sreda, 30. maj 2012

Šele danes sem se komaj dobro zavedla ...

... da sta pred mano samo še dva en teden faksa, trenutnega je pa itak že skoraj pobralo, in potem izpiti in ... konec. Ako bi tistega nesrečnega marca ne-vem-katerega leta izbirala bolj preudarno, bi se sedaj že morebiti konkretno spogledovala z diplomo. Ampak to še niti ni tak problem. Dve stvari sta, ki me v življenju blazno fascinirata (in najverjetneje bi našla še kakšno, ampak roko na srce sta ti dve trenutno edini, ki se ju spomnim) in o njiju sem zagotovo že pisala. Ampak enkrat ni nobenkrat, zato bom znova ponovila. Čas. Ena taka hecna zadeva, ki kar beži. Kot vsakemu šoloobveznemu otroku (čeprav sem te čase že zdavnaj prerasla) mi konec šolskega leta pomeni skoraj več kot konec koledarskega leta. Sprememba v življenju samem je zagotovo občutno večja in zato me seveda daje malček nostalgije. Tako se fascinacija številka ena glede tega blazno izmuzljivega časa (mislim, dej no, junij je že!) tesno prepleta s fascinacijo številka dve in to so spomini. Kako se človeku delčki v danem momentu nepomembnih dogodkov in trenutkov vtisnejo v spomin iz neznanih razlogov in potem spet priplavajo nazaj v misli ob najmanjši asociaciji. Tako se mi ob nedavnih dogodkih in pripetljajih v mojih prijateljskih krogih v spomin vrača eno sončno dopoldne lanskega oktobra, ko smo se štiri dekleta ponovno srečala, obujale in delile smo poletne spomine in doživetja ter srkale limonado. Ena taka hecna novica je prišla na plan in kdo bi si mislil, da bo prav ta novica in sprememba tako zaznamovala življenja tudi vseh ostalih. Ne bi si drznila reči ravno usodno, kajti žive in zdrave (kolikor toliko) smo zaenkrat še vse (ne morem pa tega trditi za tudi vse preostale udeležene), ampak stvari so se vsekakor spremenile. Celotna zgodba bi se brala bolj razburljivo kot marsikateri roman, a konec še niti slučajno ni blizu. In stvari so se spremenile, tako zelo in tako hitro, da mora človek dvakrat pomisliti, če je vse sploh res. 

In kaj je največji hec pri vsem skupaj? Da zame razburljive reči šele dobro prihajajo. Poletje in počitnice so morda res eno seminarsko, eno raziskovalno, en kolokvij, en izpit in še kakšno malenkost stran, ampak za tem pride še toliko drugih dejavnosti, ki bodo za mene nove in mi bodo poletje prikazale v povsem novi luči. V bistvu se veselim, ampak s pričakovanji je tako kot vedno - gledaš v prihodnost in si osredotočen na eno tisto samo točko in čakaš in odštevaš in razmišljaš in kar naenkrat je junij in polovica prej srečno zaljubljenih je samskih, nekateri celotno situacijo okrog srčnih težav še premlevajo, 20 % je zaročenih, kakšnih 30 % išče stanovanje in je na redni liniji z Ikeo, jaz pa ... skrbim, da končno enkrat v življenju na odgovor "Kaj pa ti kej počneš?" ne pogledujem zbegano od tal do stropa in iz sebe spravim nekaj v stilu sprehajam psa.

In ja, v resnici ne morem zatrdit, kje bom čez eno leto. Začetek novega leta (torej oktobra) bo kar precej drugačen in v svoji firbčni naravi me prav zanima, kako se bodo stvari razpletle. Ne rečem, da imajo že potencial, da bi sploh bile zapletene, ampak če me je to leto česa naučilo, je pa to, da človek nobene situacije ne more jemati za končne in gotove. Človeška narava je nepredvidljiva in še bolj je nepredvidljiv ta konstrukt, v katerem živimo, v katerega smo vpleteni in v katerem se dogaja kar se pač dogaja.

Imam občutek, da bi na tem mestu pasal en kompliment, ki sem ga nekoč dobila: "Govorila si ful, povedala pa en piškot."

ponedeljek, 28. maj 2012

New Year's Eve, The Vow, This Means War

New Year's Eve
Tole sem gledala že kar nekaj časa nazaj, kar pomeni, da sem kar nekaj stvari že pozabila, ampak mislim, da ne bo hujše tragike. Film, odličen za praznične dni, da se človek ob prihajajočem novem letu malce zamisli sam nad sabo in nad svojim odnosom do soljudi. Sicer je pa tole ena mešanica vseh lepih in slavnih igralcev Hollywooda, podobno kot Valentine's Day, zgodba pa seveda šepa. Je pa Hilary Swank res lepa, pa Katherine Heigl tudi, pa še bi lahko naštevala. Sicer je pa to to. Nimam več besed.

The Vow
Kar nekaj časa sem se ubadala z mislijo, pa kdaj hudiča je Sparks napisal novo knjigo? Tako Channing Tatum kot Rachel McAdams sta namreč že igrala v njegovih filmih, ona v Beležnici, on v Johnu. Kaj naj rečem. Lepa romantična zgodbica po resnični zgodbi. Je pa malce tako, polna enih klišejev, ki so zmotili tudi mene, četudi imam kar visoko toleranco in povsem priznam, da kakšen klišej včasih odlično sede. Med brskanjem sem takole naletela na tale članek o 38 klišejih, ki se pojavijo samo v trailerju, da o filmu niti ne govorim. Sicer zgodba povsem gledljiva, ne Rachel ne Channing nista preveč naporna za oči, čeprav mi na začetku kot par nekako nista najbolj pasala skupaj. Potem, ko sem prebolela dejstvo, da je ona (zopet) kiparka (tako kot že v The Time Traveler's Wife) in da cel film fura na neke alternativce in posebneže (ki so seveda vseeno totalno mainstream) ... no, potem se mi je na koncu skoraj utrnila kakšna solzica. Skoraj. Ogled pa je vreden zgolj in samo zaradi prizorov, kjer je Channing pomanjkljivo oblečen.

This Means War
Presenetljivo me je tale zgodba kar navdušila. Reese Witherspoon oziroma Lauren ima najboljši službo na svetu, kjer preizkuša izdekle za potrošnike. Tako nekako. "Naši testi so pokazali ..." in tako dalje. Blazno fletna. In potem imamo dva najboljša prijatelja, Tucka (Tom Hardy) in FDR-ja (Chris Pine), en luškan ko ne vem kaj, drug malce bad ass. In potem se stvar zaplete, ko gre Lauren na zmedek s Tuckom in se imata res fino. FDR kot pravi prijatelj čaka v bližnji videoteki, če bo potrebna kakšna urgentna intervencija, a kaj, ko se Lauren po zmenku s Tuckom odpravi po DVD, ki ga si ga bo ogledala zvečer in v videoteki naleti na FDR-ja, s katerim se tudi prav fino zapleteta ... Ja, sila klišejsko in že davno izpeto, ampak dovolj zabavno in luškano da tista ura in pol mine in človek vmes sploh ne pogleda an Twitter 4757-krat. Zame je to sprejemljivo.

sobota, 26. maj 2012

Obljuba dela dolg ...

... ali zgodba o tem, kako je bila preprečena manjša katastrofa ali oda A2.

V bistvu je situacija neznansko hecna, ker je niti ne morem opisati do take mere, da bi bila vsaj približno jasna. Ampak v življenju si je potrebno postavljati izzive in tole sobotno dopoldne je kot nalašč za tak podvig, moja strastna romanca s tipkovnico, ki sicer v temu dopoldnevu služi predvsem poizvajanju najboljšega eseja na temo javnega mnenja v post-westphalski globalizirajoči se družbi, ki je bil kadarkoli napisan, pa si tudi lahko privošči malce premora.

No, zgodba se pravzaprav začne že kar nekaj časa nazaj, tam nekje januarja/februarja letošnjega leta, ko se je moj najljubši sospalec odločil, da me za nekaj časa zapusti in gre preverit, kakšna je situacija čez lužo. ZDA so absolutno obljubljena dežela, sploh zato, ker se določeni izdelki dobijo občutno ceneje kot pri nas. Ampak seveda je stvar taka, da ko človek ima priložnost kaj iz ZDA naročit in to relativno enostavno tudi dobit, ni idej od nikoder. In res, mine nekaj tednov, sospalec je že zdavnaj doma, ko mene prešine, kaj bi lahko iz obljubljene dežele dobila po občutno nižji ceni. Tole! Pri nas se ga dobi okrog 500/600 €, medtem ko čez lužo za moje največje sanje zahtevajo približno 300/400 $. Razlika je seveda občutna in več kot krivična.

Ampak, jaz se ne dam kar tako. Hvala bogu za možgansko beganje sospalčevega sorodnika, ki si je svoj nov dom ustvaril nekje sredi ZDA, še večja hvala pa za njegovo nepozabljeno nacionalno pripadnost naši preljubi podalpski deželici, ki poskrbi, da se enkrat letno vrne v Slovenijo. Dobr zmenjen, sam slaba izvedba, sem nekoč nekje prebrala, nedolgo tega pa tudi sama izkusila, kako grenak občutek je, ko sicer odličen in naravnost genialen načrt splava in nečastno potone v še tako plitki ljubljanski mlakužici. Ker zadnje dni je pretežno sončno in dokaj vroče.

Včasih pa se človeku vseeno le nasmehne sreča in izza vogala nepričakovano priletijo posamezniki z odličnimi ribiškimi spodobnostmi (ne, tokrat ni tale nič kriv), ki svoje ročice drzno pomočijo v umazane mlakužice, polne razočaranja in jeze ter zdrobljene sanje hrabro sestavijo nazaj. In pazi to - končni rezultat je še veliko boljši kot prvotna ideja!

Fora KitchenAidov in zasoljenih cen namreč ni samo ta, da je zadevica dokaj zmogljiva in praktična, presežek je predvsem opazen na estetskem področju. Ena izmed posebnosti je namreč ta, da se jih dobi v številnih barvah. Zelenih, rumenih, modrih, rdečih, pa še različni pod-odtenki, mislim, ni, da ni. KitchenAid namreč ni samo ena mašina, ki se jo po uporabi postavi v omaro, kjer čaka na naslednjih pet minut slave. Ne, nikakor! KitchenAid je osrednja zvezda kuhinje, lepotec, ki mu pripada konstantno mesto na najbolj opaznem delu kuhinjskega pulta, da ga ja noben obiskovalec ne more spregledat.

Kje se je pojavil problem? Ko sem po več neprespanih nočeh in neznanskem razmišljanju o tem, le kakšne barve naj bo moj bodoči najboljši prijatelj, in hudi selekciji prišla do odličitve, da grem v smeri barve Majestic Yellow, se kar naenkrat pojavi tisti del o slabi izvedbi, katere zavedanje je v moje možgane pricurljalo približno istočasno kot sms z obvestilom, da je KitchenAid že naročen. In da je dolgočasne neumne bele barve. Šok je bil neznanski, na tem mestu pa lahko pojasnim tudi, da sem bila deležna očitkov, da pretiravam, ker delam tako paniko, in ti očitki so v večji meri prihajali iz, no, mene same. Ja. Ampak vseeno sem bila žalostna, sploh zaradi tega, ker je bil načrt res odličen, pa je odletel skozi okno!

In tako se počasi končno prebijemo skozi vso to nepotrebno dramo do odločilnega momenta, ko so včeraj na obisk prišla dekleta. Ko sem ob podpornem sistemu večjih količin sladkih dobrot končno kolikor toliko artikulirano izustila, kaj se mi je pripetilo in kako sem na robu obupa, je zgoraj omenjeni biser v podobi A2 (z malce pomoči Š1) predstavil genialno in sila preprosto idejo. Moj novi beli KitchenAid bo kot nepopisan list papirja, na katerega bom lahko dobesedno narisala karkoli bom želela. Dobesedno. Ker seveda ne posedujem omembe vrednega talenta za risanje, se bom zahvaljujoč posedovanju nekaterih poznanstev obrnila na profesionalce. Ampak hvaležnost moji dragi prijateljici (oz. dvema), za to izjemno idejo, pa ne bo šla kar tako v pozabo. O hvaležnosti za vse poslušanje nepomembnih jamrajij in teženja in ne-vem-česa še pa itak, ni besed. 

In če v duhu počasnega približevanja mojega odhoda v deželo v recesiji in s še hujšo stopnjo brezposlenosti kot pri nas izazim, kako veliko mi A2 in Š1 in T1 pomenite: med tem, ko bom na Erasmusu, ste na stopnji hudega pogrešanja meni ljubih oseb/živali ve na četrtem mestu! Tko!

četrtek, 24. maj 2012

Ker človeku še kako rado ...

... sem ter tja postane dolgčas, sem na torkovem TEDxFDV dobila krasno idejo. Bolj kot vsi slovenski govorci skupaj me je predvsem navdušil Matt Cutts s svojo idejo, ki si jo lahko pogledate v spodnjem videu. Niti slučajno se mi slovenski govorci niso zdeli dolgočasni ali kaj drugega, samo Matt me je pa res navdušil. Saj bom o TEDxFDV še kaj spisala, samo ne danes.









Krasna ideja in seveda jo bom vnesla v svoje življenje. Vsak mesec mojemu dogajanju kaj dobrega dodala in kaj slabega odvzela. In ker se mi res ne da čakati na 1. junij, začnem jutri. Za 30 dni se odpovem griženju nohtov in grem vsak dan na sprehod s pesjanarjem za vsaj 30 min. Tako. Ker človek se mora malce zaposlit, si dat kakšen izziv in ker se mi zdi da se na ta način lahko kaj novega naučiš, privadiš in česa slabega odvadiš. Mogoče. Bomo videli.

ponedeljek, 21. maj 2012

Zakaj najboljše ideje ...

... dobim kakšno stotinko preden me na roller coaster sanj popelje spanec? Zjutraj seveda o idejah ni ne duha ne sluha. Bomo preživeli.

Par reči in zanimivosti, ki jih danes ekskluzivno predstavljam samo tule, brez da bi spoilala vso zabavo že na kakšnem Twitterju, ali nekaj. To so v bistvu spet neke nezanimive in za življenje normalnega posameznika popolnoma nekoristne stvari, ampak glede na to, da tale stavek vsebuje tako medle in težko opredeljujoče se besede, kot so nezanimivo, normalno in nekoristno, je itak vse zelo na robu brezveznosti. Ne vem, kaj sem hotela povedat.

Prvič. Absolutno močno odsvetujem sledeče dejanje: nekega toplega majskega dne (ko se je dan še zavedal, da smo maja in je bil temperaturno obarvan mesecu primerno - pa da ne bo prišlo do kakšne pomote, jaz kadarkoli in kjerkoli vedno raje izberem mraz, samo vsi ostali očitno ne morejo prebolet) se človek usede v svoj avto, ki je pred tem par ur rezidiral na močnem soncu. Temperature v notranjosti avtomobila so temu seveda primerne, zato v vsej svoji pameti na dolgo in široko odpre okni. Voznikovo in sopotnikovo. Tako se avto tistih par prevoženih metrov odlično prevetri in zrak se dodobra zamenja. Potem se posameznik pripelje domov pred garažo in v nadaljevanju svoje pameti se odloči, da bo okni pustil odprti - zakaj? Da naslednjič, ko bo sedel vanj, ne bo zatohlo in bo zrak svež. Na tej točki posredno vstopi v interakcijo poglavje 'drugič'.

Drugič. Absolutno močno odsvetujem sledeče dejanje: nekega deževnega majskega dne (pa čeprav nisem popolnoma prepričana, če je en teden nazaj deževalo) se človek odloči, da bo malce polenaril. Napaka! V duhu mojih intenzivnih priprav na bikini sezono (šala, šala) še vedno vrtopedaljam, sprehajam psa in včasih se iz samega dolgčasa tudi borim za lastno življenje (oz. tečem) ter tako ohranjam častno mesto med top 200 udeleženkami omenjenega izziva na Endomondu. Stvar je taka, da sem si privoščila dva dni počitka, ko sem delala nič. In nadaljnih 5 dni sem - bom na tem mestu ponudila konkretne številke - prehodila 13.11 km in prekolesarila 130 km, da sem končno pridobila izgubljenih 90 mest in danes zjutraj prilezla nazaj med top 200. Res, ne tega delat.

Nadaljevanje od prvič. Ker je kolo v duhu tekmovanja postalo moje primarno prevozno sredstvo, je bila Škatlca deležna nekajdnevnega prisilnega počitka. V tem času je bilo vreme sončno in vetrovno in vsak, ki je za 5 min pogledal skozi okno v teh dneh, je potencialno lahko opazil večje število neznanih letečih predmetov oz. ostankov regratovih lučk. Ja, zadeve letijo po zraku in, kdo bi si mislil, znajo poleteti tudi skozi odprto avtomobilsko okno ali dve. Moj avto se sicer ponaša s temno modrimi sedeži, ampak en teden nazaj je imel čast izkusiti, kako se mu podajo beli sedeži. Neprijetno, zelo. Sploh v premikajočem se avtu. Sploh za alergike. Kar jaz nisem.

Tretjič. Ne samo, da je moj pes najboljši pes na svetu, ki se na tak lenoben dan, kot je današnji, zlekne na mojo posteljo, kasneje pa od samega dolgčasa najde klopa, ki se je na njej hranil že kakšen dan, dva, tri, in ga seveda z užitkom pregrizne, tako da je moja rumena posteljnina deležna malce več barvne raznolikosti (sej ne rečem, rdeča se ji fino poda), tudi teleportacija ji ni tuja! Tako sva se s podmladkom naše družine nekega dne na povabilo sosede (s katerimi delimo tistih par metrov ograje) odpravili malce na obisk. Brez psa. Tako brezskrbno sedim, uživam ob tem, kako je podmladek zaposlen z drugimi in ne teži meni, nakar izza grmovja priteče Bona. Moje začudenje je bilo brezmejno, navdušenje nad tem, kako neznansko me pes pogreša, da se ji je posledično uspelo splazit skozi ograjo, ki še kakšni nabrisani mački predsatvalja izziv pa ... ostala sem brez besed. Dobesedno. Soseda pa tudi.

ponedeljek, 14. maj 2012

Odprla so se mi ...

... knjižničarska brezmejna prostranstva ali prvič sem bila v NUKu.

Zadnjič sem po sili razmer naletela na malce neugodno situacijo. Nekako sem se morala prebiti do dinozavrskih številk revije Jane iz samih začetkov njenega izhajanja, torej daljnega 1972. Ukrepati je bilo potrebno hitro in ko mi Google ob vnosu magičnih besedic arhiv Delo revija Jana ni postregel s prav nič zadovoljivimi rešitvami (res pa je, da sem pozabila prosim), sem se morala obrniti na še malce boljši iskalni mehanizem - Twitter. V roku 15 minut sem imela več kot dovolj predlogov, kam naj se podam, in tako sem izbrala pot, ki je od mene zahtevala minimalno količino klicarjenja naokoli, teženja drugim in vsesplošnega nelagodja - NUK!

Oh, kako se še spomnim tistih zgodnjih gimnazijskih dni, ko naju je z D. po ne vem kakšnem naključju poneslo v prenovljeno knjižnico Otona Župančiča na Bavarskem dvoru. Občutek, ko sem videla vse tiste knjige, perfektno sistematizirane, pa tako lepe in dišeče in polne zgodb in mamljive in vabljive, da bi se človek priklenil med police in nikoli več odšel. Par mesecev kasneje, ko se je začetna evforija glede knjig polegla, pa je osebje knjižnice poskrbelo za drugačno stalno motivacijo in izjemno argumentirane in upravičene razloge za vsakodnevno zahajanje v knjižnico ... na ogled. Enega knjižničarja. Mule, pač.

V četrtek tako torej stojim pred NUKom, in seveda sem s sabo vzela Meca, ker me je bilo strah iti sama. Ja, dejansko. Strah. Še vseeno manj, kot klicati naokoli, ampak neko strahospoštovanje do tako pomembne ustanove je bilo prisotno. Mogoče to izhaja iz tega, da je NUK sicer dokaj poznan kot zbirališče ljubljanske študentske smetane, predvsem v podobi raznih pravnikov, medicincev in še kakšni bi se našli. Pa s tem ne mislim nič slabega. Razumem, da potrebujejo veliko časa in motivacije za učenje in od moje včlanitve v NUK naprej tudi razumem, zakaj je ta kraj zanje več kot primeren.

Okej. Vstopim notri. Prvi vtis - zelo neknjižnični prostor. Knjižnice so ponavadi velike, en sam prostor, na začetku pulti za izposojo, potem police, itd. No, NUK je drugačen. V eni sobi izposoja, v drugi časopisna čitalnica, po stopnicah gor se bogati velika čitalnica, potem pa klet in bife in wc in fotokopirnica in vse ostalo. Ni da ni. Grem na vpis. Izjemno prijazna gospodična mi vse razloži, in ker sem študentka Univerze v Ljubljani, vpisnine ni. Odlično! Sicer me je potem vseeno malce zbodlo v prsnem košu od spoznanju, da moram odšteti 8 € za elektronsko kartico, ampak, oh, veselje, ko prisloniš to majno zadevico na napravico na steni in se ti vrata odprejo samodejno, nepopisno! Sploh pa mi bo teh 8 € nekoč vrnjenih, ko vrnem kartico in se izčlanim. Ne vem sicer, zakaj bi to storila, ampak okej. 

In potem se je pričelo spoznavanje, kaj vse mi NUK ponuja. Klasičnega postopanja med policami in brskanja po knjigah ni. Naročiš gradivo, bodisi za v čitalnico, bodisi za domov, pripravijo, prideš, vzameš, greš. Ampak to niti ni največji šok - še bolj me je presenetil sistem in postopek, ki je potreben, da dobiš mesto v čitalnici. Ja, dobiš mesto! Greš namreč do gardoroberja, se prijaviš za čitalnico, dobiš številko sedeža, v omarico pospraviš odvečne obleke, torbe in podobno, in potem si v čitalnici. In kje je fora, da si praktično prisiljen tam cel dan sedet in se učit? Hja, med tem, ko si v čitalnici, so možni izhodi samo v količini 100 minut, od tega v enem kosu največ 60 min. Za eno uro na kosilo, osemkrat po 5 min na wc in to je to. Teoretično. Vsekakor občutno drugačne kot prazni stoli v Otonu, pred njimi na mizi pa samo kak list in kuli in "rezervacija".

V glavnem. Dobila sem revije Jana iz leta 1972, jih uspešno prefotokopirala in domov odnesla še neprecenljivo izkušnjo postopanja po NUKu. Ja, vsekakor zanimivo. Nepričakovano. Morda še kdaj ponovim, čeprav ne vem ne kdaj, ne ob kakšni priložnosti. Sicer pa, nikoli se ne ve, morda nekoč osrečim svojo mati (in hkrati razžalostim brata), se vpišem na medicino in potem legitimno grejem stole v NUKu ...

sreda, 09. maj 2012

Večkrat so mi že povedali ...

... da je pametno esej napisat, celotno zadevo prespat, naslednji dan zopet prebrat, popravit in oddat. No, tole spodaj ni ravno esej. Sem ga pa prespala. Znova pogledala in popravila pa ne. Kar je, je.

ponedeljek, 07. maj 2012

Manjša nepomembna spoznanja ...

... do katerih sem prišla nedavno:
  • Twitter je velik spoiler za zapise par blogerskih kolegov. No, glede na to, da je kozarec skoraj vedno lahko bodisi na pol prazen bodisi na pol poln, pa lahko to jemljemo tudi kot trailer.
  • Do konca sem razvila spisek vseh OCD-jev, ki jih imam čas posedovati:
    • absolutno se ne maram in ne morem dotikati kovancev in ključev in kar je takih nagravžnih kovin, pretopljenih v karkoli uporabnega;
    • absolutno nočem in ne morem v trgovini vzeti prvega izdelka iz police;
    • absolutno nepredstavljivi so določeni trenutki mojega življenja, ko tepih ni posesan in obleke ne vsaj minimalno zložene (ne nujno v omari).
  • Premo sorazmerno s povečano športno dejavnostjo se povečuje tudi dejavnost vnašanja hrane v moj želodec ob neprimernih urah, kot je Nutella še pred deseto dopoldne (N. me razume, drugim se bo najverjetneje zdelo samo bedasto) in čufti, ki bi bili sicer odlični za današnje kosilo, a so bili pokončani včeraj zvečer. S prepečencem. Hlače mi seveda niso hvaležene, sploh sveže oprane ne.
  • Suburgatory je odlična serija. Taglavna tamala je lušna.
  • Once Upon A Time ima še potencial, da nekoč postane dokaj gledljiva serija, če se bo Mad Hatter kej več pojavljal v njej.
  • 8 Ball Pool igrica na Miniclipu je idiotska. Odlična, ampak blesava, ker človek potem bedi do pol dveh in seveda od vsega vzhičenja, ker nikakor ne spravi tiste drekaste žoge v luknjo, komaj zaspi. Zjutraj seveda ne glede na vse sledim moji vstajanski rutini - 7:00. Ne prostovoljno, seveda.
  • V življenju sem bila kot človek, ki se konstantno spopada s kakšno kilo viška, že večkrat  deležna takšnih in drugačnih situacij, ko so mi drugi dejali, da sedaj me bo pa zagotovo pobralo in bo tak ali drugačen dejavnik odpihnil tisto kilo stran. Začelo se je z "boš zrasla" - in res sem: kile so sicer šle, ampak samo na druga mesta - nadaljevalo s "sedaj, ko boš dobila fiksni aparat boš pa 3 mesece samo jogurte jedla" - in res sem jih: predstavljali so 5 % moje prehrane, ostalih 95 % je zavzemal čokolino - noben pa mi ni povedal kaj v tem smislu "boš sama doma in boš morala sama pomivat posodo" - ker to ima namreč zaenkrat še največ efekta. Aja, in seveda še vedno čakam na malce bolj dolgoročno tezo mame bivše sošolke, ko smo bile na Belinki na bazenu in je rekla "veš, moja prijateljica je imela tudi celo življenje preveč kil, potem je pa rodila in je kar vse splahnelo". Me prav zanima.
  • Take zadeve imajo lahko dokaj spodbujevalen občutek. Motivacija na višku, itak gre pa bolj za čast kot za karkoli drugega. Zaenkrat sem v top 200. Še vedno čakam, da preostalih 500 ženščin neha aktivno športat, da lahko tudi jaz neham. 
  • Večina ljudi je neumnih. Problem je samo ta, ker se jim v trenutku šibkosti pustiš prepričat, da niso. Popravek: vsi smo neumni. Problem je samo ta, ker se večini v trenutku šibkosti pustiš prepričat, da so manj neumni od tebe. Tako. Bolje.
  • Aja, kar se prve točke tega zapisa tiče - jaz nisem nobena izjema.

sreda, 02. maj 2012

Vsaka svoboda ima svojo ...

... ceno. Saj bi napisala kaj rahlo manj klišejsko obarvanega, a kaj, ko sem se ravno zbudila iz popoldanskega počitka in moj možgan še ni dosegel standardnih hitrosti obratovanja. Zadnji teden je življenje naravnost krasno. Priznavam zgolj zanemarljiv obstoj obveznosti za faks, pa še tiste, ki bi mi morale zavzemati določen odstotek CPU-ja, več kot odlično odrivam na periferijo. In kot da to še ni dovolj je tu še maj, poleg marca letos eden lepših mesecev leta. Razlog je sila preprost, sliši pa na ime 'mami je na potovanju'. Ko se posameznik spopada z odločitvijo staršev, da se upokojijo, lahko le upa, da je rojen pod tako srečno zvezdo, kot moja malenkost, ki dotičnemu upokojencu/ki ob vsej presežni vrednosti prostega časa pod nos nastavi "Univerzo za tretje življenjsko obdobje" in ves potovalni program, ki ga le-ta načrtuje. 

Da me ne zanese na dobro poznane poti dolgovezenja, tile praznični dnevi tako minevajo v odsotnosti modrejših in pametnejših in posledično se več ali manj družim z ljudmi moje generacije in ... pomivalnim strojem. Odlično, po 875 znakih (brez presledkov!) sem končno uspešno piplula do tiste nesrečne cene, ki jo plačujem za svobodo. Seveda smo lačni. Posledično je treba kuhat. In seveda imamo stroj. Ampak lenobe mojega kalibra se tudi s pomivalnim strojem ne razumemo najbolje. Da pritiska ob iztekanju zadnjih ur prazničnih dni in s tem tudi poceni toka, ko je opravljanje gospodinjskih opravil še slajše, niti ne omenjam. Kako trpim. Ampak sej drugače je pa fino, svoboda, in to. Pa ne, da bi počela stvari, ki jih sicer ne, hudiča, še solate pojem v nenormalnih količinah in rože dejansko zalivam zato, ker mi paše! ...

V resnici sem želela povedati nekaj povsem drugega. Ena hecna reč se je zgodila včeraj, ko je morski pes postal spet pes brez kakršnega koli pridevnika in se iz Pule transportiral v Ljubljano. Z mojo najdražjo sva si padli v objem še preden sem uspela razjahat mojega žrebca in pasja mrcina je za nekaj kratkih trenutkov opazovala svet izza avtomobilskega volana. Potem končno izstopiva in opazim, da se je pred mojo garažo ponovno ujel nedolžen ptič. Saj bi res rada razložila podrobnejšo arhitekturno stanje moje garaže, ki bi natančno izrisala problem in vprašanje, kako se ptiči pred mojo garažo 3-4x letno sploh ujamejo, ampak žal ne gre (beri prvo in drugo vrstico tega zapisa). Z mrcino torej izstopiva in opaziva, da se ptič zaletava v okno. Potem se je vse odvilo v počasnem posnetku - jaz se napotim proti vratom, da bi jih odprla in osvobodila nedolžno kosovko, le-ta izgubi vso razsodnost, ki jo premorejo njeni majhni možgani in zleti k tlom, pesjanar pa se odloči, da na plan izpusti vse svoje potlačene travme in končno dokaže, kdo ima tukaj zobe. In plani na ptiča. Potem so se stvari začele odvijati malce hitreje. Začela sem se dret kot jesihar, zagrabila psa in zgroženo opazovala, kako je uboga kosovka še malce pomigala s krili in nemočno obležala.

In ja, funny thing about me, meni je hudo. Ko se random človek onesvesti sredi City Parka, ko se sošolki razlije jogurt po torbi, ko voznik avtobusa brezbrižno odpelje in ne počaka nekoga, ki je z zadnjimi močmi pritekel do vrat. Še sploh pa mi je hudo, ko že dva dni vsakič, ko stopim na teraso, na vrtu vidim kosa. Enkrat je na travi, drugič je na drevesu, tretjič na telefonskem kablu. In jo čaka in žalostno čivka z enim in istim tonom in jo kliče. In kdo ve, kje ima gnezdo in je čivkanja še več. In potem se zjokam in rečem Mecu, da mi je hudo, ker je pes smotan in da zakaj je to naredila in zakaj ne morem spremeniti, da bi bilo bolje. Saj se za nasednjih deset minut potožalim, da je to naravni krog življenja in da tako je in nimam kaj. Večje živali pojejo manjše. Ampak pozabit pa ne morem. Ker nekoč sem bila jaz ta manjša žival in vem, kako boli. Naravni krog življenja gor ali dol, kos je še vedno tam, čaka in kliče in jaz se počutim krivo, čeprav nisem mogla narediti nič, da bi lahko to preprečila, in jokam, čeprav je ... patetično?