Zadnje dni ...

... več razmišljam. Pričela sem si namreč urejati zaznamke in zdaj imam specialno kategorijo - blogi. Drugače namreč ponavadi stisnem samo tisto zvezdico in zaznamek odleti, kamor pač odleti. Večinoma pozabim na njih. In potem se kdaj znajdem, da gledam v ekran in ne vem, kaj bi počela in se spomnim na en super blog, ki sem ga nekoč zasledila, a glej ga zlomka, ker ga ni med zaznamki, ga seveda ne najdem več. Stvar je zdaj veliko bolj elegantna in vse je bolj organizirano.

Sem pa prejle razmišljala, med tem, ko sem urejala zapiske za predmet Komuniciranje in nove tehnologije. Saj drugače je to zelo zanimiv predmet, tudi tematika, ki jo obravnavamo, je v današnjih dneh sila pomembna in aktualna, a kaj, ko so besede, ki se znajdejo na powerpoint prezentaciji med predavanjem, tako močno zakomplicirane in sila intelektualne, da me prav hitro odnese v razmišljanje o bolj preprostih temah. Vseeno pa sem prejle ob pretipkavanju zapiskov naletela na besedo IRC. In na to, kako je bil IRC prva klepetalnica oz. prvi del kibernetskega prostora, kjer so posamezniki komunicirali v istem času, na drugem kraju. Kjer so lahko prevzemali katerokoli vlogo so si zaželeli - postali mlajši, lepši, edino pametnejši ne, saj je prav to, sodba človeka po tem, kaj pove in ne po tem, kako izgleda, ena izmed pomembnejših karakteristik, ki še danes veljajo v tem čarobnem svetu spleta.

Razmišljanje me je tako odneslo v spomin, kako sem bila enkrat na obisku pri prijateljici dve ulici stran od mojega doma. Jaz, moja sošolka iz osnovne šole, in omenjena prijateljica, dve leti mlajša od naju. Stiskale smo se za njeno majhno mizico, v mat'kurjo vtipkale chat in se povezale na eno izmed sila preprostih klepetalnic tistega časa. Ni minilo dolgo časa, ko se je odprlo okence in pričele smo s tipkanjem. Zamislila sem se - ali ni hecno, včasih smo klepetali z neznanci, na forumih, na takšnih in drugalnih klepetalnicah, in to je bilo nekaj normalnega. Potem je prišel MSN in sicer malce zožal ta prostor komunikacije s komerkoli - si le moral posredovati oz. zaupati svoj MSN naslov. Razen, če ga nisi imel kje objavljenega in ga je lahko našer kdorkoli. Ampak to, da te je nekdo kliknil, da si se zapletel v pogovor, kako si, kdo si, iz kje si, koliko let imaš, kaj počneš, kako izgledaš ... vse te banalnosti o človeku, ki smo si jih zaupali, so bile nekaj popolnoma normalnega. Danes pa smo v svetu Facebooka, kjer v virtualni svet dodajamo samo prijatelje iz resničnega sveta. Kjer je to, da imaš med prijatelji "neznanca" in da tako podrobno spremljaš njegovo življenje skozi fotografije, statuse, komentarje, že prav banalno ...

Zadnjič sem brskala po spletni strani STA-ja (študentske potovalne agencije, ne slovenske tiskovne agencije) in opazila, da imajo sedaj v ponudbi poletnih del v tujini tudi Španijo. Brala sem, kakšni so pogoji, in zaželjeno je dokaj dobro znanje španščine (drugače moraš prej še v poletno šolo in so stroški višji). Sama sem se španščino učila celo gimnazijo, en mesec sem živela v Salamanci in po končani maturi je bilo moje znanje zadovoljivo. Danes je prej kot kaj drugega, porazno. In ker mi časovno nikakor ne znese, da bi šla na jezikovni tečaj, je ena izmed opcij, ki bi se mi zdela primerna za ohranjanje znanja, dopisovanje z nekom, ki špansko govori dobro ali pa vsaj tako slabo kot jaz. Ampak kje dejansko najti tako osebo? Včasih sem imela na MSN-ju kup špancev, katerih naslove sem dobila bog-ve-kje. Da bi danes na FB dodala nekoga iz Španije, bi bilo, roko na srce, zelo zelo čudno.

Se mi zdi, da smo ljudje bolj previdni s kom, kdaj in kje na internetu komuniciramo. Nič več ni to sladki novi svet, kjer so možnosti neskončne in je vse lepo in prav. Žal. Ali pa tudi ne. Ljudje se prilagajamo. Včasih povsem običajno in vsakodnevno klepetanje ter deljenje malenkosti o sebi z neko točno določeno osebno na MSN-ju je danes postalo bežno komentiranje in opazovanje dogajanja iz ozadja Facebooka. Ljudje objavljajo, vsebine so dostopne vsem tvojim prijateljem in morda se sploh ne zavedamo, kdo vse to dejansko gleda. Po eni strani smo intimno komunikacijo z vsemi skrčili na samo par izbrancev, vsesplošno, "neškodljivo" objavljanje informacij o sebi pa je dostopno vsem. Vsem tistim, katerim to omogočimo, pa na njih morda pozabimo.

Kje se po vašem mnenju skriva hujše zlo?