Danes ponoči ...

... se mi je zopet pripetil neljubi dogodek. Stvar je namreč taka, da je bil včerajšnji dan dokaj naporen. Zbudila sem že zelo zgodaj in čez dan sicer nisem počela mentalno zelo zahtevnih reči, sem pa s prijateljico N. šla darovat kri! Zame je bilo to prvič, zanjo šestič, prava veteranka je že. In potem sem se cel dan, hotela ali ne, počutila malce čudno. Bolela me je roka, čutila sem se šibko, pila sem veliko vode in upala, da sredi dneva ne padem kar na enkrat po tleh, haha. Seveda mi ni bilo nič hudega, še pol Šiške sem skoraj pretekla (malo karikiram, eno ulico sem pa res) da sem hitro premaknila avto na parkirno mesto bližje stanovanju. In nisem padla po tleh.

Z Mucom sva šla na sprehod po okrašeni Ljubljani, ki je sicer lepa, a tisti ljudje, ki vse to okrašujejo, bi naslednje leto moralo razmisliti o tem, da bi se jim hkrati s postavitvijo lučk uspelo dogovoriti še o temperaturah tam okrog ničle (in ne 10 stopinj, kot je bilo včeraj!), z neba pa bi lahko padal le sneg (in ne dež!). To bi potem bilo res lepo. Kajti če se človek sprehaja v supergah in mu je vroče!, nekako tiste lučke nimajo svojega čara. Sicer me letošnja božična dekoracija ni preveč navdušila, Čopova mi je premalo okrašena, prav srhljivo je pa šele, ko prideš do konca Brega, ko se stojnice končajo, se postaviš na most nad Ljubljanico, gledaš proti centru in je res lepo, vse te lučke na kupu, ampak potem!, se obrneš proti Trnovem in se vprašaš, če si padel v črno luknjo. Tam bi res lahko še kakšno drevo okrancljali, manjka romantike, pa tako lepo je sedaj urejeno.

Eno izmed zabavnejši opravil med sprehanajem skozi mesto v dvoje je, poleg stalnega umikanja, načrtovanja, po kateri strani bomo šli in po kateri bodo šli oni, pa preklinjanje, kako se ljudje med hojo kar naenkrat ustavijo na sredi ceste, zagotovo ocenjevanje sejemskih hišic. Pa ne po kriteriju kaj kdo prodaja in kaj bi človek rad imel, ampak predvsem po tem, kako so hišiče "opremljene". Od tistih s klobuki so vrha nabasanih, da se vprašaš, ali je prodajalec še sploh živ, do tistih z nekimi kamni, ki so preveč prazne in izgledajo izropane. Moj absolutni zmagovalec so stojnice s sladkarijami, predvsem tiste z lizikami! Na tržnici je bila ena prav simpatična, čeprav 18 € pa ne bi za liziko nikoli dala! Našle so se tudi take, ki bi jih lahko še izboljšali (tista v sivko bi bila odlična z eno ogroooomno fotografijo sivkinega polja).

Vse to španciranje me je seveda dodobra izmučilo, v posteljo sem padla že malo po deveti uri. Odkar sem predvčerajšnjim odkrila nov televizijski program 24Kitchen, neka nizozemska zadeva s slovenskimi podnapisi, kjer 24 ur samo kuhajo, se prav veselim gledanja televizije! Sicer se oddaje čez dan ponavljajo, ampak to niti ni tak problem. Kakorkoli, včeraj sem zaradi utrujenosti kar hitro zaspala ob zvokih Borderless kuharije (sori, bolonjez že znam skuhati) in dvomim, da je bila ura že pol desetih. Treba pa se je zavedati, da sem v zadnjem tednu hodila spat dokaj pozno, skoraj vsak dan po enajsti uri zvečer, včasih celo malce pred polnočjo. Zame, ki sem sicer navajena da zaspim kar kmalu po deseti, je to vsekakor sprememba. Pozitivna ali ne, tega še ne vem. Se mi je pa danes ponoči vsekakor pripetilo to, česar res ne maram. Popolnoma naspana sem se zbudila, pogledala na uro, prepričana, da je že blizu šesti uri zjutraj, in doživela silno razočaranje in šok - ura je bila šele tri zjutraj!

Potem sem eno uro gledala 24Kitchen, Muc se je preselil spat v kabinet, mene je pa tudi okoli četrte ure nazaj zmanjkalo še za dobre štiri ure. Tale Šiška ima posebno energijo, da se večkrat ponoči zbudim. Ima pa še eno posebno energijo - da mi navdih za pisanje realitvno dolgih prispevkov o povsem nepomembnih rečeh, iz katerih naredim silno big deal, čeprav dejansko niso.