Mogoče mi gredo ...

... tele neštete filmske objave že rahlo na živce. Kaj pa vem. Na živce mi gre tudi to, da sem trenutno v nekem takem stanju, ko imam veliko dela (oz. vsaj meni se zdi, da imam veliko dela) in ves čas samo planiram kdaj sem bom kaj učila, kaj se bom učila, kako se bom učila. Podobno je z blogom, namesto za bi pisala, večino časa razmišljam kaj bi lahko pisala, kaj mi ni všeč, kaj bi spremenila in tako naprej. Saj pravim, vrtim se v začaranem krogu. Že celo leto. Konec leta pa počasi prihaja in že razmišljam, kaj bi lahko napisala v letni bilanci, ampak nekako kar nimam idej. Ravno prej, ko sem prišla domov, stopila skozi vrata, se pričela sezuvati in me je spreletelo! Mislim, da je bil september ali pa oktober, da se je nekaj pomembnega zgodilo, ampak do sedaj sem, jasno, že pozabila. Upajmo, da se mi spet prikaže nazaj.

Zadnje dni drugače, kot že omenjeno, čečkam po koledačku in si zapisujem, kdaj imam za oddati to nalogo in kdaj ono, kdaj moram predstaviti eno seminarsko, kdaj imeti drugo debato pri retoriki, kdaj grem v Dramo na Doriana Greya, kdaj si bom šla kupit nov plašč, ki je 20 % off, kdaj bom imela čas, da se sprehodim po trgovinah in prekšim mojo poletno zaobljubo, da si letos ne kupim nobenih čevljev več ... in tako naprej. Pesto je, vsekakor. Vmes se še malo slinim nad dvema prav posebnima skladbama, ki ju poslušam že tri dni in kar ne morem nehati. In tako dnevi hitijo in še preden se bom zavedla, bo ta pasji teden mimo in bo petek in si bom lahko privoščila frej vikend. Čeprav ne upam preveč upati, ker se zna zgoditi, da mi potem spet kaj pride vmes in bom žalostna. In utrujena.

Aha, ja, in seveda, v trenutku ko sem napisala besedno zvezo frej vikend, sem se spomnila, zakaj ne bo povsem frej. Ampak vseeno, ta zasedenost, ki je na vidiku v soboto, je dobra zasedenost, mogoče ne povsem sijajna, ampak taka, da bi se metala ob steno, pa tudi ni.

Tako, kaj več danes od mene ne boste dobili, saj niti tole ni ultra zanimivo in produktivno, ravno toliko, da si malo zbistrim misli. Za popotnico vam dam v poslušanje zgoranj omenjena nebesa, jaz pa se posvetim prebiranju skripte o sladicah in salmoneli (in še celi kopici drugih reči) ter sanjarjenju o mojem novem plašču, ki bo, če bo vse posreči, jutri padel v moj topel objem. (Saj ne, da še enega plašča ob teh temperaturah sploh ne rabim, ampak vseeno, z nečem se moram pocrkljat, če sem že prenehala s konzumiranjem sladkarij.)