Limitless

Tole zadevo sem gledala že tako zelo daleč nazaj, da me je res sram, zakaj nisem še napisala poročila tule. Katastrofa. Ampak bom v duhu tega filma upala, da se je v mojih 90 % neaktivnih možganov skrilo bistvo in ideja tega filma, ki mi je bila nekako posredovana in bo tale zapis vsaj do neke mere spodoben.
Bradley Cooper, ki sem ga jaz sicer vajena iz romantičnih vlog, kjer igra postavnega, popolnega, lepega in prav nič z biznisom obremenjenega moškega, je tule povsem drugačen. Na začetku zanemarjen in na robu propada - neuspešen pisatelj, s stanovanjem kot da bi vanj treščila bomba, sveže prekinjeno razmerje s punco ... ja. Definitivno drugačen. A drugačna je tudi sama ideja filma - ali pa tudi ne - o čudežni tabletki, ki razširi človeško sposobnost dojemanja, razmišljanja in evaluiranja že prejetih podatkov. Ko Eddie tako ob zaužitju tabletke kar naenkrat iz spomina privleče podatke, za katere še ve ne, da jih je dejansko kdaj prejel, je svet njegov. Dobesedno. Doseže lahko vse, kar si je kadarkoli želel. Spiše knjigo v treh urah. Pospravi stanovanje v eni uri. Obnovi svoje ljubezensko življenje v par stavkih. Ko mu pisateljska kariera ni dovolj, poseže višje. Finance. Skuša očarati najbolj vplivnega človeka daleč naokoli. A vsa ta čarobnost in magičnost vpliva čudežne tabletke ima svojo ceno. Grdo in temno plat, ki je tako grda, kot Eddiejeva preteklost (dobesedno utelesena v obliki njegove bivše). Iz krempljev katere bo Eddie zelo težko pobegnil.
Fascinanten je tudi sam zaključek filma. Ki nekako pušča gledalcu prosto pot, da se odločimo, kaj bomo verjeli. Ko nam je ponujen že definitiven zaključek nas nenadoma Eddie udari s podatkom, ki ... zamaje vse.
Film kot film zanimiva izkušnja, sploh zaradi zelo zanimive zgodbe in tudi sama kamera je zelo zgovorna in vizualno je film definitivno zelo privlačen, barvit in doživet. A vseeno, manjka nekaj, kar bi naredilo ta film za nepozabnega. Morda je problem prav v sicer vedno popolnem Bradleyju ...