četrtek, 29. december 2011

Letna bilanca ...

... je letos na vrsti malce bolj zgodaj. Jutri zjutraj z A.jem namreč šibava na morje. Pred-predlani sem za novo leto zmrzovala na Bledu, letos grem v tople kraje. Je bila tista izkušnja preveč huda, letos pa se mi obeta tam, slabih deset stopinj. Kaj hoče človek lepšega, kot vstopiti v novo leto na toplem (čeprav imam sicer raje mraz, hehe).

Lani sem imela z letno bilanco kar malce težav. Nič posebnega se mi ni zgodilo. Bomo videli, če bo letos kaj sreče. Čeprav sem potem, ob kasnješem prebiranju teh bilanc vedno malce zmedena. Moje življenje se nekako vrti okoli dveh zaključkov in začetkov novega leta, takšnega in drugačnega. Prvi je seveda 31. december - 1. januar. Drugi je tam konec junija, začetek julija - 1. oktober. Torej konec in začetek koledarskega ter konec in začetek šolskega leta. In ko je, na primer, šolsko leto že davno končano, se ga potem v tej letni bilanci znova spominjam in vse skupaj zna biti, sploh ob taki uri, ko se komaj skobacam iz postelje, (pisanje tegale prispevka dejansko traja že cel dan!) sila konfuzno.

Pa pojdimo.

Januar. Prvo, kar mi pade na pamet je to, da sem se z velikimi upi (po lanskoletnem krasnem uspehu) znova lotila ločevalne diete, a se je ta tako hitro končala, kot se je začela. Januarja je Tia praznovala prvi rojstni dan in spekla sem ji veliiiiiiiko torto in še lepo sem jo okrasila s Hello Kitty. In nastopila je okrogla obletnica.
Februar. Z A.jem sva prvič skupaj nekam potovala. Nekam, kar ni bilo morje, hehe. Šla sva v Frankfurt. Z letalom. In Frankfurt je bil prav prijeten in poseben in znak, da je fino kdaj kam iti.
Marec. Vsaj en mesec, za katerega točno vem, kaj napisati. Še en rojstni dan. Tokrat dvajseti. Spekla sem si krasno torto in od A.ja dobila prelepega plišastega huskija, ki smo ga poimenovali Sugar. Nepomemben podatek, ampak meni blazno ljuba igrača. Uuu, in igrala sem na svojem prvem koncertu. Pa tudi zadnjem.
April. Druga obletnica moje ljubezni, je pa res, da je to spet en tak datum, kjer se ven vlečem. Ugotavljam, da imam hude težave in se nikakor ne morem spomniti, kaj se je lepega dogajalo. No, z babami smo šle na Bled. Senta je bila na bledu prvič in imele smo se prav luštno.
Maj je spet bolj težaven. Imela sem veliko dela na faksu, to se je raztegnilo tudi v junij in pravzaprav ni bilo posebnih pretresov.
Junija sem bila na svojem prvem razgovoru za službo. Izkazal se je za neuspešnega, pa nič za to, do danes sem si seveda že opomogla. (Tule je v veliki meri prisoten sarkazem, da ne bo prišlo do kakšne pomote.) Prav tako se je junija poročil moj bratranec. Jedli smo preveč, smo se pa imeli prav fino, četudi sva potem z A.jem ob dveh zjutraj pobegnila domov in v nalivu peljala iz Prekmurja v Ljubljano. In spekla sem svojo prvo dvonadstropno torto. Ne za poroko, temveč za rojstni dan moje ljube prijateljice in njenega fanta.
Julija sem najprej malce delala. V službi od sedmih pa do treh, v tajništvu, kjer sem sprejemala klice, pošiljala pošto, fotokopirala in ugotovila, da se znajdem in sem sposobna. Potem sem z babami malce pobegnila v Barbarigo. Zaradi svoje tečnobe bi se lahko imele bolje, še sreča je pa ta, da lahko naslednje leto vse skupaj ponovimo in se imamo še bolje. O in prvič sem šla k mojemu novemu zobozdravniku, vsa prestrašena, ker me je zgornja štirica skelela, če bo slučajno plomba. Pa je ni bilo!
Avgust. Spet sem z mami za slabih 14 dni šla na morje, A.ja pa pustila doma. Drugače pa nič pretresljivega.
September. To je en tak hecen mesec. Ko so že vsi v šolah in nazaj v službah, imamo mi študentje še lepo frej. Odkar sem študentka je to moj najljubši mesec. Sploh letošnji. Grozno je bilo še toplo, malo sem delala na Imosu, malo na Baby Booku, malo sem kuhala in nasploh je bilo fino. Dvakrat smo šli v Ikeo. In seveda dogodek meseca - rojstvo mojega drugega nečaka, Tarasa.
Oktober. Nazaj na faks. Počasi sem se pričela uvajati v nov/stari ritem življenja. Takoj se je pričelo veliko dela na faksu, mami je šla v Indijo, dekleta so prišla k meni na sleepover, poleg tega pa sem (no, tole bi se skoraj moralo navezati na prejšnji mesec) izpolnila svojo skrito željo in sladki hobi poslala na sladko pot da postane poklic.
November. Začela sem malce več razmišljati. Uredila sem si nek ta kaos v moji glavi, ki ga je povzročila zmeda in šok na faksu, se začela malce sprehajati, si vzeti čas za to in ono ...
December. Pa smo tu. Gledam nazaj in razmišljam, ali se je še kaj pomembnega zgodilo, tako pomembnega, da mi je ušlo iz misli in da je tako veliko, da tega sploh ne vidim kot nek pomemben dogodek. Mogoče je pa to nekaj kar iščem preprosto dejstvo, da sem se, tako kot vsako drugo leto, spremenila. 12 mesecev me je zagotovo pustilo za malenkost bolj drugačno kot sem bila lani. In mogoče je to ta velik balon v zraku nad mano, ki ga iščem in ne morem definirati. Kakorkoli, pred mano so še slabi trije dnevi starega leta, jutri se podajava proti morju in mogoče bo novoletno jutro, ko bom oči odprla drugje, kot pinavadi, prineslo spremembe. Se jih ne bi branila.

sreda, 28. december 2011

V teh dneh ...

... me navdušuje par stvari. Bolj kot se bližamo koncu leta, zadnji dnevi minevajo, bolj razmišljam o rečeh, ki se mi dogajajo, o rečeh, ki so se mi zgodile in tako naprej. Tako razmišljam in čudim se, kako je možno, da nekajkrat na teden, ko pogledam na uro, vidim številke 12:34, čudim se tudi, kako je možno, da telo ve, da se dogaja sprememba, in me samodejno prebudi ob petih zjutraj in tako prepreči miniaturno katastrofo, prav tako me čudi, da me je hoja v hribe tako zelo prevzela, da si že pišem zaznamke in računam, kdaj bom imela čas, da spet kam pobegnem. 

Še ena fascinantna stvar je ta, da moj od-mene-16-let-starejši brat (s katerim je tudi moj odnos tej razliki v starosti primeren) pride domov, si naredi kavo, pride do mene in reče "Veš, sedaj imam nov najljubši TV program ..." in jaz dokončam stavek - "24Kitchen!". Nekaj skupne krvi se pa še pretaka po najinih žilah.

torek, 27. december 2011

Kokos kroglice se rade družijo z rafaeloti

Danes sem praznično razpoložena, zato vam razkrivam dva praznična recepta. No, tele zadeve so tako dobre, da so več kot odlične tudi na kakšen nepraznični dan, ampak saj veste, kako je, manj kot takih zadev pojemo čez leto, bolj se jih veselimo ob praznikih.

Kokos kroglice, pri katerih sem vedno skeptična, kako točno se jim reče, ali so rumove kroglice, ali kokos kroglice, ali kako drugače, so za malenkost boljše od rafaelotov. Ali je bila pa samo smetana čudna in ni uspelo tako, kot bi moralo. Naslednjič moram malce eksperimentirat in v maso vmešati zdrobljene albert kekse ...

Drugače pa, kokos kroglice gredo takole: v multipraktik (to je tista zadeva, ki seklja in melje in tako dalje) stresemo 200 g albert keksov, 100 gramov sladkorja, 100 gramov čokolade v prahu (jaz sem dala kar kakav, pa ne tistega tagrenkega) in 100 gramov kokosove moke. Potem malce stopimo 250 gramov masla/margarine, še to zlijemo v mešanico, vse skupaj malce pretresemo in zalaufamo mašino. Mogoče je dobro, če najprej zdrobite piškote (kar v mašini) in potem dodate še vse ostalo. Seveda multipraktik ni vsemogočen, zato na koncu še malce premešamo z žlico, da se vse sestavine dobro premešajo in za piko na i vlijemo še 5 velikih žlic ruma. Dobro premešamo in mešanico postavimo v naravni hladilnik - na teraso/balkon, da se masa strdi (ker se potem kroglice lažje oblikujejo).

Med tem, ko se masa za kokos kroglice hladi, pa se posvetimo rafaelotom. Dokler se ne bom lotila izboljšave recepta, se morate zadovoljiti s temle: pol litra sladke smetane damo v posodo, dodamo še 300 gramov kokosove moke, 150 gramov sladkorja v prahu (jaz kristalnega zmeljem v mlinčku za kavo, drugače je totalen rip off) in en vanilijev sladkor. Mislim, da je to vse. Dobro premešamo (kar na roke), potem pa postavimo na hladno, počakati pa je treba celo noč.

Pri delanju kokokovih kroglic je velik problem ta, da nikoli niso povsem enake velikosti. Ene so večje, ene so manjše, in to res ni estetsko. Zato sem se jaz pametno lotila tehtanja mase, vsaka kroglica je imela natanko 10 gramov in nastale so prav lepe, enkrat za v usta, vse enako velike in težke. Da se potem ljudje ne tepejo, kdo bo večje in kdo manjše. Maso torej oblikujemo v kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in damo lepo na pladenj ali krožnik, kjer čakajo na poslednje dejanje svojega kratkega, a vsekakor sladkega življenja.

Pri rafaelotih je zgodba malce bolj žalostna. Meni se, kot že zgoraj omenjeno, masa nikakor ni hotela strditi na željeno stanje, zato so nastale malce bolj velike, okorne bele kepe. Šola za naslednjič. Dobre so pa vsekakor. V rafaelo se krasno podajo tudi mandeljni ali lešniki (olupljeni, drugače zna zadeva zagreniti!).


To je to, veselo sladkanje in lepe praznike!

petek, 23. december 2011

Darila in z njimi ...

... povezane tegobe so danes na sporedu. Ravnokar je namreč iz bunkerja, kjer se zadnjih par dni za kolokvije in izpit uči moj brat, prišla mami. Z novico, da se v bunkerju skriva nekaj zelo čudnega. Ogromna škatla Duplo Lego kock, bolnišnica! Naša tamala, moja nečakinja, se zadnjih nekaj mesecev najraje igra s kocakmi. Razlog za to se po mojem mnenju skriva tudi v tem, da je to edina aktivnost, pri kateri se zabava tudi moj brat, njen oče. Iz tega sledi povsem logična razlaga, zakaj je tudi moja mami kupila veliko škatlo Lego kock - gasilno postajo in zakaj je druga babica kupila prav tako veliko škatlo - družinska hiša. Halo, če brat že darila skriva v našem bunkerju, kje bodo vse te zadeve potem imeli, ko bodo sestavljene? Konec koncev to niti ni slaba ideja, imeti vse te komplete - lahko se bodo začeli promovirati kot navečja slovenska razstava Lego kock!

Pa dobro, moj namen niti ni bil pisati o tem, kako bo tamala dobila za 150 € vrednih Lego kock (jaz dobim pa samo 100 € vredno vinjeto, joj prejoj!), temveč predvsem malce razmišljati in artikulirati misli o tem, da človek sploh nekaj dobi. Sama sem v zadnjih letih, ko sem finančno malce bolj samostojna in ko sem si v glavi razčistila par stvari, v tem prazničnem in daril polnem času predvsem osredotočena na dajanje in ne toliko na prejemanje. Nočem se hvaliti, ampak jaz imam za meni ljube osebe ponavadi kar dobre ideje, kaj si želijo oz. kaj bi jim prišlo prav. Če sem kot otrok prejemala darila za Miklavža, Božička in Dedka mraza (pa še službena darila v mamini in očetovi službi!) in je bilo torej vsega v izobilju, sem v zadnjih letih naravnana k skromnosti. Ko me kdo vpraša, česa si želim, je ponavadi moj odgovor "saj nič ne rabim." Ker dejansko, roko na srce, človek si želi marsičesa - ne bi se branila iPoda, iPada, iPhona, Mini Cooperja, Uggic, Ray Bank, kakšne hude torbice, pri čevljih je pa itak omejitev samo nebo. Ampak druga stvar je pa, ali te reči potrebujem? 

Ne, pravzaprav jih ne. Moj mp3 mi v zelo redkih primerih, ko ga sploh uporabljam, zaenkrat (trkam na les!) krasno služi. iPad bi bil samo odličen način, kako bi na predavanjih še manj poslušala. Tudi moj LG zaenkrat vestno izpolnjuje funkcije klicanja in pisanja SMSov. Neštetih aplikacij ne potrebujem - dokaz za to je moja predraga sošolka T., ki mi je zadnjič ob mojem "šnofanju" po njenem novem Samsungu ob vsaki zanimivi in pozornosti vredni aplikaciji razložila, da jo je uporabljala samo prvi teden, nato se je je naveličala. Uggice mi sploh niso lepe, sončna očala se mi v roku enega tedna spraskajo in skrivijo in tako dalje. 

Seveda si človek marsičesa želi, povsem druga stvar pa je, ali to potrebuje. Mogoče zato moja darila letos niso preveč luškana in pocukrana in ne vem kaj, so pa stvari, za katere vem, da jih osebe potrebujejo. No, saj ne vem, zakaj pišem v množini. Moj Božiček bo letos obiskal samo mami in A.ja. Mami mi je jasno dala vedeti (čeprav se tega morda ne spomni), kaj bi si želela, in to bo dobila (poleg tega pa to tudi potrebuje, ampak ne smem izdati zakaj, a) zato, ker bi bilo potem popolnoma jasno, kaj bo dobila in b) zato, ker je mogoče razlog, ki ga imam trenutno v mislih, malce žaljiv), A.ja pa sem celo leto pridno spremljala in memorizirala, katere reči potrebuje. Toliko idej sem imela, da sem jih delila še z mami! 

Tako da ja, jutri darila še zavijem, potem pa romajo pod smrečico, kjer bodo počakala, da se nam jih zljubi odpreti. In res, ta norija, ki se zadnjih par dni dogaja okoli BTC-ja, dejansko je v radiju 5 km okoli vse zabasano, ker ljudje množično derejo po nakupih ... recesije očitno ni. Ali pa ljudje krasno vlečejo ven svoje MasterCarde in si rečejo "saj januarja pa res začnem!" (jaz z zdravo prehrano, oni očitno z odplačevanjem dolgov...)

sreda, 21. december 2011

Pred leti ...

... v tistih gimnazijskih časih, sem pričela s pisanjem bloga. Saj niti ne vem, mislim, da je bil povsem prvi tisti nek spletni dnevnik v sklopu MSN-ja? Nekaj takega. Lahko si si ustvaril svoj profil in pisal dnevnik in to so bili moji začetki. Potem sem nekaj časa pisala dnevnik na Vijavaji, se še kdo spomni tega? Danes to socialno omrežje, ki je bilo popularno daleč pred MySpaci in Facebooki in Twitterji, žalostno sameva. Sama še spremljam par ljudi, ki še vedno pišejo dnevnike. Tiste zapise imam vse še lepo shranjene. Občutek pisanja je bil takrat ... domač. Ni mi bilo težko pisati o neumnostih, no, dejstvo je tudi, da se takrat niti nisem zavedala, da pišem neumnosti, to je pravzaprav čar vsega skupaj.

Takole je izgledal en tak zapis, pred petimi leti, natanko na današnji dan:
Danes imam šolo popoldne. Praktično imam že počitnice, kajti ne pišemo nobenih testov niti ne sprašujejo. Po slabih dveh mesecih neprestanega učenja se počitek več kot prileže.

Zbudila sem se ob osmih in šla s psom na sprehod. Sicer sem načrtovala sprehod skozi gozd, a sva na pol poti srečali še dva vaška psa. Bona se je pričela z njimi igrati in nekako so načrti, da si naredili krog po gozdu, razblinili. Odšli sva domov, na toplo.
In kasneje istega dne:
Zopet zdravo! Sem že nazaj iz šole. Pravzaprav je bilo kar prijatno, nič stresa. Le slovenščino smo pisali ampak ocena se ne bo vpisala v redovalnico, če mi ne bomo želeli. Naučila se nisem nič, rešila pa vse.
Moje življenje dandanes niti ni tako zelo drugačno, še vedno Bono vsako jutro peljem ven, še vedno mi na vsake toliko časa preglavice povzročajo vaški psi, le učim se malce več, hehe.

Se mi zdi, da smo v tistih časih več pisali o našem vsakdanu. Blog je imel skoraj vsak in preko njih smo komunicirali, pisali o internih forah, odgovarjali drug drugemu, spremljali naša življenja. Danes je potrebno vsakega vprašati "Kaj si pa danes počel?", takrat pa smo to prebrali na blogih. "Saj sem prebrala na blogu, ja," je bila pogosta fraza. Danes se, če še kdaj uporabim ta stavek, počutim, kot da bi nekoga zalezovala. Potem pa je prišel Facebook in kar naenkrat, ne da bi se zavedali, se je vse postavilo na glavo. Postali smo dosegljivi v nekih navideznih svetovih, kjer zelena pika označuje to, da si online in podrobnosti o tem, kaj počneš niti niso tako zelo pomembne. Važno je samo to, da si dosegljiv. Kadarkoli te lahko kdorkoli klikne, te povpraša, kaj počneš, in tvoje lastno izražanje o trenutnih dejanjih niti niso tako zelo pomembne. Itak si dosegljiv. Kaj več kot to res ni pomembno.

Takrat, v tistih časih, so nam blogi dajali občutek varnosti. Sedaj pa zaradi tiste grozne zelene pike, ki nakazuje, kdo te gleda in kdo ne, stalno nad nami preži veliki brat. Gledam te. Pazi kaj pišeš, pazi kaj govoriš, vsi, ki te imajo na spisku prijateljev, te lahko vidijo. Vsak, ki ti sledi, te lahko vidi. Prebere tvoje misli. Tvoje globoke, osebne misli, ki morda niso namenjene prav vsem. Vsakič, ko se lotim pisanja, premislim, katere informacije bom posredovala in katerih ne. In še ko se mi zdi, da sem se do neke mere distancirala, me zanese in potem nastanejo zapisi o težavah s prehrano, in čeprav se mi v enem trenutku zdi, da je vse okej in da nisem pretiravala, me Tinino obvestilo, da je bil to včeraj popoldne na Drugem svetu tretji najbolj "bran" prispevek, strezne. Ljudje so to brali. Too much information.

Ja, ne počutim se varno. Še celo manj, kot sem ob začetku pisanja tega prispevka mislila. Spregovoriti sem namreč hotela o tem, kako se v današnjem času pojavlja vse več in več "tematskih" blogov. Kuharija, moda, filmi, tehnologija, lifestyle. Ljudje ne pišejo več o sebi, o tem, kaj počnejo, temveč o tem, kaj jih zanima. In v tej smeri se razvijajo in rastejo in blogi postajajo središče in viri informacij, prej kot pa zgolj razvedrilo. Vsekakor je to tudi želja bralcev, koga pa še zanima, kaj ta in ta počne v privatnem življenju? (Skoraj) vsak ima namreč Facebook in kopico svojih "prijateljev", za katerimi rad špijunira. Ampak jaz bi pa šla in stala in čakala na trenutek, da na eni točki mesta, ki jo eden izmed mojih priljubljenih blogerjev opiše, le-tega tudi uzrem. Da vidim in utelesim tisto čedalje bolj redko dušo, ki se ne skriva samo za kopico fotografij in informacij ampak pokaže delček sebe.

Cimetove zvezdice ...

... ki se preoblečejo v cimetove krogce. Kupčke. Nekaj.

Ti piškoti so na Kulinariki blazno "popularni", znajdejo se praktično na skoraj vseh seznamih praznične peke. Letos so se znašli tudi na mojem. Je že skrajni čas, da tole objavim, božič je pred vrati.

Kaj potrebujemo? 

3 beljake
250 g presejanega sladkorja v prahu
1 vrečka vanilijevega sladkorja
3 kapljice arome grenkih mandljev
1 ravna žlička zmletega cimeta
275 – 325 g zmletih neolupljenih mandljev

Sama sem aromo grenkega mandlja izpustila, prav tako je bila žlička cimeta malce bolj polna kot samo ravna. 
Najprej beljake stepete v sneg. Zelo čvrst sneg. Ko je že stepen do konca, mu med mešanjem z električnim mešalcem dodate sladkor v prahu. Tri žlice te mehke bele lepljive mase dajte v en lonček, za kasneje, ko so piškoti tik pred tem, da gredo na potovanje v pečico, jih premažemo.
V maso potem vmešamo še sladkor v prahu in cimet, nato pa se od elektičnega mešalca poslovimo. Mandlje vmešavamo z žlico. Zdaj meni ni jasno, ali so bila moja jajca tako velika ali pa sem naredila kaj narobe. Ampak dodala sem res veliko mandljev (skoraj 400 gramov), ampak masa je bila tako lepljiva, da si niti predstavljati ne morem, kako bi nastale zvezdice. Tako da sem se pač znašla, oblikovala kroglice, jih na pekaču na peki papirju sploščila v "krogce", lepo premazala s snegom in pekla na 130°C slabe pol ure. Po dveh tednih v zaprti škatli so še boljši.
Imajo zelo zanimiv okus, sploh za ljubitelje cimeta so izvrstni. Za moj okus sicer malce pretežki in presladki. In ne vem, če se bodo naslednje leto še znašli na mojem seznamu. Mogoče v manjšem številu, samo za degustacijo.

ponedeljek, 19. december 2011

Sladkarije in z njimi povezane ...

... tegobe. Saj je hudič, ta hrana. Toliko težav je povezanih z njo, a vseeno je tako zelo potrebna. Konec koncev je vir našega življenja. In kakorkoli patetično se zdi, da zapravljamo denar in kupujemo hrano in jo pojemo in konec koncev slej kot prej pokakamo prebavimo in en del izločimo iz telesa, brez nje ne bi mogli živeti.

Kdor me pozna ali je z mano v pogovoru preživel vsaj 2 uri ve, da je hrana pogosta tema mojih misli in iz nje izvira premnoga moja težava. Kaj hočemo, eni se rodijo s problemi pri učenju ali pa s težavami pri navezovanju stikov, jaz imam to (ne)srečo, da mi večino težav povzroča hrana. Če rečem, da ima to, kaj pojem in česa ne pojem, name vsak dan velik vpliv in da iz tega izhaja tudi moje vsakodnevno počutje, se ne bom zlagala. Seveda pridejo obdobja, ko tehtnico, vsakodnevno opazovanje v ogledalu in strogo načrtovan urnik prehrane zamenja brezskrbnost in je na sporedu malce več uživanja. A slej ko prej me doleti kruta resnica - moj metabolizem je muhaste narave in nikakor noče delati tako, kot bi si sama želela. V navezi z mojo lenobo, kar se raznih športnih aktivnosti tiče, sem na konju ... in kaj kmalu iz sedla grdo padem na tla. In to na glavo.

Zadnja dva meseca je tako na sporedu t.i. neobremenjenost. Na prste ene roke lahko naštejem tiste redke večere, ko sem dejansko šla lačna spat. Posledice se vsekakor kažejo - tehtnice se sicer zaenkrat še izogibam, a hlače danes niso bile najbolj prizanesljive. Ampak vseeno, če sem pred dvema letoma sprobavala to in ono dieto, danes gledam predvsem na počutje. Nočem biti sužnja hrane, nočem biti med dvema ekstremoma - jesti nič in jesti vse. Tako sem zadnje leto preživela v iskanju te nemogoče zlate sredine. To je vsekakor zelo težko. Težje kot en mesec jesti tako, kot veleva dieta. In vsekakor težje kot en mesec (ali pa celo življenje) jesti, kar ti srce poželi.

Leto 2011 je bilo vsaj kar se prehrane tiče torej bolj kot ne katastrofalno. Oba z A.jem se strinjava, da je bilo to zelo čudno leto in upava, da bo 2012 prineslo spremembe. Ampak konec koncev, človek lahko še tako pravi, da je leto čudno in krivo, da je polna luna kriva, da je PMS kriv ... vse to je le metanje peska v oči. Jaz sama si odrežem tisti kos kruha, jaz sama nanj namažem namaz, jaz sama v usta nosim koščke čokolade. In posledično sem tudi jaz sama dolžna sama sebi priznati, da sem jaz kriva in nihče drug. Prav fascinantno je, kako človek sebi želi le najboljše in najlepše, a po drugi strani je prav izvor vseh svojih težav pravzprav ... on. Ti sam. Jaz sama. Lahko prebiram članke o kandidi v črevesju, ki se razraste in zahteva sladkor. Lahko berem članke o tem, kako smo tisti s krvno skupino 0 baje nagnjeni k problemom s ščitnico. Lahko gledam mami in si mislim, saj imam debelost itak v genih.

Vedno je lažje najti več izgovorov zakaj ne, kot zakaj ja. Ampak če si v prihajajočem letu kaj obljubim je pa to vsekakor ena stvar - sebi bom želela dobro. Pa ne zato, ker bi se sekirala zaradi teh mojih deset kil viška. Še vedno grem po ulici z dvignjeno glavo in se počutim lepo. Sebi bom želela dobro in svoja dejanja prilagajala temu pravilu zaradi enega preprostega razloga, ki me spremlja na tako zelo veliko področjih mojega življenja. V prvi vrsti živim sama zase. Ljudje smo sicer obkroženi z družino, prijatelji, fanti, puncami, ženami, možmi ... Ampak kdo resnično ve in pozna, kaj se dogaja v meni? Kdo dejansko posluša vse moje misli, dvome, tegobe, kdo je soočen s sleherno mojo odločitvijo in dejanjem, njenimi posledicami in uspehi? Jaz sama. Če na svetu ostanem sama, fizično ali pa samo psihično, sva samo jaz in jaz. Sama s sabo. In prezir in jeza do samega sebe je po mojem mnenju hujša kot jeza do kogar koli drugega. Ker v jezi sam nase veš, da si ti kriv. In veš, zakaj si kriv. Ker se ti pač ne da.

V letu 2012 se mi bo dalo.

sobota, 17. december 2011

Danes smo se peljali ...

... v Trst. In potem še na Kras. Dutovlje, fina vasica, le malce preveč ovinkov vodi do tja, za moje pojme. Ali je bil pa samo šofer problem.

In ravno to je tema, o kateri bom pisala danes, avto in z njim povezane aktivnosti, ki nas pripeljejo od točke A do točke B. O tem, koliko imam stroškov z mojim avtom, sem že pisala, čeprav morda tale zapis ne bi bilo tako zelo slabo posodobiti, glede na to, da gredo stroški v višave. Bencin in to. Tudi o samem smislu vožnje z avtom, kot ga jaz dojemam, sem povedala par modrih, recimo. Danes pa sem med pasivno vožnjo (če je definicija aktivne vožnje tista, pri kateri sem jaz voznik in kolikor toliko aktivno upravljam z vozilom, hehe) razmišljala o časih, ko sem bila zgolj in samo pasivni voznik in kako so bili tisti časi na nek način lepši in preprostejši.

Dokler sem z mami vsako leto hodila na morje (no, saj grem sedaj še vedno z njo, ampak grem tudi z A.jem, pa z babami, pa tako naprej) in še nisem imela izpita, je bila malce-več-kot-dvo-urna vožnja do Barbarige (ali kam drugam) pravi balzam za moje misli. Lepo se zazreš v pokrajino, ki hiti mimo tebe, malce zadremaš, malce razmišljaš in ... marsikatera dobra ideja se mi je porodila prav med temi dolgimi vožnjami na morje. Situacija na avtobusu je bila podobna. Jutranja vožnja v gneči do gimnazije je bila dolga, nepretresljiva in ravno toliko mirna, da sem razmišljala o tej in oni stvari. Sedaj pa je vse drugače. Imam svoj avto, to pomeni, da kamor koli greva z A.jem, jaz peljem. On sicer ima izpit, ampak tematika, zakaj ne vozi, je primerna in obširna za povsem svoj zapis. Kamor koli grem z mami, četudi z njenim avtom, moram vozit jaz. Šele v zadnjih časih se temu počasi pričenjam upirati, ker se mi ne da več voziti. Tudi v ožjem krogu mojih prijeteljev sem velikokrat ravno jaz tista, ki moram voziti, bodisi zato, ker je avto povsem in samo moj, bodisi zato, ker se drugim ne da. In roko na srce, res se mi ne da več voziti. Prevažanje z avtobusom je prav tako izgubilo svoj čar, odkar hodim na faks, do katerega imam samo 15 minut vožnje. Tako, to je prvi minus tega, da moraš biti stalno voznik.

In kaj je drugi minus? Ne, to, da moraš biti trezen, ko voziš in da zaradi tega ne smeš zvrniti piva ali dveh, ni težava. Vsaj ne pri meni. Meni osebno je večji problem ta, da ko se po skoraj treh letih lastnih vozniških izkušenj peljem kdaj s kom drugim, nikakor ne morem odtrgati oči s ceste in "preverjati", kako vozi trenutni voznik. Mogoče bo tole izzvenelo, kot da se zelo hvalim, ampak dejansko mi ni še nikoli nihče rekel, da slabo vozim. Tudi kar nekaj voznikov nasprotnega spola, ki vozijo že dlje časa, me je pohvalilo (razen mojega brata, ki je kritiziral moje zavijanje v križišču v tretji prestavi, pač ne ve, da je Clio navajen nizkih obratov, hehe). Torej se nekako skorajda upravičeno počutim na cesti dokaj samozavestno. Nikoli se nisem še zaletela, naredila kakšne hujše neumnosti in samo enkrat sem skoraj povozila pešca. Šalo na stran. Kadar koli se s kom peljem, spremljam, koliko je odmaknjen od roba, kako hitro vozi, kako speljuje, kako zavira in podobno ... Dejstvo torej je, da sem v začaranem krogu - že tako ali drugače sem v 90 % jaz voznik, še takrat, ko pa imam to srečo, da nisem, pa sem okupirana s "poklicno" deformacijo. 

Ta deformacija pa konec koncev morda niti ni tako slaba. Sedaj šele namreč vidim, kakšni norci so na cestah. Morda imam to srečo, ali pa nesrečo, da se imam na vsake toliko časa priložnost s kakšnim teh norcev celo peljati. Pa to, poleg tega, da tvegam svoje življenje, niti ni tako katastrofalno - vsaj vidim, česa sama ne bom nikoli počela. Definitivno ne bom divjala 130 km na uro po avtocesti pri Razdrtem (navdzol!) po rahlo zasneženi cesti ... 

četrtek, 15. december 2011

Ko se človek loti kuharije ...

... ali kakršne koli pekarije, so začetki ponavadi vedno zanimivi.

Sama sem s peko in ustvarjenjem sladkih dobrot pričela, kaj pa vem, kakšni dve leti nazaj? Prej je vedno mami pekla torte, potice, imela je nek svoj železni repertoar in teh sladic ne bom pozabila nikoli. Pehtranov biskvit, jabolčni (in v mojem zgodnjem otroštvu borovničev) štrudelj, ananasova torta, orehova potica, malinina torta, pa še kaj bi se našlo. In hecno je, da se sama skoraj nikoli ne lotim priprave točno teh specifičnih sladic. Zato ker v mojem srcu ostajajo zapisane kot mamine in mislim, da jih sama ne bi znala narediti tako dobre oziroma enake ali vsaj podobne kot ona.

Če pomislim, zakaj sem sploh pričela s peko, se pravzaprav ne morem spomniti kdaj in kako se je to zgodilo. Vem samo to, da sem nekaj spekla, bilo je dobro in naslednjič sem spet pekla. Pohvale domačih so bile najbrž tiste, ki so mi dale motivacije in sploh upanja, da je to, kar počnem, dobro in da se splača s tem nadaljevati. In tako sem sedaj na točki, ko me ni strah poskusiti ničesar novega, ko sem pri peki tako samozavestna, da si upam narediti biskvit brez tehtanja in strogega držanja recepture, pa tudi drugje zaupam svojim sposobnostim in kdaj kaj dodam in odvzamem. In ob teh mislih se spomnim na osnovnošolske čase, ko sem kdaj pa kdaj jedla kosilo pri sošolki in je njena mama naredila odlično jed, pito z bučkami in krompirjem, tako fino sočno in mehkega okusa ... oboževala sem to pito. Večkrat sem sošolki rekla, naj mi mami napiše recept, pa mi je ona odvrnila 'ne more, ona to dela na pamet'. Pa niti ni bilo na pamet, to šele jaz sedaj vidim, ampak je bilo iz srca.

In tako potem ko včasih prebiram recepte, ki jih tule objavim, pa vidim, da napišem kaj v stilu, mogoče malce več, malce manj, po občutku. Vem, da to ni najbolj priročen podatek. Če se kakšen začetnik loti peke, se lahko ta "malo manj, malo več" konča drugače, kot bi pričakovali. Ampak tudi pri peki in sladkih zadevah se še enkrat znova potrdi pregovor vaja dela mojstra. Spomnim se groze, ki me je prevevala vsakič, ko sem se lotila peke biskvita za torto. Ali bo enakomerno narastel, ali bo zrasel hribček, ali se bo sploh enakomerno dvignil? Pa sem pekla po istem receptu kot pečem še danes, pa je bil rezultat drugačen. Tako se večkrat zamislim, kako je to možno? Kaj je drugače, da je rezultat posledično drugačen? Ali tista nesrečna jajca in sladkor in moka čutijo mojo drugačnost in zaupanje, da bo vse okej, da bo rezultat tak, kot si ga želim? Ali sem preprosto jaz spremenjena in gledam drugače na vse in ne vidim napak, ker hkrati takoj vem, kako jih bom popravila?

Kdo bi vedel. Sem pa presenečna in všeč mi je ta občutek napredka. Šele sedaj to vidim. Napredek. Pa ne samo pri peki tort in slaščic - napredek kjer koli drugje, na katerem koli področju življenja - odlična stvar, ki te kar malo zasužnji. Ampak mislim da je to celo ena stvar v življenju, ki v presežkih ni negativna? Dokler gre seveda za napredek v človeku samem, da si želi osvojiti in obvladati še več in več novih reči. Ker roko na srce, vzeti nož v roke in prerezati tisti smotani biskvit na tri plasti in se ob tem ne sekirati že cel prejšnji dan - it feels good.

sreda, 14. december 2011

Piškoti s koščki čokolade

A. se je pritožila, da pogreša recepte. Jaz pa pogrešam prosti čas. Kaj je že to?

No, pa dajmo. Še eni piškoti, ki so se znašli v Miklavževih darilih. Tokrat bolj na hitro.

Stehtamo 50 gramov rjavega sladkorja, potem pa zraven v posodico stresemo še kakšen vanilijev sladkor ali dva in dodamo še toliko navadnega sladkorja (ali katerega drugega), da tehtnica pokaže 100 gramov. V posodo ubijemo še eno jajce in pričnemo umešati, dokler ni zmes lepo penasta. Nato stehtamo 125 gramov moke, v lonček dodamo še en pecilni prašek in vse to skupaj presejemo k jajcu in sladkorju. Mešamo. Dodamo ščepec soli ter dolijemo še 125 gramov stopljenega masla in zopet, kdo bi si mislil, premešamo. Na tej točki je mešanica sicer že gotova, manjka ji samo še čokolada, ampak to vmešamo povsem na koncu. Meni osebno je bila tale masa kar malce preredka, zato sem dodala še kakšno žlico moke ali dve. Po občutku. 125 gramov čokolade narežemo na koščke (poljubnih velikosti), lahko dodate tudi čokoladne kapljice, ampak potem je izgled bolj generičen. Z žlico previdno vmešamo v maso (ne z mešalnikom!).

Maso zajemamo z žlico in jih polagamo na peki papir na pekaču, previdno, ne preveč skupaj!, masa se kar razleze (sploh, če ne dodate dodatne moke) in zna se zgodit, da nastane en sam velik piškot v velikosti pekača, hehe. Pečemo 8 do 10 minut na 190°C.
Lepi so. Pa dobri tut.

Dodatek: pozabila sem povedati, iz kje sem recept pobrala. Hm, mislim da je bil objavljen v knjižici, ki je bila priloženi prilogi Nedela - Odprta kuhinja, že lankega decembra. Samo toliko, v vednost.

ponedeljek, 12. december 2011

Mogoče mi gredo ...

... tele neštete filmske objave že rahlo na živce. Kaj pa vem. Na živce mi gre tudi to, da sem trenutno v nekem takem stanju, ko imam veliko dela (oz. vsaj meni se zdi, da imam veliko dela) in ves čas samo planiram kdaj sem bom kaj učila, kaj se bom učila, kako se bom učila. Podobno je z blogom, namesto za bi pisala, večino časa razmišljam kaj bi lahko pisala, kaj mi ni všeč, kaj bi spremenila in tako naprej. Saj pravim, vrtim se v začaranem krogu. Že celo leto. Konec leta pa počasi prihaja in že razmišljam, kaj bi lahko napisala v letni bilanci, ampak nekako kar nimam idej. Ravno prej, ko sem prišla domov, stopila skozi vrata, se pričela sezuvati in me je spreletelo! Mislim, da je bil september ali pa oktober, da se je nekaj pomembnega zgodilo, ampak do sedaj sem, jasno, že pozabila. Upajmo, da se mi spet prikaže nazaj.

Zadnje dni drugače, kot že omenjeno, čečkam po koledačku in si zapisujem, kdaj imam za oddati to nalogo in kdaj ono, kdaj moram predstaviti eno seminarsko, kdaj imeti drugo debato pri retoriki, kdaj grem v Dramo na Doriana Greya, kdaj si bom šla kupit nov plašč, ki je 20 % off, kdaj bom imela čas, da se sprehodim po trgovinah in prekšim mojo poletno zaobljubo, da si letos ne kupim nobenih čevljev več ... in tako naprej. Pesto je, vsekakor. Vmes se še malo slinim nad dvema prav posebnima skladbama, ki ju poslušam že tri dni in kar ne morem nehati. In tako dnevi hitijo in še preden se bom zavedla, bo ta pasji teden mimo in bo petek in si bom lahko privoščila frej vikend. Čeprav ne upam preveč upati, ker se zna zgoditi, da mi potem spet kaj pride vmes in bom žalostna. In utrujena.

Aha, ja, in seveda, v trenutku ko sem napisala besedno zvezo frej vikend, sem se spomnila, zakaj ne bo povsem frej. Ampak vseeno, ta zasedenost, ki je na vidiku v soboto, je dobra zasedenost, mogoče ne povsem sijajna, ampak taka, da bi se metala ob steno, pa tudi ni.

Tako, kaj več danes od mene ne boste dobili, saj niti tole ni ultra zanimivo in produktivno, ravno toliko, da si malo zbistrim misli. Za popotnico vam dam v poslušanje zgoranj omenjena nebesa, jaz pa se posvetim prebiranju skripte o sladicah in salmoneli (in še celi kopici drugih reči) ter sanjarjenju o mojem novem plašču, ki bo, če bo vse posreči, jutri padel v moj topel objem. (Saj ne, da še enega plašča ob teh temperaturah sploh ne rabim, ampak vseeno, z nečem se moram pocrkljat, če sem že prenehala s konzumiranjem sladkarij.)

nedelja, 11. december 2011

Dear John

Film sem prvič sicer gledala že kar nekaj časa nazaj (ko sem imela fazo Amande Seyfried, hehe), ampak ko mi je zadnjič A. rekla, da se lahko kaj vidiva, sem predlagala da si ogledava tale film, ker je tako tipično ženski. In ja, seveda, posnet po knjižni uspešnici Nicholasa Sparksa, Dragi John, tipično žensko čtivo, ki se preveli v malce boljši ženski film.
John Tyree je (sicer včasih problematičen) mladenič, ki se je svojih težav rešil v vojski. Tako se nekega poletja vrne nazaj v domači kraj na 14-dnevne počitnice, med katerimi požrtvovalno skoči s šest metrov visokega mostu v morje, reši torbo mladi Savannah, gre z njo na en, pa na drug piknik, udari par mladeničev na nos in seveda se nežna deklina prej ko slej zaljubi vanj, on pa nič manj vanjo. In tako potem, ura tiktaka, onedva pa se niti zavedata ne, kako bosta po 14-dnevni romanci preživela eno let čakanja vsak na svojem koncu države. In tako vsa optimistična pričneta s pisanjem pisem.
Zgodba res ni ne vem kaj, je pa hrbet Channinga Tatuma že en razlog, zakaj si je tole zadevo vredno ogledati. Tudi Amanda ni tako zelo slaba, če ne drugega je prav fino gledati kako se znajde v ne tako zelo neumni vlogi iz Mean Girls.
Pravzaprav sedaj že par minut razmišljam, ali pa ima film navkljub svoji romantični plati tudi kakšno drugo sporočilo, ki bi ga bilo moč še spoznati za razmišljanja vredno ampak bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi da mečem trud in čas stran, hehe. Naj ostane pri lepih telesih, zaljubljenih pogledih in bridkih solzah.

sobota, 10. december 2011

The Twilight Saga: Breaking Dawn

V bistvu nisem imela izbire. Punce bodo mogoče malce jezne, ko bodo tole prebrale, ampak sama ne bi šla nikoli gledat tega filma. Saj nekje globo v sebi sem mogoče še vedno fenica, konec koncev imam doma vse štiri knjige, sem jih pridno prebrala, čeprav me je zadnja spravila na rob obupa. Film je v primerjavi z njo vsekakor boljši. Ni pa dober sam zase. Čeprav, kaj pa vem. Saj sploh ne morem objektivno ocenjevati, imam namreč manjši crush do Edwarda Roberta in tako pač je. Čeprav tole pisanje o pol leta diete in vadbe je obetalo več, kot je bilo dejansko prikazanega. Kaj pa vem.
Kakorkoli, saga se nadaljuje in naj rečem samo to, da se ji ne reče za brezveze saga. Dejansko je saga. Tokrat se Bella in Edward končno poročita, poroka je sanjska in jaz bi takoj imela identično. Potem seveda hitro odhitita na kam drugam kot sanjski otokin tam se šele prične veselica. Če rečem, da se pri malokateri komediji nasmejim tako zelo, kot sem se pri Twilightu, je to povsem na mestu. Ko Bella in Edward prideta na otok se prične tista ... mladostna nerodnost, skozi katero smo šle že vse štiri babe, ki smo film gledale, in se zato tudi povsem upravičeno skupinsko hihitale. Spet se malce zapletam. Zgodba se vije dalje, dokler Bella ne zanosi in potem je Edward spet žalosten in vsi ostali zaskrbljeni.
Kar se zgodbe tiče je tole zelo površinsko. Ni nekih hudih zapletov in dejansko je film bolj kot ne narejen za vse tiste, ki sago spremljajo, poznajo zgodbo, vedo, kaj se bo zgodilo na koncu in si bolj kot nekega dramaturškega presežka želijo predvsem ponovno videti svoje priljubljene junake upodobljene na filmu. In če smem dodati, Rosalie me je razočarala. V tretjem delu je bila tako lepa, sedaj je pa kot ... drag queen. Upam, da se bo situacija do naslednjega filma izboljšala.
Končna ocena - povsem gledljiva zadeva, na trenutke morda malce mučna ampak vseeno, te slabi dve uri se hitro obrneta, hujše tragike ni.
Smo se pa z babami imele odlično, brez njih bi bila celotna zadeva verjetno hudo mučna, hehe.

Danes ponoči ...

... se mi je zopet pripetil neljubi dogodek. Stvar je namreč taka, da je bil včerajšnji dan dokaj naporen. Zbudila sem že zelo zgodaj in čez dan sicer nisem počela mentalno zelo zahtevnih reči, sem pa s prijateljico N. šla darovat kri! Zame je bilo to prvič, zanjo šestič, prava veteranka je že. In potem sem se cel dan, hotela ali ne, počutila malce čudno. Bolela me je roka, čutila sem se šibko, pila sem veliko vode in upala, da sredi dneva ne padem kar na enkrat po tleh, haha. Seveda mi ni bilo nič hudega, še pol Šiške sem skoraj pretekla (malo karikiram, eno ulico sem pa res) da sem hitro premaknila avto na parkirno mesto bližje stanovanju. In nisem padla po tleh.

Z Mucom sva šla na sprehod po okrašeni Ljubljani, ki je sicer lepa, a tisti ljudje, ki vse to okrašujejo, bi naslednje leto moralo razmisliti o tem, da bi se jim hkrati s postavitvijo lučk uspelo dogovoriti še o temperaturah tam okrog ničle (in ne 10 stopinj, kot je bilo včeraj!), z neba pa bi lahko padal le sneg (in ne dež!). To bi potem bilo res lepo. Kajti če se človek sprehaja v supergah in mu je vroče!, nekako tiste lučke nimajo svojega čara. Sicer me letošnja božična dekoracija ni preveč navdušila, Čopova mi je premalo okrašena, prav srhljivo je pa šele, ko prideš do konca Brega, ko se stojnice končajo, se postaviš na most nad Ljubljanico, gledaš proti centru in je res lepo, vse te lučke na kupu, ampak potem!, se obrneš proti Trnovem in se vprašaš, če si padel v črno luknjo. Tam bi res lahko še kakšno drevo okrancljali, manjka romantike, pa tako lepo je sedaj urejeno.

Eno izmed zabavnejši opravil med sprehanajem skozi mesto v dvoje je, poleg stalnega umikanja, načrtovanja, po kateri strani bomo šli in po kateri bodo šli oni, pa preklinjanje, kako se ljudje med hojo kar naenkrat ustavijo na sredi ceste, zagotovo ocenjevanje sejemskih hišic. Pa ne po kriteriju kaj kdo prodaja in kaj bi človek rad imel, ampak predvsem po tem, kako so hišiče "opremljene". Od tistih s klobuki so vrha nabasanih, da se vprašaš, ali je prodajalec še sploh živ, do tistih z nekimi kamni, ki so preveč prazne in izgledajo izropane. Moj absolutni zmagovalec so stojnice s sladkarijami, predvsem tiste z lizikami! Na tržnici je bila ena prav simpatična, čeprav 18 € pa ne bi za liziko nikoli dala! Našle so se tudi take, ki bi jih lahko še izboljšali (tista v sivko bi bila odlična z eno ogroooomno fotografijo sivkinega polja).

Vse to španciranje me je seveda dodobra izmučilo, v posteljo sem padla že malo po deveti uri. Odkar sem predvčerajšnjim odkrila nov televizijski program 24Kitchen, neka nizozemska zadeva s slovenskimi podnapisi, kjer 24 ur samo kuhajo, se prav veselim gledanja televizije! Sicer se oddaje čez dan ponavljajo, ampak to niti ni tak problem. Kakorkoli, včeraj sem zaradi utrujenosti kar hitro zaspala ob zvokih Borderless kuharije (sori, bolonjez že znam skuhati) in dvomim, da je bila ura že pol desetih. Treba pa se je zavedati, da sem v zadnjem tednu hodila spat dokaj pozno, skoraj vsak dan po enajsti uri zvečer, včasih celo malce pred polnočjo. Zame, ki sem sicer navajena da zaspim kar kmalu po deseti, je to vsekakor sprememba. Pozitivna ali ne, tega še ne vem. Se mi je pa danes ponoči vsekakor pripetilo to, česar res ne maram. Popolnoma naspana sem se zbudila, pogledala na uro, prepričana, da je že blizu šesti uri zjutraj, in doživela silno razočaranje in šok - ura je bila šele tri zjutraj!

Potem sem eno uro gledala 24Kitchen, Muc se je preselil spat v kabinet, mene je pa tudi okoli četrte ure nazaj zmanjkalo še za dobre štiri ure. Tale Šiška ima posebno energijo, da se večkrat ponoči zbudim. Ima pa še eno posebno energijo - da mi navdih za pisanje realitvno dolgih prispevkov o povsem nepomembnih rečeh, iz katerih naredim silno big deal, čeprav dejansko niso.

sreda, 07. december 2011

Your Highness

Nekega nedeljskega dopoldneva sem se odločila, da končno spet malce sedem na sobno kolo in prevozim par kilometrov za moje srce. Ker sobno kolo zaradi trenutne ureditve dnevne sobe (obstajata namreč dve verziji - poletna in zimska) kraljuje v eni izmed sob, kjer mati vestno nalaga odvečne stvari, sem bila primorana pobrskati po disku in naletela sem na tale film. Moram priznati, da so bile prve minute kar težke. Ni me preveč pritegnilo. Preveč je bilo parodije, norčevanja, jaz nisem take sorte punca, ki bi padala na to. Imam že rajše drame. Ampak potem je pa vsa stvar tam okoli desetega kilometra postala zanimiva. Tako zelo zanimiva, da sem prekolesarila celih dvajset kilometrov. 
Tale komedija je sicer kar se igralske zasedbe tiče, odlična. James Franco, Natalie Portman in meni zadnje čase zelo ljuba Zooey Deschanel. Natalie je prav slastna. James niti ne toliko, ga imam raje v spominu takega, kot je bil v 127 Hours. Drugače pa zgodba povsem preprosta, pravljična, je pa v filmu bolj poudarek na teh nekih razlikah med bratoma, en pogumen, drug strahopeten, a na koncu je prav ta (bolj po naključju kot kaj drugega) junak in rešitelj dneva. Saj niti ne vem, kaj bi še povedala, nisem ravno podkovana v takih komedijah, mene bolj zanima zgodba in njen razvoj skozi film, tule je pa zgodba tako na stranskem tiru (se mi zdi da je tam samo zato, ker mora bit, da drugače je sploh ne bi bilo). Dejansko film naprej vlečejo karakterji, ki so zelo izraziti, tako da gledalec dejansko dobi neka pričakovanja, kaj se bo zgodilo. Čisto soliden film, čeprav za moj okus malce preveč ... neumen. Saj vem, da je neumen z namenom, ampak vseeno, meni to ni užitek gledati.

torek, 06. december 2011

Razpokani piškoti

Miklavž je mimo, prva runda decembrske peke pa tudi. In edino pravilno je, da recepte dokumentiram tudi tule gor.

Razpokani piškoti, v originalu (s Kulinarike) pa Ponarejeni rženi hlebčki. Ker baje izgledajo kot rženi hlebčki. Ne bi vedela, nikoli jih nisem jedla/videla. Lani sem se peke teh piškotov lotila prvič in ker mi besedna zveza ponarejeni rženi hlebčki na prvi pogled ni izgledala prav nič sladka, praznična in dobra (razen na slikah), sem se zatekla k podobnemu receptu, ki se, mislim da, imenuje prav razpokani piškoti. In bila sem res živčna, ali bodo piškoti uspeli, razpokali, tako lepo, kot je na nekaterih slikah na Kulinariki. Prebrala sem vse komentarje, upoštevala vse nasvete, in razpokani piškoti v prvi rundi sploh niso bili razpokani ampak malo malce ... pretreseni. In tudi okus je bil drugačen - več kokosa, bolj "masivni" so bili. Zato sem zbrala pogum in se lotila ponarejenih rženih hlebčkov. Ne samo, da so (do sedaj še vedno) zelo elegantno razpokali, tudi veliko bolj okusni so. Sploh, če namesto samih orehov zmešamo lešnike, mandeljne ... krasno.

Pa poglejmo. V posodo ubijemo 3 jajca in jim dodamo 200 g sladkorja (tudi malenkost manj ne bo povzročilo nikakršne tragike). Potem to zmes lepo mešamo z mešalcem da se fino speni in naraste. Medtem stehtamo 250 g orehov (znotraj te količine lahko uporabimo tudi lešnike, mandeljne, mešanico) in jih (če še niso) zmeljemo. Dodamo masi in premešamo. Potem pa dodamo še 200 g čokolade v prahu. Jaz sem nazadnje uporabila malo čokolade v prahu, malo Benko kakava in malo grenkega kakava. Zopet premešamo. Nazadnje dodame še 4 ali 5 žlic ostre moke, z žlico premešamo, da nastane že kar kompaktna masa. Potem se pa prične. Na krožnik stesemo sladkor v prahu, si umijemo roke in še z vlažnimi pričnemo z oblikovanjem kroglic, ki jih povaljamo v sladkorju in jih samo na pekaš (na peki papir). Kroglice morajo biti kar dosti narazen. Jaz sem jih na pekač (standardne velikosti, tisti, ki pride s pečico) dala 16. Masa je dokaj lepljiva, tako da si je na vsake 4 kroglice treba umiti roke, potem se masa spet lepše oblikuje, drugače se prične vse lepiti in je nemogoče. Je kar packarija, ampak taka fina, za odrasle. Kot plastelin, hehe.

Nič, in potem se zabava in nestrpno pričakovanje in pogledovanje proti pečici, kako masa leze narazen in piškoti pokajo, prične. 20 minut na 180°C, veleva receptura, in res je tako. Krasno.

ponedeljek, 05. december 2011

Večina mojih zapisov se prične z besedo ...

... zadnjič. Zadnjič sem to, zadnjič sem ono. V bistvu mi je kar malo žal, da nova oblika bloggerja ne shranjuje več zapisov v samem okenčku (če bi vtipkala črko z, bi se mi prikazal seznam vseh naslovov, ki sem jih kdaj uporabila in so se pričeli s črko z, saj dojamete), tako se sedaj zna zgoditi, da se kdaj ponavljam. Pa saj konec koncev je vseeno, če bi hotela, da bi naslovi čemu služili (da bi google potencialne iskalce tega in onega pripeljal ravno sem, na primer), bi se itak morala vsega skupaj lotiti bolj organizirano. Tako pa so naslovi samo zato, ker morajo biti. No, da nadaljujem, kjer sem pravzaprav hotela začeti ...

Zadnjič sem gledala film The Tree of Life. Razlog, zakaj se omenjeni film ni in se niti (nikoli) ne bo znašel tule na mojem blogu, je ta, da je film dokaj poseben. Z mojo kompanjonko za debatiranje o filmih, A., sva se strinjali, da je film blazno ... poseben. Druge besede sploh nimam. Ona je vmes zaspala, jaz sem si z zobotrebci podpirala veke in se upirala gledanju drugih reči na internetu, med tem ko je film tekel dalje. Ampak, če se morda pri kakšnem drugem filmu ali seriji, kjer igralci veliko govorijo, še da z enim ušesom poslušati, kaj govorijo in z drugim očesom brskati po internetu, se pri Drevesu življenja tega zagotovo ne da. Razlog se skriva v tem, da igralci niso bili preveč obremenjeni s tem, kako se bodo naučili ves ta tekst, ki bi ga bilo, če bi ga strnili, morda za dobrih 10 minut?

Kakorkoli, več o filmu si preberite kje drugje, jaz pa bi izpostavila en citat, ki se mi je usedel v spomin in sem za dan kasneje navezala za ves ta politični cirkus. Odlična Jessica Chastain (ki me je navdušila že kot Celia Foote v The Help) kot mama oziroma gospa O'Brien izreče naslednje besede:
The only way to be happy is to love. Unless you love, your life will flash by.
Jaz pa sem se ravno danes zjutraj zamislila, ko sem stopila na balkon in se odpravljala, da peljem Bono na travnik, kako sem stalno v nekem pričakovanju. Danes je ponedeljek, ampak namesto, da bi v njem uživala, že razmišljam o torku in sredi in četrtku in petku in vikendu in sem stalno v nekih pričakovanjih. In življenje dejansko hiti mimo. Ampak to, kjer smo zdaj in kar smo, je vse, kar nam je v tem trenutku dano. In pri mojih dvajsetih letih je pred mano (upam) še najmanj dvakrat, trikrat toliko, ampak dejansko sem pomislila, kako že celo leto tarnam, kam hiti čas in kako me vse skupaj prehiteva, šele danes pa sem se zavedla, da sem morda (delno) kriva tudi sama. Stalno gledam na ta moj namizni koledar, na katerem imam napisanih cel kup reči in stalno delam načrte, kaj moram naresti do tistega in onega dne in do prihodnjega tedna in kam grem za novo leto ... Se mi zdi da v trenutku, ko ima človek nek cilj v bližnji prihodnosti, se vse usmeri v ta določen datum. Tja usmerjamo svoje misli, svoj trud, čisto specifične akcije. In potem čas ... steče mimo.

Razmišljanje me je po včerajšnjih, sicer neuradnih, rezultatih volitev peljalo dalje. Ves ta cirkus me utruja. Pa niti ne gre za to, koga sem volila in ali sem zadovoljna ali ne, kakorkoli se situacija obrne se mi zdi, da so pred nami težki časi. Pa ne toliko zaradi potencialne nove recesije ali še slabšega gospodarskega stanja, ampak predvsem zaradi nas samih, ljudi. Sem zjutraj malo prebirala vtise na raznih forumih in ljudje smo tako razdrobljeni, da bi se med sabo pobili. Ne morem verjeti, kaj politika dela iz nas. In če sem se pred tremi leti, ko sem šla na FDV, počutila kot totalen bedak, ker nisem bila na tekočem z aktualnim političnim dogajanjem, se danes, ko se vsaj malo sanja, kaj se dogaja, počutim še huje. Počutim se ujeta, kot da ne morem ubežati svojim prepričanjem, prepričanju drugih in dogajanjem. Kaj bi dala, da bi se vrnila nazaj v tisto nevedno stanje, ko se mi je kratko malo je**** za vse skupaj in sem preprosto živela sama zase in za tiste, ki jih imam rada.

In potem je A. rekel nekaj v tem smislu 'jaz bom šel na Novo Zelandijo, da me vsi pustijo pri miru in bom imel mir'. Pomislila sem - je sploh kje mogoče doseči mir? Je sploh kje mogoče odlopiti ta zmešan svet politike in še bolj zmešan svet ljudi in nasprotovanj, ki zevajo med nami in bi najboljše prijatelje obrnili drug proti drugemu in jih razdrobili? Unless you love, your life will flash by. In tudi če ljubimo, nam bodo naša življenja spolzela iz rok zaradi ukvarjanja s tako umazanimi rečmi, kot je politika? Jaz sem svoj odgovor na to vprašanje našla, zdaj lahko pa samo upam ...

nedelja, 04. december 2011

Kakšen mesec nazaj ...

... smo na FDVju imeli Zaposlitveni most. Priložnost za vse bodoče diplomante, da spoznajo, katera podjetja jih bodo po končanem izobraževanju pričakala odprtih rok. O, ja. Taka podjetja kot so Pro Plus, ki so isto power point prezentacijo predstavila in novinarjem in komunikologom in tržnikom. Že samo ta podatek je dovolj zgovoren. Ali pa to, da sta odgovorna urednica in direktor STA-ja predavala nam, komunikologom, kako se lahko mi itak specializiramo za novinarska dela in da imajo z nami izkušnje, da znamo odlično pisati.

Pa saj niso oni krivi. Problem je itak ta, da se nobenemu še sanja ne, kje bi dober in pošten komunikolog sploh lahko delal (razen, da se zaposli na fakulteti oziroma v akademski sferi, kar je pa itak samo za posebne izbrance). Jaz sem na Zaposlitveni most šla samo iz enega razloga. In ta niti slučajno ni bil tak, kot na sejmu zaposlitve na FRI-ju, ko jim službe dobesedno mečejo pod noge in se jih morajo študentje skoraj da ne otepati in bežati pred ponorelimi delodajalci. Tega pri nas absolutno nisem pričakovala. Sem si pa želela, da bi se nam predstavil nekdo, ki nam lahko artikulirano pove, da ima za nas, komunikologe, delo, ki nam je pisano na kožo. Ker, roko na srce, nismo novinarji. Nikakor. Njihov študij je občutno lažji in manj kompliciran. Vsaj tiste predmete, ki so samo njihovi (nekaj si jih tudi delimo), se naredi z levo roko. In nismo tržniki. Vsaj jaz osebno nisem šla na bolj teoretsko smer komunikologije, da bi potem celo življenje molzla denar in lagala ljudme skozi oglaševanje ...

Pred samim začetkom Zaposlitvenega mostu za našo smer sva s sošolko sedeli in se predajali brezdelju, ko je mimo pritekla kolegica z očitno skoraj sestrske smeri novinarstva. Pod nos nama je poturila mikrofon in dejala, da pri delavnici z Valom 202 delajo intervjuje o tem, kakšno službo si študentje želimo. Sošolka se je upirala, jaz pa sem bleknila (bila sem ravno pod vplivom pogovorov s sošolko o prihajajočih praznikih, slaščicah, peki, tematsko obarvanih kuharskih revijah itd.), da bova midve imeli kuharski TV kanal, kjer bova imeli najmanj 4 ure dnevnega kuharskega programa v živo, predstavljali bova knjige, tuje TV kuharske oddaje in podobno ... Ampak na poti domov sem razmišljala, česa si resnično želim v življenju, nekoč, ko bom imela službo. In ugotovila, da ne vem. Da nimam ideje, kje bi kot komunikolog rada delala in kaj bi rada počela.

Uspela sem prilesti samo do dveh idej, česa definitivno ne bi rada počela. Ena stvar je zelo komunikološka, druga pa malo manj. In obe sta dejavnosti, ki jih trenutno, torej v tem nekem daljšem obdobju študija, aktivno počnem. In posledično si jih ne želim početi nikoli več. Ali pa vsaj dolgo časa ne več. Prva, komunikološka, je pisanje seminarskih nalog, esejev, kar bi se lahko potem nekoč, ko bi jaz bila slaven komunikolog, z zelo dolgim spiskom izdanih knjig in objavljenih člankov, prevedlo v znanstvene članke. Cele dneve sedeti za kupom knjig, jih prebirati, o njih razmišljati in potem eno samo določeno idejo reciklirati v nov članek? Ne, hvala. Saj ne rečem, včasih zna biti zabavno, ampak takole pod prisilo, kar delam sedaj v okviru obveznosti na faksu, je pa sila duhamorno.

Druga reč pa je pravzaprav zelo smešna. Klicanje naokoli. Saj ne rečem, pokličeš, vprašaš, adijo. No big deal. Ampak jaz moram v okviru mojega zelo novinarskega študentskega dela po telefonu (v kolikor se mi ljudje ne javijo preko e-maila oz. nočejo sodelovati po tem sicer zelo priročnem komunikacijskem kanalu) klicati in v sodelovanje zvabiti strokovnjake. In to je včasih zelo težko. Stopnja težavnosti je povsem primerljiva s tistim neprijetnim klicarjenjem anketarjev. Been there, done that. V slabe pol minute, kolikor traja neka spodobna predstavitev, moram namreč povedati kdo sem, kaj želim, zakaj kličem. Veliko težje je po telefonu prepričati nekoga, da privoli v intervju, kakor po e-pošti, kjer vso stvar lepo opišem in si naslovnik lahko to dvakrat, trikrat prebere, temeljito premisli in je to to ...

No, mogoče se pa v tistem komentarju, da komunikologi dobro pišemo, še skriva kaj resnice. Torej ja, če si poskušam zamisliti mojo bodočo službo, je to definitivno taka, v kateri imam tajnico, ki namesto mene klicari naokoli ... S pisanjem znanstvenih tekstov pa ne bi mučila nikogar. Jaz bi se raje posvečala praksi. Pa še to najraje tisti, ki vsebuje sladke stvari, ki jih lahko pojemo in se imamo fino. Bomo videli, kaj nam prinese prihodnost.