Ko se človek loti kuharije ...

... ali kakršne koli pekarije, so začetki ponavadi vedno zanimivi.

Sama sem s peko in ustvarjenjem sladkih dobrot pričela, kaj pa vem, kakšni dve leti nazaj? Prej je vedno mami pekla torte, potice, imela je nek svoj železni repertoar in teh sladic ne bom pozabila nikoli. Pehtranov biskvit, jabolčni (in v mojem zgodnjem otroštvu borovničev) štrudelj, ananasova torta, orehova potica, malinina torta, pa še kaj bi se našlo. In hecno je, da se sama skoraj nikoli ne lotim priprave točno teh specifičnih sladic. Zato ker v mojem srcu ostajajo zapisane kot mamine in mislim, da jih sama ne bi znala narediti tako dobre oziroma enake ali vsaj podobne kot ona.

Če pomislim, zakaj sem sploh pričela s peko, se pravzaprav ne morem spomniti kdaj in kako se je to zgodilo. Vem samo to, da sem nekaj spekla, bilo je dobro in naslednjič sem spet pekla. Pohvale domačih so bile najbrž tiste, ki so mi dale motivacije in sploh upanja, da je to, kar počnem, dobro in da se splača s tem nadaljevati. In tako sem sedaj na točki, ko me ni strah poskusiti ničesar novega, ko sem pri peki tako samozavestna, da si upam narediti biskvit brez tehtanja in strogega držanja recepture, pa tudi drugje zaupam svojim sposobnostim in kdaj kaj dodam in odvzamem. In ob teh mislih se spomnim na osnovnošolske čase, ko sem kdaj pa kdaj jedla kosilo pri sošolki in je njena mama naredila odlično jed, pito z bučkami in krompirjem, tako fino sočno in mehkega okusa ... oboževala sem to pito. Večkrat sem sošolki rekla, naj mi mami napiše recept, pa mi je ona odvrnila 'ne more, ona to dela na pamet'. Pa niti ni bilo na pamet, to šele jaz sedaj vidim, ampak je bilo iz srca.

In tako potem ko včasih prebiram recepte, ki jih tule objavim, pa vidim, da napišem kaj v stilu, mogoče malce več, malce manj, po občutku. Vem, da to ni najbolj priročen podatek. Če se kakšen začetnik loti peke, se lahko ta "malo manj, malo več" konča drugače, kot bi pričakovali. Ampak tudi pri peki in sladkih zadevah se še enkrat znova potrdi pregovor vaja dela mojstra. Spomnim se groze, ki me je prevevala vsakič, ko sem se lotila peke biskvita za torto. Ali bo enakomerno narastel, ali bo zrasel hribček, ali se bo sploh enakomerno dvignil? Pa sem pekla po istem receptu kot pečem še danes, pa je bil rezultat drugačen. Tako se večkrat zamislim, kako je to možno? Kaj je drugače, da je rezultat posledično drugačen? Ali tista nesrečna jajca in sladkor in moka čutijo mojo drugačnost in zaupanje, da bo vse okej, da bo rezultat tak, kot si ga želim? Ali sem preprosto jaz spremenjena in gledam drugače na vse in ne vidim napak, ker hkrati takoj vem, kako jih bom popravila?

Kdo bi vedel. Sem pa presenečna in všeč mi je ta občutek napredka. Šele sedaj to vidim. Napredek. Pa ne samo pri peki tort in slaščic - napredek kjer koli drugje, na katerem koli področju življenja - odlična stvar, ki te kar malo zasužnji. Ampak mislim da je to celo ena stvar v življenju, ki v presežkih ni negativna? Dokler gre seveda za napredek v človeku samem, da si želi osvojiti in obvladati še več in več novih reči. Ker roko na srce, vzeti nož v roke in prerezati tisti smotani biskvit na tri plasti in se ob tem ne sekirati že cel prejšnji dan - it feels good.