Kokos kroglice se rade družijo z rafaeloti

Danes sem praznično razpoložena, zato vam razkrivam dva praznična recepta. No, tele zadeve so tako dobre, da so več kot odlične tudi na kakšen nepraznični dan, ampak saj veste, kako je, manj kot takih zadev pojemo čez leto, bolj se jih veselimo ob praznikih.

Kokos kroglice, pri katerih sem vedno skeptična, kako točno se jim reče, ali so rumove kroglice, ali kokos kroglice, ali kako drugače, so za malenkost boljše od rafaelotov. Ali je bila pa samo smetana čudna in ni uspelo tako, kot bi moralo. Naslednjič moram malce eksperimentirat in v maso vmešati zdrobljene albert kekse ...

Drugače pa, kokos kroglice gredo takole: v multipraktik (to je tista zadeva, ki seklja in melje in tako dalje) stresemo 200 g albert keksov, 100 gramov sladkorja, 100 gramov čokolade v prahu (jaz sem dala kar kakav, pa ne tistega tagrenkega) in 100 gramov kokosove moke. Potem malce stopimo 250 gramov masla/margarine, še to zlijemo v mešanico, vse skupaj malce pretresemo in zalaufamo mašino. Mogoče je dobro, če najprej zdrobite piškote (kar v mašini) in potem dodate še vse ostalo. Seveda multipraktik ni vsemogočen, zato na koncu še malce premešamo z žlico, da se vse sestavine dobro premešajo in za piko na i vlijemo še 5 velikih žlic ruma. Dobro premešamo in mešanico postavimo v naravni hladilnik - na teraso/balkon, da se masa strdi (ker se potem kroglice lažje oblikujejo).

Med tem, ko se masa za kokos kroglice hladi, pa se posvetimo rafaelotom. Dokler se ne bom lotila izboljšave recepta, se morate zadovoljiti s temle: pol litra sladke smetane damo v posodo, dodamo še 300 gramov kokosove moke, 150 gramov sladkorja v prahu (jaz kristalnega zmeljem v mlinčku za kavo, drugače je totalen rip off) in en vanilijev sladkor. Mislim, da je to vse. Dobro premešamo (kar na roke), potem pa postavimo na hladno, počakati pa je treba celo noč.

Pri delanju kokokovih kroglic je velik problem ta, da nikoli niso povsem enake velikosti. Ene so večje, ene so manjše, in to res ni estetsko. Zato sem se jaz pametno lotila tehtanja mase, vsaka kroglica je imela natanko 10 gramov in nastale so prav lepe, enkrat za v usta, vse enako velike in težke. Da se potem ljudje ne tepejo, kdo bo večje in kdo manjše. Maso torej oblikujemo v kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in damo lepo na pladenj ali krožnik, kjer čakajo na poslednje dejanje svojega kratkega, a vsekakor sladkega življenja.

Pri rafaelotih je zgodba malce bolj žalostna. Meni se, kot že zgoraj omenjeno, masa nikakor ni hotela strditi na željeno stanje, zato so nastale malce bolj velike, okorne bele kepe. Šola za naslednjič. Dobre so pa vsekakor. V rafaelo se krasno podajo tudi mandeljni ali lešniki (olupljeni, drugače zna zadeva zagreniti!).

To je to, veselo sladkanje in lepe praznike!