Ne samo da sem s sobotnim obiskom ...

... bližnjega ultragigamegasuperhipermarketa tvegala izgubo večje količine potrpežljivosti in živcev, kar je še huje - to banalno opravilo, kot je nakup najbolj osnovnih prehrambenih izdelkov, ki so potrebni zgolj zato, da po vsaj tako hitrem postopku, kot v naše telo pridejo, tudi nečastno odidejo, je glavni krivec za izgubo parkirnega mesta! In ker se trenutno nahajam nekje med izvirom sreče in veselja večine študentske (pa tudi druge) populacije in ulitmativno ljubljansko lokacijo, namenjeno razkazovanju top športne opreme, ne glede na izvajanje dejavnosti, je le to - sploh v takih krasnih vremensko muhastih aprilskih dnevih - eden večjih zakladov, ki jih posameznik lahko ima. Parkirno mesto, my precious. Sploh ko te tiste nesrečne lisice enkrat že nečesa naučijo.

Ampak okej, to, da so ljudje med tednom preveč zaposleni in je sobotno nakupovanje posledično nova oblika družinske rekreacije in zabave, pri čemer otroci trenirajo dolgoročno sedenje v nakupovalnih vozičkih, še največ rekordov pa podrejo limiti takšnih in drugačnih bančnih kartic, ni nič novega. Še največji paradoks pri vsem skupaj je ravno moja odločitev, da se podam v tak hud boj, ampak kot sem rekla, prazne vreče ne stojijo pokonci, sploh študentske. In spet, moja fdvjevska rit bi že zdržala s tistim posušenim kosom kruha, ker pa se z mano izredno radi družijo tudi malce bolj perspektivno naravnani študentje (pa ni nujno, da so izbira študija in z njim povezane obveznosti glavni krivec za volčjo lakoto, že samo spol - moški - zadostuje za en kup težav), je bila zgoraj omenjena pot neizogibna. 

Mogoče je čas, da se pomaknem k temu, kar dejansko želim povedati. Tako se torej najprej podam v diskontno trgovino, ki je znana predvsem po kilometrskih čakalnih vrstah pred blagajno. Pograbim tiste tri jogurte, solato, kruh in sir ter se postavim v najkrajšo vrsto. Dobro vprašanje - zakaj je vrsta najkrajša, če pa pri sosednjih dveh blagajnah čakajoči že skoraj izginjajo za ovinkom? Hja, takole bom rekla, par, ki je stal pred mano, se je moral pripeljati z najmanj poltovornim vozilom. Kakšnih 15 zamrznjenih pic, trije kozarci majoneze, 20 zavitkov narezane šunke, štirje največji zavitki toasta pa še štirje hlebci polnozrnatega kruha, pijače toliko, kot da se bliža konec sveta. In če dobro pomislim, gospod in gospa sta res morda izgledala malce v pričakovanju. Žal ne naraščaja, čeprav bi morali na svet privekati vsaj šestorčki, da bi bila taka količina hrane sploh opravičljiva. Bolj verjetna teorija, h kateri se nagibam, je ta, da se morda res pripravljata na konec sveta. In četudi nas ta letos ne doleti in bomo vsi ostali srečno živi, bo za njunega vsekakor poskrbel račun, ob katerem sem se že jaz skoraj onesvestila - pa sploh ni moj denar! V glavnem ... zanimivo.

Od samega razburjenja, kako lahko nekdo kupi 15 zamrznjenih pic, sem pozabila kupiti jabolka. Ker se v meni skriva še vsaj malo pameti, mi še na kraj pameti ni padlo, da bi zopet odpujsala 15-minutnemu čakanju pred blagajno naproti. Zato se podam v zgoraj omenjeni biser vseh supermarketov, pa kaj supermarket, to je kralj, oče vseh franšiznih prodajaln, center, kjer se prodajajo sanje in 13-letne navijačice v vročih hlačkah s pomponi plešejo med policami. Dobesedno. Nisem mogla verjet svojim očem. Ampak še preden me je doletela čast spremljanja 10-minutne plesne točke štirih deklet na venček vseh trenutno najbolj top komadov MTV-ja, ki so s treniranjem plesa očitno začele šele včeraj zvečer, pa bi me ta čarobni svet skoraj posrkal vase. Če verjamete. Človek namreč pogumno in z eno samo nalogo v mislih naredi prvih pet korakov proti sadju in zelenjavi, ampak ta svet je tako dobro naoljena in organizirana mašina, da ji marsikdo podleže. Simpatične hostese se ti smehljajo in z žarom v očeh sporočajo, da se na njihovem pultu skriva prava rešitev vseh tvojih težav. Mehka glasba ti boža ušesa, počasna procesija upokojencev, zdolgočasnih očkov in nervoznih žena pa te posrka in omogoči, da si v tempu tretjine koraka na sekundo lahko ogledaš vse plastične posode in brisače in bio banane, ki s ceno 2 € na kilogram ne delajo prav nobene usluge narodu, ki naj bi pričenjal varčevati.

Pa saj je škoda besed. Mogoče na tem mestu samo ... bravo. Najprej Mercatorju, ki še vedno uspešno prodaja izdelke dvakrat dražje kot konkurenca. In nato bravo jaz, ker imam srečo živeti med ljudmi, ki dvakrat dražje izdelke še vedno kupujejo. Pravzaprav je odlično začet eno tako dolgočasno soboto tako nizko. Od tule naprej ne more it nikamor več kot samo še navzgor.