Pred leti ...

... v tistih gimnazijskih časih, sem pričela s pisanjem bloga. Saj niti ne vem, mislim, da je bil povsem prvi tisti nek spletni dnevnik v sklopu MSN-ja? Nekaj takega. Lahko si si ustvaril svoj profil in pisal dnevnik in to so bili moji začetki. Potem sem nekaj časa pisala dnevnik na Vijavaji, se še kdo spomni tega? Danes to socialno omrežje, ki je bilo popularno daleč pred MySpaci in Facebooki in Twitterji, žalostno sameva. Sama še spremljam par ljudi, ki še vedno pišejo dnevnike. Tiste zapise imam vse še lepo shranjene. Občutek pisanja je bil takrat ... domač. Ni mi bilo težko pisati o neumnostih, no, dejstvo je tudi, da se takrat niti nisem zavedala, da pišem neumnosti, to je pravzaprav čar vsega skupaj.

Takole je izgledal en tak zapis, pred petimi leti, natanko na današnji dan:

Danes imam šolo popoldne. Praktično imam že počitnice, kajti ne pišemo nobenih testov niti ne sprašujejo. Po slabih dveh mesecih neprestanega učenja se počitek več kot prileže.

Zbudila sem se ob osmih in šla s psom na sprehod. Sicer sem načrtovala sprehod skozi gozd, a sva na pol poti srečali še dva vaška psa. Bona se je pričela z njimi igrati in nekako so načrti, da si naredili krog po gozdu, razblinili. Odšli sva domov, na toplo.

In kasneje istega dne:

Zopet zdravo! Sem že nazaj iz šole. Pravzaprav je bilo kar prijatno, nič stresa. Le slovenščino smo pisali ampak ocena se ne bo vpisala v redovalnico, če mi ne bomo želeli. Naučila se nisem nič, rešila pa vse.

Moje življenje dandanes niti ni tako zelo drugačno, še vedno Bono vsako jutro peljem ven, še vedno mi na vsake toliko časa preglavice povzročajo vaški psi, le učim se malce več, hehe.

Se mi zdi, da smo v tistih časih več pisali o našem vsakdanu. Blog je imel skoraj vsak in preko njih smo komunicirali, pisali o internih forah, odgovarjali drug drugemu, spremljali naša življenja. Danes je potrebno vsakega vprašati "Kaj si pa danes počel?", takrat pa smo to prebrali na blogih. "Saj sem prebrala na blogu, ja," je bila pogosta fraza. Danes se, če še kdaj uporabim ta stavek, počutim, kot da bi nekoga zalezovala. Potem pa je prišel Facebook in kar naenkrat, ne da bi se zavedali, se je vse postavilo na glavo. Postali smo dosegljivi v nekih navideznih svetovih, kjer zelena pika označuje to, da si online in podrobnosti o tem, kaj počneš niti niso tako zelo pomembne. Važno je samo to, da si dosegljiv. Kadarkoli te lahko kdorkoli klikne, te povpraša, kaj počneš, in tvoje lastno izražanje o trenutnih dejanjih niti niso tako zelo pomembne. Itak si dosegljiv. Kaj več kot to res ni pomembno.

Takrat, v tistih časih, so nam blogi dajali občutek varnosti. Sedaj pa zaradi tiste grozne zelene pike, ki nakazuje, kdo te gleda in kdo ne, stalno nad nami preži veliki brat. Gledam te. Pazi kaj pišeš, pazi kaj govoriš, vsi, ki te imajo na spisku prijateljev, te lahko vidijo. Vsak, ki ti sledi, te lahko vidi. Prebere tvoje misli. Tvoje globoke, osebne misli, ki morda niso namenjene prav vsem. Vsakič, ko se lotim pisanja, premislim, katere informacije bom posredovala in katerih ne. In še ko se mi zdi, da sem se do neke mere distancirala, me zanese in potem nastanejo zapisi o težavah s prehrano, in čeprav se mi v enem trenutku zdi, da je vse okej in da nisem pretiravala, me Tinino obvestilo, da je bil to včeraj popoldne na Drugem svetu tretji najbolj "bran" prispevek, strezne. Ljudje so to brali. Too much information.

Ja, ne počutim se varno. Še celo manj, kot sem ob začetku pisanja tega prispevka mislila. Spregovoriti sem namreč hotela o tem, kako se v današnjem času pojavlja vse več in več "tematskih" blogov. Kuharija, moda, filmi, tehnologija, lifestyle. Ljudje ne pišejo več o sebi, o tem, kaj počnejo, temveč o tem, kaj jih zanima. In v tej smeri se razvijajo in rastejo in blogi postajajo središče in viri informacij, prej kot pa zgolj razvedrilo. Vsekakor je to tudi želja bralcev, koga pa še zanima, kaj ta in ta počne v privatnem življenju? (Skoraj) vsak ima namreč Facebook in kopico svojih "prijateljev", za katerimi rad špijunira. Ampak jaz bi pa šla in stala in čakala na trenutek, da na eni točki mesta, ki jo eden izmed mojih priljubljenih blogerjev opiše, le-tega tudi uzrem. Da vidim in utelesim tisto čedalje bolj redko dušo, ki se ne skriva samo za kopico fotografij in informacij ampak pokaže delček sebe.