Zgodba o tem, kako sem pekla pito ...

... ki ni bila nikoli pečena.

Recimo, da sama sebe dojemam kot osebo, ki rada peče. Uživam, ko si nekaj pripravim, ko se ves trud poplača s prvim grižljajem nebes. Ampak nekako se še vedno zgodi, da pečem zelo malokrat. Ponavadi samo za praznike, rojstne dneve, družinska kosila. In tega pri nas ni veliko. Da bi si sredi belega dne kar tako nekaj spekla, težko verjetno. Ko me zagrabi želja po sladkem ponavadi napadem kupljene piškote ali čokolado. Najbližji približek tega, da si dejansko kaj skuham/spečem so puding in palačinke. Da bi kar tako brez tridnevnega planiranja vnaprej nekaj pripravila, misija nemogoče.

A vendar, danes bi se to skoraj že zgodilo. Na tak meglen ponedeljek, ko imam že cel dan nepotešeno željo po sladkem. Ne vem točno, kaj se zadnje dni in tedne dogaja v naši hiši - mogoče so krive podražitve (sladkarije so dejansko dražje!, vsaj meni se tako zdi) ali pa moja prehitra konzumacija - na voljo ni nič boljšega kot navadni piškoti, ki delujejo samo v kombinaciji s čajem (pa še to samo prvič, magija potem izgine) in čokolada iz Lidla za 25c, katero drugače uporabljam izključno v pekovske/dekorativne namene. Za jest je presladka. Ampak vseeno, v sili še hudič muhe je, ali kako že gre dobri stari rek, Tina pa se zadovolji s ceneno čokolado in navadnimi piškoti.

A vse ima svoj konec. Čokolade sem se prenajedla, piškote je zmazala mati. In sedaj smo ostali brez vsega. Ena sama in edina nutela, ki jo imamo v omari, je že vsa trda in prav nič mazava. Tako sem mami omenila, da bi kaj sladkega, a ničesar ni, in rekla je: "Pa kej speč!"

Okej, na tem mestu se zgodba dramatično zasuka. Cel tale zapis je kar naenkrat brezpomenski, saj se je ravno v tem trenutku zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Ali pač?

Nadaljevanje sledi ...