P.S. I Love You


Ko sem se zadnjič z Martino pogovarjala o filmih, mi je rekla, da moram nujno nujno NUJNO pogledati P.S. I Love You. In da naj si pripravim robčke. In res, pričakovala sem, da bom jokala, in res sem. Sicer ne tako zelo kot pri Never Let Me Go ali pa pri Atonement, kjer sem po tem, ko je bilo filma konec, tri ure obležala zakopana v vzglavnik in hlipala … Pri P.S. I Love You sem v jok padla po pol ure. In potem na vsakih 10 minut. Hilary Swank in Gerard Butler se namreč na začetku sploh ne zdita primerna izbira. Kakšen James McAvoy in Natalie Portman bi bila na prvo misel veliko bolj primerna. Ampak ne. Hilary in Gerard se izkažeta za popolna. Holly in Gerry, z uspehom in denarjem obremenjena Američanka ter preprost in srčen Irec, ki sta poročena že devet let. Največja ironija njunega življenja, ki nam ga sporoča film je prav v tej preobremenjenosti Holly s tem, kdaj jima bo uspelo kaj privarčevati, kdaj bosta kupila večje stanovanje, imela otroke, kdaj bosta pričela živeti. Po drugi strani Gerry že ima, kar si želi, Holly. In je njena protiutež, ki jo miri, ko Holly prične besneti in noreti in zapravljati njun čas s prepiri. Kako dragocen je bil ta njun čas se izkaže ko Gerry nenadoma umre zaradi možganskega tumorja. Holly tako ostane sama, in vse, kar ji od Gerryja ostane so njeni spomini in zavedanje, da je njun skupni čas prevečkrat zapravila z nepotrebnimi prepriri in težavami. A Gerry jo tudi po svoji smrti ne izpusti iz rok – Holly namreč dobiva njegova pisma, v katerih so predstavljeni različni izzivi, s katerimi Holly počasi pozabi na tragedijo, ki se ji je pripetila, in spomini, preko katerih se še enkrat sprehodi po neznanski ljubezni, ki sta jo imela z Gerryjem ter naposled prične živeti …
Človek se ob tem filmu dejansko zamisli. Čas, ki ga imamo, nam polzi iz rok. Četudi sem stara 20 let in je pred mano še celo življenje, sem vsako minuto bližje koncu le-tega. In če je v to enačbo vpeta še oseba, ki jo ljubiš in s katero želiš preživeti celo svoje življenje, je vredno pomisliti, kako preživljaš skupni čas … kajti ko bo enkrat konec vsega, bo ta skupni čas in kako si ga preživel tisti, katerega se boš spominjal …

Komentarji

  1. macje-oci16 avgust, 2011

    aaaaaa pogledala si!! In ja, točno to - začneš po pol ure in potem na deset minut. Ravno se ti posušijo solze in evo - spet. Hvala, da si napisala zakaj. Jaz ne bi znala. Nikomu nisem znala razložiti zakaj, ampak enostavno te potegne. In ja, zavedaš se tega, da je lahko vsak trenutek konec in da enostavno ne cenimo dovolj tega, kar imamo. Ah ja ... res je kul film :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Slika
... z breskovim in jogurtovim nadevom. Ha, čemu tak naslov? Recept sem namreč našla v reviji Dober tek, ki je, mimogrede, najbolj awesome revija pod soncem. Ker ne vem točno, če z objavo tega recepta tule navedbi vira navkljub kršim kakšne avtorske pravice, sem recept (nevede) malce spremenila/priredila. V originalu je tako velikonočna torta z mareličnim in jogurtovim navedom postala tisto, kar piše na začetku. Dolgo ime. Sem razmišljala, če bi ji dala povsem novo ime, ampak trenutno nisem prav nič navdahnjena, ha, kot da kdaj pa sem. Okej. Naj najprej rečem, da je tole božansko. Jaz sem sicer mogoče malce nezanesljiv vir, ker itak pojem vse sladko, kar vidim, sploh po ne-vem-koliko časa brez (no, v resnici sem se sladkala že v torek), ampak še vedno znam cenit ko je nekaj res dobro in njamica . Torta je sestavljena iz treh glavnih sestavin - lešnikov biskvit, breskov nadev (oz. bolj preliv) in jogurtova krema . Gremo kar lepo po vrsti. Vzamemo štiri jajca in dve posodi (e
Preberite več

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291 . Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment . Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement . Ali nevrokrepitev. Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pom
Preberite več

Kokosova očesa

Slika
Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo. Kokosova očesa. Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole: med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine , dodamo eno jajce , 70 g sladkorja , limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke . Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik. Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na
Preberite več