Kakšen mesec nazaj ...

... smo na FDVju imeli Zaposlitveni most. Priložnost za vse bodoče diplomante, da spoznajo, katera podjetja jih bodo po končanem izobraževanju pričakala odprtih rok. O, ja. Taka podjetja kot so Pro Plus, ki so isto power point prezentacijo predstavila in novinarjem in komunikologom in tržnikom. Že samo ta podatek je dovolj zgovoren. Ali pa to, da sta odgovorna urednica in direktor STA-ja predavala nam, komunikologom, kako se lahko mi itak specializiramo za novinarska dela in da imajo z nami izkušnje, da znamo odlično pisati.

Pa saj niso oni krivi. Problem je itak ta, da se nobenemu še sanja ne, kje bi dober in pošten komunikolog sploh lahko delal (razen, da se zaposli na fakulteti oziroma v akademski sferi, kar je pa itak samo za posebne izbrance). Jaz sem na Zaposlitveni most šla samo iz enega razloga. In ta niti slučajno ni bil tak, kot na sejmu zaposlitve na FRI-ju, ko jim službe dobesedno mečejo pod noge in se jih morajo študentje skoraj da ne otepati in bežati pred ponorelimi delodajalci. Tega pri nas absolutno nisem pričakovala. Sem si pa želela, da bi se nam predstavil nekdo, ki nam lahko artikulirano pove, da ima za nas, komunikologe, delo, ki nam je pisano na kožo. Ker, roko na srce, nismo novinarji. Nikakor. Njihov študij je občutno lažji in manj kompliciran. Vsaj tiste predmete, ki so samo njihovi (nekaj si jih tudi delimo), se naredi z levo roko. In nismo tržniki. Vsaj jaz osebno nisem šla na bolj teoretsko smer komunikologije, da bi potem celo življenje molzla denar in lagala ljudme skozi oglaševanje ...

Pred samim začetkom Zaposlitvenega mostu za našo smer sva s sošolko sedeli in se predajali brezdelju, ko je mimo pritekla kolegica z očitno skoraj sestrske smeri novinarstva. Pod nos nama je poturila mikrofon in dejala, da pri delavnici z Valom 202 delajo intervjuje o tem, kakšno službo si študentje želimo. Sošolka se je upirala, jaz pa sem bleknila (bila sem ravno pod vplivom pogovorov s sošolko o prihajajočih praznikih, slaščicah, peki, tematsko obarvanih kuharskih revijah itd.), da bova midve imeli kuharski TV kanal, kjer bova imeli najmanj 4 ure dnevnega kuharskega programa v živo, predstavljali bova knjige, tuje TV kuharske oddaje in podobno ... Ampak na poti domov sem razmišljala, česa si resnično želim v življenju, nekoč, ko bom imela službo. In ugotovila, da ne vem. Da nimam ideje, kje bi kot komunikolog rada delala in kaj bi rada počela.

Uspela sem prilesti samo do dveh idej, česa definitivno ne bi rada počela. Ena stvar je zelo komunikološka, druga pa malo manj. In obe sta dejavnosti, ki jih trenutno, torej v tem nekem daljšem obdobju študija, aktivno počnem. In posledično si jih ne želim početi nikoli več. Ali pa vsaj dolgo časa ne več. Prva, komunikološka, je pisanje seminarskih nalog, esejev, kar bi se lahko potem nekoč, ko bi jaz bila slaven komunikolog, z zelo dolgim spiskom izdanih knjig in objavljenih člankov, prevedlo v znanstvene članke. Cele dneve sedeti za kupom knjig, jih prebirati, o njih razmišljati in potem eno samo določeno idejo reciklirati v nov članek? Ne, hvala. Saj ne rečem, včasih zna biti zabavno, ampak takole pod prisilo, kar delam sedaj v okviru obveznosti na faksu, je pa sila duhamorno.

Druga reč pa je pravzaprav zelo smešna. Klicanje naokoli. Saj ne rečem, pokličeš, vprašaš, adijo. No big deal. Ampak jaz moram v okviru mojega zelo novinarskega študentskega dela po telefonu (v kolikor se mi ljudje ne javijo preko e-maila oz. nočejo sodelovati po tem sicer zelo priročnem komunikacijskem kanalu) klicati in v sodelovanje zvabiti strokovnjake. In to je včasih zelo težko. Stopnja težavnosti je povsem primerljiva s tistim neprijetnim klicarjenjem anketarjev. Been there, done that. V slabe pol minute, kolikor traja neka spodobna predstavitev, moram namreč povedati kdo sem, kaj želim, zakaj kličem. Veliko težje je po telefonu prepričati nekoga, da privoli v intervju, kakor po e-pošti, kjer vso stvar lepo opišem in si naslovnik lahko to dvakrat, trikrat prebere, temeljito premisli in je to to ...

No, mogoče se pa v tistem komentarju, da komunikologi dobro pišemo, še skriva kaj resnice. Torej ja, če si poskušam zamisliti mojo bodočo službo, je to definitivno taka, v kateri imam tajnico, ki namesto mene klicari naokoli ... S pisanjem znanstvenih tekstov pa ne bi mučila nikogar. Jaz bi se raje posvečala praksi. Pa še to najraje tisti, ki vsebuje sladke stvari, ki jih lahko pojemo in se imamo fino. Bomo videli, kaj nam prinese prihodnost.