Trikrat Agatha Christie
Da ne bom pisala vsako objavo zase, bom kar lepo združila ...
Umor na Orient ekspresu
Špela mi je rekla, tole moraš prebrat, je ena boljših. In sem jo res. In je res dobra. Saj sploh ne vem, kaj naj opišem. Kot knjige mi te kriminalke niso tako pri srcu - ne uživam tako zelo med samim branjem. Tudi nisem ne vem kakšen fen Agathe, mi je pa fino, ko se prebijem čez polovico knjige in me res potegne in zanima, kaj se bo zgodilo in kdo je dejansko morilec. In Orient ekspres je dober predvsem zaradi te misterioznosti. Karakterji in osebe so zelo dobro opisani in razdeljeni, tako da jih ni lahko med sabo pomešati (to mi je drugače včasih skoraj kar manjši problem, ker se pri njej le pojavlja kar nekaj oseb) in dejansko sem sama aktivno razmišljala in tuhtala, kdo bi lahko bil morilec. In ko je Poirot taval in taval v temi in so bile reči nelogične, sem obupala in seveda bila povsem presenečena na koncu. Ko se izkaže, da noben ni to, za kar se je izdajal. V tem je fora in to je zelo dober preobrat. Čeprav se mi zdi da je bil Poirot nekakšna miš, ki je plesala okoli mačk. Kot da bi bil Poirot ujet v neko šalo, v popolnoma izpeljan in domišljen načrt. Definitivno dobro branje, sploh zaradi fenomenalnega zaključka.
Tragedija v treh dejanjih
Že samnaslov razkrije, da bo govora o gledališču. In res je tako - rdeča nit je gledališče. Gledališki igralec, ki skupaj z ljubico in znancem skuša razkriti umor duhovnika, kasneje zdravnika in na koncu povsem nepomembne ženice. Spet, zelo jasno napisana kriminalka, ki razkrije razvno toliko, da so stvari do neke mere jasne in še bolj nejasne. Stvari so namreč velikokrat skregane z logiko. In to Agathi morda celo malo zamerim - da nekako pusti bralca tavati v temi. Ne da nobene rešilne bilke (ali pa samo jaz tako površno berem - tudi to je opcija in to se mi večkrat dogaja), s katero bi si lahko malo pomagal in se je oprijel, da bi bilo branje lažje in bi dejansko bil bolj aktiven. Tudi razplet je seveda gledališki, mojstrska domislica, kako se kriminalka konča, kar mi daje misliti, kako se je Agatha teh zgodb dejansko lotevala. S konca? Ker ne vem, kako bi lahko si zamislila umor in potem prišla do tako krasnega zaključka. Najboljše od vsega pa so zadnji stavki Poirota, ko razreši umor in svojo slavo zaključi s takimi besedami, da sem se morala na glas zasmejati. In reči, ki mene na glas spravijo v smeh (pa sem drugače zelo nasmejana oseba), se mi definitivno vtisnejo v spomin (tako kot Something Borrowed) - in tako se mi bo tudi ta Tragedija v treh dejanjih prav zaradi Poirota spravila nekam v en del misli in me vedno spravljala v smeh.
Vija vaja ven
In še nenazadnje zadnje njeno delo, ki sem jo prebrala na morju. Tu pa se je pojavil problem, ki v prejšnjih dveh ni izpostavljen - preveč oseb. Preveč likov, ki so si izredno podobni. Sami študenti, ki živijo v skupnem domu. In če je že en faktor vsem skupen, je zelo težko potem se osredotočiti na imena in na opise zunanjih lastnosti, da človek dejansko loči med osebami. Tako da mi ni bilo povsem jasno, kdo je kdo, in je bila moja vključenost v samo pripoved še manjša, saj sem se zanašala samo na imena, ki so mi bila ponujena. In ta imena mi niso nobenih lastnih občutkov sprožala. Tudi razplet (in zaplet) je nekako sestavljen iz dveh delov, kar dela vso razumljivost še težjo in dejansko mi je bila knjiga in sama razlaga umora zelo težavna in nejasna. Tako da ne vem, tole je zaenkrat meni najmanj ljuba njena kriminalka. Za poležavanje na plaži je bila sicer vseeno okej.
Mislim, da imam Agathe za nekaj časa dovolj, hehe.
Čeprav imam še eno sposojeno in glede na to, da res ne maram v knjižnico vračati neprebranih knjig ...
Umor na Orient ekspresu
Špela mi je rekla, tole moraš prebrat, je ena boljših. In sem jo res. In je res dobra. Saj sploh ne vem, kaj naj opišem. Kot knjige mi te kriminalke niso tako pri srcu - ne uživam tako zelo med samim branjem. Tudi nisem ne vem kakšen fen Agathe, mi je pa fino, ko se prebijem čez polovico knjige in me res potegne in zanima, kaj se bo zgodilo in kdo je dejansko morilec. In Orient ekspres je dober predvsem zaradi te misterioznosti. Karakterji in osebe so zelo dobro opisani in razdeljeni, tako da jih ni lahko med sabo pomešati (to mi je drugače včasih skoraj kar manjši problem, ker se pri njej le pojavlja kar nekaj oseb) in dejansko sem sama aktivno razmišljala in tuhtala, kdo bi lahko bil morilec. In ko je Poirot taval in taval v temi in so bile reči nelogične, sem obupala in seveda bila povsem presenečena na koncu. Ko se izkaže, da noben ni to, za kar se je izdajal. V tem je fora in to je zelo dober preobrat. Čeprav se mi zdi da je bil Poirot nekakšna miš, ki je plesala okoli mačk. Kot da bi bil Poirot ujet v neko šalo, v popolnoma izpeljan in domišljen načrt. Definitivno dobro branje, sploh zaradi fenomenalnega zaključka.
Tragedija v treh dejanjih
Že samnaslov razkrije, da bo govora o gledališču. In res je tako - rdeča nit je gledališče. Gledališki igralec, ki skupaj z ljubico in znancem skuša razkriti umor duhovnika, kasneje zdravnika in na koncu povsem nepomembne ženice. Spet, zelo jasno napisana kriminalka, ki razkrije razvno toliko, da so stvari do neke mere jasne in še bolj nejasne. Stvari so namreč velikokrat skregane z logiko. In to Agathi morda celo malo zamerim - da nekako pusti bralca tavati v temi. Ne da nobene rešilne bilke (ali pa samo jaz tako površno berem - tudi to je opcija in to se mi večkrat dogaja), s katero bi si lahko malo pomagal in se je oprijel, da bi bilo branje lažje in bi dejansko bil bolj aktiven. Tudi razplet je seveda gledališki, mojstrska domislica, kako se kriminalka konča, kar mi daje misliti, kako se je Agatha teh zgodb dejansko lotevala. S konca? Ker ne vem, kako bi lahko si zamislila umor in potem prišla do tako krasnega zaključka. Najboljše od vsega pa so zadnji stavki Poirota, ko razreši umor in svojo slavo zaključi s takimi besedami, da sem se morala na glas zasmejati. In reči, ki mene na glas spravijo v smeh (pa sem drugače zelo nasmejana oseba), se mi definitivno vtisnejo v spomin (tako kot Something Borrowed) - in tako se mi bo tudi ta Tragedija v treh dejanjih prav zaradi Poirota spravila nekam v en del misli in me vedno spravljala v smeh.
Vija vaja ven
In še nenazadnje zadnje njeno delo, ki sem jo prebrala na morju. Tu pa se je pojavil problem, ki v prejšnjih dveh ni izpostavljen - preveč oseb. Preveč likov, ki so si izredno podobni. Sami študenti, ki živijo v skupnem domu. In če je že en faktor vsem skupen, je zelo težko potem se osredotočiti na imena in na opise zunanjih lastnosti, da človek dejansko loči med osebami. Tako da mi ni bilo povsem jasno, kdo je kdo, in je bila moja vključenost v samo pripoved še manjša, saj sem se zanašala samo na imena, ki so mi bila ponujena. In ta imena mi niso nobenih lastnih občutkov sprožala. Tudi razplet (in zaplet) je nekako sestavljen iz dveh delov, kar dela vso razumljivost še težjo in dejansko mi je bila knjiga in sama razlaga umora zelo težavna in nejasna. Tako da ne vem, tole je zaenkrat meni najmanj ljuba njena kriminalka. Za poležavanje na plaži je bila sicer vseeno okej.
Mislim, da imam Agathe za nekaj časa dovolj, hehe.
Čeprav imam še eno sposojeno in glede na to, da res ne maram v knjižnico vračati neprebranih knjig ...
Komentarji
Objavite komentar