petek, 16. marec 2012

Vse rože, ki so kadarkoli ...

... krasile mojo okensko polico, so slej ko prej dočakale grenak konec. Zalivanje in skrb za rastline ni ravno moja priljubljena aktivnost. Pa ne, da ne maram rastlin, ampak preprosto, pozabim nanje. Poleti seveda vestno vsak večer (ali pa zjutraj) zalivam vrt in rože na oknih, po strogem naročilu moje mati, to je pa tudi vse, kar imam opravka z rastlinami. Približno pol leta nazaj, pa se je vse spremenilo. Naletela sem namreč na avokado in povedano mi je bilo, da se da iz avokadove peške krasno vzgojit rastlino. Da zraste rožica. Pa sem si rekla, okej, zakaj pa ne. Poizkusimo. Avokadovo peško sem križno zarezala, jo napičila na tri zobotrebce in postavila v kozarec z vodo, tako da je voda segala do približno polovice peške. Kasneje sem navodila, kako to narediti, opazila tudi v najboljši knjigi, kar sem jo kdaj prijela v roke (Show Me How ... 500 things you should know how to do):
Na mojo peško sem potem kar malce pozabila. Dokler nekega dne nisem opazila, da je izgledala že približno tako, kot na zgornji ilustraciji. Spodaj je pognala koreninica, zgoraj pa listek. Mami sem predala štafeto, da je ubogo peško posadila v zemljo. In zadeva je rasla in rasla in konec januarja izgledala takole:
Avokado sicer uspeva, kot me je razsvetlila teta Viki, na toplih in sorazmerno suhih območjih. Zraste lahko tudi do 20 metrov, listi so vedno zeleni, dolgi od 12 do 25 centimetrov, rastlina pa je zimzelena. Moj avokado je danes tak:
Ne vem točno, zakaj ima konice listov porjavele, mami pravi da je bil izpostavljen soncu, in da je to lahko vzrok. Sedaj sem ga preselila na mojo pisalno mizo, kjer je dovolj svetlo, a sonce ne bo sijalo neposredno nanj, tako da bom videla, če bo kaj sprememb. Ima že kar močno steblo, dolgo tam nekje 25 cm. Največji list je velik že 20 cm.

In ta ljubezenska zgodba med mano in avokadom me je spodbudila, da sem še malo pobrskala po internetu. Zasledila sem, da se da povsem dostojno vzgojiti tudi dateljnovo palmo. In tako sem februarja začela s projektom "dateljnova palma". Ha. Najprej sem zmazala zavitek dateljnov. Njam. Potem sem semena za 48 ur dala v kozarec in jih prelila z vodo.
Potem sem z nožkom očistila semena, če je na njih ostalo kaj mesa dateljna. Tiste dni so sosedje ravno opravljali neka manjša zidarska dela, zato sem narabutala malce peska. Tudi večji kamenčki so bili notri. Dala sem ga v vrečko, zraven še dateljnove peške, narahlo premešala (da so bile peške v pesku) in zalila z vodo. Ne preveč, samo toliko, da je bilo vlažno. Prozorno vrečko sem tesno zaprla in jo postavila na okensko polico nad radiatorjem, kjer je lepo toplo. Potem sem na vrečko načrtno pozabila. Ob prebiranju forumov sem namreč zasledila, da ni njuno, da požene kalečk, da včasih požene, včasih ne, v glavnem - zadeva zna biti muhasta. In potem sem čakala in nisem hotela niti vmes kaj dosti preverjati, kaj se dogaja, ker nisem hotela biti razočarana. In danes grem povsem po naključju mimo vrečke in vidim nekaj belega. Najprej sem se ustrašila, da so se zaredili črvi, potem pa bolje pogledam, in res - pognal je kalček! Razprem vrečko, previdno pobrskam za peškami in zagledam tole:
Kar nekaj pešk je skalilo in kalčki so bili res močni! Par pešk ni skalilo, pri dveh pa je bil kalček šele komaj viden. In ker je mami ravno danes sadila rože, sem se ji hitro pridružila pri svinjanju kuhinje in poleg umazanih nohtov je končni rezultat tak:
Sedaj pa čakam. In ja, še vedno velja, da nisem ljubiteljica rož in lončnic, ki jih kupiš, prineseš domov, zalivaš in je to to. Mi je pa v veselje to, da nekaj pojem in iz tega nastane nova rastlina. Baje se da posaditi tudi mango. Me še čaka malce raziskovanja, kaj vse še lahko podtaknem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar