Gabriel Garcia Marquez: Žalostne kurbe mojega življenja

Ah, gospod, je otozno rekla, to ni bilo narejeno za vstop, temvec za izstop.

O Gabotu (kot pravijo Gabrielu Garcii Marquezu) sem veliko slišala v gimnaziji pri pouku španščine. In to je eden takih piscev, ki bi jih človek nekoč rad prebral. Tako kot bi rad prebral Dostojevskega, Tolstoja, Shakespeara in vse ostale, o katerih je teklo veliko besede pri književnosti. Ampak to zna biti včasih sila težko. Vsaj zame. Velikokrat sem že vzela v roke Ime rože, pa je nikoli dokončala. Mogoče sem še premlada.

Zgoraj omenjeno novelo (ta oznaka leti predvsem na dolžino, dobrih 100 strani namreč šteje) sem si prvič sposodila že med poletjem v naši črnuški knjižnici. Poleg nje sem vzela še dve knjigi in ko sem prišla domov, je Gabovo delo čudežno izginilo. Preiskala sem cel avto, nato pa odhitela na Cobiss in opazila, da je knjiga že vrnjena. Očitno mi je padla iz rok na poti do avta in jo je nekdo nesel nazaj v knjižnico. Dva tedna nazaj sem jo zopet vzela, tokrat v Otonu. In to je bila dobra poteza (čeprav sem mislila, da je zagotovo skriva kakšno sporočilo za tem, če mi je padla iz rok, da mi najbrž že ni namenjena). Zgodba namreč očara že takoj na začetku s prvimi besedami. In če sem se česa naučila iz ur Kreativnega pisanja, potem je to zagotovo to, da mora zgodba navdušiti že na začetku. Pritegniti.

Mojsterski stil, ki kar teče in teče in tako krasno pljuje in šofira od ene do druge teme - od teme sedanjosti, preteklosti, prihodnosti. Med spomini in dejstvi. Marquez nam v romanu predstavi 90-letnega upokojenega novinarja, ki še vedno vsako nedeljo objavi svojo kolumno v časopisu. Gospod, katerega imena ne izvemo, nam pa postreže z informacijo, da naj njegova zunanjost ne bi bila prav privlačna, si za svoj 90. rojstni dan zaželi noči z devico. Iskati ljubezen v bordelih je njegova stalna praksa - v dvajsetih letih naj bi spal z več kot 500 ženskami in prav vsem je plačal za njihove usluge. Tako se obrne na staro znanko, Roso, ki mu v nekaj urah najde mlado, 14-letno deklico, ki sicer dela kot šivilja gumbov v tovarni. Gospod tako večer za večerom preživi z njo, v majhni sobici, kjer ona, utrujena od trdega vsakodnevnega dela, spi, on pa ... jo ljubi.

Zelo zanimivo in branja vredno delo, čeprav mi konec ni povsem jasen. Vsekakor pa je stil in zmožnost slikanja pripovedi tista, ki me je očarala. Se že veselim naslednjega njegovega dela, po katerem bom posegla ...