Boli me ...
... hrbet. Ko hodim na plažo, ko sedim tule dol pri šipterjih na internetu. Ne boli me ko plavam in ko ležim. Kaj češ lepšega. Veliko misli, sploh tistih zanimivih, se mi tekom dneva pripodi po glavi, ampak nekako mi prav vse zapisa vredne uspe pozabiti. Tako to je. Mi je zelo žal, ampak nekako nimam blazno razburljivega življenja. Nikoli nisem, nikoli ne bom. Niti si ne želim tega. Včasih se mi za par stotink sekunde stoži po neki kvazi čudežni razburljivosti, ki bi spremenila ne-vem-kaj, ampak vem, da ne bi bilo nič drugače. Niti ni potrebe, da bi bilo kaj drugače, tako kot je, je popolno in sem popolnoma zadovoljna s tem, kar je.
Kaj mi pa manjka? Sedim (zastonj, ker so mi pozabili postreči) v slaščičarni, ni prevroče, stoli so sicer neudobni ampak tako je morda celo bolje, celo popoldne ne bi bilo preveč pametno sedeti za računalnikom (pa v resnici tudi povsem neizvedljivo, ker tule ni prostih vtičnic, moj računalnik pa zdrži samo 2 uri? Kaj takega ...), potem grem tako lahko lepo na plažo, odplavam do boj in nazaj (in če imam srečo me tok nese potem za nazaj, proti brisači in ne obratno, kajti če se moraš matrati za nazaj je to res smotano), se zleknem na eno izmed treh skal, ki sem jih v teh desetih letih že dodobra preučila in strenirala, da se prilegajo moji postavi, in berem berem berem, dokler kar naenkrat ni več sonca in je ura pol osmih in je čas da grem nazaj gpr, preden mi od mraza odpade kakšen ud ...
Rada imam rituale. Kot je na primer tole morje. Saj je pogrešanje Muca in vse to res hudo, sploh ko mi piše sms-e, jaz pa njemu nekako ne morem, ker to stane. Spet drugič si rečem pa naj stane, kaj pa bo stalo, če ne to, in se dogovoriva za vsakovečerne sms-e. Ne maram pa muh. Sploh kadar se tri spravijo izvajati orgije na moj ekran. Ne. To ne bo šlo tako. Ne maram tudi tegrozne slaščičarne, ki je opremljena povsem brez okusa, ampak kaj naj? Ne morem se stalno voziti v Bale, kjer je res najbolj luškan lokalček ever, ki izgleda kot da bi te nekdo povabil v svoje stanovanje, ki ga je opremljal kakšnih 50 let ...
Moram it. Baterija se drastično prazni, jaz pa moram poslati še par mejlov ...
Kaj mi pa manjka? Sedim (zastonj, ker so mi pozabili postreči) v slaščičarni, ni prevroče, stoli so sicer neudobni ampak tako je morda celo bolje, celo popoldne ne bi bilo preveč pametno sedeti za računalnikom (pa v resnici tudi povsem neizvedljivo, ker tule ni prostih vtičnic, moj računalnik pa zdrži samo 2 uri? Kaj takega ...), potem grem tako lahko lepo na plažo, odplavam do boj in nazaj (in če imam srečo me tok nese potem za nazaj, proti brisači in ne obratno, kajti če se moraš matrati za nazaj je to res smotano), se zleknem na eno izmed treh skal, ki sem jih v teh desetih letih že dodobra preučila in strenirala, da se prilegajo moji postavi, in berem berem berem, dokler kar naenkrat ni več sonca in je ura pol osmih in je čas da grem nazaj gpr, preden mi od mraza odpade kakšen ud ...
Rada imam rituale. Kot je na primer tole morje. Saj je pogrešanje Muca in vse to res hudo, sploh ko mi piše sms-e, jaz pa njemu nekako ne morem, ker to stane. Spet drugič si rečem pa naj stane, kaj pa bo stalo, če ne to, in se dogovoriva za vsakovečerne sms-e. Ne maram pa muh. Sploh kadar se tri spravijo izvajati orgije na moj ekran. Ne. To ne bo šlo tako. Ne maram tudi tegrozne slaščičarne, ki je opremljena povsem brez okusa, ampak kaj naj? Ne morem se stalno voziti v Bale, kjer je res najbolj luškan lokalček ever, ki izgleda kot da bi te nekdo povabil v svoje stanovanje, ki ga je opremljal kakšnih 50 let ...
Moram it. Baterija se drastično prazni, jaz pa moram poslati še par mejlov ...
Komentarji
Objavite komentar