Darila in z njimi ...

... povezane tegobe so danes na sporedu. Ravnokar je namreč iz bunkerja, kjer se zadnjih par dni za kolokvije in izpit uči moj brat, prišla mami. Z novico, da se v bunkerju skriva nekaj zelo čudnega. Ogromna škatla Duplo Lego kock, bolnišnica! Naša tamala, moja nečakinja, se zadnjih nekaj mesecev najraje igra s kocakmi. Razlog za to se po mojem mnenju skriva tudi v tem, da je to edina aktivnost, pri kateri se zabava tudi moj brat, njen oče. Iz tega sledi povsem logična razlaga, zakaj je tudi moja mami kupila veliko škatlo Lego kock - gasilno postajo in zakaj je druga babica kupila prav tako veliko škatlo - družinska hiša. Halo, če brat že darila skriva v našem bunkerju, kje bodo vse te zadeve potem imeli, ko bodo sestavljene? Konec koncev to niti ni slaba ideja, imeti vse te komplete - lahko se bodo začeli promovirati kot navečja slovenska razstava Lego kock!

Pa dobro, moj namen niti ni bil pisati o tem, kako bo tamala dobila za 150 € vrednih Lego kock (jaz dobim pa samo 100 € vredno vinjeto, joj prejoj!), temveč predvsem malce razmišljati in artikulirati misli o tem, da človek sploh nekaj dobi. Sama sem v zadnjih letih, ko sem finančno malce bolj samostojna in ko sem si v glavi razčistila par stvari, v tem prazničnem in daril polnem času predvsem osredotočena na dajanje in ne toliko na prejemanje. Nočem se hvaliti, ampak jaz imam za meni ljube osebe ponavadi kar dobre ideje, kaj si želijo oz. kaj bi jim prišlo prav. Če sem kot otrok prejemala darila za Miklavža, Božička in Dedka mraza (pa še službena darila v mamini in očetovi službi!) in je bilo torej vsega v izobilju, sem v zadnjih letih naravnana k skromnosti. Ko me kdo vpraša, česa si želim, je ponavadi moj odgovor "saj nič ne rabim." Ker dejansko, roko na srce, človek si želi marsičesa - ne bi se branila iPoda, iPada, iPhona, Mini Cooperja, Uggic, Ray Bank, kakšne hude torbice, pri čevljih je pa itak omejitev samo nebo. Ampak druga stvar je pa, ali te reči potrebujem? 

Ne, pravzaprav jih ne. Moj mp3 mi v zelo redkih primerih, ko ga sploh uporabljam, zaenkrat (trkam na les!) krasno služi. iPad bi bil samo odličen način, kako bi na predavanjih še manj poslušala. Tudi moj LG zaenkrat vestno izpolnjuje funkcije klicanja in pisanja SMSov. Neštetih aplikacij ne potrebujem - dokaz za to je moja predraga sošolka T., ki mi je zadnjič ob mojem "šnofanju" po njenem novem Samsungu ob vsaki zanimivi in pozornosti vredni aplikaciji razložila, da jo je uporabljala samo prvi teden, nato se je je naveličala. Uggice mi sploh niso lepe, sončna očala se mi v roku enega tedna spraskajo in skrivijo in tako dalje. 

Seveda si človek marsičesa želi, povsem druga stvar pa je, ali to potrebuje. Mogoče zato moja darila letos niso preveč luškana in pocukrana in ne vem kaj, so pa stvari, za katere vem, da jih osebe potrebujejo. No, saj ne vem, zakaj pišem v množini. Moj Božiček bo letos obiskal samo mami in A.ja. Mami mi je jasno dala vedeti (čeprav se tega morda ne spomni), kaj bi si želela, in to bo dobila (poleg tega pa to tudi potrebuje, ampak ne smem izdati zakaj, a) zato, ker bi bilo potem popolnoma jasno, kaj bo dobila in b) zato, ker je mogoče razlog, ki ga imam trenutno v mislih, malce žaljiv), A.ja pa sem celo leto pridno spremljala in memorizirala, katere reči potrebuje. Toliko idej sem imela, da sem jih delila še z mami! 

Tako da ja, jutri darila še zavijem, potem pa romajo pod smrečico, kjer bodo počakala, da se nam jih zljubi odpreti. In res, ta norija, ki se zadnjih par dni dogaja okoli BTC-ja, dejansko je v radiju 5 km okoli vse zabasano, ker ljudje množično derejo po nakupih ... recesije očitno ni. Ali pa ljudje krasno vlečejo ven svoje MasterCarde in si rečejo "saj januarja pa res začnem!" (jaz z zdravo prehrano, oni očitno z odplačevanjem dolgov...)