Danes smo se peljali ...

... v Trst. In potem še na Kras. Dutovlje, fina vasica, le malce preveč ovinkov vodi do tja, za moje pojme. Ali je bil pa samo šofer problem.

In ravno to je tema, o kateri bom pisala danes, avto in z njim povezane aktivnosti, ki nas pripeljejo od točke A do točke B. O tem, koliko imam stroškov z mojim avtom, sem že pisala, čeprav morda tale zapis ne bi bilo tako zelo slabo posodobiti, glede na to, da gredo stroški v višave. Bencin in to. Tudi o samem smislu vožnje z avtom, kot ga jaz dojemam, sem povedala par modrih, recimo. Danes pa sem med pasivno vožnjo (če je definicija aktivne vožnje tista, pri kateri sem jaz voznik in kolikor toliko aktivno upravljam z vozilom, hehe) razmišljala o časih, ko sem bila zgolj in samo pasivni voznik in kako so bili tisti časi na nek način lepši in preprostejši.

Dokler sem z mami vsako leto hodila na morje (no, saj grem sedaj še vedno z njo, ampak grem tudi z A.jem, pa z babami, pa tako naprej) in še nisem imela izpita, je bila malce-več-kot-dvo-urna vožnja do Barbarige (ali kam drugam) pravi balzam za moje misli. Lepo se zazreš v pokrajino, ki hiti mimo tebe, malce zadremaš, malce razmišljaš in ... marsikatera dobra ideja se mi je porodila prav med temi dolgimi vožnjami na morje. Situacija na avtobusu je bila podobna. Jutranja vožnja v gneči do gimnazije je bila dolga, nepretresljiva in ravno toliko mirna, da sem razmišljala o tej in oni stvari. Sedaj pa je vse drugače. Imam svoj avto, to pomeni, da kamor koli greva z A.jem, jaz peljem. On sicer ima izpit, ampak tematika, zakaj ne vozi, je primerna in obširna za povsem svoj zapis. Kamor koli grem z mami, četudi z njenim avtom, moram vozit jaz. Šele v zadnjih časih se temu počasi pričenjam upirati, ker se mi ne da več voziti. Tudi v ožjem krogu mojih prijeteljev sem velikokrat ravno jaz tista, ki moram voziti, bodisi zato, ker je avto povsem in samo moj, bodisi zato, ker se drugim ne da. In roko na srce, res se mi ne da več voziti. Prevažanje z avtobusom je prav tako izgubilo svoj čar, odkar hodim na faks, do katerega imam samo 15 minut vožnje. Tako, to je prvi minus tega, da moraš biti stalno voznik.

In kaj je drugi minus? Ne, to, da moraš biti trezen, ko voziš in da zaradi tega ne smeš zvrniti piva ali dveh, ni težava. Vsaj ne pri meni. Meni osebno je večji problem ta, da ko se po skoraj treh letih lastnih vozniških izkušenj peljem kdaj s kom drugim, nikakor ne morem odtrgati oči s ceste in "preverjati", kako vozi trenutni voznik. Mogoče bo tole izzvenelo, kot da se zelo hvalim, ampak dejansko mi ni še nikoli nihče rekel, da slabo vozim. Tudi kar nekaj voznikov nasprotnega spola, ki vozijo že dlje časa, me je pohvalilo (razen mojega brata, ki je kritiziral moje zavijanje v križišču v tretji prestavi, pač ne ve, da je Clio navajen nizkih obratov, hehe). Torej se nekako skorajda upravičeno počutim na cesti dokaj samozavestno. Nikoli se nisem še zaletela, naredila kakšne hujše neumnosti in samo enkrat sem skoraj povozila pešca. Šalo na stran. Kadar koli se s kom peljem, spremljam, koliko je odmaknjen od roba, kako hitro vozi, kako speljuje, kako zavira in podobno ... Dejstvo torej je, da sem v začaranem krogu - že tako ali drugače sem v 90 % jaz voznik, še takrat, ko pa imam to srečo, da nisem, pa sem okupirana s "poklicno" deformacijo. 

Ta deformacija pa konec koncev morda niti ni tako slaba. Sedaj šele namreč vidim, kakšni norci so na cestah. Morda imam to srečo, ali pa nesrečo, da se imam na vsake toliko časa priložnost s kakšnim teh norcev celo peljati. Pa to, poleg tega, da tvegam svoje življenje, niti ni tako katastrofalno - vsaj vidim, česa sama ne bom nikoli počela. Definitivno ne bom divjala 130 km na uro po avtocesti pri Razdrtem (navdzol!) po rahlo zasneženi cesti ...