In že pogumno plujemo ...

... proti koncu leta. Neverjetno. Sploh ne vem, ali je to posledica tega, ker se staram (še vedno sem privrženka teorije, ki pravi da starejši kot si, hitreje ti mineva čas), ali je pač samo to leto 2011 tako kot je, ampak meni grejo tile meseci neverjetno hitro. Mogoče je to tudi posledica tega, da imam stalno neke opravke. Faks, težko pričakovani vikendi, ko se itak vedno kaj dogaja ... In v bistvu mi je malce smotano, ker to temo načnem prav vsak mesec. Če ne bi bila tako lena, kot sem, bi šla gledat po arhivu, kolikokrat sem že govorila in tarnala o tem. Ampak v resnici je to samo izgovor. In pojasnilo. Zakaj pišem tako malo oz. zakaj objavljam reči, ki imajo s samim pisanjem in razmišljanjem bore malo skupnega.

V tem letu sem se zagotovo naučila kar veliko. Enkrat prejšnji mesec sem med umivanjem zob nenadoma prišla do spoznanja, da sem stara 20 let. Kar je sicer zelo malo. Zdi se mi, kot da je moje življenje že tako dolgo. Ko samo pomislim na tisto dolgo osnovno šolo, ki se je vlekla kot ne-vem-kaj in na gimnazijo in na to, kaj vse sem že doživela. Hudiča, že v drugem razredu, ko sva s sosedo in sošolko hiteli na vaško veselico, sva z glasnim tonom kritizirali najine starše in dejali pa kaj si mislijo, da nama petkrat povejo naj bova do devetih doma, midve sva vendar že odrasli! In ne glede na tisti večer, šele prejšnji mesec sem med umivanjem zob dejansko dojela, koliko sem že stara. Pa saj ne gre toliko za številko, kot predvsem za zavedanje, da si pa star toliko in toliko. Ker to zavedanje ne pride nujno ravno na tisti dan v letu, ko biološko dopolniš neko starost. Moje lastno zavedanje je prišlo več kot pol leta po tistem prelepem zadnjem dnevu zime.

Še ena pomembna stvar, ki sem se je naučila v tem letu, je to, da človek mora biti sam s sabo. Moraš znati biti sam s sabo. Sam s svojimi mislimi. Se mi zdi, da v tem času, o vsi nekam hitimo in imamo veliko dela in letamo iz enega mesta na drug sestanek in iz enega predavanja na drugo kosilo in potem pridemo domov in pademo v posteljo in pregledamo mejle in poskrimo za Simčka na Facebooku in prečekiramo Twitter in gremo spat ... kdaj pa kdaj je fino biti sam s sabo. Čakati na avtobus. Se peljati na avtobusu in ne brati knjige ali poslušati glasbe. Poslušati pogovore drugih in razmišljati in se spominjati. In res moram kdaj na sprehod. Da si preluftam glavo in da si Pesjanar obrusi kremplje. Ko sem pred leti en mesec bivala v Salamanci, uf, takrat pa sem bila sama s sabo. Čez teden je še šlo - šola, pa moje drage američanke, pa internet je bil na voljo vsak dan po pouku. Vikendi so pa bili izziv. Večina je šla na izlete, jaz pa sem ostala sama v majhnem mestecu, s samo dvema knjigama, brez računalnika, sama s sabo. In sem znala ležat sama šest ur na bazenu in se sama sprehajat po mestecu, manjšem od Ljubljane, in se usest na klopco in sedet na njej brez kakršnega koli vzroka. Sedet in gledat naokoli in biti sama.

In danes imam na faksu spet eno tako prijetno pavzo, dolgo tri ure. Če se ne bo nihče našel, bom šla jest, sama. In bom sedela za mizo in jedla in uživala in ne bom brala knjige ali listala revije. In potem se bom že nekako zaposlila, sama, z mojimi mislimi.

Ali bom pa vzela s seboj računalnik in bila ultra produktivna. Hm ...