Človek včasih mora malo iti na mraz ...
... da sliši zvoke, ki jih drugače ne bi. Ko vse utihne. In to se ne zgodi pogosto. Zato stojiš (ker je premrzlo, da bi se usedel) in čakaš, da promet utihne. Da pes umolkne. Da se svet umiri. Na ta trenutek bi lahko čakal in čakal in čakal in ga nikoli ne dočakal.
Ker povsem popolnoma se nikoli ne umiri. Še vedno se sliši šumenje vode - nekdo ima na vrtu vodnjak. Najbrž ni zelo velik, šumenje in pretakanje je mirno. In še vedno se slišijo zvoki televizije - kaj pa naj ljudje drugega počnejo. In še vedno laja pes. Ne vem zakaj in ne vem čigav, a vem, da moj ni. In neko konstatno brnenje v zraku, ne vem kaj je in od kod izvira, a eno vem zagotovo - moteče je.
Na vsake toliko se iz gozda oglasi nepoznan glas. Krik. Vrisk. Niti ne vem, kako se mu reče. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča avtomobil. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča televizija. In vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča pes. A nekega naravnega zvoka, ki ga ustvarja narava, ne prepoznam. Čeprav je tisti svet, ki se skriva v temi, veliko bolj naraven in veliko bolj podoben nam samim. Če odštejem avtomobile, televizijo in udomačene živali.
Ko takole poslušam se zavem, da premalo poslušam. Da si želim memorizirati vse zvoke, v vseh letnih časih, v vseh delih dneva. Sploh te, večerne, v mrzlih zimskih dneh. Ker iti za minuto, dve, tri, stati ven na mraz, je izziv. Ali pa tudi ne.
Če že ne zaradi zvokov potem pa mora iti človek včasih na mraz vsaj zato, da ceni toploto, ko pride nazaj v notranjost. In da ceni tišino, ki je je v notanjosti še manj, kot v zunanjosti, in ki je, tiste prave, nikoli ne bomo doživeli. Vsaj dokler smo živi ...
Ker povsem popolnoma se nikoli ne umiri. Še vedno se sliši šumenje vode - nekdo ima na vrtu vodnjak. Najbrž ni zelo velik, šumenje in pretakanje je mirno. In še vedno se slišijo zvoki televizije - kaj pa naj ljudje drugega počnejo. In še vedno laja pes. Ne vem zakaj in ne vem čigav, a vem, da moj ni. In neko konstatno brnenje v zraku, ne vem kaj je in od kod izvira, a eno vem zagotovo - moteče je.
Na vsake toliko se iz gozda oglasi nepoznan glas. Krik. Vrisk. Niti ne vem, kako se mu reče. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča avtomobil. Vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča televizija. In vem, kako se reče zvoku, ki ga povzroča pes. A nekega naravnega zvoka, ki ga ustvarja narava, ne prepoznam. Čeprav je tisti svet, ki se skriva v temi, veliko bolj naraven in veliko bolj podoben nam samim. Če odštejem avtomobile, televizijo in udomačene živali.
Ko takole poslušam se zavem, da premalo poslušam. Da si želim memorizirati vse zvoke, v vseh letnih časih, v vseh delih dneva. Sploh te, večerne, v mrzlih zimskih dneh. Ker iti za minuto, dve, tri, stati ven na mraz, je izziv. Ali pa tudi ne.
Če že ne zaradi zvokov potem pa mora iti človek včasih na mraz vsaj zato, da ceni toploto, ko pride nazaj v notranjost. In da ceni tišino, ki je je v notanjosti še manj, kot v zunanjosti, in ki je, tiste prave, nikoli ne bomo doživeli. Vsaj dokler smo živi ...
Komentarji
Objavite komentar