Letna bilanca ...
... je letos na vrsti malce bolj zgodaj. Jutri zjutraj z A.jem namreč šibava na morje. Pred-predlani sem za novo leto zmrzovala na Bledu, letos grem v tople kraje. Je bila tista izkušnja preveč huda, letos pa se mi obeta tam, slabih deset stopinj. Kaj hoče človek lepšega, kot vstopiti v novo leto na toplem (čeprav imam sicer raje mraz, hehe).
Lani sem imela z letno bilanco kar malce težav. Nič posebnega se mi ni zgodilo. Bomo videli, če bo letos kaj sreče. Čeprav sem potem, ob kasnješem prebiranju teh bilanc vedno malce zmedena. Moje življenje se nekako vrti okoli dveh zaključkov in začetkov novega leta, takšnega in drugačnega. Prvi je seveda 31. december - 1. januar. Drugi je tam konec junija, začetek julija - 1. oktober. Torej konec in začetek koledarskega ter konec in začetek šolskega leta. In ko je, na primer, šolsko leto že davno končano, se ga potem v tej letni bilanci znova spominjam in vse skupaj zna biti, sploh ob taki uri, ko se komaj skobacam iz postelje, (pisanje tegale prispevka dejansko traja že cel dan!) sila konfuzno.
Pa pojdimo.
Januar. Prvo, kar mi pade na pamet je to, da sem se z velikimi upi (po lanskoletnem krasnem uspehu) znova lotila ločevalne diete, a se je ta tako hitro končala, kot se je začela. Januarja je Tia praznovala prvi rojstni dan in spekla sem ji veliiiiiiiko torto in še lepo sem jo okrasila s Hello Kitty. In nastopila je okrogla obletnica.
Februar. Z A.jem sva prvič skupaj nekam potovala. Nekam, kar ni bilo morje, hehe. Šla sva v Frankfurt. Z letalom. In Frankfurt je bil prav prijeten in poseben in znak, da je fino kdaj kam iti.
Marec. Vsaj en mesec, za katerega točno vem, kaj napisati. Še en rojstni dan. Tokrat dvajseti. Spekla sem si krasno torto in od A.ja dobila prelepega plišastega huskija, ki smo ga poimenovali Sugar. Nepomemben podatek, ampak meni blazno ljuba igrača. Uuu, in igrala sem na svojem prvem koncertu. Pa tudi zadnjem.
April. Druga obletnica moje ljubezni, je pa res, da je to spet en tak datum, kjer se ven vlečem. Ugotavljam, da imam hude težave in se nikakor ne morem spomniti, kaj se je lepega dogajalo. No, z babami smo šle na Bled. Senta je bila na bledu prvič in imele smo se prav luštno.
Maj je spet bolj težaven. Imela sem veliko dela na faksu, to se je raztegnilo tudi v junij in pravzaprav ni bilo posebnih pretresov.
Junija sem bila na svojem prvem razgovoru za službo. Izkazal se je za neuspešnega, pa nič za to, do danes sem si seveda že opomogla. (Tule je v veliki meri prisoten sarkazem, da ne bo prišlo do kakšne pomote.) Prav tako se je junija poročil moj bratranec. Jedli smo preveč, smo se pa imeli prav fino, četudi sva potem z A.jem ob dveh zjutraj pobegnila domov in v nalivu peljala iz Prekmurja v Ljubljano. In spekla sem svojo prvo dvonadstropno torto. Ne za poroko, temveč za rojstni dan moje ljube prijateljice in njenega fanta.
Julija sem najprej malce delala. V službi od sedmih pa do treh, v tajništvu, kjer sem sprejemala klice, pošiljala pošto, fotokopirala in ugotovila, da se znajdem in sem sposobna. Potem sem z babami malce pobegnila v Barbarigo. Zaradi svoje tečnobe bi se lahko imele bolje, še sreča je pa ta, da lahko naslednje leto vse skupaj ponovimo in se imamo še bolje. O in prvič sem šla k mojemu novemu zobozdravniku, vsa prestrašena, ker me je zgornja štirica skelela, če bo slučajno plomba. Pa je ni bilo!
Avgust. Spet sem z mami za slabih 14 dni šla na morje, A.ja pa pustila doma. Drugače pa nič pretresljivega.
September. To je en tak hecen mesec. Ko so že vsi v šolah in nazaj v službah, imamo mi študentje še lepo frej. Odkar sem študentka je to moj najljubši mesec. Sploh letošnji. Grozno je bilo še toplo, malo sem delala na Imosu, malo na Baby Booku, malo sem kuhala in nasploh je bilo fino. Dvakrat smo šli v Ikeo. In seveda dogodek meseca - rojstvo mojega drugega nečaka, Tarasa.
Oktober. Nazaj na faks. Počasi sem se pričela uvajati v nov/stari ritem življenja. Takoj se je pričelo veliko dela na faksu, mami je šla v Indijo, dekleta so prišla k meni na sleepover, poleg tega pa sem (no, tole bi se skoraj moralo navezati na prejšnji mesec) izpolnila svojoskrito željo in sladki hobi poslala na sladko pot da postane poklic.
November. Začela sem malce več razmišljati. Uredila sem si nek ta kaos v moji glavi, ki ga je povzročila zmeda in šok na faksu, se začela malce sprehajati, si vzeti čas za to in ono ...
December. Pa smo tu. Gledam nazaj in razmišljam, ali se je še kaj pomembnega zgodilo, tako pomembnega, da mi je ušlo iz misli in da je tako veliko, da tega sploh ne vidim kot nek pomemben dogodek. Mogoče je pa to nekaj kar iščem preprosto dejstvo, da sem se, tako kot vsako drugo leto, spremenila. 12 mesecev me je zagotovo pustilo za malenkost bolj drugačno kot sem bila lani. In mogoče je to ta velik balon v zraku nad mano, ki ga iščem in ne morem definirati. Kakorkoli, pred mano so še slabi trije dnevi starega leta, jutri se podajava proti morju in mogoče bo novoletno jutro, ko bom oči odprla drugje, kot pinavadi, prineslo spremembe. Se jih ne bi branila.
Februar. Z A.jem sva prvič skupaj nekam potovala. Nekam, kar ni bilo morje, hehe. Šla sva v Frankfurt. Z letalom. In Frankfurt je bil prav prijeten in poseben in znak, da je fino kdaj kam iti.
Marec. Vsaj en mesec, za katerega točno vem, kaj napisati. Še en rojstni dan. Tokrat dvajseti. Spekla sem si krasno torto in od A.ja dobila prelepega plišastega huskija, ki smo ga poimenovali Sugar. Nepomemben podatek, ampak meni blazno ljuba igrača. Uuu, in igrala sem na svojem prvem koncertu. Pa tudi zadnjem.
April. Druga obletnica moje ljubezni, je pa res, da je to spet en tak datum, kjer se ven vlečem. Ugotavljam, da imam hude težave in se nikakor ne morem spomniti, kaj se je lepega dogajalo. No, z babami smo šle na Bled. Senta je bila na bledu prvič in imele smo se prav luštno.
Maj je spet bolj težaven. Imela sem veliko dela na faksu, to se je raztegnilo tudi v junij in pravzaprav ni bilo posebnih pretresov.
Junija sem bila na svojem prvem razgovoru za službo. Izkazal se je za neuspešnega, pa nič za to, do danes sem si seveda že opomogla. (Tule je v veliki meri prisoten sarkazem, da ne bo prišlo do kakšne pomote.) Prav tako se je junija poročil moj bratranec. Jedli smo preveč, smo se pa imeli prav fino, četudi sva potem z A.jem ob dveh zjutraj pobegnila domov in v nalivu peljala iz Prekmurja v Ljubljano. In spekla sem svojo prvo dvonadstropno torto. Ne za poroko, temveč za rojstni dan moje ljube prijateljice in njenega fanta.
Julija sem najprej malce delala. V službi od sedmih pa do treh, v tajništvu, kjer sem sprejemala klice, pošiljala pošto, fotokopirala in ugotovila, da se znajdem in sem sposobna. Potem sem z babami malce pobegnila v Barbarigo. Zaradi svoje tečnobe bi se lahko imele bolje, še sreča je pa ta, da lahko naslednje leto vse skupaj ponovimo in se imamo še bolje. O in prvič sem šla k mojemu novemu zobozdravniku, vsa prestrašena, ker me je zgornja štirica skelela, če bo slučajno plomba. Pa je ni bilo!
Avgust. Spet sem z mami za slabih 14 dni šla na morje, A.ja pa pustila doma. Drugače pa nič pretresljivega.
September. To je en tak hecen mesec. Ko so že vsi v šolah in nazaj v službah, imamo mi študentje še lepo frej. Odkar sem študentka je to moj najljubši mesec. Sploh letošnji. Grozno je bilo še toplo, malo sem delala na Imosu, malo na Baby Booku, malo sem kuhala in nasploh je bilo fino. Dvakrat smo šli v Ikeo. In seveda dogodek meseca - rojstvo mojega drugega nečaka, Tarasa.
Oktober. Nazaj na faks. Počasi sem se pričela uvajati v nov/stari ritem življenja. Takoj se je pričelo veliko dela na faksu, mami je šla v Indijo, dekleta so prišla k meni na sleepover, poleg tega pa sem (no, tole bi se skoraj moralo navezati na prejšnji mesec) izpolnila svojo
November. Začela sem malce več razmišljati. Uredila sem si nek ta kaos v moji glavi, ki ga je povzročila zmeda in šok na faksu, se začela malce sprehajati, si vzeti čas za to in ono ...
December. Pa smo tu. Gledam nazaj in razmišljam, ali se je še kaj pomembnega zgodilo, tako pomembnega, da mi je ušlo iz misli in da je tako veliko, da tega sploh ne vidim kot nek pomemben dogodek. Mogoče je pa to nekaj kar iščem preprosto dejstvo, da sem se, tako kot vsako drugo leto, spremenila. 12 mesecev me je zagotovo pustilo za malenkost bolj drugačno kot sem bila lani. In mogoče je to ta velik balon v zraku nad mano, ki ga iščem in ne morem definirati. Kakorkoli, pred mano so še slabi trije dnevi starega leta, jutri se podajava proti morju in mogoče bo novoletno jutro, ko bom oči odprla drugje, kot pinavadi, prineslo spremembe. Se jih ne bi branila.
Komentarji
Objavite komentar