KONFIGURIRAJ GLAVO!

... in premo sorazmerno z mojo povečano interakcijo s takšnimi ali drugačnimi (predvsem nevzgojenimi in neubogljivimi!) otroki širom sveta se povečuje tudi neka podzavestna misel, da bi morda celo življenje ostala samo pri teh otrocih, ki jih s tako neznansko ljubeznijo negujem prav vsak dan. Naravnost navdušena sem in najverjetneje tudi že malo bedasta, ko vsakemu, ki pride na obisk (pa ne nujno k meni) in ima pet minut časa, navdušeno hodim kazat moje rastlinice in pojasnjujem, da so zrasli popolnoma in povsem iz nule. Ker sem res navdušena. Vsak dan so malce večji, vsak dan je opazen napredek in zadnjič sem se zalotila ob enem takem banalnem razmišljanju - kako lahko rastline sploh rastejo. Hudiča, vse kar jim dajem je voda in toplota ter pogled ali dva na dan, ampak zeleni deli se kar širijo in širijo in dejansko je fascinantno, da je tako. Da kar nekaj zraste. Noro. No, pa da preidem iz besed k dokaznemu gradivu. Najverjetneje se še spomnimo, kakšno je bilo stanje mesec i

Večkrat me je že izučilo, da si kot skoraj že slaščičarka ne morem privoščiti lapsusov v taki obliki, da prijateljem, ki jih povabim na obisk, na mizi ponudim napolitanke. Ali kaj podobnega. Ne, da nisem poskusila, ampak sem, seveda, doletela zgolj na zgražanje, češ da kaj mi je, da zakaj nisem kaj spekla. Na to, da bi kdo cenil moj trud, saj sem morala poizkusiti več vrst napolitank samo zato, da sem lahko potem gostom ponudila res samo najboljše, ni seveda nihče niti pomislil. Tako sem torej včeraj v čast mojim prijateljem spekla tole . Seveda z manjšimi modifikacijami in seveda niso bile tako lepe. Razlog v estetskih variiacijah se skriva predvsem v tem, da so bile tele rezinice spečene in pojedene v roku petih ur. Če bi kakšno noč odstale, bi najverjetneje bile tako lepše kot tudi boljše. Pa drugič. Priprava je sicer dokaj enostavna - najprej spečemo biskvit za rolado. 5 jajc stepamo (lahko ločimo beljake in rumenjake ali pa ne) s 5 žlicami sladkorja , na koncu previdno

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291 . Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment . Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement . Ali nevrokrepitev. Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pom

Pred tremi leti takle čas mi je bilo silno nelagodno. Ker izražanje čustev mi res ne gre najbolje od rok. Zato sem raje ubrala rahlo metaforičen pristop in mu rekla: " Zdej bova lahko pa status na FB-ju spremenila. " In od takrat naprej strmiva v osladne sončne zahode in sem ter tja se absolutno nad naju zasidra tudi kakšen zlovešč oblak, ampak kam pa pridemo, če bi bilo vedno vse zgolj in samo lepo in prav? Čist prevelik dolgčas bi bil. Sploh pa človek potem ne zna cenit več sonca. Tako. Zdej greva pa jest!

... menda najhitreje narejena torta. Pred kosilom sem naredila biskvit, med njegovo peko skočila po ostale sestavine, po kosilu jo napolnila, zdekorirala (no, ja), za dobro uro je letela v hladilnik, sedaj je pa že v varnem objemu mojega brata, ki je po 18 letih študija dosegel končni naziv. Še enkrat, bravo. Krvi nam vsekakor ne bo nikoli zmanjkalo ... Back to the cake. Upajmo, da je dobra. Ena taka nutelasta klasika. Recept znamo že vsi na pamet, tako da bom v tem momentu raje posvetila tipkanju še bolj nepomembnih stvari. Pa dober tek, v primeru, če tole sproži kakšne pohode proti kuhinji. Ura je že taprava.

... bližnjega ultragigamegasuperhipermarketa tvegala izgubo večje količine potrpežljivosti in živcev, kar je še huje - to banalno opravilo, kot je nakup najbolj osnovnih prehrambenih izdelkov, ki so potrebni zgolj zato, da po vsaj tako hitrem postopku, kot v naše telo pridejo, tudi nečastno odidejo, je glavni krivec za izgubo parkirnega mesta! In ker se trenutno nahajam nekje med izvirom sreče in veselja večine študentske (pa tudi druge) populacije in ulitmativno ljubljansko lokacijo , namenjeno razkazovanju top športne opreme, ne glede na izvajanje dejavnosti, je le to - sploh v takih krasnih vremensko muhastih aprilskih dnevih - eden večjih zakladov, ki jih posameznik lahko ima. Parkirno mesto, my precious . Sploh ko te tiste nesrečne lisice enkrat že nečesa naučijo. Ampak okej, to, da so ljudje med tednom preveč zaposleni in je sobotno nakupovanje posledično nova oblika družinske rekreacije in zabave, pri čemer otroci trenirajo dolgoročno sedenje v nakupovalnih vozičkih, še n

... in da vse močneje sije novo, Kindlovo ozvezdje? Mar ni naše slepo zaupanje in navdušenje nad tehnologijo znak naše nedoletnosti, nedozrelosti, našega otroškega čudenja nad rečmi, ki vznikajo pred našimi očmi, neznane, s svojo bleščavo, v nas budeč željo, da bi jih imeli, da bi postali njihovi lastniki, gospodarji. Proizvajalci tehnologije, ki ustvarja nov vzporedni virtualni svet, si manejo roke in štejejo zaslužek. Je res bralnik naslednik knjige in naša prihodnost? Je res mogoče verjeti da bo t.i. tablica ljudem literaturo približala, jo naredila bralcem bolj prijazno? Je mar res mogoče v tak Kindle, ki je vsak mesec cenejši in tako vse bolj dostopen, naložiti vsega Dostojevskega? Tehnološki navdušenci bodo takoj glasno pritrdili in dodali, da je poleg Dostojevskega moč v tablico shraniti še Danteja, Shakespeara in tudi že kakšnega slovenskega avtorja, saj gre samo za vprašanje tehnologije. In prav tu je kleč – ne gre za tehnologijo, ne gre za duha, za ustvarjanje, za

... načrte o tem, kako vsako nedeljo pridno objavim kakšno recepturo. Potem je pa kar naenkrat nedelja, človek pa pogleda v koš za smeti pod mizo in se ob spodnjem prizoru vpraša, kakšen hudič ga je obsedel, da se ta cukrena saga še kar ne konča in ne konča ... Ampak roko na srce, danes je (spet) nov dan, in kdo ve, mogoče se pa danes le odločim, da si bom tam čez kakšna dva meseca drznila it na morje in v skladu s tem pričnem delat kaj za svoje boljše počutje. Ker tam nekje daleč zadaj v moji glavi se še skriva en spomin, kako je bilo življenje lepše brez sladkarij. Rahlo sem miselno šibka zadnji h par dni teden, ampak bo že. Potice je zmanjkalo, vse čokoladice v moji sobi so doživele neslavni konec, vse bo okej.

"I lit the dealership fire, almost burning myself to death in the process, just so I'd have an excuse to murder my own brother and serve a full term in jail, get released, get a third-world heart transplant, then write a book, start my own motivational talk show, give up my newfound fortune, and move to a remote diner just so I could burn it down and collect $65,000 insurance policy, then get rid of my son and move in with his family, who hates me." Na tale citat sem naletela že kar nekaj časa nazaj. Izustil ga je Dan Scott, eden izmed glavnih junakov (oziroma bolje rečeno antijunakov ) v seriji One Tree Hill. V bistvu sem ga želela uporabiti v povsem drugačnem zapisu, zdi se mi namreč, da odlično povzame rdečo nit večine serij, ki jih spremljam - serije, ki trajajo neskončno dolgo oz. se po nepotrebnem vlečejo osem, devet, deset sezon, so na koncu res malce too much . Ne vem, kako bi drugače izrazila to občutje kot s tem, da so junaki takih serij nič manj kot superm

... kako zelo ne maram svoje fakultete, še manj pa področja, katerega študiram (in ne bom se še enkrat znova spuščala v argumentacijo, zakaj je temu tako), si ne moram zatiskati oči pred absolutno resnico - do sedaj mi je faks ob redkih priložnostih že posredoval kakšno informacijo, ki mi sem ter tja pride celo prav. Vsi FDVjevci, don't get too excited , sem prepričana, da bi ta znanja osvojili tudi na katerikoli drugi fakulteti. Če povzamem - ena najbolj slišanih ali v navodilih za takšne in drugačne pisne izdelke zapisanih modrosti je definitivno tale: Eseji morajo biti avtorsko delo študenta/tke! Plagiatorstvo in oddajanje tujih ali starih esejev se kaznuje s prijavo disciplinski komisiji, kar v praksi pomeni izgubo možnosti za opravljanje izpita v tekočem letu, odvisno od sodbe komisije pa lahko tudi prepoved opravljanja izpitnih obveznosti in izpita za daljše časovno obdobje! Zgornje opozorilo je samo eden izmed primerov. Bistvo je, da je poleg napačnega citiranja

Saj vem, da bi tale objava bila veliko bolj smiselna tam nekje v petek ali soboto, ko je večina gospodinj in drugih ljubiteljskih pekov dejansko pričenjala s samimi velikonočnimi pripravami (ki so v nasprotju z zelo podobno aktivnostjo konzumiranja velikonočnih dobrot veliko, ampak res veliko manj naporne), ampak zaradi vsega predoziranja s sladkorjem v takšni in drugačni obliki, ki me je doletel ta vikend, preprosto nisem mogla preživeti te uboge pol ure ob pretipkavanju recepta in obujanju spominov, kako je v petek nastajal izvor vsega hudega. Potratna potica torej. Med ljudmi, sploh tistimi, ki niso rojeni pod srečno zvezdo, ki jim omogoča vnašanje česarkoli v telo in na njih ne pusti nobenih posledic, malce osovražena , sploh zaradi tega, ker ima dejansko toliko enih reči notri, da bi se posameznik ob seštevanju kalorij po hitrem postopku onesvestil. Ne vem sicer, zakaj bi se kdorkoli kadarkoli lotil takega samomorilskega podviga, in pazi to, ta trditev prihaja iz ust nekoga,

... nestrpnost me daje zadnje dni. V prvi vrsti, seveda, do koga drugega kot do lastnega jaza. Ne vem, tale teden je bil itak cel katastrofalen in tudi moje zavestne odločitve, da stvari obrnem na bolje, ker konec koncev sodeč po nasvetih vseh življenjsko-stilnih revij tega sveta (ki jih sicer ne berem, a začuda mi je vsebina še kako poznana) jaz to zmorem in imam v sebi to neznansko moč in kar je še takih absurdnih presežkov, niso obrodile večjih uspehov. Pa to niti ni glavni krivec za tako grozno nezadovoljstvo in razočaranje nad nevemčem . V iskanju odgovorov, v katerem grmu bi tičal ta nesrečni zajec, ki mi vsake toliko nastavi eno svojo (sicer zelo majhno) taco, da se prav grdo spotaknem in še naslednjega pol dneva opotekam, sem namreč ob pretirani uporabi organa, za katerega je Woody Allen dejal, da je his second favourite , prišla samo do enega sklepa. Res se ne maram. Moje misli se mi zdijo tako zelo nepomembne in butaste in sploh omembe nevredne . V kombinaciji z mojim straša

Lost In Translation Scarlett Johansson mi je res všeč. Vseeno pa me je s tole vlogo kar malce presenetila. Tako mlada in nedolžna je in se še komaj začenja spogledovati z neko podobo, zaradi katere je sedaj znana. In film me ni preveč navdušil. Če ne bi bilo Scarlett bi bilo totalno mrtvilo. Drugače zgodba, nagrajena z oskarjem (za best writing, original screenplay , ne da se mi iskat prevoda), mene res ni pretresla. Ne vem, mogoče pa samo nisem dojela. Kakorkoli. V Tokiu se v hotelu znajdeta dve zdolgočaseni duši - mlada Charlotte, žena fotografa, ki cel dan seveda dela in Bob Harris, igralec srednjih let, ki snema reklamo za viski. Oba nekako izgubljena - ona v zakonu, kjer mož cele dneve dela, ona pa se izogiba umetnosti ustvaranja ikeban, on pa nezadovoljen v zakonu in v manjši krizi srednjih let. Tako se sredi noči dobivata v hotelskem baru, gresta ven žurat in med njima se splete prijateljstvo. Tako nekako. Kot rečeno, ni me navdušilo, je pa Scarlett čedna. Young Adult

... zakaj si me zapustil?

... nečesa spomnila. Ko sem šla ne-vem-katerega septembra leta 2005 prvič v gimnazijo, celo noč nisem zatisnila očesa. Živci pred velikim bavbavom so naredili svoje. Tudi zgodba v začetku oktobra 2009 je bila podobna. Človek zamenja okolje, skuša v novih medosebnih odnosih popraviti napake iz preteklosti in tako naprej. No, tako v gimnaziji kot tudi na fakulteti sem imela srečo, da sem v sicer popolnoma nepoznano okolje stopila z vsaj delno poznanimi osebami ob strani. Vsaj za premagovanje osamljenosti in iskanja novih prijateljev v prvih tednih pride neko predhodno poznanstvo še kako prav. Čeprav je včasih bolje, da se človek kar se da hitro odcepi od matične družine, poišče nove člane, s katerimi se bolje ujame (ali bolje rečeno, s katerimi misli , da se bo bolje ujel) in zaživi radosti in sreče polno življenje. In tako sem leta 2009 kot prestrašeno jagnje zrla naokoli in s pogledom ločevala zrnje od plevela. Sama imam to napako, da mi ljudje načeloma zelo hitro grejo na živce

... ali šalo na stran. After Eight Cupcakes. After Eight so tiste vsem dobro poznane minty čokoladke, ki meni sicer niso prav nič posebej všeč, ampak taka je bila želja in ukaz modrejših od mene. Tokrat so spet odlično prišle v uporabo moje cups merice. In spet se bom v namene tegale zapisa prijetno zaposlila s preračunavanjem. Čist preveč dobra sem. 1 skodelica oz. 128 gramov moke 1/2 skodelice oz. 100 gramov sladkorja 1/4 skodelice oz. 30 gramov grenkega kakava 1 jedilna žlica pecilnega praška 1/4 čajne žličke soli 1 stepeno jajce 3/4 skodelice oz. 180 ml mleka 1/4 skodelice oz. 57 gramov stopljenega masla 1 skodelica oz. 2/3 zavitka After eight čokoladic (200-gramsko pakiranje) In potem se začne zabavni del. Zdaj pri tem receptu je tako, da je priprava tipično mafinovska. Torej tista varianta - premešano suhe sestavine, premešamo mokre sestavine, jih združimo, na hitro premešamo in je to to. Meni osebno je bolj ljuba tista verzija, kjer se jajca stepajo, da lep