KONFIGURIRAJ GLAVO!

... je letos na vrsti malce bolj zgodaj. Jutri zjutraj z A.jem namreč šibava na morje. Pred-predlani sem za novo leto zmrzovala na Bledu, letos grem v tople kraje. Je bila tista izkušnja preveč huda, letos pa se mi obeta tam, slabih deset stopinj. Kaj hoče človek lepšega, kot vstopiti v novo leto na toplem (čeprav imam sicer raje mraz, hehe). Lani sem imela z letno bilanco kar malce težav. Nič posebnega se mi ni zgodilo. Bomo videli, če bo letos kaj sreče. Čeprav sem potem, ob kasnješem prebiranju teh bilanc vedno malce zmedena. Moje življenje se nekako vrti okoli dveh zaključkov in začetkov novega leta, takšnega in drugačnega. Prvi je seveda 31. december - 1. januar. Drugi je tam konec junija, začetek julija - 1. oktober. Torej konec in začetek koledarskega ter konec in začetek šolskega leta. In ko je, na primer, šolsko leto že davno končano, se ga potem v tej letni bilanci znova spominjam in vse skupaj zna biti, sploh ob taki uri, ko se komaj skobacam iz postelje, (pisanje tega

... me navdušuje par stvari. Bolj kot se bližamo koncu leta, zadnji dnevi minevajo, bolj razmišljam o rečeh, ki se mi dogajajo, o rečeh, ki so se mi zgodile in tako naprej. Tako razmišljam in čudim se, kako je možno, da nekajkrat na teden, ko pogledam na uro, vidim številke 12:34, čudim se tudi, kako je možno, da telo ve, da se dogaja sprememba, in me samodejno prebudi ob petih zjutraj in tako prepreči miniaturno katastrofo, prav tako me čudi, da me je hoja v hribe tako zelo prevzela, da si že pišem zaznamke in računam, kdaj bom imela čas, da spet kam pobegnem.  Še ena fascinantna stvar je ta, da moj od-mene-16-let-starejši brat (s katerim je tudi moj odnos tej razliki v starosti primeren) pride domov, si naredi kavo, pride do mene in reče "Veš, sedaj imam nov najljubši TV program ..." in jaz dokončam stavek - "24Kitchen!". Nekaj skupne krvi se pa še pretaka po najinih žilah.

Danes sem praznično razpoložena, zato vam razkrivam dva praznična recepta. No, tele zadeve so tako dobre, da so več kot odlične tudi na kakšen nepraznični dan, ampak saj veste, kako je, manj kot takih zadev pojemo čez leto, bolj se jih veselimo ob praznikih. Kokos kroglice, pri katerih sem vedno skeptična, kako točno se jim reče, ali so rumove kroglice, ali kokos kroglice, ali kako drugače, so za malenkost boljše od rafaelotov. Ali je bila pa samo smetana čudna in ni uspelo tako, kot bi moralo. Naslednjič moram malce eksperimentirat in v maso vmešati zdrobljene albert kekse ... Drugače pa, kokos kroglice gredo takole: v multipraktik (to je tista zadeva, ki seklja in melje in tako dalje) stresemo 200 g albert keksov, 100 gramov sladkorja, 100 gramov čokolade v prahu (jaz sem dala kar kakav, pa ne tistega tagrenkega) in 100 gramov kokosove moke . Potem malce stopimo 250 gramov masla/margarine , še to zlijemo v mešanico, vse skupaj malce pretresemo in zalaufamo mašino. Mogoče je

... povezane tegobe so danes na sporedu. Ravnokar je namreč iz bunkerja, kjer se zadnjih par dni za kolokvije in izpit uči moj brat, prišla mami. Z novico, da se v bunkerju skriva nekaj zelo čudnega. Ogromna škatla Duplo Lego kock, bolnišnica! Naša tamala, moja nečakinja, se zadnjih nekaj mesecev najraje igra s kocakmi. Razlog za to se po mojem mnenju skriva tudi v tem, da je to edina aktivnost, pri kateri se zabava tudi moj brat, njen oče. Iz tega sledi povsem logična razlaga, zakaj je tudi moja mami kupila veliko škatlo Lego kock - gasilno postajo in zakaj je druga babica kupila prav tako veliko škatlo - družinska hiša. Halo, če brat že darila skriva v našem bunkerju, kje bodo vse te zadeve potem imeli, ko bodo sestavljene? Konec koncev to niti ni slaba ideja, imeti vse te komplete - lahko se bodo začeli promovirati kot navečja slovenska razstava Lego kock! Pa dobro, moj namen niti ni bil pisati o tem, kako bo tamala dobila za 150 € vrednih Lego kock (jaz dobim pa samo 100 € vre

... v tistih gimnazijskih časih, sem pričela s pisanjem bloga. Saj niti ne vem, mislim, da je bil povsem prvi tisti nek spletni dnevnik v sklopu MSN-ja? Nekaj takega. Lahko si si ustvaril svoj profil in pisal dnevnik in to so bili moji začetki. Potem sem nekaj časa pisala dnevnik na Vijavaji, se še kdo spomni tega? Danes to socialno omrežje, ki je bilo popularno daleč pred MySpaci in Facebooki in Twitterji, žalostno sameva. Sama še spremljam par ljudi, ki še vedno pišejo dnevnike. Tiste zapise imam vse še lepo shranjene. Občutek pisanja je bil takrat ... domač. Ni mi bilo težko pisati o neumnostih, no, dejstvo je tudi, da se takrat niti nisem zavedala, da pišem neumnosti, to je pravzaprav čar vsega skupaj. Takole je izgledal en tak zapis, pred petimi leti, natanko na današnji dan: Danes imam šolo popoldne. Praktično imam že počitnice, kajti ne pišemo nobenih testov niti ne sprašujejo. Po slabih dveh mesecih neprestanega učenja se počitek več kot prileže. Zbudila sem se o

... ki se preoblečejo v cimetove krogce. Kupčke. Nekaj. Ti piškoti so na Kulinariki blazno "popularni", znajdejo se praktično na skoraj vseh seznamih praznične peke. Letos so se znašli tudi na mojem. Je že skrajni čas, da tole objavim, božič je pred vrati. Kaj potrebujemo?  3 beljake 250 g presejanega sladkorja v prahu 1 vrečka vanilijevega sladkorja 3 kapljice arome grenkih mandljev 1 ravna žlička zmletega cimeta 275 – 325 g zmletih neolupljenih mandljev Sama sem aromo grenkega mandlja izpustila, prav tako je bila žlička cimeta malce bolj polna kot samo ravna.  Najprej beljake stepete v sneg. Zelo čvrst sneg. Ko je že stepen do konca, mu med mešanjem z električnim mešalcem dodate sladkor v prahu. Tri žlice te mehke bele lepljive mase dajte v en lonček, za kasneje, ko so piškoti tik pred tem, da gredo na potovanje v pečico, jih premažemo. V maso potem vmešamo še sladkor v prahu in cimet, nato pa se od elektičnega mešalca poslovimo. Mandlje vmeša

... tegobe. Saj je hudič, ta hrana. Toliko težav je povezanih z njo, a vseeno je tako zelo potrebna. Konec koncev je vir našega življenja. In kakorkoli patetično se zdi, da zapravljamo denar in kupujemo hrano in jo pojemo in konec koncev slej kot prej pokakamo prebavimo in en del izločimo iz telesa, brez nje ne bi mogli živeti. Kdor me pozna ali je z mano v pogovoru preživel vsaj 2 uri ve, da je hrana pogosta tema mojih misli in iz nje izvira premnoga moja težava. Kaj hočemo, eni se rodijo s problemi pri učenju ali pa s težavami pri navezovanju stikov, jaz imam to (ne)srečo, da mi večino težav povzroča hrana. Če rečem, da ima to, kaj pojem in česa ne pojem, name vsak dan velik vpliv in da iz tega izhaja tudi moje vsakodnevno počutje, se ne bom zlagala. Seveda pridejo obdobja, ko tehtnico, vsakodnevno opazovanje v ogledalu in strogo načrtovan urnik prehrane zamenja brezskrbnost in je na sporedu malce več uživanja. A slej ko prej me doleti kruta resnica - moj metabolizem je muhaste

... v Trst. In potem še na Kras. Dutovlje, fina vasica, le malce preveč ovinkov vodi do tja, za moje pojme. Ali je bil pa samo šofer problem. In ravno to je tema, o kateri bom pisala danes, avto in z njim povezane aktivnosti, ki nas pripeljejo od točke A do točke B. O tem, koliko imam stroškov z mojim avtom , sem že pisala, čeprav morda tale zapis ne bi bilo tako zelo slabo posodobiti, glede na to, da gredo stroški v višave. Bencin in to. Tudi o samem smislu vožnje z avtom , kot ga jaz dojemam, sem povedala par modrih, recimo. Danes pa sem med pasivno vožnjo (če je definicija aktivne vožnje tista, pri kateri sem jaz voznik in kolikor toliko aktivno upravljam z vozilom, hehe) razmišljala o časih, ko sem bila zgolj in samo pasivni voznik in kako so bili tisti časi na nek način lepši in preprostejši. Dokler sem z mami vsako leto hodila na morje (no, saj grem sedaj še vedno z njo, ampak grem tudi z A.jem, pa z babami, pa tako naprej) in še nisem imela izpita, je bila malce-več-kot

... ali kakršne koli pekarije, so začetki ponavadi vedno zanimivi. Sama sem s peko in ustvarjenjem sladkih dobrot pričela, kaj pa vem, kakšni dve leti nazaj? Prej je vedno mami pekla torte, potice, imela je nek svoj železni repertoar in teh sladic ne bom pozabila nikoli. Pehtranov biskvit, jabolčni (in v mojem zgodnjem otroštvu borovničev) štrudelj, ananasova torta, orehova potica, malinina torta, pa še kaj bi se našlo. In hecno je, da se sama skoraj nikoli ne lotim priprave točno teh specifičnih sladic. Zato ker v mojem srcu ostajajo zapisane kot mamine in mislim, da jih sama ne bi znala narediti tako dobre oziroma enake ali vsaj podobne kot ona. Če pomislim, zakaj sem sploh pričela s peko, se pravzaprav ne morem spomniti kdaj in kako se je to zgodilo. Vem samo to, da sem nekaj spekla, bilo je dobro in naslednjič sem spet pekla. Pohvale domačih so bile najbrž tiste, ki so mi dale motivacije in sploh upanja, da je to, kar počnem, dobro in da se splača s tem nadaljevati. In tak

A. se je pritožila, da pogreša recepte. Jaz pa pogrešam prosti čas. Kaj je že to? No, pa dajmo. Še eni piškoti, ki so se znašli v Miklavževih darilih. Tokrat bolj na hitro. Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja , potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov . V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke , v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na tej točki je mešanica sicer že gotova, manjka ji samo še čokolada, ampak to vmešamo povsem na koncu. Meni osebno je bila tale masa kar malce preredka, zato sem dodala še kakšno žlico moke ali dve. Po občutku. 125 gramov čokolade narežemo na koščke (poljubnih velikosti), lahko dodate tudi čokoladne

... tele neštete filmske objave že rahlo na živce. Kaj pa vem. Na živce mi gre tudi to, da sem trenutno v nekem takem stanju, ko imam veliko dela (oz. vsaj meni se zdi, da imam veliko dela) in ves čas samo planiram kdaj sem bom kaj učila, kaj se bom učila, kako se bom učila. Podobno je z blogom, namesto za bi pisala, večino časa razmišljam kaj bi lahko pisala, kaj mi ni všeč, kaj bi spremenila in tako naprej. Saj pravim, vrtim se v začaranem krogu. Že celo leto. Konec leta pa počasi prihaja in že razmišljam, kaj bi lahko napisala v letni bilanci, ampak nekako kar nimam idej. Ravno prej, ko sem prišla domov, stopila skozi vrata, se pričela sezuvati in me je spreletelo! Mislim, da je bil september ali pa oktober, da se je nekaj pomembnega zgodilo, ampak do sedaj sem, jasno, že pozabila. Upajmo, da se mi spet prikaže nazaj. Zadnje dni drugače, kot že omenjeno, čečkam po koledačku in si zapisujem, kdaj imam za oddati to nalogo in kdaj ono, kdaj moram predstaviti eno seminarsko, kdaj i

Film sem prvič sicer gledala že kar nekaj časa nazaj (ko sem imela fazo Amande Seyfried, hehe), ampak ko mi je zadnjič A. rekla, da se lahko kaj vidiva, sem predlagala da si ogledava tale film, ker je tako tipično ženski. In ja, seveda, posnet po knjižni uspešnici Nicholasa Sparksa, Dragi John, tipično žensko čtivo, ki se preveli v malce boljši ženski film. John Tyree je (sicer včasih problematičen) mladenič, ki se je svojih težav rešil v vojski. Tako se nekega poletja vrne nazaj v domači kraj na 14-dnevne počitnice, med katerimi požrtvovalno skoči s šest metrov visokega mostu v morje, reši torbo mladi Savannah, gre z njo na en, pa na drug piknik, udari par mladeničev na nos in seveda se nežna deklina prej ko slej zaljubi vanj, on pa nič manj vanjo. In tako potem, ura tiktaka, onedva pa se niti zavedata ne, kako bosta po 14-dnevni romanci preživela eno let čakanja vsak na svojem koncu države. In tako vsa optimistična pričneta s pisanjem pisem. Zgodba res ni ne vem kaj, je pa hrb

V bistvu nisem imela izbire. Punce bodo mogoče malce jezne, ko bodo tole prebrale, ampak sama ne bi šla nikoli gledat tega filma. Saj nekje globo v sebi sem mogoče še vedno fenica, konec koncev imam doma vse štiri knjige, sem jih pridno prebrala, čeprav me je zadnja spravila na rob obupa. Film je v primerjavi z njo vsekakor boljši. Ni pa dober sam zase. Čeprav, kaj pa vem. Saj sploh ne morem objektivno ocenjevati, imam namreč manjši crush do Edwarda Roberta in tako pač je. Čeprav tole pisanje o pol leta diete in vadbe je obetalo več, kot je bilo dejansko prikazanega. Kaj pa vem. Kakorkoli, saga se nadaljuje in naj rečem samo to, da se ji ne reče za brezveze saga. Dejansko je saga. Tokrat se Bella in Edward končno poročita, poroka je sanjska in jaz bi takoj imela identično. Potem seveda hitro odhitita na kam drugam kot sanjski otokin tam se šele prične veselica. Če rečem, da se pri malokateri komediji nasmejim tako zelo, kot sem se pri Twilightu, je to povsem na mestu. Ko Bella i

... se mi je zopet pripetil neljubi dogodek. Stvar je namreč taka, da je bil včerajšnji dan dokaj naporen. Zbudila sem že zelo zgodaj in čez dan sicer nisem počela mentalno zelo zahtevnih reči, sem pa s prijateljico N. šla darovat kri! Zame je bilo to prvič, zanjo šestič, prava veteranka je že. In potem sem se cel dan, hotela ali ne, počutila malce čudno. Bolela me je roka, čutila sem se šibko, pila sem veliko vode in upala, da sredi dneva ne padem kar na enkrat po tleh, haha. Seveda mi ni bilo nič hudega, še pol Šiške sem skoraj pretekla (malo karikiram, eno ulico sem pa res) da sem hitro premaknila avto na parkirno mesto bližje stanovanju. In nisem padla po tleh. Z Mucom sva šla na sprehod po okrašeni Ljubljani, ki je sicer lepa, a tisti ljudje, ki vse to okrašujejo, bi naslednje leto moralo razmisliti o tem, da bi se jim hkrati s postavitvijo lučk uspelo dogovoriti še o temperaturah tam okrog ničle (in ne 10 stopinj, kot je bilo včeraj!), z neba pa bi lahko padal le sneg (in ne

Nekega nedeljskega dopoldneva sem se odločila, da končno spet malce sedem na sobno kolo in prevozim par kilometrov za moje srce. Ker sobno kolo zaradi trenutne ureditve dnevne sobe (obstajata namreč dve verziji - poletna in zimska) kraljuje v eni izmed sob, kjer mati vestno nalaga odvečne stvari, sem bila primorana pobrskati po disku in naletela sem na tale film. Moram priznati, da so bile prve minute kar težke. Ni me preveč pritegnilo. Preveč je bilo parodije, norčevanja, jaz nisem take sorte punca, ki bi padala na to. Imam že rajše drame. Ampak potem je pa vsa stvar tam okoli desetega kilometra postala zanimiva. Tako zelo zanimiva, da sem prekolesarila celih dvajset kilometrov.  Tale komedija je sicer kar se igralske zasedbe tiče, odlična. James Franco, Natalie Portman in meni zadnje čase zelo ljuba Zooey Deschanel. Natalie je prav slastna. James niti ne toliko, ga imam raje v spominu takega, kot je bil v 127 Hours. Drugače pa zgodba povsem preprosta, pravljična, je pa v filmu b

Miklavž je mimo, prva runda decembrske peke pa tudi. In edino pravilno je, da recepte dokumentiram tudi tule gor. Razpokani piškoti, v originalu (s Kulinarike ) pa Ponarejeni rženi hlebčki . Ker baje izgledajo kot rženi hlebčki. Ne bi vedela, nikoli jih nisem jedla/videla. Lani sem se peke teh piškotov lotila prvič in ker mi besedna zveza ponarejeni rženi hlebčki na prvi pogled ni izgledala prav nič sladka, praznična in dobra (razen na slikah), sem se zatekla k podobnemu receptu, ki se, mislim da, imenuje prav razpokani piškoti. In bila sem res živčna, ali bodo piškoti uspeli, razpokali, tako lepo, kot je na nekaterih slikah na Kulinariki. Prebrala sem vse komentarje, upoštevala vse nasvete, in razpokani piškoti v prvi rundi sploh niso bili razpokani ampak malo malce ... pretreseni. In tudi okus je bil drugačen - več kokosa, bolj "masivni" so bili. Zato sem zbrala pogum in se lotila ponarejenih rženih hlebčkov. Ne samo, da so (do sedaj še vedno) zelo elegantno razpokali,

... zadnjič. Zadnjič sem to, zadnjič sem ono. V bistvu mi je kar malo žal, da nova oblika bloggerja ne shranjuje več zapisov v samem okenčku (če bi vtipkala črko z, bi se mi prikazal seznam vseh naslovov, ki sem jih kdaj uporabila in so se pričeli s črko z, saj dojamete), tako se sedaj zna zgoditi, da se kdaj ponavljam. Pa saj konec koncev je vseeno, če bi hotela, da bi naslovi čemu služili (da bi google potencialne iskalce tega in onega pripeljal ravno sem, na primer), bi se itak morala vsega skupaj lotiti bolj organizirano. Tako pa so naslovi samo zato, ker morajo biti. No, da nadaljujem, kjer sem pravzaprav hotela začeti ... Zadnjič sem gledala film The Tree of Life . Razlog, zakaj se omenjeni film ni in se niti (nikoli) ne bo znašel tule na mojem blogu, je ta, da je film dokaj poseben. Z mojo kompanjonko za debatiranje o filmih, A., sva se strinjali, da je film blazno ... poseben. Druge besede sploh nimam. Ona je vmes zaspala, jaz sem si z zobotrebci podpirala veke in se upira

... smo na FDVju imeli Zaposlitveni most. Priložnost za vse bodoče diplomante, da spoznajo, katera podjetja jih bodo po končanem izobraževanju pričakala odprtih rok. O, ja. Taka podjetja kot so Pro Plus, ki so isto power point prezentacijo predstavila in novinarjem in komunikologom in tržnikom. Že samo ta podatek je dovolj zgovoren. Ali pa to, da sta odgovorna urednica in direktor STA-ja predavala nam, komunikologom, kako se lahko mi itak specializiramo za novinarska dela in da imajo z nami izkušnje, da znamo odlično pisati. Pa saj niso oni krivi. Problem je itak ta, da se nobenemu še sanja ne, kje bi dober in pošten komunikolog sploh lahko delal (razen, da se zaposli na fakulteti oziroma v akademski sferi, kar je pa itak samo za posebne izbrance). Jaz sem na Zaposlitveni most šla samo iz enega razloga. In ta niti slučajno ni bil tak, kot na sejmu zaposlitve na FRI-ju, ko jim službe dobesedno mečejo pod noge in se jih morajo študentje skoraj da ne otepati in bežati pred ponorelimi