V življenju sem ...

... se samo dvakrat šla kar tako malo peljat z avtom. Kar tako malo pomeni, da nisem imela cilja, kam sploh grem. Okej, mogoče je bilo celo trikrat.

Prvič je bilo pred dobrima dvema letoma. Zakaj se tega tako dobro spomnim? Ker sem imela izpit že kakšne tri mesece, poletje je bilo, mami je bila na morju, jaz sem ravno dobila "svoj" avto, ki sem ga odkupila od mami in tank je bil poln. Bilo mi je dolgčas, in kaj ženske počnemo, ko nam je dolgčas? Gremo v šoping. Šla sem torej v BTC, ampak nisem bila v nakupovalnem razpoloženju (le to je seveda nujno potrebno, da se mi sploh ljubi stopicljati naokoli v gneči in sploh gledati, kaj veletrgovci ponujajo). Žal pa je očitno v nakupovalnem duhu v eno in isto trgovino izmed vseh na območju BTC-ja zaneslo tudi bivšo punco mojega takrat še zelo "svežega" fanta. Cele zgodbe se mi ne da razlagati, sploh zato, ker nikoli ne veš, kdo bere tvoj blog. V enem stavku - takrat se s to dotično osebo nisva prav lepo gledali. In tako je seveda moja nakupovalna izkušnja izpred dveh let pogorela na polni črti. Ne samo, da si nisem nič kupila in je bilo vse skupaj zelo travmirajoče, srečala sem se še z osebo, katere obstoj je takrat oteževal mojega.

Tako sem po hitrem postopku izginila iz trgovine, se usedla v avto, odprla šipe, dala radio na glas in se peljala in peljala in peljala ... Od BTC-ja preko centra, pa čez Trnovo na obvoznico in potem sem že dojela, kako neumno je to početje in sem šla po obvoznici lepo domov. Toliko drugih reči je svetu, ki jih človek lahko počne, da odvrne misli od neprijetnih tem, vožnja po mestu naokoli res ni najbolj pametna. Prvič je to zelo draga terapija (in takrat je bil bencin še okoli 1 € na liter!) pa še zelo nevarna - a ne velja tisto, da je možnost, da umreš v avtomobilski nesreči večja kot možnost, da strmoglaviš z letalom? Nekaj takega ... no, zelo nespametno torej.

Drugič sem se kar tako malo pelajala včeraj. No, ampak če rečem, da kar malo tako, ni čisto res. Imela sem zelo otipljiv cilj, ki sicer ni bil ta, da moram priti na neko lokacijo, je bil pa definitivno ta, da uspavam nečakinjo. Včeraj je namreč Tia prišla k nam dopoldne, ostala na kosilu, pri nas odspala popoldanski spanec in potem je šla nazaj domov. No, sem jo peljala. In ker je tale naša Tia zelo problematična, kar se tiče popoldanskega počitka, je pa to edini način, da se spočije in da ni potem tečna in sitna od utrujenosti, je edina rešitev in edini način, da otrok zaspi, ta, da se jo pelje v avtu. In tako sva šli. Po Zasavski do Črnuč, pa po obvoznici do Tomačevskega rondoja, in jo je flaša s cedevito že zdavnaj padla na tla (tam nekje pri Brnčičevi) in je potem Tia še kar govorila in govorila in pela in se pogovarjala s svojim medvedom, in sem bila jaz seveda že popolnoma obupana, no, nazaj grede pri Brnčičevi jo je končno zmanjkalo. Cilj dosežen.

Bencin ni bil moj, avto tudi ne, se mi pa to vseeno zdi nespametno. Se vozit naokoli kar tako malo. Prvič zato, ker je bencin res drag. Na to, kakšna neumnost je sploh imeti avto in plačevati toliko denarja, sem pomislila predvčerajšnjim ob predvolilnem soočenju na TV-ju. Ko sem slišala, da z enim polnim tankom (ali pa čisto malo napolnjenim) kar 60 % denarja damo državi. Okej, saj ni nič narobe s tem (ali pač), ampak jaz se tega več ne bom šla. Vsaj ne takrat, ko to res ni nujno potrebno. Kot na primer sedaj, ko moram v trgovino in sem v hudem pomanjkanju časa in ne morem iti peš do trgovine. Ali s kolesom, ker imam prazne gume.

Pa saj, po eni strani to podpiram. Avto je luksuz in umaže okolje. Kar naj se ga obdavči - bencin, zavarovanje, registracije. Potem naj se še zrihta mestni prevoz tako, da bomo potniki celo kam prišli v dostojnem času, pa brez težav na morje, pa je, adijo avto.