KONFIGURIRAJ GLAVO!

... avgusta. Poletja. Začetek šole. September. Kako hecno, junija sem se čudila, kako je mesto prazno, kako umre, kam vsi grejo?! Zdaj pa se mi zdi grozno, kako bo spet polno. Živčno. Zatohlo. Danes sem šla v knjižnico, samo od Bavarca pa do Otona in nazaj, pa je bilo toliko nekega hrupa, prerivanja, živčnosti ... preveč stresno je to zame. Moje življenje je zadnjih par dni preveč pod pritiskom. Dogajajo se čudne reči in to me vznemirja. Posledično ne jem tako, kot bi morala, ampak tudi nimam dovolj časa, da bi se sploh sekirala zato. Se mi je pa nabralo par opravkov. Imam še nekaj stvari za opravit, in lotila se jih bom kar se da hitro. Ker potem sem lahko spet mirna. Uživam v brezdelju. Grem pometat. Na počasen sprehod. Čeprav imava Bona in jaz sedaj nekajdnevni (2, 3) počitek. Sem ga nama predpisala jaz. Z mano ni sicer nič hujšega narobe (le okrevam od vse te travme), Bona pa je pravi mali bolnik. Včeraj sva namreč šli k veterinarju, ki je sicer najbolj kul veterinar (oz. klini

No, ko sem že ravno v elemtu pisanja poročil o filmih, pa naj zaključim še s temle posladkom. Definitivno se je film znašel na moji top listi (ki sicer nikjer ne obstaja povsem urejeno in organizirano, ampak recimo, da jo imam nekje v glavi). Jacob (Robert Pattinson), ki je tik pred tem, da postane veterinar in dobi licenco, je soočen s hudo resnico ob smrti svojih staršev, da sta se starša, da bi mu omogočila šolanje, povsem zadolžila. Tako mlad fant brez prebite pare vzame pot pod noge, ali bolje rečeno tire pod noge, in kmalu pristane na cirkuškem vlaku, ki potuje od mesta do mesta in zabava ljudi. Tako spozna kopico zanimivih ljudi, še posebno pozornost pa mu pritegne svetlolaska Marlena (Reese Witherspoon) in z njo njen mož August (Christoph Waltz), sicer lastnik cirkusa. Marlena, ljubiteljica živali, z Jacobom kmalu naveže stik, August pa ga zaposli kot veterinarja. Jacob je sicer navdušen nad svetom, v katerem se je znašel, a kmalu spozna Augustovo temno plat - tegobe, ki mu ji

Že večkrat sem omenila, da nisem ljubiteljica komedij. Redko katera me spravi v smeh. Ampak ta (ne)sposobnost spravljanja v smeh morda niti ni glavni razlog, zakaj ne maram komedij. Ponavadi je hujše dejstvo to, da so vse tako neumne . Dejansko se spravijo na nivo žaljenja oseb kot takih in nekako to meni ne izpade prav. Ker sem sila občutljiva duša in imam rada če so reči lepe in se ne dela norca na vsakem koraku. Bad Teacher je do neke meje tak film. Cameron Diaz oz. Elizabeth je primerek osebe, ki sicer v življenju počne nekaj, ker pač nekaj mora početi, ampak to počne iz nepravih razlogov. Je tudi oseba, ki ima blazno veliko sreče. Oseba, ki si veliko upa. Je tudi zelo sposobna oseba, ki lahko dobi, kar si želi, a žal po sistemu cilj opravičuje sredstva . Elizabeth je učiteljica namreč samo zato, ker je nekaj pač morala iti študirati, medtem ko je iskala bogatega bodočega moža. Ko prvi ni bil dober zadetek, je novo iskalno polje razširila na preostale učitelje v zbornici. In nalet

Tole zadevo sem gledala že tako zelo daleč nazaj, da me je res sram, zakaj nisem še napisala poročila tule. Katastrofa. Ampak bom v duhu tega filma upala, da se je v mojih 90 % neaktivnih možganov skrilo bistvo in ideja tega filma, ki mi je bila nekako posredovana in bo tale zapis vsaj do neke mere spodoben. Bradley Cooper, ki sem ga jaz sicer vajena iz romantičnih vlog, kjer igra postavnega, popolnega, lepega in prav nič z biznisom obremenjenega moškega, je tule povsem drugačen. Na začetku zanemarjen in na robu propada - neuspešen pisatelj, s stanovanjem kot da bi vanj treščila bomba, sveže prekinjeno razmerje s punco ... ja. Definitivno drugačen. A drugačna je tudi sama ideja filma - ali pa tudi ne - o čudežni tabletki, ki razširi človeško sposobnost dojemanja, razmišljanja in evaluiranja že prejetih podatkov. Ko Eddie tako ob zaužitju tabletke kar naenkrat iz spomina privleče podatke, za katere še ve ne, da jih je dejansko kdaj prejel, je svet njegov. Dobesedno. Doseže lahko vse, k

... je zelo popraskano. Ranjeno. Pa ne, to ne bo nek zapis o naravi in lepoti in premišljenju in duševnem miru. O, ne. Nebo, o katerem govorim, je tisto nebo, ki ga ima vsak človek. V ustih. Za zobmi. Popraskano je zaradi včerajšnjih piškotov. In današnjih slanih palč s sirom. Sicer sem potem situacijo malo omilila s fejk Monte jogurtki (za otroke), ampak sedaj, ko imam spet željo po nečem dobrem in sladkem in nečem, kar je nekje blizu, v omari ... se pojavi problem. Na voljo imam samo fejk Oreo piškote (ki jih potrebujem za jutrišnje maffine) in včerajšnje piškote. Sem pojedla dva, ampak ta odnos se ne bo obnesel. Preveč boli. Sem že mislila, da sem končno našla nekaj, kar me bo dobesedno fizično odvrnilo od večernega posladka. Motila sem se. Še enkrat sem šla podrobno skozi omaro. Zagledala puding. Bingo! Sedaj se hladi. V pomivalnem koritu, polnem mrzle vode. Ker vročina tudi deluje ne preveč humano na moje nebo. Moje drugo nebo, torej dejansko tisto zunaj (ki ga konec koncev

... do nekaj zelo pomembnih ugotovitev. Nasploh se mi zdi, da je bil današnji dan zelo zanimiv. Morda je najbolje, da pričnem kar na začetku. Če gledamo koledarsko, se je moj dan začel prav na samem začetku - do enih zjutraj sem namreč igrala Simse. Hvala, Anča, ker je rešila moj obstoj in porušila "prekletstvo", ki je viselo nad mano in mojim igranjem Simsov. Stvar deluje, kot je treba in res je noro in zato sem bila pokoncu do enih zjutraj. To je zame izreden dosežek. Vsi tisti, ki me poznate, ste bili z mano kdaj na morju, ali se z mano družili v večernih urah, najbrž veste, da sem sila zaspan človek. Jutranji in prav nič nočni človek. Še za letošnje novo leto nisem bila pokonci do enih! Tako da današnji dan se je začel sila nenavadno in neobičajno. Zjutraj sem se seveda zbudila ob sedmih. Kot vsako jutro. Moja notranja budilka. Znova se je pričela Simsomanija, tam nekje do kosila. Danes sem jedla neko poenostavljeno verzijo boranje. In hrenavko. Spet. Še en par imam z

... kako se je rešila včerajšnja tragedija z mojim diskom. Moj Muc je pač genij - lepo sva zagnala en programček, ki je disk popravil! Trajalo je ravno da ne pol stoletja in ko je bilo končano lahko sedaj normalno dostopam in do slik in do serij in do vsega. Drug problem, ki me še vedno pesti, pa so Simsi, ki me nikakor ne ubogajo! A daj no! Tako lepo hišo sem zgradila in sedaj, ko bi lahko z novimi dodatki dobila u la la lepega pohištva, da bi bila hiša res sanjska, ne dela! Katastrofa! Drugače pa sem danes že zelo pridna. Ob osmih sem šla na avto servis, sem peljala maminega Modusa h kleparju. Samo par praskic je bilo za spolirati. Pridem tja in vprašam gospoda kdaj bo konec, on pa začne 'torek, sreda, četrtek ... ja, v petek bo pa najverjetneje že'. Jaz se skoraj sesedem na tla - 5 km od doma, brez LPP-ja, nič! Pa še mami je rekla, da ji je rekel da bo samo 10 min dela. In ga lepo pogledam in vprašam če bi se slučajno dalo zdajle na hitro ... po 20 minutah čakanja v sa

... popoln, je v mojem svetu očitno nemogoče. Ko najdem dve par-dni-pogrešani gimnazijski spričevali, se mi par ur kasneje pokvari disk. Par GB serij in filmov je najmanjši problem. Hujša izguba so dokumenti, ampak tudi to ni tako zelo katastrofalno. Tragedija nenormalnih razsežnosti so potencialno izgubljene slike maminih potovanj. Rusija, Kitajska, Skandinavija, Maroko, Turčija, Sirija, Jordanija, ... toliko jih je, da jih sploh ne morem vseh našteti. Če priznam, da sem se zjokala, je to še najmanj kar lahko storim. In nočem preveč upati, ker je lahko potem razočaranje še hujše. Čudež? Sprehod? Zagotovo edina stvar, ki bo pomirila vsaj Pesajanarja (ki je danes prav tako doživel svojevrstno travmo - skriženje krempljev. Vsakič huje je. Dvakrat na leto. Sploh ne vem, če jih bo do smrti še kdaj pustila postrič. Danes smo morali natakniti nagobčnik. Še prejšnjič je zadostovalo samo pomirjujoče prigovarjanje in božanje.) ... ... mene zagotovo ne.

... da že kar nekaj časa nisem napadla sladkarij. Omare. Hladilnika. Brskala po škatlah, se lotevala najbolj hecnih možnih kombinacij. Kokosovi piškoti, ki sicer delujejo sami po sebi, oplemeniteni z vikikremo. Štrudelj za kosilo, malico, večerjo. All day long. Nima veze, kakšen mesec sem bila pridna, zadnje tri dni grešila kot zmešana in najverjetneje v treh dneh dobila nazaj vse, kar sem v slabem mesecu izgubila. Kaj pa vem, nisem se tehtala. In tudi, roko na srce, že dolgo nisem pisala o hrani in tehntnici in njunem krasnem odnosu tule, na blogu. Skrajni čas. Jutri namreč začenjam spet. Par moram imeti nek red. Ampak tokrat bom šla drugače. Iz že nekako ustaljenega načina bom črtala dve skrajnosti. Ena je prenajedanje s sladkarijami, druga (ki običajno sledi temu prenajedanju) pa je premalo-jedenje (v obliki sadnih in zelenjavnih dni). Tako da črtam sladke in sadne dni. Kar pomeni - sugar-free. In že smo pri prvi točki mojega načrta. Druga točka - 2 L vode/dan. Ker če ne razmi

... ko sem hotela ustvariti novo podstran, tule na blogu, kjer bi lahko prilepila vse moje "umetnije" v različnih oblikah tort in peciva, ugotovim, da ni nikjer slik! Ko sva z Mucom nazadnje formatirala računalnik, sem skoraj zagotovo nesrečno mapo s kar nekaj slikamu prekopirala na disk. A na disku teh slik nikjer. Žalostna sem. Zelo. Mislim, da se bom morala znova aktivirati na Facebook, da poberem dol slike, ki sem ji naložila v albume. To je vse, kar je ostalo ...

Zadnjič sem brala knjigo , in tudi že kar nekaj časa nazaj gledala film, ampak načrtovana objava je čudežno postala osnutek in tako je kar nekaj časa pomotoma obstala neobjavljena. In ko sem se spraševala, ali bo uspel pričarati to čarobnost čebel, kaj pa vem. Malce sem pristranska, ker sem najprej prebrala knjigo, ki mi je dala vse, kar mi je lahko dala in film, seveda, tega skoraj da ne more ponoviti. Opomnik za naslednjič, ko bom brala in gledala, najprej glej! Ker če gledam film po knjigi, potem nekako ne vem, ali so bile stvari dejansko prikazane dovolj nazorno in ali kot gledalec res začutim to, kar sem kot bralec. Vsekakor pa se film, če ne ravno s preciznim sosledjem s knjigo, pohvali z dobro igralsko zasedbo. Dakota Fanning kot Lily, Jennifer Hudson kot Rosallen (pravo presenečenje, predstavljala sem si bolj kakšno starejšo črnko, hehe), Queen Latifah kot Avgusta in Alicia Keys kot odlična Junija so res dobre, vsaka v svoji vlogi. Predrzna Lily, Rosallen, ki govori bolj s pog

Da ne bom pisala vsako objavo zase, bom kar lepo združila ... Umor na Orient ekspresu Špela mi je rekla, tole moraš prebrat, je ena boljših. In sem jo res. In je res dobra. Saj sploh ne vem, kaj naj opišem. Kot knjige mi te kriminalke niso tako pri srcu - ne uživam tako zelo med samim branjem. Tudi nisem ne vem kakšen fen Agathe, mi je pa fino, ko se prebijem čez polovico knjige in me res potegne in zanima, kaj se bo zgodilo in kdo je dejansko morilec. In Orient ekspres je dober predvsem zaradi te misterioznosti. Karakterji in osebe so zelo dobro opisani in razdeljeni, tako da jih ni lahko med sabo pomešati (to mi je drugače včasih skoraj kar manjši problem, ker se pri njej le pojavlja kar nekaj oseb) in dejansko sem sama aktivno razmišljala in tuhtala, kdo bi lahko bil morilec. In ko je Poirot taval in taval v temi in so bile reči nelogične, sem obupala in seveda bila povsem presenečena na koncu. Ko se izkaže, da noben ni to, za kar se je izdajal. V tem je fora in to je zelo dober

Zaljubila sem se. Znova. Pa ne v pesem ...

... dolg. Takole . Za prvič mislim da je kar okej. Naj pa povem, da prihajajo še novi recepti, ki bodo še malce bolj dodelani in (upam da) privlačni in zanimivi. Tako da kar malo razširite besedo naokoli, da ne bom kuhala samo zame, Muca in mami, hehe. Drugače pa obljuba dela dolg tudi kar se tiče obnove knjig, saj se bom spravila in en dan napisala, kar dolgujem. Upam, da se do takrat spisek ne podaljša še bolj - danes sem namreč dokončala še eno Agatho Christie - Vija vaja ven, tako da moram res obrisat prah s tipkovnice in pisati, pisati, pisati ... Okej, utrujena sem, dolga vožnja je za mano, tako da bom šla hitro spat, ker jutri me namreč čakajo same lepe reči, hehe. Madonca, kot da bi čakala Božička - čim prej spat, da noč čim hitreje mine in bodo darila tu!

... tu. Na morju. Ne več za dolgo, though . Družinske obveznosti kličejo. Drugače moram povedati da res veliko berem. Prebrala sem kar nekaj knjig, ki še čakajo, da jih opišem tule gor. Ne vem zakaj sem tako lena. Preprosto se mi ne da, hehe. Ampak vseeno lahko napišem seznam, bolj kot meni v opomin, katere moram še "obnoviti": Agatha Christie: Tragedija v treh dejanjih Agatha Christie: Umor na Orient Ekspresu Sir A. C. Doyle: Študija v škrlatnem James Frey: Milijon majhnih koščkov In ker še vedno nimam nič pametnega za povedati (in žal tudi dejansko še nisem postala tista pametni pišejo, da bi si kdaj kakšno dobro misel zapisala in jo potem prekopirala sem), bom raje nalepila eno fotko. Ker v bistvu so ti dnevi sedaj pasji - ne samo, da je vroče, ampak je dejansko na plaži toliko hecnih psov (na čelu z mojo Bono), od planšarke Simbe, do male kosmate italijanske čivavice Camille ... Pasji raj, prav zares. Dog Anatomy graphic created by Pet365 . Click here to v

Ta film sem prvič gledala še kot majhna deklica. Kaj pa vem, kakšnih 11, 12 let, tam nekje. Zame je to majhno. Takrat enkrat se je tudi pričela moja »ljubezen« do filmov, kjer nastopajo roboti. Ampak ne roboti v smislu večji, močnejši, boljši, ampak v smislu Umetne Inteligence in tudi tegale Bicentennial Man-a. Torej nekako roboti, ki so človeški . Bicentennial Man nas popelje v čas, ki je bojda nedaleč od sedanjosti, in družina Martin se ravno poveča za enega »člana« več, robota, ki je namenjen gospodinjski pomoči. Ampak ta robot se kaj kmalu izkaže za posebnega – znotraj njegovih mikrovlaken se namreč ustvarjajo povsem unikatne povezave in tako robot, ki dobi ime Andrew, sčasoma postane čisto pravi družinski član, družina pa nanj ne gleda samo kot na robota in na pomoč, ampak že skoraj kot na osebo, ki ima svoje mnenje in mišljenje in besedo. Andrew tako skozi leta spremlja družino Martin, vmes obogati s svojimi tesarskimi spretnostmi, si sezida leseno hiško na obali, potuje po

Ko sem se zadnjič z Martino pogovarjala o filmih, mi je rekla, da moram nujno nujno NUJNO pogledati P.S. I Love You. In da naj si pripravim robčke. In res, pričakovala sem, da bom jokala, in res sem. Sicer ne tako zelo kot pri Never Let Me Go ali pa pri Atonement, kjer sem po tem, ko je bilo filma konec, tri ure obležala zakopana v vzglavnik in hlipala … Pri P.S. I Love You sem v jok padla po pol ure. In potem na vsakih 10 minut. Hilary Swank in Gerard Butler se namreč na začetku sploh ne zdita primerna izbira. Kakšen James McAvoy in Natalie Portman bi bila na prvo misel veliko bolj primerna. Ampak ne. Hilary in Gerard se izkažeta za popolna. Holly in Gerry, z uspehom in denarjem obremenjena Američanka ter preprost in srčen Irec, ki sta poročena že devet let. Največja ironija njunega življenja, ki nam ga sporoča film je prav v tej preobremenjenosti Holly s tem, kdaj jima bo uspelo kaj privarčevati, kdaj bosta kupila večje stanovanje, imela otroke, kdaj bosta pričela živeti. Po drugi

... hrbet. Ko hodim na plažo, ko sedim tule dol pri šipterjih na internetu. Ne boli me ko plavam in ko ležim. Kaj češ lepšega. Veliko misli, sploh tistih zanimivih, se mi tekom dneva pripodi po glavi, ampak nekako mi prav vse zapisa vredne uspe pozabiti. Tako to je. Mi je zelo žal, ampak nekako nimam blazno razburljivega življenja. Nikoli nisem, nikoli ne bom. Niti si ne želim tega. Včasih se mi za par stotink sekunde stoži po neki kvazi čudežni razburljivosti, ki bi spremenila ne-vem-kaj, ampak vem, da ne bi bilo nič drugače. Niti ni potrebe, da bi bilo kaj drugače, tako kot je, je popolno in sem popolnoma zadovoljna s tem, kar je. Kaj mi pa manjka? Sedim (zastonj, ker so mi pozabili postreči) v slaščičarni, ni prevroče, stoli so sicer neudobni ampak tako je morda celo bolje, celo popoldne ne bi bilo preveč pametno sedeti za računalnikom (pa v resnici tudi povsem neizvedljivo, ker tule ni prostih vtičnic, moj računalnik pa zdrži samo 2 uri? Kaj takega ...), potem grem tako lahko lep

Zelo zanimivo branje. Morda meni malce bolj zanimivo zgolj iz stališča sveta, ki ga Huxley v romanu opisuje, kot pa na ravni samega dogajanja. Bralec se namreč znajde v letu 632 Fordovem, ko pojem civilizacija opisuje povsem drugačen svet, kot ga poznamo tukaj in zdaj. Fordov izum tekočega traku je ljudi namreč tako zelo navdušil, da so po tekočem traku pričeli izdelovati prav vse – v prvi vrsti pa ljudi. Alfe, bete, game, delte in epsiloni – pet kast, v katere so razvrščeni ljudje. Identične serije dvojčkov, vsi enaki, vsi oblečeni v iste barve (ki so za vsako kasto drugačne), vsi z enakimi dolžnostmi. Alfe, zadolžene za razvoj, in epsiloni, zadolženi za najbolj nizkotna dela. Vsi pa so si na eni ravni enaki – vsi so namreč srečni. Vsak v svojem svetu, na vrhu ali na dnu, otopljeni s somo , ki je njihova hrana in smisel življenja, se niti ne zavedajo, v kakšnem svetu živijo, ker je to konec koncev edini svet, ki ga poznajo, pa ni važno ali je ničvreden svet epsilonov ali pa čaroben

Že pred časom sem ujela del filma, ki je posnet po tem romanu, a me nekako zgodba ni preveč pritegnila – delno zaradi tega, ker sem pričela z gledanjem nekje na sredini, delno pa zato, ker v tistih petih minutah, kar sem ujela, ni bilo na vidiku nobenega čednega igralca, samo debela črnka in mlada deklica. Roman sem vseeno vzela v roke in se odločila, da pogledam globlje, kaj se dejansko skriva v tej zgodbi. Pripoved se vrti okrog Lily Owens, 14-letne deklice, ki živi sama z zagrenjenim očetom, mama pa je umrla, ko je bila Lily še majhna deklica. In prav okrog nesrečne smrti mame se roman in zgodba vrtita, ko se Lily nekega dne odloči, da pride do dna skrivnosti, naredi konec nevzdržnim pogojem življenja z očetom in hkrati še skuša najti boljši jutri za črno varuško/gospodinjo Rosaleen. Pot ju tako pripelje do Avguste, Junij in Maje, čebelarke, kjer se zgodba razvije v splet zanimivih in različnih karakterjev, ki roman popestrijo in ga naredijo za zelo berljivega in prijetnega. Leta