Kakšno uro nazaj ...
... sem se peljala domov s faksa in razmišljala. Toliko enih reči se dogaja zadnje čase. In vedno bolj ugotavljam, da je tale tretji letnik naporen. A veš tisto, ko prideš iz gimnazije na fakulteto in si navdušen, kako te vsi pustijo pri miru, kako lahko lepo prideš, poslušaš in če ti je predavanje všeč, ostaneš; če se ti ne da, greš domov; če si lačen, si greš po sendvič in čokoladno mleko za 1 €; če te na stranišče, vstaneš, da bi kogarkoli spraševal in komerkoli pojasnjeval, kam greš; lahko bereš, rešuješ sudoku, križanke; se delaš nevidnega ... In najpomembneje, 15 tednov miru, 1 mesec učenja. To je to. Stisneš tisti en mesec pekla in krvavih solz, pa je.
In potem pride človek v tretji letnik. Ja, saj vem, mnogi si boste mislili, kaj jamraš, saj si na FDVju. Tisti s FDVja, ki to berete, si boste nekateri prav tako mislili, kaj jamraš, saj ni tako hudo. Seveda ni. Če človek noče, ni. In neka taka magija zajema tale naš FDV, da četudi se nekaj zdi težko, še vseeno je izvedljivo. Jaz ne vem, pričakovanja profesorjev so visoka. Člankov, ki bi jih morali prebrati in so "obvezna gradiva", je veliko. Ampak nekako, četudi študent ne izpolni teh "pričakovanj", tudi če ne prebereš besede, je še vedno možno, da te na koncu pričaka tista (ne)srečna šestica.
Nekateri seveda ponižno ciljamo in streljamo višje. Si naredimo načrt, v ponedeljek ta članek, v torek drugi, v sredo tretji, v četrtek vse ponovimo. Zgodba se potem rada zasuka v nepričakovane smeri, kot je, na primer, v novo odkrito serijo New Girl z meni zelo vščeno Zooey Deschanel. Kaj čmo, tko to pride. Jaz imam v svojem življenju par načel. Eno je to, da nikoli, NIKOLI ne žrtvujem svojega spanca za delo za faks (da bi se učila celo noč in podobno), drugo pa je to, da nikoli ne zamudim priložnosti za odkritje kakšne nove, potencialno dobre serije. In Nwe Girl je potencialno dobra. Ob enem prizoru sem se zasmejala kot ne-vem-kaj. To je dober znak. Jaz se drugače ob serijah in filmih ne smejim. Medtem ko me je v vsakdanjih situacijah včasih težko ustaviti.
Ja, dejansko se počutim, kot da sem v gimnaziji. Vsak teden moram narediti najmanj dve domači nalogi, pri večini predmetov profesorji preverjajo prisotnost in ves čas imamo neka preverjanja. Kolokviji, testi, halo? Danes sem pisala prvega, naslednji teden drugega, potem tretjega in spet začnemo znova. Druga runda. Da ne omenjam še esejev, projektnih nalog, ... Ob vsem tem pa še moje vzporedno sladko izobraževanje. O, ne, tudi tam mi ne prizanašajo. Naslednji teden je izpitni teden, en izpit imam v torek, drugega v četrtek, trikrat ugibajte, ob kateri uri ...
... seveda, ob isti, kot tudi kolokvij na faksu. Malce mi je postalo žal, da se tisti dve uri (medtem, ko tole pišem, je namreč minila že nova ura) nazaj na poti domov nisem zaletela v ... kandelaber. To bi rešilo marsikatero težavo. Ali pa tudi ne?
Tudi moje načelo je, da spanca na račun učenja ne žrtvujem. Raje dober spanec in manj znanja kot nič spanca in slabo znanje.
OdgovoriIzbrišiDrugo načelo pa je, da se serij izogibam. Imam dva razloga. Prvi je, da če mi bo serija postala všeč sem pečen in bom namesto koristnih stvari gledal samo še serijo.
Druga pa je, da ne maram zavlačevanja zgodbe skozi več delov. Najraje imam da je vsak del bolj ali manj neodvisen. Ravno zato imam tako rad TBBT serijo, ker se tam deli večinoma ne navezujejo.
Ja, serje znajo bit nevarne. Ampak jaz sem sama vseeno toliko disciplinirana, da ko je treba, neham gledat in grem delat kar moram narest.
OdgovoriIzbrišiTo, z zavlačevanjem je pa povsem res. Ene serije grejo res preko vseh meja. Ena takih je npr. Grey's Anatomy, trenutno se predvaja 8. sezona, kar je veliko, in v tem času se je glavna junakinja utopila, bila mrtva za 10 min, držala roko na rani človeka, ki se je ustrelil z ne-vem-čem, kar bi lahko vsak hip eksplodiralo, skoraj jo je ustrelil en psiho v bolnici, doživela je slav in še bi lahko naštevali (vse te podobne reči so se zgodile tudi drugim junakom v seriji, torej njenim prijateljem). Tako da ja, da ona po vsem tem še normalno živi je malo težko verjeti. Ampak mene pri serijah mogoče celo bolj kot dogajanje pritegnejo karakterji. Všeč mi je, ker so zelo dodelani in potem ga lahko spremljaš leta in leta in se ti zdi, da to osebo že skoraj poznaš ... tega v filmih ni, je pa zgodba toliko bolj dobra ;)