KONFIGURIRAJ GLAVO!

Jaz še vedno med prevažanjem z avtobusi pridno izkoriščam drugače stran vrženi čas in si v mobitel vestno zapisujem takšne in drugačne (ne)zanimivosti, ki se vrtijo na zaslonih. Tokrat sem izbrala par takih, ki so mene osebno kar malce šokirali in presenetili in sprožili WTF?! reakcijo. Pa poglejmo. Ali ste vedeli ... da zaradi napačne rabe proizvodov za desničarje letno umre kar 2500 levičarjev?! da potem, ko je človek obglavljen, glava ostane pri zavesti še 15 do 20 sekund?! da je bolj verjetna smrt zaradi udarca zamaška penine v glavo, kot pa zaradi ugriza pajka?! da gre povprečni Američan več kot 1800x v McDonalds?! da kar 10 % Američanov za noč čarovnic zamaskira svoje ljubljenčke?!

... da odkar ponovno pišem tale blog, konstantno samo jamram in tožim, kako nimam nobene teme in ispiracije za pisanje. Če se mi nesrečni disk ne bi bil pokvaril, bi šla in bi brala tisti moj gimnazijski blog, ki se je začel tam nekje v drugem letniku s pretipkavanjem zgodbic iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob. In tisti blog je definitivno vseboval cel kup enih neumnosti, ampak je bil pa iskren in tak, v katerega sem izlivala svoje misli in še marsikaj drugega. Saj bom zbrala pogum in šla nekam, ne vem še kam, kjer bom lepo prosila, če se da rešiti tisto eno datoteko, po kateri že skoraj hrepenim, še bolj sem pa firbčna. Včasih je bila Blogorola, ki je blogerjem, pazi to, za objavo v tiskani izdaji celo plačala! Noro. In bile so teme, dobre, zanimive teme, ki so spodbudile misli in pretrgale neko dolgočasno objavljanje posnetkov z Youtuba in podobne neumnosti. Priznam, tudi dandanes se skrivam za raznimi objavami, ki jih je tako zelo fino časovno nastavit in potem imaš mir. Filmi,

Steve Carell, Ryan Gosling, Julianne Moore, Emma Stone, ni da ni, sama zvečena in meni poznana imena. Film Crazy Stupid Love je še en izmed množice hibridov, pri katerem ne veš, ali je bolj komedija, ali bolj romanca in ali je drame dovolj, da se jo sploh splača omeniti. Mogoče bo zgodba razodela ta misterij. Steve Carell oziroma Cal je moški srednjih let, ki se spopada s pogostim pojavom, ki doleti navidez srečno poročene moške srednjih let - postane dolgočasen. S svojo srednješolsko ljubeznijo Emily (Julianne Moore) sta poročena že kar nekaj časa in čeprav je ona ljubezen njegovega življenja, mu to ni preprečilo, da bi se nekje na poti ne izgubil, postal povprečen, nezanimiv, kar Emily pahne v posteljo s svojim sodelavcem. Tako se torej znajdeta pred dejstvom - potrebna je ločitev. Cal, dolgočasen in nepogumen kot je, se s tem seveda sprijazni in prične z životarjenjem. Dokler nekega popoldneva ne vstopi v lokal, kjer monopol nad privlačnostjo, šarmom in drznostjo izvaja Ryan Gosl

Na en tak ponedeljek, ki sicer sploh ni tipičen ponedeljek (danes je namreč zelo jasno, sonce se že kaže nekje izza gozda), se bo pa prav prilegla tale objava. Da malce posladka tale težek začetek še enega ne preveč prijetnega tedna, polnega obveznosti. Recept za tole torto sem pobrala iz knjige 1000 Backideen, ki je popolnoma in v celoti napisana v nemškem jeziku, kar je zelo pripravno zame, ki razen obst & gemüse ne razumem besede nemško. Ampak bila je res noro poceni in jaz sem mahnjena na knjige, v kombinaciji z odlično ceno se mi pa itak zmeša. Sem mislila, da jo bom na veke vekov samo gledala, a ko sem se po odločitvi, da za mamin rojstni dan spečem kavno torto, znašla pred dejstvom, da niti na KulSlo niti v mojih drugih knjigah ni truda vrednega recepta za kavno torto, sem pogumno v roke vzela slovar, nabrala vso svojo kmečko logiko in po rezultatu sodeč mi je take recept kar uspelo "prevest" in zrealizirat. Prvič sem delala s piškotno podlago in ni mi pre

18 people were killed in Jackson that night. 10 white and 8 black. I don't think God has color in mind when he sets a tornado loose. Na ta film sem pa res dolgo čakala. V ZDA je bil na ogled že avgusta, k nam pride šele v začetku decembra. Ampak res me je zanimalo, kako bodo uprizorili tako dolgo in dogodkovo tako obširno knjigo . In moje skromno mnenje je, da jim je uspelo povsem okej. Emma Stone je odlična Muha, ne vem, če bi bila katera druga igralka v tem momentu tako popolna za to vlogo. Sploh pa je Emma trenutno top (če se izrazim tako, kot je dandanes sila popularno), vsi jo hočejo - producenti v svojih filmih, gledalci na filmskih platnih, tudi jaz nisem izjema. Drugače pa ja, film lepo ilustrira knjigo, kakšnih hujših odstopanj niti nisem zasledila. Zdi se mi samo, da je romantična zgodba Muhe malce spremenjena? Morda so v filmu tudi malce bolj izpostavili Aibileen, nekako je ona glavna naratorka, čeprav so bile v knjigi vloge med Minny, Muho in Aibileen bolj e

... da sliši zvoke, ki jih drugače ne bi. Ko vse utihne. In to se ne zgodi pogosto. Zato stojiš (ker je premrzlo, da bi se usedel) in čakaš, da promet utihne. Da pes umolkne. Da se svet umiri. Na ta trenutek bi lahko čakal in čakal in čakal in ga nikoli ne dočakal. Ker povsem popolnoma se nikoli ne umiri. Še vedno se sliši šumenje vode - nekdo ima na vrtu vodnjak. Najbrž ni zelo velik, šumenje in pretakanje je mirno. In še vedno se slišijo zvoki televizije - kaj pa naj ljudje drugega počnejo. In še vedno laja pes. Ne vem zakaj in ne vem čigav, a vem, da moj ni. In neko konstatno brnenje v zraku, ne vem kaj je in od kod izvira, a eno vem zagotovo - moteče je. Na vsake toliko se iz gozda oglasi nepoznan glas. Krik. Vrisk. Niti ne vem, kako se mu reče. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča avtomobil. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča televizija. In vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča pes. A nekega naravnega zvoka, ki ga ustvarja narava, ne prepoznam. Čeprav je tisti svet,

Tale mojstrovina se je kar malo skrila in potuhnila - film sem namreč pogledala že kar nekaj časa nazaj, a nekako mi je uspelo pozabiti spisati obnovo. Letos sem sicer pogledala tudi ostale X-Men filme, ne vem sicer, koliko se jih je dejansko znašlo tule na blogu, pa saj niti ni tako pomembno. X-Men First Class nas torej po treh filmih, v katerih smo že podrobneje spoznali Professorja X in Magneta, popelje nazaj v preteklost in nam razkrije, kako se je vse začelo. Zgodba je, roko na srce, ganljiva. Ko sta bila Professor X in Magneto še Charles Xavier in Eric Lehnsherr, se po spletu (ne)srečnih okoliščih znajdeta v skupnem boju proti mogočnemu Seabstianu Shawu, oz. Schmidtu, ki je Ericu še kot otroku ubil mamo, sedaj pa načrtuje tretjo svetovno vojno. Vseeno pa se mi zdi, da film bolj izpostavlja dva druga ekstrema. Prvi je želja Charlesa, ki si želi mutante združiti in jih družbi predstaviti kot povsem navadne ljudi, ki ji lahko kaj doprinesejo. Na drugi strani pa imamo Erica, kat

... v kaj takega. Tale reklama je meni magična. Saj to konec koncev hočejo. Da verjamemo, da lahko Samsung prinese magijo. Nima veze, reklama je še vseeno lepa in tudi jaz bi take lepe copate in stanovanje sredi Ljubljane in predvsem sneg. Veliko snega! Kar naj zapade, letos sploh ne bom kidala klanca, da lahko potem z avtom pridem ven ... bom kar doma.

da osel lahko vidi vse svoje noge naenkrat? ( hm, tudi jaz jih lahko, hm ... ) da lahko polž prespi tri leta? ( tega jaz sicer ne morem, bi pa z veseljem! ) da se levje rjovenje sliši 8 kilometrov daleč. da je večja verjetnost, da človeka napade krava kot pa morski pes. da samice podlasice umrejo, če med časom parjenja ne dobijo partnerja. ( to bi lahko trdili tudi za marsikatero žensko ) Več cvetk z avtobusa pa naslednjič, sem bila pridna, kaj ne, vse zanimivosti (no, ja) med vožnjo na faks zapisovala v mobitel.

... sem pito pojedla, ha! Nadaljevanje zgodbe od prej niti nima smisla. Hotela sem sicer malo potarnati, kako si nikoli nič ne spečem, ker mi je škoda časa, umazane posode, gretja pečice ... ampak da bi vseeno nekoč rada prišla na točko v življenju, ko bi jedla samo home made sladkarije. Mogoče, nekoč, ko bo Mec uspešen programer, jaz pa gospodinja tipa Bree van de Kamp. No, po tem, ko je mati dala odličen predlog, naj kaj spečem, sem se domislila odlične sladice, ki jo je včeraj pripravljala Novakova. O, o njiju bi tudi imela še par reči za povedat! Tema za naslednjič ... Mami je šla že v skrinjo po maline, začela je lupiti jabolka, nakar se je pričelo v našem domu splošno znano tarnanje - kaj pa če bi spekli kaj drugega, pa če bi to in to in ono in tretje ... Obupala sem. Naveličana sem tega, da se ideje skoraj nikoli ne obdržijo in si vedno premislimo (mami, ne jaz). Šla sem v sobo, pod kovter, v varno zavetje kaotičnega sveta Razočaranih gospodinj. Ampak oč

... ki ni bila nikoli pečena. Recimo, da sama sebe dojemam kot osebo, ki rada peče. Uživam, ko si nekaj pripravim, ko se ves trud poplača s prvim grižljajem nebes. Ampak nekako se še vedno zgodi, da pečem zelo malokrat. Ponavadi samo za praznike, rojstne dneve, družinska kosila. In tega pri nas ni veliko. Da bi si sredi belega dne kar tako nekaj spekla, težko verjetno. Ko me zagrabi želja po sladkem ponavadi napadem kupljene piškote ali čokolado. Najbližji približek tega, da si dejansko kaj skuham/spečem so puding in palačinke. Da bi kar tako brez tridnevnega planiranja vnaprej nekaj pripravila, misija nemogoče. A vendar, danes bi se to skoraj že zgodilo. Na tak meglen ponedeljek, ko imam že cel dan nepotešeno željo po sladkem. Ne vem točno, kaj se zadnje dni in tedne dogaja v naši hiši - mogoče so krive podražitve (sladkarije so dejansko dražje!, vsaj meni se tako zdi) ali pa moja prehitra konzumacija - na voljo ni nič boljšega kot navadni piškoti, ki delujejo samo v kombinac

... več razmišljam. Pričela sem si namreč urejati zaznamke in zdaj imam specialno kategorijo - blogi. Drugače namreč ponavadi stisnem samo tisto zvezdico in zaznamek odleti, kamor pač odleti. Večinoma pozabim na njih. In potem se kdaj znajdem, da gledam v ekran in ne vem, kaj bi počela in se spomnim na en super blog, ki sem ga nekoč zasledila, a glej ga zlomka, ker ga ni med zaznamki, ga seveda ne najdem več. Stvar je zdaj veliko bolj elegantna in vse je bolj organizirano. Sem pa prejle razmišljala, med tem, ko sem urejala zapiske za predmet Komuniciranje in nove tehnologije. Saj drugače je to zelo zanimiv predmet, tudi tematika, ki jo obravnavamo, je v današnjih dneh sila pomembna in aktualna, a kaj, ko so besede, ki se znajdejo na powerpoint prezentaciji med predavanjem, tako močno zakomplicirane in sila intelektualne, da me prav hitro odnese v razmišljanje o bolj preprostih temah. Vseeno pa sem prejle ob pretipkavanju zapiskov naletela na besedo IRC. In na to, kako je bil IRC p

... sem se peljala domov s faksa in razmišljala. Toliko enih reči se dogaja zadnje čase. In vedno bolj ugotavljam, da je tale tretji letnik naporen. A veš tisto, ko prideš iz gimnazije na fakulteto in si navdušen, kako te vsi pustijo pri miru, kako lahko lepo prideš, poslušaš in če ti je predavanje všeč, ostaneš; če se ti ne da, greš domov; če si lačen, si greš po sendvič in čokoladno mleko za 1 €; če te na stranišče, vstaneš, da bi kogarkoli spraševal in komerkoli pojasnjeval, kam greš; lahko bereš, rešuješ sudoku, križanke; se delaš nevidnega ... In najpomembneje, 15 tednov miru, 1 mesec učenja. To je to. Stisneš tisti en mesec pekla in krvavih solz, pa je. In potem pride človek v tretji letnik. Ja, saj vem, mnogi si boste mislili, kaj jamraš, saj si na FDVju. Tisti s FDVja, ki to berete, si boste nekateri prav tako mislili, kaj jamraš, saj ni tako hudo. Seveda ni. Če človek noče, ni. In neka taka magija zajema tale naš FDV, da četudi se nekaj zdi težko, še vseeno je izvedljivo.

... singing in the dead of night Take these broken wings and learn to fly All your life. Ko sem bila še v osnovni šoli (nam je učiteljica vedno govorila, da se stavkov ne začenja s ko ), sva s sošolko hodili na morje. Jaz z njimi za en teden na Crveni Vrh, ona z nami za deset dni v Barbarigo. Ne vem točno kdaj in kje, ampak nekje smo nekoč na poti do plaže, mimo neštetih apartmajev, poravnanih v popolne ravne vrste, srečali starejšega gospoda. Sedel je v senci in res se ne spomnim, kako smo se zapletli v pogovor, ampak kar naenkrat je iz rokava stresal neštete modrosti in nama s sošolko rekel, naj mu pokaževa dlani, ena za drugo. In vem, kaj je rekel sošolki, še bolj pa se spomnim, kaj je rekel meni. Točno v tistem trenutku sem si rekla, zapomni si sedaj tole, mogoče bo še kdaj res. In od takrat naprej res spremljam vse dogodke, ki se mi pripetijo, in se spomnim njegovih besed. V življenju se boš vedno borila. In se, tako ali drugače, na določenih odsekih mojega življe

Ponavadi smo vajeni imen sladic kot so pita s čokolado in lešniki , smetanova torta z malinami , mafini z banano in jabolki in tako dalje. Tudi tale včerajšnja/današnja sladica bi lahko bila pita s skuto in marelicami , ampak ne, avtorica se je odločila, da ji nadane ime klepetalka. Podpiram! Kot ponavadi, slikovni material ni najboljši, je pa dokaz, da sem tole okusno sladico naredila in vsekakor sem jo stestirala (v različnih okoliščinah, urah, pozicijah, prostorih ...) in res je odlična! Tule lahko najdete originalen recept, pa tudi fotografije so krasne. Jaz sem pa delala takole: V posodo sem dala 150 gramov gladke moke , 100 gramov masla (direkt iz hladilnika), 1 rumenjak in 50 gramov sladkorja v prahu. Konec koncev bi lahko dali tudi navadni, kristalni sladkor. Okej, vse skupaj v posodo potem se pa lotimo mesenja. Jaz sem bila dokaj obupana. Maslo je bilo namreč direkt iz hladilnika in vse skupaj ni izgledalo preveč obetavno. Moka se nikakor ni hotela sprijet z maslom

Ime mi je Octave in oblačim se v Miyakejevih butikih A Piece of Cloth. Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi — prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo. O ja, tole pa je poslastica. Odlomkov, ki bi si zaslužili biti objavljenih, je malo morje. V bistvu je tale knjiga nekakšna izpov

... se samo dvakrat šla kar tako malo peljat z avtom. Kar tako malo pomeni, da nisem imela cilja, kam sploh grem. Okej, mogoče je bilo celo trikrat. Prvič je bilo pred dobrima dvema letoma. Zakaj se tega tako dobro spomnim? Ker sem imela izpit že kakšne tri mesece, poletje je bilo, mami je bila na morju, jaz sem ravno dobila "svoj" avto, ki sem ga odkupila od mami in tank je bil poln. Bilo mi je dolgčas, in kaj ženske počnemo, ko nam je dolgčas? Gremo v šoping. Šla sem torej v BTC, ampak nisem bila v nakupovalnem razpoloženju (le to je seveda nujno potrebno, da se mi sploh ljubi stopicljati naokoli v gneči in sploh gledati, kaj veletrgovci ponujajo). Žal pa je očitno v nakupovalnem duhu v eno in isto trgovino izmed vseh na območju BTC-ja zaneslo tudi bivšo punco mojega takrat še zelo "svežega" fanta. Cele zgodbe se mi ne da razlagati, sploh zato, ker nikoli ne veš, kdo bere tvoj blog. V enem stavku - takrat se s to dotično osebo nisva prav lepo gledali. In tako

Ah, gospod, je otozno rekla, to ni bilo narejeno za vstop, temvec za izstop. O Gabotu (kot pravijo Gabrielu Garcii Marquezu) sem veliko slišala v gimnaziji pri pouku španščine. In to je eden takih piscev, ki bi jih človek nekoč rad prebral. Tako kot bi rad prebral Dostojevskega, Tolstoja, Shakespeara in vse ostale, o katerih je teklo veliko besede pri književnosti. Ampak to zna biti včasih sila težko. Vsaj zame. Velikokrat sem že vzela v roke Ime rože, pa je nikoli dokončala. Mogoče sem še premlada. Zgoraj omenjeno novelo (ta oznaka leti predvsem na dolžino, dobrih 100 strani namreč šteje) sem si prvič sposodila že med poletjem v naši črnuški knjižnici. Poleg nje sem vzela še dve knjigi in ko sem prišla domov, je Gabovo delo čudežno izginilo. Preiskala sem cel avto, nato pa odhitela na Cobiss in opazila, da je knjiga že vrnjena. Očitno mi je padla iz rok na poti do avta in jo je nekdo nesel nazaj v knjižnico. Dva tedna nazaj sem jo zopet vzela, tokrat v Otonu. In to je bila

... proti koncu leta. Neverjetno. Sploh ne vem, ali je to posledica tega, ker se staram (še vedno sem privrženka teorije, ki pravi da starejši kot si, hitreje ti mineva čas), ali je pač samo to leto 2011 tako kot je, ampak meni grejo tile meseci neverjetno hitro. Mogoče je to tudi posledica tega, da imam stalno neke opravke. Faks, težko pričakovani vikendi, ko se itak vedno kaj dogaja ... In v bistvu mi je malce smotano, ker to temo načnem prav vsak mesec. Če ne bi bila tako lena, kot sem, bi šla gledat po arhivu, kolikokrat sem že govorila in tarnala o tem. Ampak v resnici je to samo izgovor. In pojasnilo. Zakaj pišem tako malo oz. zakaj objavljam reči, ki imajo s samim pisanjem in razmišljanjem bore malo skupnega. V tem letu sem se zagotovo naučila kar veliko. Enkrat prejšnji mesec sem med umivanjem zob nenadoma prišla do spoznanja, da sem stara 20 let. Kar je sicer zelo malo. Zdi se mi, kot da je moje življenje že tako dolgo. Ko samo pomislim na tisto dolgo osnovno šolo, ki se