nedelja, 30. oktober 2011

Eno obvestilce ...

... ker je res zelo mini, ampak kaj pa vem, morda bo pa koga zanimalo.

Na FB strani Tine Maline pripravljam en mini izziv, nagrajenec pa dobi nekaj luštno sladkega in dobrega. Če koga zanima in je v teh prazničnih dneh prekovsko razpoložen, ostanite na zvezi, podrobnosti sledijo ;)

Šarlota


Tej sladici se sicer reče šarlota, ampak meni nekako to ni povšeči. Šarlota je zame biskvit, na njem pa taka dobra krema. Včasih jo je delala prijateljica moje mami in tega recepta še danes ne najdem nikjer na spletu.

Nima veze. Zgornjo sladico sem že dlje časa želela pripraviti, ampak nekako se mi nikoli ni dalo. Zahteva kar dosti dela. Gledala sem recepte in razmišljala in na koncu sestavila nekaj svojega.

Če je bila dobra, ne vem, je bila "naročena", tako da je nisem imela priložnosti poizkusiti.

Recept gre pa takole. Najprej spečemo rulado. Pet jajc ločimo na rumenjake in beljake. Beljake stepemo v trd sneg. Rumenjakom dodamo pet žlic sladkorja in vse skupaj dobro zmešamo, da se malo speni in posvetli. Potem sneg rahlo vmešamo v rumenjake. Na koncu pet žlic moke presejemo čez cedilo na zmes in zelo počasi in previdno vmešamo, tako da nastane gladka masa. Zlijemo jo na pekač (kar tavelik od pečice) in pečemo 10 minut na 180°C.

Zdaj pri ruladi je zmeraj malo drugače in tudi sama še nisem prišla do najbolj optimalnega zaključka. Nekateri pravijo da je treba še vročo z mokrim servetom zviti v rolo, nekateri da ne. Meni se, če jo zvijem, velikokrat strga oz. poči, ko jo ponovno odvijem. Zato sem tokrat počakala, da se je samo malo ohladila (glede na to, da je bila nadevana z marmelado ni bil problem - če bi bila nadevana s smetano, bi bilo potrebno počakati, da je čisto hladna, drugače se smetana stipi) in jo namazala z marmelado (domačo slivovo!), zavila in lepo v hladilnik.

Čez kakšne pol ure sem potem vzela eno posodo, prostornine cca. 2 litra in jo obložila s folijo za živila. Rulado sem narezala na kakšen centimeter debele rezine in z njimi obložila posodo. Saj vse skupaj je bilo kar zabavno, malo sestavljanja, puzzle pa to. Obloženo posodo sem dala v hladilnik, da se vse skupaj še malo strdi, potem pa sem pričela s pripravo kreme. 0,4 L smetane sem stepla, sladkala, dodala še tam okrog 150 mL jogurta, noter narezala koščke banane in grozdja, vmešala eno želatino fix (drugega nisem imela), vlila v "posodo" in upala, da se bo krema strdila.

Na koncu sem spekla še pokrovček za šarloto - tisti bolj organizirani ga lahko spečete že prej, skupaj z rolado. Eno ali dve jajci bosta povsem dovolj (in enaka količina, torej ena ali dve žlici moke in sladkorja). Pokrovček sem dala na kremo, prekrila s folijo za živila, gor postavila kozarec od marmelade, da se je dobro sprijelo, in pustila čez noč v hladilniku.

torek, 25. oktober 2011

Danes bom malce multimedijska ...

... ker moram res nujno delit (najmanj) dva videa. Prvi je za vse nas, ki si nekje globoko v sebi želimo kakšen izdelek iz tovarne sanj Appla, bi si ga sicer lahko privoščili, ampak se nam nekako ne da. Uživamo v preizkušenem udobju Windowsa in, khm, s tem se res nočem hvalit, LG-ja. Mimogrede, nikoli, NIKOLI več LG-ja! Raje v dobrodelne namene, bo več koristi.

Okej. Tole je kar fascinantno ...


In tole je ... za umret.

ponedeljek, 24. oktober 2011

Kaj zajtrkujem ...

Banana in jogurt malo zaplešeta v divjih ritmih paličnega mešalnika, se potreseta z mletimi mandlji in ovsenimi kosmiči ter nežno zaplešeta po tempu lačnega želodčka. Potem je pa mir za štiri ure.

nedelja, 23. oktober 2011

Kaj počem te dni ...

... povsem možno je, da objava s takim naslovom že obstaja. Tako to pride, da nimam časa /energije/volje za pisanje kakšne poštene objave, in tako, posledično, sledi takle majhen update, kaj se dogaja.

Bom šla kar po alinejah. Te dni ...
  • ... razmišljam o tem, kdaj bom pričela s prebiranjem 28 strani dolge skripte za moj prvi izpit, ki me loči od poklica slaščičarja.
  • ... v povezavi z zgornjo alinejo guglam in raziskujem, v katero slaščičarno bi šla čez dobrega pol leta povprašat za prakso.
  • ... hitim in letam med faksom in domom v vsaki prosti minuti in božam Pesjanarja, ki noro pogreša mami.
  • ... tudi jaz že kar malo pogrešam preljubo mamo, ki se potepa po Indiji.
  • ... zahvaljujoč krasnemu urniku, ki mi ga je FDV namenim ta semester, jem večinoma mandarine in mlečno kašo. Ob vikendih pa je čas za razvrat s sladkarijami.
  • ... imam spet en velik kup knjig na nočni omarici, trenutno se mučim s Seksom v mestu Candice Bushnell, ni mi preveč potegnila. Naslednji na vrsti je R. R. Martin.
  • ... se spopadam tudi z ostanki kostanjevih bodic (na ježico sem namreč nesrečno padla prejšnjo soboto) v moji dlani. Pričele so me ovirati pri življenjsko pomembnih opravilih - pisanju, držanju pribora. Na srečo me to ne ovira od tega, da si ne bi delala zapiskov na faksu. In, seveda, da bi nehala jest.
  • ... opažam, da sem spet vzpostavila neko rutino - vsak večer Riba na oko, vsako jutro zeleni čaj - kar mi je zelo všel!
  • ... se čudim, kako imajo lahko določeni tviteraši objavljenih že tak okrog 10.000 tvitov! Hudiča, jaz jih imam 200. 
  • ... se veselim novega albuma Coldplayov! Mylo Xyloto! Jutri!

četrtek, 20. oktober 2011

Kaj moja generacija počne, part 2

Od tega zapisa je sicer minilo že kar nekaj časa, pa sem šele sedaj prejela par odzivov (posrednih in neposrednih). Pravzaprav bi morala to pričakovati - "napadla" oz. dregnila sem zelo specifično, do neke mere tudi nepremišljeno. Mogoče bi bilo fino, da vse skupaj malo artikuliram in argumentiram, ali kto nas učijo na faksu - podaš lahko katerokoli trditev, samo da je dobro argumentirana.

Mogoče dve glavni točki, ki sta na tem mestu potrebni nadaljne obravnave - fotografija in pisanje za revialni tisk. Katerega bi se lotili prej? Morda začnimo pri pisanju ... Problem je vsekakor veliko bolj širok in obširen, kot se zdi na prvi pogled. Do teh sklepov prihajam šele sedaj, ko smo pri predmetu Uvod v novinarstvo I pričeli s sicer na prvi pogled zelo dolgočasnimi, a še kako pomembnimi osnovami novinarstva. Prav vsi časopisi ali revije dandanes živijo od oglaševanja. Če ni "vladar" oglaševalec, potem je poltika. To je tudi razlog, zakaj novinarstvo ni profesija, saj je popolnoma neavtonomno. Po preprosti kmečki logiki iz te nadvlade denarja in oglaševalcev sledi nadzor. Tisti, ki plačuje, bo seveda želel, da se piše o temah, ki so zanj dobre ali bolje rečeno - o temah, ki zanj niso škodljive. Novinar, ki je s srcem pri stvari in mu je njegovo življenjsko poslanstvo njegov poklic, ki se drži novinarskega kodeksa in ki resnično želi čimbolj objektivno in nepristransko podajati informacije bralcem, se kmalu znajde na precepu - podajati resnico in kršiti pravila igre (oz. pravila denarja), ali kršiti načela kodeksa v zameno za med in mleko. Prepričana sem, da imamo v Sloveniji veliko dobrih novinarjev, pa tudi takih, ki bodo to še postali. A vseeno - ko pride do točke, kjer mora urednik doseči dovolj veliko prodajo revije in prodati čim več oglasov, ali mu resnično ostane še kaj energije in časa za ukvarjanje z globokimi vsebinskimi vprašanji? Ali pa z novinarjevo moralo in osebno etiko? Odgovor tako preprost kot cel sistem, po katerem delujejo slovenski mediji, ne. Bolj elegantna rešitev iz tega problema - študentska delovna sila. Poceni, hitro, za silo. Saj ne rečem, obstajajo izjeme, in te izjeme bodo nekega dne izjemni novinarji. Ampak večina, tudi jaz, pišemo za koliko, 14 € na 4.000 znakov? In nekaj dodatkov, če povzemaš iz večjega števila (dve!) literature. In časa za vsebinske detajle res ni. In seveda problem ni v tistih, ki pišemo. Problem je - denar. Ne rečejo zastonj, da je sveta vladar. In seveda želje vsakega "študentskega novinarja" verjetno niso za celo večnost obstati in pisati na istem mestu o istih rečeh. Je pa stezica, ki vodi naprej. Vsaj tako upamo.

Ko pridemo do fotografije, do teka, do modnega oblikovanja, do ličenja, do česarkoli, kar je zanimivo in ima neko posebno konotacijo, je stvar veliko bolj preprosta. To je umetnost (razen teka). Seveda ima prste zraven denar, a tisti, ki so po duši umetniki, bodo živeli tudi s 50 € na mesec. Hočem reči to, da se ljudje iščejo. In nič ni narobe s tem. Nič ni narobe, če vsak poizkusi malo tega, malo onega in se potem odloči (ali pa tudi ne) kaj bo počel v življenju. Tisti, ki imajo nekaj več in ki skozi svoje delo nekaj sporočajo, bodo opaženi, tako ali drugače. In jim bo uspelo. Problem torej ni v "izvajalcih" in sporočevalcih, temveč v prejemnikih. Narod, ljudje, ki samo srkajo in ki nimajo nobenega filtra, da bi resnično sami zaznali kaj je vredno pozornosti in kaj ne. Ali kot je v 2. letniku predavanj pri predmetu Teorije medijev in komuniciranja dejala prof. Luthar: "Ženska, ki pride od glave do peta oblečena v Prado, in nima pojma, da bi s samo enim kosom naredila večji učinek." Torej neko jemanje kulture, ki je samo rezultat tega, da ima nekdo denar, s katerim si jo lahko privošči, in ne zna selektivno izbirati. Nekaj takega.

Saj niti ni važno. Meni osebno se lahko študentsko pisanje in množično fotografiranje še vedno zdi butasto, pa ni rečeno, da imam jaz prav. Vsekakor nimam prav. Tudi vse, kar tu zapišem, ni absolutna resnica, ampak samo moje mnenje in razmišljanje in blog je prostor, kjer to mnenje in razmišljanje razvijam in verjamem, da se bodo čez čas nekatere ideje spremenile. In ko bom brala to čez kakšno leto, dve, se bom povsem mogoče držala za glavo in rekla 'kakšne bedarije'. Kakorkoli, ne glede na to, kaj ljudje počnemo, če smo v tem dobri, če nam je to namenjeno in če bomo trdo delali, nam bo uspelo. Ali kot bi rekla prof. Tavčar - "You're still young ..." Nekaj v tem smislu.

nedelja, 16. oktober 2011

Čas kar teče ...

... jaz pa sem rahlo izgubljena in ne vem, kje se me drži glava. Na sploh imam občutek da je vse, kar letos delam, to, da se samo pritožujem, kako hitro čas hiti in kako nič pametnega ne uspem narediti. Zanimiva povezava je tudi da, ta bolj ko se pritožujem in bolj ko mi nič ne uspe narediti, bolj imam občutek, da čas kar beži mimo mene.

Drugače sem danes zjutraj, kot ponavadi, peljala Bono v gozd, samo na hitro, da se polula. Na poti nazaj gledam v Kamniško-Savinjske Alpe, kako se dvigajo, in razmišljam o tem, kako sem zadnje dni žalostna in razočarana sama nad sabo, ker mi nikakor ne uspe najti teme, o kateri bi delala obsežnejšo raziskovalno nalogo. Razočarana nad tem, kako me nobena tema nič posebej ne zanima. Kako bi raje kot pisala znanstvene članke pekla torte. Kako bi raje delala z rokami kot z glavo. Razočarana. Nad. Sabo. In mojo glavo.

Problem je bilo dejstvo, pred katerega sem bila postavljena, da je tretji letnik težek. In me je zajela panika. Pa ne zato, ker ne bi zmogla. Seveda zmorem - zmorem se naučiti za izpit, zmorem delati sproti, ni panike. Problem je samo ta, če ne vem, kaj početi sproti. Če nimam teme in če me nekaj ne zanima. Razočarana sem bila nad tem, kako me lahko nekaj, kar študiram, ne navdihuje in ne zanima.

Ampak problem je bil pravzaprav v tem, da nisem dovolj razmišljala. Oz. da sem razmišljala preveč. Spregledala sem stvar, ki je bila tako očitna. In sedaj sem jo opazila. In sem nazaj. S polno energije in volje. Pa se samo za faks. Tudi za ostale stvari. Za branje knjig. Za sprehod v gozdu. Da se dvignem s postelje in delam.

Vse bo okej. Tole leto je bilo res malo bolj tako tako, ampak zdaj bo vse okej. Še slabi trije meseci in potem začnem januarja še boljše. Nekako pripravljeno.

Eh, bluzim.

ponedeljek, 10. oktober 2011

Spletne strani ...

... ki se meni zdijo izredno fine in uporabne in jih sama večkrat obiščem.
  • Book Depository je krasna stran za kupovanje knjig, seveda predvsem angleških. Kakšne izdaje so prav smešno poceni. Kaj je odlična stran te strani, če jo primerjamo z Amazonom? Da ni poštnine. Knjige so do mene še vedno srečno prišle. Upam, da sedajle nisem jinxnila, hehe. Je pa smešno to, da ne glede na to, koliko knjig človek naroči v enem nakupu, prišle bodo vse posebej zapakirane vsaka v svoj karton. Jih pa prinese poštar z navadno pošto, tako da XXL nabiralnik ni odveč.
  • Ste že kdaj bili v situaciji, ko ste ob kakšni smešni uri potrebovali kaj iz trgovine, npr. v nedeljo, in ste popolnoma prepričani obstali pred zaprtimi vrati z žalostnim obrazom? No, s pomočjo Odpiralnih časov se vam to ne bo več pripetilo. Madona, zvenim kot kakšna ne preveč izvirna reklama, hehe. Preprosto poiščete trgovino, ki jo potrebujete in preverite, kdaj je odprta. Tudi jaz sem že velikokrat bila prepričana, da je tavelik Muller v BTC-ju od nedeljah odprt, ampak so me Odpiralni časi podučili, da temu ni tako.
  • Biti bio in eko je kul te dni. O tem bi lahko povedala še marsikaj, ampak tole tule zdaj ni ne pravi čas ne pravo mesto. Glede na to, da so preveliki kupi reklam v nabiralniku res ena sama navlaka in potrata papirja, vseeno pa je v teh časih recesije potrebno gledati na vsak evro, je tale spletna stran, kjer se nahajajo skoraj vsi reklamni katalogi trgovin, kot nalašč, da ubijemo dve muhi na en mah. Privarčujemo na papirju in še na kakšnem evru. Seveda, če niste tako kot jaz, ko potem kakšno stvar kupim povsem po nepotrebnem ...
  • Takšna in drugačne socialna omrežja so v teh časih pravi hit. Seveda, to je praktično nova dimenzija sodobnega interneta. Pa da vse skupaj ni preveč dolgočasno je včasih prav zanimivo naleteti na kakšno socialno omrežje, ki je specializirano za določeno področje, kot npr. Endomondo. "Športno" socialno omrežje, ki ponuja brezplačno aplikacijo, ki si jo lahko naložite na svoj telefon in tako spremljate svoje športne aktivnosti. Za tiste, ki se ne moremo hvaliti z ultra pametnimi telefoni pa spletna stran ponuja možnost, da "ročno" vnesemo podatke (čas aktivnosti, trasa, razdalja ...) in program potem preračuna koliko kalorij smo pokurili, kakšen je napredek in koliko habirgerjev si lahko privoščimo.
  • Obstajajo ljudje, ki so res pravi glasbeni feni. Kupijo vse albume, jih poslušajo non-stop. Potem so spet drugi, ki si muziko zlovdajo in jo imajo nekje na računalniku. Dokler Windows Media Player ni dobil nove podobe in se jaz zdaj pa nič ne znajdem v njem, sem imela tudi jaz lepo urejeno knjižnico vseh pesmi in albumov in sem kar dosti poslušala muziko. Zadnje čase pa je vse bolj tako tako. Zlovdam kakšen album, pa se mi skrije nekam na računalnik v neko neznano mapo in potem spet minejo meseci, preden si dejansko zavrtim kakšen komad. Včeraj sem odkrila spletno stran Grooveshark, kjer si preprosto dodaš pesmi na svoj profil, urediš seznam predvajanja po lastni želji, ali se priklopiš na kakšno radijsko postajo, ki je specializirana za točno določeno zvrst glasbe. Super - brez lovdanja, brez dodatnega programa, popoln užitek!
Takole, pet je pravljično število, bom kar tule odnehala. Ko pa odkrijem še kakšno zabavno in uporabno spletno stran pa sledi nadaljevanje.

petek, 07. oktober 2011

Kaj moja generacija počne ...

... se morda na prvi pogled sliši kot še en zapis na temo pijanih študentov, ki samo žurajo, trošijo denar davkoplačevalcev in nič ne študirajo. Pravzaprav je v tem morda nekaj resnice, ampak mislila sem na nekaj drugega.

Zadnjič sem bila v knjižnici. V naši mali Črnuški knjižnici, ki sploh nima več čitalnice in kakšne spodobne mize, zato sem morala sedeti na otroškem oddelku, 30 cm od tal, in dokončati neko reč, za katero sem potrebovala prisotnost strokovne literature. Kaj kmalu sem se naveličala, zato sem polistala po bližnjih revijah. Spomnim se, ko sem bila tam nekje v osnovni šoli, so vse sošolke brale Smrkljo. Enkrat samkrat sem si jo kupila, pa jo je našla mami in odprla ravno na tisti strani kjer so pisale zadeve tipa: "Pogledala sem ga - bil je velik in rahlo rdeč. Stisnila sem ga, ga nežno pomasirala in nato je iz njega pritekla bela tekočina in vzdih olajšanja. Bil je moj prvi ... mozolj." To se je moji mami seveda zdelo kaplja čez rob za osnovnošolsko branje, in res je bila. Kako zelo neumno čtivo so revije tipa Smrklja ipd., sem spoznala šele zadnjič v knjižnici.

Odprla sem namreč članek, ki je govoril o preživljanju prostega časa? Saj ne vem točno, vem samo, da je bilo polno teksta, preveč za mlade - nevešče branja - oči, pa tudi polno neumnosti. Tako so pisale modrosti v smislu - lahko pričneš s tekom, ali pa fotografiraš! To je trenutno zelo popularno ... In pomislila sem, o ja, kako zelo popularno je to. Vsi tečejo - tisti, ki prej napiše na Facebook "prijavil sem se na Lj. Maraton - uf, bomo odtekli eno 21ko!" je seveda bolj kul. Tisti, ki ima boljši in dražji fotoaparat, je bolj kul. Spomnim se, kako sem svojo prvo sliko, ki sem jo objavila na enem izmed blazno starih "socialnih omrežij" iz preteklosti, dobila povsem po naključju nekje na šolski spletni strani. In je bila čisto okej. Takrat. Danes je potrebno imeti "profi" fotko, s dobrim fotoaparatom, nekje sredi travnikov ali še bolje, v studiu! In fotografija je postala nekaj - povprečnega. Nekaj, kar lahko in zmore že skoraj vsak. Nekaj, za kar sploh ne rabiš ne talenta ne nekega blaznega navdušenja, ampak predvsem denar. Tisti, ki ima lahko boljši fotoaparat in to je vse, kar je sploh pomembno.

In mislim, da bi to pravilo lahko prenesli na še kar nekaj področij. Vsi želijo pisati in izdajati knjige ali pisati za kakšno revijo - zato ni čudno, da se v revijalnem tisku najdejo le redke, branja vredne izjeme. Da o knjigah, predvsem prevedeni literaturi, sploh ne začnem. Človek se vpraša, če je knjiga sploh imela urednika. Ali pa vsaj testno skupino bralcev. To včasih res ne bi bila slaba ideja, prihranila bi marsikateri mini srčni infarkt. Tudi glasbenik je dandanes lahko že vsak, sploh takšne in drugačne pevke kar dežujejo z neba, a te se morajo vsaj malo potruditi. Fotografija, medij, ki ima sicer lahko zelo močno noto in velikokrat nosi pomembna sporočila, pa po drugi strana izgublja na svoji verodostojnosti. Če je internet še v svojih začetkih veljal za čudež kar se tiče dostopa do takšnih in drugačnih podatkov, je danes precej drzno, da se kar tako, lahkih nog naokrog podaš in poiščeš nek podatek iz neke internetne strani, na katero si naletel tako, mimogrede. In kaj nam bo potem še ostalo za naše zanamce, če bo fotografija nekaj, kar zmore vsak? In tako naprej ...

Saj povsem razumem novinarje in novinarke revije Smrklja in njim podobnim - šteje količina. Kvantiteta (ki je plačana, ker je (zaenkrat) edini način preverjanja koliko nečesa se naredi) pred kvaliteto. Tudi sama pišem in sem plačana glede na to, kako dolg je članek, ampak nekako se vseeno potrudim, da ni vse samo v količini, ampak tudi v vsebini. Kako je pri Smrklji, ne vem. Morda pa je pomembna tudi kvaliteta in uredniki posvetijo nekaj svoje energije tudi v to smer. Če je temu res tako in je situacija še vseeno taka, kot je, potem smo zares v težavah.

Žepki z marmelado

Sedaj je pa res skrajni čas, da objavim dobrote, s katerimi smo se sladkali že kar nekaj časa nazaj.

Teli žepki so prav primerni za tak jesenski dan, ko dež udarja po šipah in je v kuhinji ravno prav hladno, da se zažene pečico. Jaz drugače sicer nisem ne vem kakšen ljubitelj piškotov in podobnih reči, ampak tole je kar šlo v promet.

Priprava gre pa takole:

Najprej si v večjo posodo pripravimo 350 gramov moke. Kar navadne gladke. Eno kocko masla, kar je 250 gramov, si že kakšno uro prej postavimo na sobno temperaturo. Potem pa maslo na manjše koščke narežemo v moko. Dodamo še ščepec soli, en zavitek vanilijevega sladkorja in en navaden jogurt (lahko pa tudi kislo smetano) - torej 150 gramov. Kar pogumno zagnetemo testo z rokami, in fino gnetemo tudi s prsti, tako da vse kepice masla vgnetemo s testo. Po potrebi lahko dodajamo moko (če je testo preveč lepljivo) ali pa jogurt (če je preveč suho). Potem pa vzamemo del testa (ali pa kar vse, odvisno od velikosti vaše delovne površine) in ga razvaljamo na približno 5 mm, tudi če bo malo več ali manj ne bo hude tragike. Vzamemo kozarec (sli skodelico) in z njo izrežemo kroge. Na vsako sredino kroga damo približno pol žličke marmelade. Tukaj je potrebno biti pazljiv - če je marmelada kupljena in posledično bolj gosta, potem ni panike. Jaz sem imela domačo in je bila bolj v tekočem stanju, tako da se je že čisto malo preveč marmelade poznalo pri komplikacijah v naslednjem koraku. Krog z marmelado potem prepognemo na pol, robove pa zatisnemo z vilicami. Žepke prenesemo na pekač (na peki papir) in pečemo 10 minut pri 180 °C. Še tople potresemo s sladkorjem in to je to.

Posladkan deževen dan!


ponedeljek, 03. oktober 2011

Misija Evrovizija ali ...

... opazovanje slovenske medijske scene skozi oči študentke komunikologije, drugo poglavje.

V prvem sem zapisala nekaj hitrih in dokaj splošnih ugotovitev o tem, kdo v slovenskih medijih večinoma dela. Danes bom predstavila par opažanj, ki se mi porajajo v tem za-drugi-okrober-pretoplem večeru, ki ga preživljam na kavču, pokrita z odejo (z zmotnimi upi, da je le-ta že potrebna).

Točka A ali kratka ponovitev od prejšnjič: "Dejmo en aplavz!"
 Spet se soočamo s problemom, ki sem ga omenila že prejšnjič. Če je Anžej Dejžan prvotno pevec, tako malo v prostem času pa še urednik Delove priloge Goodlife, potem sta lahko tudi Klemen Slakonja (igralec) in Maja Keuc (pevka) voditelja Misije Evrovizije. Sem pa vseeno razmišljala še naprej in menim, da dosegla znaten napredek, kje se sploh skriva problem. Pustimo zdaj tiskane izdaje oz. časopise, tule se gre le za televizijo. Ljudje gledajo, poslušajo, občudujejo. Ko bralec bere, morajo biti dobre besede, ko gledalec gleda, mora biti dobro vse ostalo. Kje je torej izvor tega stalnega problema, da se na televiziji pojavljajo obrazi, ki so nam znani prej od kje drugje kot le s televizije. Odgovor na to vprašanje se skriva v nekem dogodku, kateremu sem bila priča par let nazaj. Po zmagi na Videomaniji sem za nagrado prejela filmsko delavnco pod vodstvo JSKD-ja. Vodil jo je Jovan Jovanović, režiser, ki je imel kar nekaj znanja in modrosti v svojih rokavih. Dejal je: "Film nikakor ne more uspeti brez zvezde." In prav to pravilo se je preneslo na televizijo. Oddaja ne more uspeti brez zvezde. A ker je televizija v naši mali deželici le en delček večjega medijskega prostora, je skoraj nemogoče, da bi (v tem času v katerem smo) sproducirala eno veliko in kakovostno zvezdo (kot npr. Miša Molk). In ker je borba silna (nacionalka - komercialka), je potrebno potegniti na plano druge adute - beri: zvezde iz drugih področij. Ali kot je bilo zapisano v komentarjih pod prejšnjo objavo na temo medijske krize, problem je veliko večji in presega zmožnosti posameznih osebkov, novinarjev, urednikov. Problem je, seveda, tako kot povsod drugje, v sistemu. Citat "Dejmo en aplavz!" se tako nanaša na Majo Keuc, ki je sicer povsem simatična deklina, a res n vem zakaj ji je treba sodelovati pri Misiji Evroviziji kot so-voditeljica, ker ji res ne paše. In dejansko je meni osebno izgledalo kot da bi jo RTV naučil samo, kako naj se zadere "Dejmo en aplavz!". Kaj pa vem.

Točka B ali čar "svobode govora" na malem ekranu: Darja Švajger
Če sem točko A podkrepila z nekaj filmskega predznanja, lahko to točko podkrepim kar z nekaj konkretnega komunikološkega znanja. Darja Švajger je strokovnjak - pevka, z dolgoletnimi izkušnjami, pedagoginja, ki prenaša svoja znanja na mlajše, znanja željne. Ima neke reference in uspehe - zato ji ljudje verjamejo/mo. Zato je seveda povsem jasno, da se v oddaji tipa Misija Evrovizija pojavi kot del strokovne žirije, ki naj bi odkrito povedala, kaj si misli, podala mnenje glede tistih segmentov, katerih mi, kot navadni smrtniki, ne prepoznamo oz. ne znamo prepoznati. Po domače povedano - če Darja reče poješ zanič, nimaš osnov, potem je očitno zanič, pa če zveni še tako dobro. Ja? To bi bilo fino in fajn, če bi Darja dejansko povedala kaj kritičnega. Tako pa imam občutek (pa tudi na Emi se mi je to že pripetilo), da je Darja (in njej podobni) bolj v funkciji komentatorja pri Kmetiji. Angelca Likovič je bila učiteljica in ravnateljica, ne pa kmetica, zato je njeno komentiranje udeležencev resničnostnega šova Kmetija na ravni vaškega klepeta ob kavi. Jaz si mislim to pa to. In tako je Darja, namesto da bi povedala jasno in glasno "ti rabiš še vaje, ti znaš, ampak ne na tak način, ti si super ..." celo oddajo delila nasvete. Imela sem občutek, kot da so tekmovalci na avdiciji za njeno glasbeno šolo, ne pa da so tik pred tem, da nekoga pošljemo, da nas zastopa pred celo Evroazijo. Morda se motim, najverjetneje se res, ampak dejansko sem dobila občutek, da so šele proti koncu si komentatorji dejansko upali povedati kako in kaj. Ker oprosti, ampak nekateri tekmovalci bi si resnično zaslužili kritike. Pozitivne ali negativne.

O točki C sem dolgo časa premišljevala, šlo bi v stilu "zakaj raje gledati Misijo Evrovizijo kot pa Kmetijo (oz. kmetijo)" ampak ne vem, če moje srce (in zdrav razum) prenese, da si dejansko pogledam 3 ure trajajočo štalo in spišem primerjavo ...