ponedeljek, 19. december 2011

Sladkarije in z njimi povezane ...

... tegobe. Saj je hudič, ta hrana. Toliko težav je povezanih z njo, a vseeno je tako zelo potrebna. Konec koncev je vir našega življenja. In kakorkoli patetično se zdi, da zapravljamo denar in kupujemo hrano in jo pojemo in konec koncev slej kot prej pokakamo prebavimo in en del izločimo iz telesa, brez nje ne bi mogli živeti.

Kdor me pozna ali je z mano v pogovoru preživel vsaj 2 uri ve, da je hrana pogosta tema mojih misli in iz nje izvira premnoga moja težava. Kaj hočemo, eni se rodijo s problemi pri učenju ali pa s težavami pri navezovanju stikov, jaz imam to (ne)srečo, da mi večino težav povzroča hrana. Če rečem, da ima to, kaj pojem in česa ne pojem, name vsak dan velik vpliv in da iz tega izhaja tudi moje vsakodnevno počutje, se ne bom zlagala. Seveda pridejo obdobja, ko tehtnico, vsakodnevno opazovanje v ogledalu in strogo načrtovan urnik prehrane zamenja brezskrbnost in je na sporedu malce več uživanja. A slej ko prej me doleti kruta resnica - moj metabolizem je muhaste narave in nikakor noče delati tako, kot bi si sama želela. V navezi z mojo lenobo, kar se raznih športnih aktivnosti tiče, sem na konju ... in kaj kmalu iz sedla grdo padem na tla. In to na glavo.

Zadnja dva meseca je tako na sporedu t.i. neobremenjenost. Na prste ene roke lahko naštejem tiste redke večere, ko sem dejansko šla lačna spat. Posledice se vsekakor kažejo - tehtnice se sicer zaenkrat še izogibam, a hlače danes niso bile najbolj prizanesljive. Ampak vseeno, če sem pred dvema letoma sprobavala to in ono dieto, danes gledam predvsem na počutje. Nočem biti sužnja hrane, nočem biti med dvema ekstremoma - jesti nič in jesti vse. Tako sem zadnje leto preživela v iskanju te nemogoče zlate sredine. To je vsekakor zelo težko. Težje kot en mesec jesti tako, kot veleva dieta. In vsekakor težje kot en mesec (ali pa celo življenje) jesti, kar ti srce poželi.

Leto 2011 je bilo vsaj kar se prehrane tiče torej bolj kot ne katastrofalno. Oba z A.jem se strinjava, da je bilo to zelo čudno leto in upava, da bo 2012 prineslo spremembe. Ampak konec koncev, človek lahko še tako pravi, da je leto čudno in krivo, da je polna luna kriva, da je PMS kriv ... vse to je le metanje peska v oči. Jaz sama si odrežem tisti kos kruha, jaz sama nanj namažem namaz, jaz sama v usta nosim koščke čokolade. In posledično sem tudi jaz sama dolžna sama sebi priznati, da sem jaz kriva in nihče drug. Prav fascinantno je, kako človek sebi želi le najboljše in najlepše, a po drugi strani je prav izvor vseh svojih težav pravzprav ... on. Ti sam. Jaz sama. Lahko prebiram članke o kandidi v črevesju, ki se razraste in zahteva sladkor. Lahko berem članke o tem, kako smo tisti s krvno skupino 0 baje nagnjeni k problemom s ščitnico. Lahko gledam mami in si mislim, saj imam debelost itak v genih.

Vedno je lažje najti več izgovorov zakaj ne, kot zakaj ja. Ampak če si v prihajajočem letu kaj obljubim je pa to vsekakor ena stvar - sebi bom želela dobro. Pa ne zato, ker bi se sekirala zaradi teh mojih deset kil viška. Še vedno grem po ulici z dvignjeno glavo in se počutim lepo. Sebi bom želela dobro in svoja dejanja prilagajala temu pravilu zaradi enega preprostega razloga, ki me spremlja na tako zelo veliko področjih mojega življenja. V prvi vrsti živim sama zase. Ljudje smo sicer obkroženi z družino, prijatelji, fanti, puncami, ženami, možmi ... Ampak kdo resnično ve in pozna, kaj se dogaja v meni? Kdo dejansko posluša vse moje misli, dvome, tegobe, kdo je soočen s sleherno mojo odločitvijo in dejanjem, njenimi posledicami in uspehi? Jaz sama. Če na svetu ostanem sama, fizično ali pa samo psihično, sva samo jaz in jaz. Sama s sabo. In prezir in jeza do samega sebe je po mojem mnenju hujša kot jeza do kogar koli drugega. Ker v jezi sam nase veš, da si ti kriv. In veš, zakaj si kriv. Ker se ti pač ne da.

V letu 2012 se mi bo dalo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar