Zadnja dva dneva sta ...

... katastrofalna. Ura se nikamor ne premakne, hitro mi postane dolgčas in to v kombinaciji s tisto dobro poznano lenobo. To je najhuje - dolgčas mi je, ampak po drugi strani sem tako zelo lena, da ne znam definirat, kaj bi rada počela. In tako potem sedim/ležim, v neskončnost razmišljam, zakaj je do tega prišlo in kaj bom storila, da se jutri to ne bo ponovilo. Ampak nič drugega ne morem storiti kot to, da se sprijaznim, da na vsake toliko časa pride tak dan (ali dva) in da bo že minilo. Do takrat pa še malo muzike. Med tem, ko sva z mami pekli piškote, sva poslušali Dragojeviča in jaz sem se spomnila na mojega žal že pokojnega strica, ki se je vedno rad pohvalil, da sta ga z Oliverjem skupaj žurala na Korčuli. Moj stric je bil faca, škoda, da sta bila z mami dolga leta skregana, ampak to je že tema za drugič.