Moje nebo ...
... je zelo popraskano. Ranjeno. Pa ne, to ne bo nek zapis o naravi in lepoti in premišljenju in duševnem miru. O, ne. Nebo, o katerem govorim, je tisto nebo, ki ga ima vsak človek. V ustih. Za zobmi. Popraskano je zaradi včerajšnjih piškotov. In današnjih slanih palč s sirom. Sicer sem potem situacijo malo omilila s fejk Monte jogurtki (za otroke), ampak sedaj, ko imam spet željo po nečem dobrem in sladkem in nečem, kar je nekje blizu, v omari ... se pojavi problem. Na voljo imam samo fejk Oreo piškote (ki jih potrebujem za jutrišnje maffine) in včerajšnje piškote. Sem pojedla dva, ampak ta odnos se ne bo obnesel. Preveč boli.
Sem že mislila, da sem končno našla nekaj, kar me bo dobesedno fizično odvrnilo od večernega posladka. Motila sem se. Še enkrat sem šla podrobno skozi omaro. Zagledala puding. Bingo!
Sedaj se hladi. V pomivalnem koritu, polnem mrzle vode. Ker vročina tudi deluje ne preveč humano na moje nebo.
Moje drugo nebo, torej dejansko tisto zunaj (ki ga konec koncev tudi ima vsak človek, če le stopi ven iz hiše), pa je prav tako nemirno. Popraskano. Pogriženo. Porenčano? Z Pesjanarjem sva šli na sprehod - kot vsak večer. Lepo, nobene žive duše, vsi notri, zaprti pred vročino. Najverjetneje so se do danes že navadili in zbudili, kajti ni vrag, da se je sosedova Luna (majhna črna psička, s katero Bona ni v najboljših odnosih) odločila, da gre SAMA na sprehod. Po isti poti kot midve z Bono. Jaz Bono na travniku seveda, v upanju, da bosta igrali (kot včasih), spustim s povodca. Par metrov je stvar funkcionirala, potem pa je bilo konec.
Rečem lahko samo to, da sem ju komaj pravila narazen. In da sem se skoraj sesedla, ker me noge niso držale pokonci.
Na srečo ni bilo nič krvi. Ne pri meni, ne pri Boni in upam, da ne tudi pri Luni. Pa tudi če ... če ne bi bila njena lastnica kolegica moje mati iz službe, bi jim celo kaj rekla ...
Zdaj pa grem, lizat rane in preverit, če je puding že ohlajen na mojemu-nebu-prijazno temperaturo.
Sem že mislila, da sem končno našla nekaj, kar me bo dobesedno fizično odvrnilo od večernega posladka. Motila sem se. Še enkrat sem šla podrobno skozi omaro. Zagledala puding. Bingo!
Sedaj se hladi. V pomivalnem koritu, polnem mrzle vode. Ker vročina tudi deluje ne preveč humano na moje nebo.
Moje drugo nebo, torej dejansko tisto zunaj (ki ga konec koncev tudi ima vsak človek, če le stopi ven iz hiše), pa je prav tako nemirno. Popraskano. Pogriženo. Porenčano? Z Pesjanarjem sva šli na sprehod - kot vsak večer. Lepo, nobene žive duše, vsi notri, zaprti pred vročino. Najverjetneje so se do danes že navadili in zbudili, kajti ni vrag, da se je sosedova Luna (majhna črna psička, s katero Bona ni v najboljših odnosih) odločila, da gre SAMA na sprehod. Po isti poti kot midve z Bono. Jaz Bono na travniku seveda, v upanju, da bosta igrali (kot včasih), spustim s povodca. Par metrov je stvar funkcionirala, potem pa je bilo konec.
Rečem lahko samo to, da sem ju komaj pravila narazen. In da sem se skoraj sesedla, ker me noge niso držale pokonci.
Na srečo ni bilo nič krvi. Ne pri meni, ne pri Boni in upam, da ne tudi pri Luni. Pa tudi če ... če ne bi bila njena lastnica kolegica moje mati iz službe, bi jim celo kaj rekla ...
Zdaj pa grem, lizat rane in preverit, če je puding že ohlajen na mojemu-nebu-prijazno temperaturo.
bla bla bla
OdgovoriIzbriši