četrtek, 27. september 2012

Danes v Sevilli že ...

... cel dan dežuje. Kaj dežuje, bolje rečeno - lije kot iz škafa. Po menda izredno sušnem poletju je to povsem razumljivo in več kot potrebno. In če se vam zdi, da je na slovenskih cestah ob prvih padajočih molekulah H2O-ja z neba zavlada kaos ... no, potencirajte to z deset in dobili boste stanje v Sevilli. Kaos je že brez dežja, kaj šele z njim ...

Pa da ne bom samo o vremenu. Tale teden se je pričelo moje faksovanje in življenje se počasi postavlja na tiste tirnice, ki bodo vladale še kakšne tri mesece. Prvi vtisi o fakulteti so zelo zanimivi. Imela sem izredno srečo pri izbiranju stanovanja, saj je lokacijsko v razmerju do fakultete namreč precej ugodno, tisti pol urni sprehod v eno smer človeku prav dobro dene. Sicer je fakulteta precej velika, predavalnice niti približno niso polne, in zaradi tega se sprašujem - čemu toliko prostora? Je pa odnos med študenti in profesorji malce drugačen, kot smo ga vajeni v Sloveniji (ali pa vsaj na FDVju). Ko sem v ponedeljek ob pol devetih zjutraj prestrašeno zrla okoli sebe, so moji možgani memorizirali sledečo sliko: glasni, izredno glasni in podivjani študentje sedijo po mizah, na stolih, kjerkolih in govorijo. Potem vstopi profesorica, se postavi na sredo predavalnice in čaka. Študentje se počasi pričnejo posedati. Profesorica še vedno čaka. Ene par jih še steče proti košu ali kam drugam. Še vedno čaka. Recimo, da so vsi posedeni, ampak niti približno niso vsi tiho. Čaka. Nekdo izmed pridnih študentov od sebe spusti "pššššššššššt". Še vedno čaka. Seveda prvi pšt ne zaleže, zato pšt naredi tudi profesorica. Po dveh minutah smo pripravljeni na delo.

Razmerja med študenti so precej gimnazijska, vsi so podivjani in glasni, ampak kaj hočemo. Španci. Razmerja med študenti in profesorji pa izredno prijazna in prijateljska. Po koncu predavanja se odpravim do profesorja, da mu povem, da sem nebogljeno jagnje Erasmus študentka, ampak to itak že ve, ker baje se nam vidi na obrazu, da nismo Španci. Danes me je ulici neka ženska vseeno vprašala za napotke do neke ulice, kar mi izredno laska. Seveda ji nisem znala pomagati. Hja.

Največji šok? Vso hudičevo literaturo imajo Španci prevedeno. Ni čudno, da nihče ne zna angleško. Filme gledajo sinhronizirane, če pa slučajno pride kakšen tak s podnapisi, jih profesor na nekaterih delih celo prevaja. Sicer pa ja ... vsa, ampak res VSA literatura je prevedena. Vsa! 

Sicer sem precej ponosna na to, katere predmete sem si izbrala. Naravnost navdušena sem nad študijskim programom Avdiovizualnih komunikacij, ki je približno enakovreden naši Komunikologiji, a z eno veliko razliko - veliko bolj praktičen je. Snemajo, montirajo, še zdaleč pa niso neki približki novinarjev. Seveda imajo tudi določeno teoretsko ozadje, ampak dejansko kaj znajo. Mislim, da je to krivec za to, da je precej študentov na tej smeri moškega spola. Sama sem si tako izbrala samo en novinarski predmet - Kulturno novinarstvo, ostali pa slišijo na sledeča imena: Kino in literatura, Glasba v filmu, Audovizualna pripoved (narativa), Metode zgodovine filma in Sodobna estetska gibanja. Če povzamem, za kaj gre: Kulturno novinarstvo je na urniku ob nemogoči uri ob 8:30 (ko je v Sevilli še tema!), zato bom po nasvetu profesorice predelala literaturo in jo spet naslednjič videla februarja na izpitu. Pri Kinu in literaturi bomo predelali tri romane (jaz se jih bom seveda lotila v angleščini) in njihove filmske predelave. Glasba v filmu je jasna sama po sebi, Audiovizualna pripoved z eno fletno, malce starejšo hipi profesorico, govori o narativi in o tem, kako audiovizualna dela pripovedujejo zgodbe, pri Metodah zgodovine filma se bomo posvetili zgodovini treh smeri filmske umetnosti (eksperimentalni, dokumentarni in animirani film), Sodobna estetska gibanja pa so tista, ki me še najbolj strašijo, saj o estetiki in umetnosti nimam niti najmanjšega pojma, to pa je tudi razlog, zakaj sem ta predmet izbrala.

Ja, v tem semestru bom pogledala kar precej filmov. 

Dobro ... toliko za danes. Se grem zavit pod kovter.

nedelja, 23. september 2012

Včerajšnji dan prav z lahkoto razglasim ...

... za enega najboljših dnevov doslej v Sevilli.

V Sevilli se nahajajo trije objekti, ki spadajo pod Unescovo svetovno dediščino, in kot prava turistka sem se včeraj odpravila v Alcazar. Nikoli nisem bila preveč za te turistične znamenitosti in ko vidim kakšno skupino, ki cel dan pridno posluša žlobudranje vodiča/ke, si mislim samo hvalabogu da nisem na njihovem mestu. Zgodovina me ne zanima preveč oziroma me zanima samo do tiste točke, da mi je približno jasno, kaj se je dogajalo in lahko objekt umestim v neko smiselno celoto, to je pa tudi vse. Veliko bolj me privlačijo tiste malenkosti, zanimivi drobci tu pa tam, in zato sem precej srečna, ker je moja španska prijateljica Sandra nadebudna študentka umetnostne zgodovine in mi zna povedati marsikaj zanimivega.

Torej ... Alcazar je palača, ki so jo zgradili Arabci že tako daleč nazaj, takrat, ko od Jezusove smrti ni minilo še niti tisočletje. Čez leta in stoletja se je palača seveda spreminjala, vsak kralj je dodal kaj svojega, zadeva pa danes poleg hude turistične atrakcije služi tudi kot rezidenca kraljeve družine, ampak domačinke so mi zatrdila, da niso ravno redni gostje.

Okej, gremo k bolj zanimivim rečem. Zadeva je ogromna, ima prelepe vrtove, kjer diši po jasminu, pomarančah in dateljnih.




Ena izmed bolj zanimivih in lepih reči je vsekakor kopalnica ljubice nekega kralja. Dejansko je kralj v svoji palači dal v kleti zgraditi svoji ljubici kopalnico oz. bazen, da se je lahko tam cele dneve kopala in ga čakala, da jo pokliče, ko jo je potreboval. Žena je bila med tem seveda v drugih prostorih, ampak situacija bi se vsekakor znala zaplesti. No, saj morda se je, ampak se bojim, da smo za podrobnosti iz prve roke za stoletje ali pa šest prepozni.

 Baños de María de Padilla
Podobno kot pred leti v Salamanci, kjer množice študentov na fasadi vhodnih vrat univerze iščejo žabo, in če jo najdejo, jim le-ta bojda prinese neznansko srečo pri študiju, se v Patiu de las Munecas zbira gruča turistov, ki v precej detajlni fasadi išče glave punčk. Jaz nisem našla nobene. Nič sreče zame, i guees. Kakšna škoda


Stvar, ki me je v triurnem ogledu najbolj navdušila? Keramika.






Precej časa smo se zadržali tudi v živalskem svetu. Alacazar ima cel kup enih vrtov, eden je namenjen pavom. Dva sta se malo sprehajala naokoli, se šopirila, skoraj stepla z raco in napadla mačka. Fletno.



Aja in Arabci so imeli precej radi vodo. Saj ne rečem, v tej vročini je balzam za oči in ne-vem-kaj za srce. Vse lepo in prav, dokler ...


... človek ne pride bližje in v vodi zagleda tole ...


Te ribe so bile ogromne. Gigantske. Evo, pa je šel moj apetit. Pa ravno danes, ko smo s cimri želeli kuhati večerjo ...

Ja. Po vsem tem napornem turističnem pohajkovanju smo se odpravili k Lauri domov. O tem pa kaj več kdaj drugič. Tole že precej dolgo traja (nalaganje slik, namreč), jaz pa utrujena. Med današnjo dvourno siesto sem se namreč ves čas prebujala. Grozovito.

Aja in za konec ... ena turistična. Mora bit. Da veste, da sem še živa in tole pišem jaz in ne kakšen čuden španski stvor. Tko.


četrtek, 20. september 2012

Opujsarjenje v Sevilli stane ...

... veliko.



Danes sem z mojima španskima prijateljicama (Lauro in Sandro) šla na metro, ki je zelo nov in lep in prav nič strašen (tako kot tisti v Madridu) in peljale smo se malce ven iz Seville v eno vasico, kjer imajo šoping center, katerega ime sem pozabila. Ciljna destinacija je bil Pizza Hut. Ja, zelo nešpansko, to je namreč ameriška zadeva, vanjo pa sem se zaljubila v Frankfurtu. Ponujajo namreč tako odlično pico, ki ima zelo debelo testo. Kot tista iz Julči (da te kap), samo da je manjša. No, in smo šle. Ampak kaj je fora ... zadeva je precej draga (ja, navajena sem na bone in na to, da za meni odštejem 3 €), za predjed (solata Cezar - pozabila slikat, ker sem bila preveč lačna), glavno jed (pizza s paradižnikom, mocarelo in tremi dodatki - jaz sem izbrala tuno, bacon in šampinjone) in sladico (palačinka z dulce de leche - pojasnim drugič) ter pijačo (kokakola) sem odštela 9,15 €. Dobro, ni, da bi človek bankrotiral, ampak za vsak dan it jest ven pa tudi ni ravno. Pa tudi nek presežek ni bil. Moja solata s paradižnikom, mocarelo in koščki šunke, ki si jo pripravim doma, potem pa v sok, ki ostane na koncu, pomakam še francosko štruco, je boljša.

Špancem se dejansko bolj splača jesti doma kot pa zunaj, kar ne moremo ravno trditi za Slovenijo, še posebej pa ne za študente. Sama tule čez teden pridem precej ugodno - za vrečo jabolk (mislim, da tehta dva kilograma), ki mi zadostuje za en teden, odštejem slaba 2 €, in to so moji zajtrki. Za kosilo pade kakšna solata ali pa makaroni (kilogram stane manj kot 1 €) s paradižnikovo omako (0,50 € in imam jo za tri kosila) in gobami (0,80 €, prav tako za trikrat). Za večerjo pa mleko in kosmiči, ali pa kaj od zelenjave. Ja, preprosto, poceni, kaj pa človek rabi.

Seveda se pa da zmišljevati. Takole se človek potem sprehaja naokoli in si privošči kaj takega ...


Dva eura devetdeset. Pregrešno dobro. Ampak definitivno predrago za vsak dan. No, vsekakor predrago za nekoga, ki mora, ko se vrne v Slovenijo, pričeti z zaključnimi deli v mansardi in opremljanjem. Motivacija, zakaj ob večerih raje ostanem doma in ne poženem dvomestnega števila eurov v pijačo in preveč mastno hrano, ki ne rezultira v prav ničemer dobrem (razen izjemno krakotrajnem užitki, ki pa je kaj kmalu nadomeščen s slabo vestjo), je torej precej intenzivna.

Toliko za danes, drugič pa še kaj ... novega.

sreda, 19. september 2012

Danes je pomemben dan ...

... saj beležim obletnico mojega bivanja v Sevilli!


En cel teden.


Počutim se pa, kot da bi bila tu že kakšen mesec. Najmanj.


Malo statistike:

  • število prežuranih noči - 1
  • število uspešno prežuranih noči - 0
  • število mirnih večerov v baru - 1
  • število popitih piv - 3
  • število zaužitih drugih alkoholnih pijač - 2 (tinto verano, oba)
  • število ogledanih znamenitosti - 3
  • število dni, ko je bilo pogrešanje še posebej hudo - amm ... 7?
  • jakost hrupa pod mojim oknom - izredna (danes sem v El Corte Ingles dejansko stala s čepki za ušesa v rokah. Jutri grem nazaj ponje.)
  • število avtentično špansko preživetih večerov - 2
  • število spodletelih popoldanskih siest - 3

Sicer se imam precej fajn. Življenje je povsem lepo in razen tega, da se precej časa sporazumevam s kretnjami, ni narobe nič hujšega. Danes sem dobila fotoaparat, slikce dela lepe (dokaz, seveda, priložen spodaj), jutri pa začenjam z enim takim tipičnim popisovanjem vsega, kar vidim. Ja, v namen tega bloga se bom še desetič sprehodila skozi center, poslikala vse znamenitosti, zato da zvesti bralec tega bloga ne bo taval v temi. Sevilla je izredno lepa, moj fotografski talent pa sicer malce manj izreden ... No pasa nada.


Aja, no pasa nada (dobeseden prevod bi bil nekako - nič se ne zgodi) je moj novi ni panike. Vse bo kul.


Sem morala sprobat macro ...

nedelja, 16. september 2012

Med današnjim jutranjim sprehodom, ...

... ki se je resnici odvijal okoli enajste ure, kar se v Sloveniji niti približno ne kvalificira za jutro, a v Španiji je seveda vse drugače, sem se uspešno diagnosticirala. Še vedno sem namreč kot kura brez glave, precej slabe volje, izgubljena in s konstantno željo po vrnitvi domov. Nekaj minut nazaj sem dejansko precej resno razmišljala, da celotno zadevo odpovem in po hitrem postopku odletim nazaj v objem najdražjih. 

In do kakšne diagnoze sem prišla? Zelo preprosta kombinacija kulturnega in osebnostnega šoka. Ja. Prvi je zadolžen za popolnoma drugačen ritem življenja, katerega naj bi se kot nekdo, ki se je prostovoljno podal na to enkratno izkušnjo, z velikim veseljem in navdušenjem poslužila. Ampak stvar je taka, da ne posedujem tiste zmogljivosti, zaradi katere bi lahko vsak dan do petih zjutraj popivala, spala do opoldne, šla na še eno pivo, potem spet spala, zvečer pa ob desetih jedla in znova ponovila vse od začetka. Ne rečem, meni je povsem zabavno opazovati, kako to poteka in kako nekaterim to ustreza. Še bolj zabavno je bilo zadnjič v mednarodni pisarni, ko je nek študent spraševal, kje lahko najde določeno osebo, ki naj bi mu nekaj uredila, pa mu je naključna mimoidoča odgovorila: "Danes pa te osebe ni. Je včeraj žurala, in danes ni prišla v službo." Kar tako. To se v Španiji dela in je nekaj povsem normalnega. 

Moja osebnostna kriza pa je ta, da sem precej izgubljena in nesamozavestna in čeprav vem, kaj hočem, se moram nekako ves čas prepričevati, da je okej, da hočem to, kar hočem, in da je okej, da hočem drugačne stvari, kot hočejo drugi. Nekdo mi je malce zlomil hrbetnico. Ne znam si reči, naj grejo vsi k vragu, jaz uživam na svoj način, naj se vsi tisti, ki mislijo, da bi morala početi stvari, ker nekje v zraku velja prepričanje, da se to mora početi, nekam zaletijo. Tako sem včeraj šla na špancir po mestu s Španko, in ji povedala, kaj me muči in tare in ona je rekla, da moram uživat, da moram spoznati čim več novih ljudi, iti na čim več zanimivih krajev, potovati, itd. Jaz pa sem si mislila - moram?! Zakaj? A sem čudna, če nočem spoznati novih ljudi? Sem čudna, če se mi zdi brezveze vlagati toliko enegije v pogovor z kopico ljudi, pri čemer je verjetnost, da spoznam nekoga, ki mi bo ustrezal, zelo majhna? Jaz imam svoj krog prijateljev, s katerimi sem več kot zadovoljna, in trenutno res ne potrebujem veliko več.

Se pa povsem zavedam, da je tole samo eno tako prehodno obdobje in kriza, ki bo minila. Upam. Da se bodo dnevi začeli premikati malce hitreje, da bom ujela nek svoj ritem in bo vse lepo in prav. 

Kaj sicer počnem? Včeraj sem odkrila lepo sprehajalno pot ob reki, tako da se tja odpravim vsako dopoldne okrog devetih, pol desetih, po tem, ko se zbudim. Kakšni dve uri se sprehajam, tečem, opazujem druge, potem grem domov, zabijem še kakšno uro ali dve, pojem kosilo, odspim siesto, popoldne pa grem malo čez center, po trgovinah ali kaj drugega. Danes gremo s cimri na nek festival, ki se odvija tule za našim blokom. Enkrat v prihajajočih dneh dobim fotoaparat, tako da bom malce poslikala vse lepote Seville. 

Nestrpno čakam faks ... in potem konec oktobra. In potem novo leto. In potem februar. Saj bo. Vedno se pritožujem, kako ne smem strmeti v eno točko na koledarju, ker potem dnevi letijo mimo tebe in zamudiš vse zanimive stvari, ampak tokrat si želim natančno tega ... Da samo čim prej mine in grem domov. 

In da e-moj izgubi ta nadležni e in ostane samo še ... moj.

petek, 14. september 2012

Sedaj bi se pa res že lahko ...

... kaj oglasila, ane?

Trenutno sedim v svoji sobi, budna sem že slabo uro in pol, zaradi glasnega prometa na ulici pod mojim oknom pa komaj uspem slišati svoje misli. Psihično se pripravljam na čedalje večje številke na termometru, ki bodo tja do tretje ure dosegle naravnost čudovitih 35 stopinj, ohladi pa se šele tam nekje ob štirih zjutraj, ko se temperature za slabe tri ure celo uspejo spustiti pod 20 stopinj. Pa ne dosti.

Je slišati, kot da se nimam preveč fino? Sliši se prav. Jutra in dopoldnevi so še posebej težki, ker se človek ob malce brezdelja kaj hitro znajde s solzami v očeh. Seveda se je treba na vsako stvar privaditi. Tole, v kar sem se povsem prostovoljno (in tega se zavedam, zato bom skušala ne preveč jamrati) podala, je nekaj popolnoma drugega kot vsakdan v Ljubljani. Ne znajdem se še najbolje, ne vem, kaj točno naj počnem sama s sabo in v resnici komaj čakam, da se začne faks in bodo moji dnevi malce bolj zapolnjeni. 

Stvar je namreč taka, da tule v Španiji ne želim živeti popolnoma drugačnega življenja, sploh ne. Želim živeti in početi reči natanko tako, kot to sicer počnem doma. Zakaj bi se pretvarjala, da sem erasmus študent v pravem pomenu besede, če pa je ponočevanje dolgo v noč in drenjanje v nabasanih diskotekah ena izmed stvari, katerih smisla in koncepta nikakor ne morem razumeti. Včeraj je bila uradna zabava za dobrodošlico erasmus študentom v enem izmed neštetih nočnih klubov v Sevilli. Vztrajala sem dve uri, potem sem se sprehodila po svežem zraku čez cel center Seville in doma pod tušem sprala dotike ter šla sanjat o dotikih ene specifične osebe.

Sej bo, ane?

torek, 11. september 2012


Pognala mi je grenivka/pomaranča. Ne vem, točno, katere pasme je, morda pa je vsaj približno tako plemenite sorte mešanec kot Bona. Precej redkobesedna sem in zadnje dni raje gledam in zrem, vdihavam vase še poslednje trenutke in si skušam zapomiti vsako potezo, vsak dotik, besedo, misel, občutek. Vsi štirje žmigavci. Smerniki. Pogrešala te bom. Ona zna. It in pogrešat in jokat in cepetat z nogami in se butat z glavo ob steno z mislimi zakaj zakaj zakaj zakaj mi je tega treba

Zato. 

Da maš ti kej za vprašat.

In mogoče res ni najbolj smiselno, ampak jaz vem, kje in v čem je fora. Ne, povedala pa ne bom.

torek, 04. september 2012

Moj srčni utrip ...

... je trenutno verjetno tam nekje v višavah. Sedim na sobnem kolesu, poganjam pedala pred televizorjem, ki precej načenja moje živce in jih trenira v nabiranju kondicije ob nenehnem štekanju in preskakovanju programa VH1. Ravnokar se vrtijo Killersi, Runaways in komad je sicer precej dober, a na moje trenutno početje nima niti približno takega vpliva kot Cherly par minut nazaj. Govorim o ritmu komada in o motivaciji, da sploh imam voljo navlečti nase trenirko in se prostovoljno okopati v lastnem potu.

Kaplja mi s komolcev, potne kapljice imam na rokah, ravnokar je ena z mojega vratu padla na parket. O ja, čudovit svet izvajanja športnih aktivnosti v zaprtih prostorih, ni vetra, ni naravnega hlajenja in človek je po opravljeni dejavnosti precej moker.

Moj srčni utrip je bil ta vikend precej v višavah. Nekatere reči se zgodijo dokaj nepričakovano in najbolj hecna stvar je ta, da bolj kot se jih otepaš, težje se jih je znebiti in na koncu lahko samo upam, da se bo zgodilo tako, kot je prav in kot mora biti. Vse bo v redu. Še vedno je bilo.

Tale hipno je danes precej pust, ker se v resnici ne dogaja veliko. Po drugi strani se dogaja preveč. Takle čas drug teden bom verjetno stala na tehtnici s kovčkom v rokah in razmišljala, kaj vse sem pozabila, česa vzela preveč, predvsem pa bom zadrževala solze in kalkulirala, kje bodo končno lahko izbruhnile. Ob štirih zjutraj na glavni postaji? V GoOptijevem kombiju na potki do Benetk? Šele na letalu?

Ampak solze bodo, vsekakor. Pa ne zato, ker bi bilo hudo in bi tako zelo bolelo, ampak zato, ker človek gre in pušča reči za sabo in ... no, to malce boli.

Somebody I Used to Know. Pet mesecev je precej. Kaj bo, nimam pojma. Zagotovo bo vse okej, ampak, za koga? Se da brez kolateralne škode?