Danes sem prišla ...
... do nekaj zelo pomembnih ugotovitev. Nasploh se mi zdi, da je bil današnji dan zelo zanimiv. Morda je najbolje, da pričnem kar na začetku.
Če gledamo koledarsko, se je moj dan začel prav na samem začetku - do enih zjutraj sem namreč igrala Simse. Hvala, Anča, ker je rešila moj obstoj in porušila "prekletstvo", ki je viselo nad mano in mojim igranjem Simsov. Stvar deluje, kot je treba in res je noro in zato sem bila pokoncu do enih zjutraj. To je zame izreden dosežek. Vsi tisti, ki me poznate, ste bili z mano kdaj na morju, ali se z mano družili v večernih urah, najbrž veste, da sem sila zaspan človek. Jutranji in prav nič nočni človek. Še za letošnje novo leto nisem bila pokonci do enih! Tako da današnji dan se je začel sila nenavadno in neobičajno.
Zjutraj sem se seveda zbudila ob sedmih. Kot vsako jutro. Moja notranja budilka. Znova se je pričela Simsomanija, tam nekje do kosila. Danes sem jedla neko poenostavljeno verzijo boranje. In hrenavko. Spet. Še en par imam za porabit, potem se jih rešim.
In ker je par kuhanih hrenavk in kup zelenjave bolj slabo kosilo, sem seveda napadla vrečko piškotov. V vrečki je 350 g piškotov. Sploh si ne upam stehtati, koliko sem jih pojedla - dve tretjini zagotovo. Ampak bili so tako - hrustljavi zunaj in mehki notri. In povsem ... preprosti. Nobenih dodatkov, nič presladki. Neki preprosti italijanski piškoti, ki mi na zobeh pustili tak ... gladek občutek. Kar malo so mi jih spolirali.
Ampak mislim da jutri ne bo tragedije, glede na to, da se sedaj vsak dan tehtam. Če sem včeraj pojedla več kot pol 300 g čokolade (in ja, me je sram priznati, kakšen pokosilni razvrat se dogaja!) in zjutraj bila lažja za 200 gramov, ni vrag da tudi jutri ne bo konec sveta. Sploh pa, si moram malo privoščiti. Saj potem sem bila pridna. Še vedno sem danes vseeno spila 2 litra vode. Če sugar-free načelo mojega življenja ne deluje, potem vsaj 2 L vode na dan še nekako gre. O tistem 3x na kolo pa še ne bi ... saj je še čas, saj je komaj sreda.
Po kosilu sem pogledala predzadnji del druge sezone serije Pretty Little Liars, in ugotovila, da nimam nič več za gledat. Dexterja se mi ne da več, True Blood in Weedsi pridejo naslednji teden, tako da sem si zlovdala Razočarane gospodinje. Jaz ne vem kaj je z internetom, ampak začetne sezone "starih" serij je blazno težko dobiti! Katastrofa ...
Okoli štirih popoldne je Bona začela tečnarit - tako kot vsak dan. Sedaj sem res pridna in greva vsak dan na sprehod in Pesjanar je neučakan in mi sredi najhujše vročine prične težit in skakat naokoli. In potem jo umirim, da naj še malo počaka, in potem moram ležati/sedeti čisto pri miru, da slučajno ne dobi suma, da že kam greva ...
Med sprehodom sem ugotovila, da se človek dejansko mora naučiti biti sam. To samoto sem čez zimo izgubila in tu tiči razlog mojega športnega ne-udejstvovanja. Ker dejansko nisem bila sposobna biti sama s svojimi mislimi teh ubogih 40 min na sprehodu čez polja. Ko sem bila en mesec sama v Salamanci, brez knjig, brez interneta ... o, ja, takrat sem se naučila, kaj pomeni biti sam. Kaj pomeni biti sam s svojimi mislimi in biti s tem povsem zadovoljen. Enim je to enostavno, meni tudi, ko enkrat pridem do točke, ko je to možno. Če pa se izgubim, potem sem v črni luknji in potrebno je kar nekaj časa, da najdem nazaj.
Ugotovila sem tudi, da rada pometam. Pobiram jabolka. Zalijem rože. Sploh pometanje mi je fascinantno, ker dejansko vidiš razliko. Veliko razliko! Kljub žulju ali dvema ...
Jutri je pomemben dan. In tole je dolg zapis. Mogoče preveč dnevniški ampak tudi tak mora biti kdaj. Ne morem vsakič najti kakšne silno pomembne teme, ki bo komu rešila življenje. Včasih mora biti človek zadovoljen s svojimi mislimi, dnevom in stvarmi, ki jih počne. Sem prepričana, da je potem marsikatera stvar boljša ...
Če gledamo koledarsko, se je moj dan začel prav na samem začetku - do enih zjutraj sem namreč igrala Simse. Hvala, Anča, ker je rešila moj obstoj in porušila "prekletstvo", ki je viselo nad mano in mojim igranjem Simsov. Stvar deluje, kot je treba in res je noro in zato sem bila pokoncu do enih zjutraj. To je zame izreden dosežek. Vsi tisti, ki me poznate, ste bili z mano kdaj na morju, ali se z mano družili v večernih urah, najbrž veste, da sem sila zaspan človek. Jutranji in prav nič nočni človek. Še za letošnje novo leto nisem bila pokonci do enih! Tako da današnji dan se je začel sila nenavadno in neobičajno.
Zjutraj sem se seveda zbudila ob sedmih. Kot vsako jutro. Moja notranja budilka. Znova se je pričela Simsomanija, tam nekje do kosila. Danes sem jedla neko poenostavljeno verzijo boranje. In hrenavko. Spet. Še en par imam za porabit, potem se jih rešim.
In ker je par kuhanih hrenavk in kup zelenjave bolj slabo kosilo, sem seveda napadla vrečko piškotov. V vrečki je 350 g piškotov. Sploh si ne upam stehtati, koliko sem jih pojedla - dve tretjini zagotovo. Ampak bili so tako - hrustljavi zunaj in mehki notri. In povsem ... preprosti. Nobenih dodatkov, nič presladki. Neki preprosti italijanski piškoti, ki mi na zobeh pustili tak ... gladek občutek. Kar malo so mi jih spolirali.
Ampak mislim da jutri ne bo tragedije, glede na to, da se sedaj vsak dan tehtam. Če sem včeraj pojedla več kot pol 300 g čokolade (in ja, me je sram priznati, kakšen pokosilni razvrat se dogaja!) in zjutraj bila lažja za 200 gramov, ni vrag da tudi jutri ne bo konec sveta. Sploh pa, si moram malo privoščiti. Saj potem sem bila pridna. Še vedno sem danes vseeno spila 2 litra vode. Če sugar-free načelo mojega življenja ne deluje, potem vsaj 2 L vode na dan še nekako gre. O tistem 3x na kolo pa še ne bi ... saj je še čas, saj je komaj sreda.
Po kosilu sem pogledala predzadnji del druge sezone serije Pretty Little Liars, in ugotovila, da nimam nič več za gledat. Dexterja se mi ne da več, True Blood in Weedsi pridejo naslednji teden, tako da sem si zlovdala Razočarane gospodinje. Jaz ne vem kaj je z internetom, ampak začetne sezone "starih" serij je blazno težko dobiti! Katastrofa ...
Okoli štirih popoldne je Bona začela tečnarit - tako kot vsak dan. Sedaj sem res pridna in greva vsak dan na sprehod in Pesjanar je neučakan in mi sredi najhujše vročine prične težit in skakat naokoli. In potem jo umirim, da naj še malo počaka, in potem moram ležati/sedeti čisto pri miru, da slučajno ne dobi suma, da že kam greva ...
Med sprehodom sem ugotovila, da se človek dejansko mora naučiti biti sam. To samoto sem čez zimo izgubila in tu tiči razlog mojega športnega ne-udejstvovanja. Ker dejansko nisem bila sposobna biti sama s svojimi mislimi teh ubogih 40 min na sprehodu čez polja. Ko sem bila en mesec sama v Salamanci, brez knjig, brez interneta ... o, ja, takrat sem se naučila, kaj pomeni biti sam. Kaj pomeni biti sam s svojimi mislimi in biti s tem povsem zadovoljen. Enim je to enostavno, meni tudi, ko enkrat pridem do točke, ko je to možno. Če pa se izgubim, potem sem v črni luknji in potrebno je kar nekaj časa, da najdem nazaj.
Ugotovila sem tudi, da rada pometam. Pobiram jabolka. Zalijem rože. Sploh pometanje mi je fascinantno, ker dejansko vidiš razliko. Veliko razliko! Kljub žulju ali dvema ...
Jutri je pomemben dan. In tole je dolg zapis. Mogoče preveč dnevniški ampak tudi tak mora biti kdaj. Ne morem vsakič najti kakšne silno pomembne teme, ki bo komu rešila življenje. Včasih mora biti človek zadovoljen s svojimi mislimi, dnevom in stvarmi, ki jih počne. Sem prepričana, da je potem marsikatera stvar boljša ...
Komentarji
Objavite komentar