Ena taka hecna ...

... nestrpnost me daje zadnje dni. V prvi vrsti, seveda, do koga drugega kot do lastnega jaza. Ne vem, tale teden je bil itak cel katastrofalen in tudi moje zavestne odločitve, da stvari obrnem na bolje, ker konec koncev sodeč po nasvetih vseh življenjsko-stilnih revij tega sveta (ki jih sicer ne berem, a začuda mi je vsebina še kako poznana) jaz to zmorem in imam v sebi to neznansko moč in kar je še takih absurdnih presežkov, niso obrodile večjih uspehov. Pa to niti ni glavni krivec za tako grozno nezadovoljstvo in razočaranje nad nevemčem. V iskanju odgovorov, v katerem grmu bi tičal ta nesrečni zajec, ki mi vsake toliko nastavi eno svojo (sicer zelo majhno) taco, da se prav grdo spotaknem in še naslednjega pol dneva opotekam, sem namreč ob pretirani uporabi organa, za katerega je Woody Allen dejal, da je his second favourite, prišla samo do enega sklepa. Res se ne maram. Moje misli se mi zdijo tako zelo nepomembne in butaste in sploh omembe nevredne. V kombinaciji z mojim strašanskim lapsusom overšeranja vsega, kar mi v nekem momentu pride na misel, z vsemi, ki se v tem nesrečnem trenutku znajdejo v interakciji z mano, nekako pridemo do sklepne točke mojega nekoč delno socialnega življenja. Ja, če bi se pred leti odločila še naprej vestno negovati moj samotarski jaz, bi bile stvari danes po mojem skromnem mnenju boljše. Pa ne samo zame, ampak še za koga drugega. Da o branju starih zapisov niti ne začenjam, ne vem, če si moja mati želi praznike preživeti na urgenci ob zvokih "get a crash cart ... charge to 300 ... clear!"

Kakorkoli, recimo da sem pred svojim pragom pometla, zato se lahko lotim še sosedovega. Malce kritičnega duha je vseeno še ostalo v meni in nekako si ne morem pomagat, da ne rečem kakšne okoli vsem dobro znanem mainstreamu. Pa saj ni važno, kaj je predmet debate, se mi pa zdi, da je situacija v veliki večini podobna tisti, od koder izraz sploh pride, torej glasbeni. Seveda je Britney Spears mainstream, nek alternativni indie bend pa naj ne bi bil? Čeprav ima podpisano pogodbo (vendar z malce manj znano založbo) in še vedno razprodane koncerte? Ja, ima drugo publiko, ampak meni se zdi da ni tista prav nič manj mainstream od oboževalcev BS. In tako zadnje dni prebiram določena mnenja, ki naj bi bila hudo drugačna od mnenja absolutne večine, in ki kar vabijo po komentiranju in tekmovanju v tem, kdo bo izrazil bolj posebno in najmanj mainstream variacijo. Ne vem, zame je to samo mainstream, ki bi ga lahko poimenovala 'kljubovanje mainstreamu'. Nič manj mainstream kot vse ostale traparije, ki jih človek iz dneva v dan srečuje, ampak vseeno, nekaj bonus točk si pa vsi pripadniki krožka kljubovalcev vseeno zaslužijo, za sam trud in za to, da se jim sploh da. Kapo dol.

In nič, da zaključim v velikem slogu in se vrnem k svojim koreninam, jamranju. Zadnje tedne (natančneje vse od začetka marca) sem grozno pozabljiva. Imam namreč že celo kopico načrtov - kako bomo šle z babmi novembra v Avstrijo iskat obleke za poroko (don't ask), kako bom to in ono, in predvsem to, kako se malce spogledujem z idejo, da svojo leno rit čez poletje natreniram za eno solidno (pa ne preveč solidno) 21ko tam nekje konec oktobra. Vsa navdušena se tako danes vrnem s teka in mami ponosno razlagam, kako bi res šla na Ljubljanski maraton, ko me že stotič vpraša "a ti veš kam septembra greš?". Ja, vem. Ne vem pa, če oni na drugi strani še pomnijo, kdo pride na obisk. O tem, kaj moram namreč narediti, katere dokumente pripraviti, poslati, izpolniti, ne duha ne sluha. Malce me, seveda, skrbi, ampak lej, Španci imajo svoj ritem. Bo že. Še vedno je bilo. Doma ali pa kje drugje.