desk za rezanje in drugih prčkarij. V naši hiši praksa obedovanja poteka nekako takole: Hipsterljanki in Nemka se držijo skupaj in večerjajo načeloma okoli desetih zvečer, predvčerajšnjim pa celo ob pol enih zjutraj. Okej. Gejtaljan se seveda pridruži lastni krvi, ampak ker ne mara zdrave hrane, si kuha posebej, ergo - dvojna porcija posode. Ključno vprašanje je torej - zakaj hudiča si ne moreš vzeti 10 minut časa in pomiti posode PREDEN se odpraviš na roparski pohod po bližnjih lokalih? Je zjutraj, ko se ves zaliman privleče

... sladkarijah. Sej ne vem, če sem kaj podobnega kdaj že pisala, ampak zagotovo sem, ker sem pač Tina B. in take reči so vsakodnevno v mojih mislih, vprašanje je samo, kdaj zberem dovolj poguma, da se moje travmiranje iz varnega zavetja prijateljicam preseli še na nič hudega sluteče neznance. Pa na vsake toliko časa niti ni slabo malce razčistiti, izprazniti ventilčke in (mogoče) obrniti nov list. Začnimo pri hrani. Ker smo se ravno zadnjič o tem pogovoarjali s cimri, ker se pač še spoznavamo in zato razglabljamo o vseh teh osnovnih življenjskih temah, kot so kaj najraje jemo, kolikokrat si umivamo zobe, kako čiste so naše sobe in koliko otrok si želimo imeti. In tako smo govorili o hrani. Belgijec je rekel, da če se zamoti z delom, popolnoma pozabi na hrano in včasih tudi po dva dni nič ne je, Italijanka je rekla, da je skos lačna, jaz sem rekla pa, da nisem skos lačna, ampak da vsako jutro, ko se zbudim (večinoma pa že kakšen dan, dva prej) točno vem, kaj bom jedla čez cel da

... zna bit zabavna rec. Glede na to, da se v Ljubljani kar precej (beri: na vsakodnevni ravni) prevazam z LPPjem, sem se v Sevilli odlocila, da se tako kvalitetno izkoriscenemu casu izognem kolikor bo le mogoce. Prvic zato, ker Spanci niti priblizno nimajo studentom tako prijaznega sistema subvencioniranega prevoza (ali pa vsaj erasmusovci nismo delezni teh ugodnosti), kar pomeni, da zna v namene transporta skozi okno izpuhteti kar nekaj cekinckov (in le zakaj bi, ce pa imam en par povsem zdravih nog in faks skoraj za vogalom), drugic pa zato, ker sem se po ulicah Seville kar nekajkrat peljala z avtom in glede na kaos, ki tam vlada, nekako podvomila v hiter prihod iz tocke A v tocko B. Z notranjostjo malih rdecih avtobusov, ki jih sicer poganja zemeljski plin, se tako srecujem samo dvakrat tedensko, ker je lokacija tecaja spanscine za moje nozice vseeno malce predalec. Pa v bistvu sem vse do danes tole avtobusanje, navkljub izjemnim kaskaderskim sposobnostim voznikov, dobro prenasala

... in človek bi si mislil, da bom v treh mesecih dodobra spoznala Sevillo in precej učinkovito navigirala po njenih avenidah in uličicah. No, danes sem se odpravila v Lidl. Le-teh je po Sevilli kar nekaj, meni najbližji pa na ulici Maria Auxiliadora. To je sicer precej pomembna, velika in opazna ulica, del notranje obvoznice, problem pa nastane v tem, da jaz stanujem v centru, torej znotraj te obvoznice, kjer pa so ulice precej naključno postavljene in razpršene in je včasih to, kako priti od točke A do točke B po najkrajši možni poti, še kako velik izziv (po poznani poti do glave ulice, torej do obvoznice, se mi pa niti slučajno ne da, saj je pot približno petinosemdesetkrat daljša, ane). V ta nesrečni Lidl sem se enkrat že odpravila, bilo je podnevi, precej dobro sem si ogledala zemljevid in suvereno stopala po ulicah. Ko sem po kar nekaj časa hoje (do cilja naj bi sicer potrebovala 15 minut) in nešteto nepoznanih ulicah končno prišla na poznano mesto, sem ugotovila, da sem še kar

... nekje na nebu luna, okoli naju pa samo zvok morja in vetra in teme. Prvi septembrski vikend in kljub neznansko vročemu in dolgemu poletju pozna ura prinaša hlad. Ti na moji levi, tesno ob meni, z dotiki, ki vsakič znova vzvalovijo in po mojem telesu poženejo vojsko nevidnih bitij, ki s svojimi krempeljci zarežejo nekam globoko v notranjost in spomin. Ti, tesno ob meni, v trenutku, ki se v moji sistematični organizaciji lastnega obstoja kvalificira pod ... neznanko. Sama sebi ... nož v hrbet. Tvoja roka v moji roki. Moja roka v tvoji roki. Uživam v brezskrbnosti pomanjkanja definicije. Uživam v odkrivanju novih dotikov in učinkov, ki jih imajo in imaš name, čeprav je vse en velik ne vem , ki mi povzroča celo serijo dvomov in vprašanj in nezmožnosti definiranja. Samo sedim. Tesno zraven tebe, na skali, mimo katere sem šla že tolikokrat v zadnjih desetih letih. Mimo skale, za katero si nisem nikoli mislila, da bo lahko prizorišče dogajanja tega vetrovnega večera prvega septembrskega

... letos si za Božička, Miklavža, Dedka mraza, Svete tri kralje ali pa celo Velikonočnega zajčka pokloni malce zaupanja vase.  Ker v resnici je izvor vseh mojih težav ravno ta preddispozicija, ki se je po ne vem kakšnem naključju znašla nekje globoko v meni, da mi itak ne bo uspelo . Prehitro obupam in nisem vztrajna in ne zaupam vase.  Tko. Problem identificiran, kako naj ga rešim se mi pa tut sanja ne. Z idejami na plan. Pretty please?

... suvereno zakoraka čez cesto in zagleda mene. Hitim na faks, spet, ceprav se vsako jutro zbudim okoli osmih, pol devetih, in imam casa vec kot dovolj. Ob osmih v Spaniji je zgodaj. Najbolj zgodnje trgovine se odprejo ob devetih in upostevajoc, da se najbolj zgodnja crnuska trgovina (Drekator, kaj pa drugega) odpre ob sedmih, se po slovenskem casu torej zbujam ze ob sestih. Recimo. Ampak vedno se kaj zakomplicira in zato hitim na predavanje - hitro hodim, postane mi vroce, pogledujem na uro in potem me se cevelj ozuli. Glede na to, kako lenobno in nepretresljivo je trenutno moje zivljenje, zivim pod izjemno nevarno kolicino stresa. Najhujse je to, da si prav vsega na glavo nakopljem popolnoma sama. Z zgoraj opisanim hitenjem, ali pa s strahopetnostjo, ko si kar ne upam in ne upam pristopiti do profesorja in ga vprasati, kaj tocno moram narediti za seminarsko nalogo in katera literatura pride v postev za izpit. Ne vem, zakaj sem taka in tudi sanja se mi ne, cesa se v resnici sploh b

... (pa s tem ne mislim pekarije oz. kakršnega koli drugačnega ustvarjanja sladkih dobrot) je ta, da sestavine in njih količine ne zahtevajo takšne natančnosti in preciznosti, kot njihove sladke sestrične. Ampak kje se zgodba sploh začne? Nekega dne v Lidlu z njihovo super ponudbo kuharskih knjig za 3 €. In tako se je v mojih rokah znašla ravno prav obsežna knjiga zelo priročnega formata, ki sliši na naslov Tapas . En dober mesec je knjiga zorela na nočni omarici, potem pa smo se nekega dne z mojimi nemškimi prijateljicami odločile, da lačne želodčke potešimo s kakšno dobroto. Ali tremi. In tako so nastale sledeče precej tradicionalne španske jedi, slikovni material pa je zaradi lakote hujše stopnje tokrat še predvsem slab ... Tortilla de patatas. Krompirjeva tortilja. Precej slavna, predvsem pa neznansko dobra zadeva. Nekega dne sem se med sprehajanjem v naključni trgovini z gospodinjskimi pripomočki srečala s precej majhno ponvico, premera cca. 7 cm. Mislila sem si, le zakaj h

... in z njo povezani problemi. Odkar rezidiram na jugu Španije, dnevno prehodim kar precejšnjo količino kilometrov. Vsak dan najmanj dobre štiri oziroma slabih pet, če smo natančni. Med tednom hodim na faks, čez vikend pa se podam na sprehod ob reki ali po opravkih. Danes, ko imam sicer predavanj prost dan, sem se tako odpravila na povsem drug konec mesta na dodatni tečaj španščine, do tja pa sem potrebovala kar eno uro hoje v eno smer - vsega skupaj torej, ob predpostavki, da se premikam s približno hitrostjo petih kilometrov na uro, prekrasnih 10 kilometrov. Časa za razmišljanje s kvalitetno glasbo v ušesih imam torej več kot dovolj, in tako se mi je danes nekje na ulici Sierpes porodila krasna ideja, o čem bo danes tekla beseda.  Čevlji . Prvi problem, ki se pojavi ob dvomestnem številu prehojenih kilometrov na teden. Stvar je namreč taka, da niti pri najboljši volji najljubši in najudobnejši čevlji ne bodo več dni zapored pridno počivali na nožicah in bili lepo tiho. Vsaj

... Boeing 737-800 dotaknil steze letališča v Sevilli in me za nadaljnih 10 dni (in še nekaj drobiža) precej osrečil, sem naredila načrte, kaj vse bova jedla. Ker se cenovno najbolj splača prehranjevanje doma, sem že tuhtala, kako bova tri ure cmarila carne con tomate in mojstrsko obračala tortillo de patatas . No, stvari niso šle ravno po načrtu ... Kaj se je namreč zgodilo. Že v nedeljo sva bila povabljena na kosilo k moji nadomestni španski družini, kjer se je mama že dopoldne zaprla v kuhinjo in pričela z ustvarjanjem vseh največjih andaluzijskih sprecialitet. Kroketi, krompirjeva tortilja, empanadas ... ma kaj bi naštevala, gremo raje k dokazom. Piščančki, marinirani v začimbah in limoni ter spanirani v jajcu in drobtinah Kroketi Oh, neka odlična teletina v omakici Jajca in koščki jamona - za postresit v gazpacho Tortilla de patatas V ponedeljek in torek nama je celo uspelo jesti doma, v sredo se je pa začel razvrat. Danes sem stopila na tehtni

... stvar pa je namreč taka, da sem precej srečna. So happy I could shit rainbows . Po ulicah hodim dva metra nad tlemi. Neverjeten občutek. Privoščim vsem in upam, da bo trajal še nekaj precej časa. Tist en mesec in pol na daleč sicer resda trpim/va kot žvau , ampak se splača. Ponovno snidenje je ... nimam besed. Če je kdaj v življenju bil še kakšen trenutek bolj primeren za ostati brez besed , je to to. 

... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki. V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hr

... prazne. Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni. V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamaše

... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi los desnudos oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ... Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura

... in prav neverjetno je, kako vedno, kadar se spravim pisat poste take vrste, sedim. Naslednjic poskusim v stoje, majkemi. Ja, sedim na modrem stolu v avli Facultad de Comunicación. Cakam, da se cez pol ure v pisarno Relaciones Internacionales teleportira ne-vem-kdo, ki mi bo podpisal moj studijski sporazum (po moznosti pa mi bo rekel, da on ni pravi naslov in da moram bogvekam na drugi konec mesta) in tako bom korak blizje koncu vse te smotane papirologije. Mogoce bom potem koncno dobila studentsko izkaznico, ali pa vsaj kaksen priblizek podatkov, s katerimi se lahko vpisem na plataformo, kjer se baje skriva gora napotkov za opravljanje posameznih predmetov in tako naprej. Sedim torej na modrem stolu, Twitter sem precekirala, Facebook tudi (odkar sem na njem objavila dve prekrasni fotografiji z zabave, ki se je odvijala dva vecera nazaj v nasem stanovanju, je tam se predvsem pesto (najvecja parodija je samo ta, da sem sliko objavila jaz - najmanj zurerska in najbolj dolgocasna cla

... kulinarično. Razen tega, da sem v teh dobrih treh tednih do potankosti izpilila pripravo makaronov (peresnikov!) s pasiranim paradižnikom (iz tetrapaka ali kozarca) in šampinjoni (iz konzerve) ter zelene solate s krompirjem (to sta dve različni kosili in jedla sem ju dejansko ... neštetokrat ), sem se v zadnjih dveh dneh odpravila tudi malce raziskovanju tipične španske kulinarike naproti.  Zadeva, torej jedača zunaj zavetja domače kuhinje, je stroškovno precej neugodna, začuda pa imajo Španci zelo dober sistem tapas , zahvaljujoč katerim račun vseeno ni preveč vrtoglav, želodec pa se tudi preostanek noči ne zvija od bolečin.  Tapas so torej majhni prigrizki, ponavadi pa restavracije ponujajo določeno jed v manjši, torej tapas verziji, in tudi večji porciji, za tiste, bolj lačne. Včeraj smo se z mojimi nemškimi prijateljicami s fakultete odpravile na sprehod na Plaza España, ki je moj najljubši kotiček Seville. Želele smo malce poslikati vse te lepote, a glej ga zlomka,