petek, 31. december 2010

Pa smo na koncu ...

... in naokoli. In spet tik pred silvestrskim večerom, ki ga resnično ne maram preveč. Vsa ta norija okoli vprašanja, kje boste pa vi, in podobno, ne, to mi ni preveč všeč. Povsem mogoč razlog za to je, da nikoli nisem bila povabljena na najbolj kul praznovanja novega leta. Pač nisem najbolj kul človek. Druga stvar pa je, da si tega v resnici tudi nikoli nisem želela. Ta, lahko rečem, stereotip, da je treba biti za novo leto nekje na lepšem, lepo oblečen in v najbolj kvalitetni možni družbi, me pač spremlja od rojstva naprej. In četudi si dejansko ne želim biti na najbolj kul lokacijah, ne morem pomagati, nekje znotraj mene še vedno obstaja misel, da bi tam morala biti. Čeprav si res ne želim. Ves ta cirkus me spravlja ob živce. Tako kot me je danes, še pred začetkom najinega silvestrovanja v dvoje v toplem zavetju ob pivovarni, spravilo ob živce iskanje parkinga. Omadona, kaj se je cel narod danes odločil parkirati v Šiški?

Nima veze, po pol ure kroženja okoli Malgajeve smo se končno zasidrali na pločniku, upajoč, da redarji danes praznujejo in nazdravljajo.

Okej, sledi letna bilanca dogodkov, ki so se mi vtisnili v spomin. Bolj ko se staram, bolj ko uživam v ljubezni in manj ko opazujem zunanji svet, kar sicer meni osebno ne pomeni nečesa, s čemer bi se hvalila, manj se spominjam dogajanja iz preteklega leta. Ne vem, nekako padam v neko rutino, kar mi je popolnoma všeč, ker le tako imam lahko vse reči pošlihtane, faks, hrana, šport in vse to. In seveda si tako manj zapomnin tiste ekstreme. Kaj pa vem, letos bo kar težko najti v vsakem mesecu kakšno pomembno stvar, bomo videli ...
Januar je easy - rodila se je Tica. Poleg tega sem odkrila in vzljubila vsakodnevno pohajkovanje v snežni pravljici na hribčku. Uuu in z mojimi babami smo pričele z babjimi večeri, hehe. To je zelo pomembno dejstvo.
Februar je že bolj tough cookie, sploh ne vem, če je bilo kaj takega. A.-jev rojstni dan. Kjer sem prekinila mojo sicer dokaj uspešno ločevalno prečiščevalno dieto in se kot vrag najedla pice da te kap.
Marec ... hm, okej, moj rojstni dan. Ampak poleg tega se ne spomnim ničesar več. Morda samo to, da sem dobila od A.-ja za darilo celo vrečo sladkarij. Njami, good memories!
April je tudi dokaj enostaven - prva obletnica z mojim mucom. Šla sva v Piran, se potepala naokoli in se imela nič manj, nič bolj rada kot danes.
Maj ... blank. Res ne vem. Očitno že ni bilo nič pomembnega, drugače bi si zapomnila.
Junij je bil uspešen mesec. Opravila sem vse izpite in s tem uspešno zaključila prvi letnik.
Julij, tipično poletni. Najprej oratorij, muc je cel teden pridno taboril pri meni. Oh, kako se spominjam, vsak dan, ko sem prišla z oratorija, me je A. pričakal doma, z Bono sta si cel dan pridno delala družbo. Potem sem se jaz, vsa utrujena, zleknila na kavč in jedla noro dobre sladolede iz Lidla. Če mi jih mecko seveda ni pojedel čez dan. Kot pravim, lepo je bilo. Poleg tega sva julija šla na morje za skoraj 14 dni, se skoraj skuhala od vročine. Konec julija pa še ob Gardsko jezero z L. in M. Oh, lepota!
Avgust, katastrofa. A. se je učil, jaz pa sem seveda šla z mami na morje. Za 14 dni! Prvič sva bila z A.-jem tako dolgo tako daleč narazen. Ja, bilo je hudo, sploh ker si nisva morala pisati veliko sms-ov, vsaj jaz mu jih nisem. Ampak saj, je bila ena taka mala preizkušnja in sedaj vem, da nikoli več nikamor ne grem brez mačkonarja.
September. Opale, pričetek priprav na maraton. To je tudi mesec v katerem sem se, po sicer zelo uspešnem 14-dnevnem morju z mami, ko so kilogrami kar kopneli in sem dosegla najnižjo točko v zadnjih letih, pričela počasi nazaj, kako bi rekla, medvedkati. Pač medvedi se pričnejo pripravljati na mrzlo zimo, in točno to sem pričela početi tudi jaz. Sicer sem intenzivno tekla, ampak vseeno, v kombinaciji s tem sem si tudi privoščila kakšen posladek več. Ni panike, čez dva dni bom že nazaj na starih poteh.
Oktober - maraton. Nimam druge besede. Zaenkrat (upajmo, da ne edini) največji športni dosežek.
Novembra sem spekla svojo najlepšo torto do sedaj. Res sem ponosna nase.
In že smo v decembru, ki je prinesel veliko piškotov in tudi par kilogramov. Bilo je lepo, ampak preveč hrane. Zapadla sem v nek tak ne-vem-kaj, ko samo jem in jem samo iz enega razloga - ker bo kmalu januar in bom začela prečiščevati. Ni panike, je to ena šola za naprej.

Bom kar zaključila, kot sem rekla, 2010 je bilo lepo leto, čeprav so nas na Evrosongu zastopali narodnozabavnjaki v kombinaciji z rokerji (kar sicer podpiram, a v drugačnih okoliščinah) in so propadle vse večje firme. Penzija se je zvišala za 5€, haha. Kakorkoli, je bilo kar okej. Pravzaprav super. To leto bom zaključila na Celovški s pogledom na grad in šampanjcem v roki. In grem novim izzivom naproti. Brez zaobljub. Samo s tradicionalnim prečiščevanjem in dobro voljo. That's it.

Za vse vas pa ... naj se vam izpolnijo vse želje in zaobljube, ki ste si jih zadali in zaželeli. In seveda, vse dobro, srečno in zdravo! Pa še naprej spremljajte moj blog ;)

četrtek, 30. december 2010

Harry Potter and the Prisoner of Azkaban

Moram priznati, ta film je eden izmed mojih ljubših. Ni toliko akcije, ni tako zelo napet, je pa veliko, kot bi se izrazil A., gobcanja. Ja, v filmu se opazi sprememba režiserja in moram priznati, da mi je všeč. Celotna atmosfera filma je drugačna. Napeta v nenapetih delih. Ne vem, poglejte vse tri filme enega za drugim, in opazili boste, kjer se skrivajo razlike.
Kaj mi je pri tretjem delu filma še všeč - to, da se začnejo pojavljati karakterji, ki so pomembni, ki imajo vrednost, za celotno zgodbo, in se bodo pojavljali vse do konca zgodbe, do sedmega dela. Okej, gremo lepo po vsti od začetka. Harry začara neumno Marge in to ga pripelje do tega, da pobegne iz stričeve hiše. Pobere ga Vitez Ponočnjak, ki ga odloži pri Počenem kotlu, kjer Harry spozna, da je iz Azkabana pobegnil nevaren čarovnik, ki naj bi ubil njegove starše. Na tem mestu moram omeniti, da je meni osebno celotna zgodba Harryja - sirote zelo ganljiva. Na več delih filma me stisne v srcu. Trojka je pač narejena na tak način, veliko govorijo. Zgodba pravzaprav ni tako zelo zapletena, kar se dogajanja tiče. A osebe, ki se pojavijo, odnosi, ki jih lahko opazimo, so ključni za nadaljni razvoj. Ne bom dolgovezila, ker niti ne vem, kaj naj še napišem. Film je odličen, prav zaradi te širine in hkati specifičnosti, ki se v njem pojavita. Širina, ki jo je pričarala zamenjava režiserskega stolčka ter specifičnost, ki se ustvari s pojavom Siriusa in Wulfa, ker vso zgodbo, ki se bo seveda še naprej razvijala. To je to, genialno.

sreda, 29. december 2010

Zadnji dnevi ...

... v slikah.

 Polnjeni šampinjoni 

 Francoska solata

 Pečene paprike 

 Zvitki šunke s francosko solato

 Orehova potica

 Zelene in črne olive

 Kruh

 Gobe

Sir, domača salama, šunka

Ja, zadnji dnevi so bili prijetni, požrešni in posledično sledi nezadovoljstvo ob soočenju s tehtnico. Teh zadnjih par dni pred novim letom bom letela bolj previdno, da ne bom morda pristala na tankem ledu, ki ločuje ozemlje minimalnega uspeha in ozemlje neuspeha. Torej ja, če hočem v novo leto zapluti s kakšin kilogramom minusa, potem je skajni čas, da neham jest. Še dobro, da smo potico dali zmrznit takoj po Božiču.

Ampak ja, praznična peka vseeno mora biti, zato sledi še nekaj slik ...



Oh, kako se veselim januarja!

Harry Potter and the Chamber of Secrets

Meni osebno je ta film eden izmed bolj strašnih filmov iz začetka Harryja Potterja. Kasnejši filmi, tam, od petega dela dalje ne štejejo. Ker od tam naprej je sama žalost. Tale dvojka pa je stresla moje srce. Dobesedno. Bazilisk in vse to, strašno.
No, Harry se torej z mukami vrne na Bradavičarko, Trapets ga seveda skuša od tega z raznimi načini odvrniti, a mi nekako ne uspe, saj je Harry Potter pač Harry Potter. V drugem delu pa se pravzaprav srečamo z malo bolj esencialnim delom celotne zgodbe, Mrlakenstainov dnevnik, ki je pravzaprav eden izmed skrižvnev (saj najbrž nisem prav napisala, ampak se mi res ne da vstati iz postelje in iti iskat knjigo), ki jih Harry in druščina tako zavzeto iščejo proti koncu celotne zgodbe. Se mi pa vseeno zdi, da veliko reči ostane nepojasnjenih. Ne spomnim se točno, ali so bile v knjigi pojasnjene, ali pa še bodo morda kasneje. Kakorkoli, zgodba je grozna in napeta, zopet se seveda, v malo drugačni obliki, pojavi Mrlakenstain, Ginny pa se meni osebno zdi kot ena trapa. In tudi ta del, ni dobro prikazan v filmu. Če se ne motim, je v knjigi razlog, da se je zgodilo, kar se je zgodilo, ta, da je bila osamljena in se ni imela z nikomer za pogovarjati. Ja, samota je lahko huda reč.
Kaj mi je pri tem filmu dalo bolj misliti je ta podobnost z resničnim svetom. Ja, knjiga je izmišljotina, a avtorica je resnična in človeška in logično je, da bo knjiga odsevala nekatere podobnosti resničnega sveta. Kot na primer ta želja po tem, da bi pravi, čistokrvni čarovniki očistili čarovniškega sveta nesnage. Oh, kako to zveni znano. Najbrž je vsem jasno. Ja, Harry Potter gor ali dol, z malo domišljije lahko vse, kar se v zgodbi dogaja, z lahkoto preslikamo na resnični človeški svet. Saj je vedno tako, avtor lahko distancira dogajanje od resničnega sveta, a miselnosti in ideologije ne more spremeniti, to je nekaj, kar živi v vseh nas in se prenese v vse, kar naredimo ...

torek, 28. december 2010

Harry Potter and the Philosopher's Stone

Dnevi hitijo mimo, jaz imam en kup fotografij na mobitelu, ampak vse, kar lahko sedaj spackam, je poročilo o Harryju. Ja, ta teden je A. pri meni in odločila sva se, da vsak dan pogledava en del filma o Harryju Potterju. Do danes sva pogledala že rei, danes je na vrsti četrti del.

Ampak lepo počasi, začnimo s Kamnom modrosti, torej Harry Potter and the Philosopher's Stone.
 Uf, prvi Harry iz daljnega leta 2001. Kmalu bo 10 let, kar je Harry zavzel svet. Prvi film nas torej preprosto zvede v zgodbo - 11-letni Harry živi pri stricu in teti, ki mislita samo na to, kaj bosta pojedla in kako bosta izgledala. Harry seveda ne sodi v to zgodbo o idiličnem izgledu, zato se ga sramujeta in zapirata v klet. Harry naposled odkrije nov svet - Bradavičarko, kjer dobi prijatelje in celo še več - izve, da je v čarovniškem svetu prava legenda. Sooči se tudi s kruto resnico o Mrlakenstainu, ki ga seveda spremlja čez nadaljne filme. Pa dovolj o zgodi, saj mislim, da jo večina tako ali drugače pozna. Kar me je pri filmu bolj fasciniralo, je bilo dejstvo, da so bili Daniel, Emma in ostali tako zelo mladi, da mi nekako ne delujejo preveč prepričljivo. Ja, saj vsi vemo, da 11-letni otroci zganjajo norčije, ampak ne take norčije kalibra "dajmo, ubijmo Mrlakenstaina". To me je pri filmu malo zmotilo, a nič hudega. Je pač potrebno za zgodbo. V naslednjih filmih, ko naj bi bili Harry in ostali že starejši, a po izgledu tako ali drugače izgledajo sploh starejši (kronološko se vsak film dogaja 7 let zapored, torej bi sedmi film moral biti predvajan že leta 2008, da bi igralci bili prave starosti), tega lapsusa ni več. Glede na to, da se ukvarjajo s težkimi rečmi, je že bolje, če na videz delujejo malo manj krhki.

Toliko o prvem delu, ogled aboslutno priporočam, Harry je pač Harry. Knjiga pa, seveda, osnova.

sobota, 25. december 2010

The Curious Case of Benjamin Button

Torej, sem komplicirana oseba. Pri meni je treba vedno reči kvalificirati, predalčkati, urejati. Tudi s filmi je tako. Ne vem, sem pač emocionalna oseba in niti pod razno nisem taka oseba, ki bi kar po vrsti gledala vse filme, ki se pojavijo na IMDB-ju. Grozljivke, kriminalke in podobno sranje, ne. Akcije ali kakšni zgodovinski, politični filmi - samo, če sem res pri volji. Če mi film že po kratki vsebini na IMDB-ju ali pa po trailerju ni všeč, pa četudi sodi v meni ljub žanr, potem ga prav tako ne bom pogledala. Druga stvar pa so igralci. Če sem zaljubljena vKatherine Heigl, bom pač pogledala njene filme od A do Ž, tudi če vmes poname kakšno krvavo sranje. Oziroma moram se popravit, obstajajo omejitve, Jennifer's Body z Amando Seyfried nikakor nisem mogla prebavit, mi je zelo žal.
Torej smo bri Benjaminu Buttonu. Kako zelo mi je všeč film. Filmi se ne delijo samo po meni ljubih igralcih (v Benjaminu so kar trije - Brad, Cate in Tilda), temveč tudi po tem, kakšno emocijo sprožijo v meni. Prvič, lahko me pripravijo do joka, kar pomeni, da se me močno dotaknejo in skozi to cmeranje nekako izjočem mesečno dozo joka, ki je seveda potrebna še zaradi drugih vzrokov, kot npr. mučenje živali ali kaj podobnega. Torej ja, taki filmi so cenjeni, ker je bolje da jokam doma pod kovtrom zaradi umirajočega Benjamina, ali pa sredi ceste zaradi povožene mačke. Okej. Drugič, lahko se me dotaknejo zaradi izjemne zgodbe. Altough, izjemne zgodbe ponavadi gredo z roko v roki s cmeranjem, ker komedija pač ne more sproducirati izjemne zgodbe. Zopet altough, Easy A bi lahko morda šteli za izjemno zgodbo, čeprav ne povsem. LOTR, krasen primer. Pa Harry. In tretjič, lahko se me dotaknejo zaradi nore igralske zasedbe. Ali veliko znanih, ali veliko meni ljubih, ali pa samo meni en ljub, pa ta odličen. Tako. Trije faktorji, ki vplivajo na izbor, ogled in moje pomemnje filma. Torej žal nisem oseba, ki bi pogledala vse filme ki so ta moment na sporedu v Koloseju, ampak samo izbrance. Če vam moj okus ni všeč in to berete, potem ste screwed, I am very sorry.

Pa pojdimo sedaj končno na Benjamina Buttona. Nenavadni primer. Ja, res nenevadni primer, tako zelo nenavadni, da gledalec med filmom na začetku obnemi, potem postopoma pa se, vsaj jaz sem se, zaloti pri razmišljanju, da kako on Earth so posneli tak film, če je v realnosti tako nemogoč. Tu pride do preprostega pravila identifikacije. To, da bi se človek rodil star in umrl kot dojenček, je z medicinskega vidika nemogoče. To se v svetu ne more zgoditi (čeprav nikoli ne reci nikoli) in zato, se je s filmom težko identificirati. A ko enkrat gremo čez to razmišljanje in pravzaprav predsodek, potem je film prav gledljiv. Zgodba teče, Benjamin se mlajša, Daisy je ena velika bijač, ampak na koncu je vse kul. Meni najljubši prizor - kako Benjamin po dolgih letih pride zopet k Daisy. Ona postarana, hčerka bi bila lahko njegovo dekle. On pa mlad, lep, svež. A nič mlajši kot ona. Ja, film je dolg. Pričakovano, saj vendar prikaže celotno zgodbo Benjamina in pri tem prav nič ne skopari s časom - povseti se vsem pomembnim detajlom - možu, ki ga je sedemkrat udarila strela, pripovedi o tem, kako si je Daisy zlomila nogo in tako končno postala pripravljena na ljubezen. O tem, kako sta živela na vzmetnici. Oh, moram nehati, drugače bom spet jokala. Kakorkoli, film, nominiran za celo kopico oskarjev, ki je na koncu izgubil boj za oskarja za najboljši film. Povsem razumljivo, Slumdog Millionaire je prav tako odličen, s to razliko, da se z glavnim protagonistom zlahka identificiramo. Kar pa se z Benjaminom težje, oziroma lahko samo tisti, ki lahko opustijo to misel o staranju v obratni smeri. Ker niti ni toliko bistva v tem staranju v obratni smeri. Temveč v tem, da si drugačen, in da to dejstvo niti ne spremeni dejstva kdo si. Še vedno si samo nekdo, ki skuša preživeti, se zaljubiti, izkusiti določene reči.

Ogled seveda absolutno priporočam, sploh sedaj med prazniki, ko imate veliko časa, hehe.

petek, 24. december 2010

Vesele praznike!

Saj sem hotela te dni kaj napisat, pa mi je stalno nekaj prekrižalo načrte. Obljubim, da se oddolžim. Do takrat pa vsem želim miren večer, lepo praznovanje jutrišnjega Božiča in predvsem obilico slastnih prazničnih dobrot!

torek, 21. december 2010

The Kids Are All Right

Okej. Zanimiv filmčič, ki ga je treba obravnavati iz več vidikov. Okej, ja, oziroma ne, današnja družba ga ne bi obravnavala z več vidikov, ker so gejevske družine bojda nekaj povsem normalnega, ampak ne. Ravno v tem filmu lahko vidimo, kako zelo zgrešeno in narobe je vse to. Sam koncept gejevstva, okej, koncept gejevkih družin - torej mama, mama, otroci ali oče, oče, otroci, ne! Ne vem, nimam nič proti gejem ampak "I have to ask my MOMS ..." mi ne gre ne v uho ne v račun.
Okej, toliko o tem. To je prvi vidik, ki daje filmu morda en mali minus, ampak še vseeno sem ga, na račun radovednosti, pripravljena spregledati.
Zgodba sama je po mojem mnenju dokaj zanimiva in originalna. Otroka si želita spoznati biološkega očeta. Z vstopom tega nadvse zanimivega in drugačnega biloškega očeta pa se stvari seveda spremenijo. Več o vsebini ne bom govorila, ker se ga res splača pogledati, je pa res, da vzdušje in tempo v drugi polovici filma padata. Torej po zapletu oz. po razkritju zapleta se stvari naglo spuščajo navdzol, seveda na koncu sledi razplet, a do tja se film vleče in izgubi energijo. A nič zato. Tiste slabe pol urice se že da preživeti.
Kar pa se igralske zasedbe tiče - kako se Alica iz Čudežne dežele znajde med mamama Julianne Moore in Annette Bening. Oh, še danes se spominjam, kako je Annette blestela v filmu Being Julia. Z mami sva ta film gledali v Kinu Vič in takrat se mi je usidrala v spomin. In vedno sem jo imela za igralko malo višjega ranga, ne vem zakaj, taka, veličastna se mi je zdela. In v The Kids Are All Right za podoba malo zbledi. Isto lahko rečem za Julianne, ki pa zadnje čase nasploh igra v hecnih filmih ...
Kakorkoli, film je vreden ogleda, čeprav mogoče ni tako sproščujoč. Definitivno pa je Mark Ruffalo zanimivo nasprotje, ki malo ogreje celoten film.

ponedeljek, 20. december 2010

Piti čas?

Pa bomo počasi zapluli v zadnjo tretjino decembra. Tretjina. A je to prav napisano? Tretina ni, torej je tretjina? Bo že moralo biti. Ah, saj bi lahko šla pogledat na Fidoplus ali kako se že reče tisti zadevi, ki se nahaja nekje na internetu in vanjo vpišeš besedo in potem ti ta zadeva najde, kako je kje drugje ta iskana beseda uporabljena? Oh, časi prvega letnika faksa. Kako zdaj to govorim, kot da sem že tik pred upokojitvijo. No čeprav teoretično sem upokojenec, kar vprašanjte mojo kartico zdravstvenega zavarovanja. Ali pa uslužbenko na ZPIZ-u, kjer se vsako leto oglasim, in oddam potrdilo o šolanju. Tam vsaj ni vrst, na ZZZS-ju se lahko kar ustreliš.

Kakorkoli, gremo dalje. U, zadnjič sem na GEM plakatih prebrala, da je whatever najbolj nadležna ameriška beseda. Saj je res. Ampak je priročna. A karkoli tudi šteje kot najbolj nadležna beseda? Nima veze. Tudi to bi lahko padlo v sektor nadležnih besed. Pravzaprav pri sebi opažam, da imam en tak nabor besed oziroma fraz, ki jih uporabljam, kadar hočem preiti iz ene teme na drugo, pa nekako ne najdem gladkega prehoda. Čeprav drugače to obvladam, o ja. Že v gimnaziji mi je profesorica slovenščine na esej napisala 'Bravo! Občudovanja vredni prehodi!'. In res so bili dobri. Sicer je malo drugače, kadar je treba povezaovati dele, za katere že vnaprej veš, da bodo spisani. Jaz tu sedaj nimam pojma, kaj bo pisalo v naslednjem odstavku. No, vseskozi sicer razmišljam, kaj bi lahko napisala, da bi ratalo nekaj lepega, zanimivega, branja vrednega. Ampak povsem definirano pa še vseeno ni. Zatorej bom očitno morala ostati pri prehodih tipa kakorkoli in nima veze, ali pa celo ni panike. Hm.

V četrtek smo pričeli z modulom kreativnega pisanja. V sklopu predmeta Medijski praktikum I imamo namreč eno tako mini prakso - izbirali smo lahko med 10 moduli, ki segajo na različna področja medijskega delovanja, vse od oglaševanja, televizije, revij, dokumentarnega filma pa do spletnega komuniciranja in fotografije. Ja, izbira je bila pestra in mamljiva, in odločitev težka. Zanimata me namreč predvsem dve področji - knjige oziroma literatura in televizija oziroma film. Zato sem se odločila, da eno področje obdelam letos, drugo pa v četrtem letniku. Srčno upam, da mi moduli, ki jih načrtujem za naslednje leto, ne bodo ušli oziroma jih ne bodo ukinili. No torej letos sem si izbrala knjige oz. tisk. Besedo. S tem povezana modula - kreativno pisanje in založništvo ter urejanje revialnega tiska. Prvi modul pod vodstvom Andreja Blatnika, drugo pod vodstvom Goge, vsem tistim, ki so kadarkoli v roke vzeli Smrkljo ali kakšno drugo Delovo čtivo, dobro znano. In prejšnji četrtek smo končno začeli s kreativnim pisanjem. Ne bom dolgovezila, stvar bo zagotovo postala še blazno zanimiva in se bo vsekakor našla kakšna beseda še na blogu, kolikor lahko povem do sedaj, sem blazno impresionirana. Predvsem sam Blatnik, mož besede, ki jih kar stresa iz rokava. Ja, jaz lahko govorim hitro, a samo, kadar imam kaj za povedati. In da ima on toliko za povedati o svojem delu, da lahko o vseh teh zadevah govori s tako hitrostjo, pa prepleta ene dele z drugimi, in se vrača nazaj, in to počne tako hitro, da mu moraš slediti z vso močjo, da lahko povezuješ in dojemaš, uf, to je občudovanja vredno. To je kot da bi ... stresal misli skozi glas. Ker dejansko, jaz sama ne bi bila sposobna tako govoriti, če ne bi dejansko izražala vseh svojih misli. Ne vem, morate slišati, da bi lahko dojeli/verjeli.

No, prva naloga, ki smo jo dobili, napisati kratko zgodbo. Od dveh do osem strani. Hm, po eni strani bi rekla no biggie, po drugi pa tough cookie ... Bomo videli. Ideja bi se že našla, vendar je mogoče ta ideja malo pogojena z živčnostjo oziroma dejstvom, da bodo to (morda nekoč zrealizirano) idejo brali tudi ostali. Bom že nekako. Saj imam čas do 6. januarja. Oh, januar. Oh, novo leto. Takšne upe polagam v to novo leto, da me je strah, kaj če se ne bodo uresničili? Upam na čudežno izgubo presežnega apetita, na čudežno željo po teku oziroma kakršnikoli športni dejavnosti, upam na hudo uro Garmin Forerunner 180 HR (?), ki stane tam okrog 200€ in res upam, da nekje najdem kakšen € (ker mi je to horoskop napovedal že oktobra, pa se še vedno ni uresničilo!). Ja, ne vem. Lansko leto so se ti upi krasno uresničili. Ampak ne spomnim se, če sem pred novim letom tako močno hlepela po spremembi? Okej, sprememba. Saj z mojim življenjem ni nič narobe (razen tega, da se redim, in da neprestano upam, da bom postala kot Cristina ali Meredith ali Serena ali kdorkoli, ki je lep in suh in v serijah nikoli ne jé!), sprememba tudi potrebna, ker neke blazne spremembe ne bo. Vse to bom lepo naredila pri sebi. V sebi. Za sebe. In bo vse kul. In se bo zgodilo tako, kot se je izgubilo. Brez pompa. Oh, kako pogrešam lanski januar/februar, študijske počitnice, lep urnik, brez hujših obremenitev in vse je bilo kul ... Saj bo vse okej. Lahko bi začela že danes. Manj jedla, več telovadila. Sobno kolo. Trebušnjaki. Počepi. Ampak ne, čakam na datum. Čakam na nekaj zunanjega, kar me bo bodrilo, spodbujalo. In dneva v dan. Januar. Enica, sveža enica, ravnokar napisana. In Garmin ura. Ki bo s svojimi 200€ ležala na omarici in me opominjala, da naj grem ven, tečt.

Grem pit čaj. Naj odplakne še to zadnjo tretjino decembra, da bo končno spet vse novo ...

nedelja, 19. december 2010

Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 1

V petek sva šla z A.-jem končno gledat Harryja. Ja, dober film, kaj naj rečem. Niti ne bom preveč govorila o vsebini oziroma o dogajanju, Harry je pač Harry. Za sladokusce, za ljubitelje knjig o Harryju. Drugega ne morem reči - če ne poznate knjig, če jih niste prebrali, potem Harry pač ni za vas. Ker dogajanje iz knjige v knjigo v raste in seveda je vrhunec zadnja, sedma knjiga, ki je obsežna in kar težko razumljiva. Sama sem jo sicer prebrala, a že kar nekaj časa nazaj, ob ogledu filma sem A.-ja večkrat vprašala, kaj je to in ono. In zato nameravam knjige prebrati še enkrat, lepo počasi, če ne sedaj pa najkasneje med poletjem. Kakorkoli, Harry je avantura, dolga že uf, kar nekaj let. Še vedno se spomnim, kako so prve tri knjige najprej prodajali po Top Shopu ... Haha. In spominm se drugega in tretjega filma, ki smo ga dva decembra zapored s sošolkami šle gledat za rojstni dan. Oh, to je bilo v tretjem razredu! Kako čas beži ... in igralci so odrasli, a še vedno so Harry, Ron, Hermiona. Ki bodo za vedno ostali Ron, Harry in Hermiona, v mojstrovini, ki je po svoji zgodbi in dogajanju lahko celo primerljiva Gospodarju prstanov. Ali pa najmanj Matrici. Ah kje, Harry daleč preseže Matrico. In ja, mogoče vse le ni tako epsko, kot pri Gospodarju, je pa definitivno epsko v današnjem času in v žanru, v katerega spada - torej mladinska literatura. Rowlingova obvlada, denar gor ali dol, posebni učinki v filmu gor ali dol, film je mojstrovina in definitivno vredna ogleda - ob predhonjem branju knjige.
Sedaj pa grem, na HBO-ju bo Nenavadni primer Benjamina Buttona, poročilo sledi, pa tudi kaj drugega kot le recenzije filmov bom spisala ta teden, zdaj bo vse malo bolj v izi, čeprav me čaka dolga seminarska ...

četrtek, 16. december 2010

Amm ...

Še vedno bolna ... Danes pa en dooooolg dolg dan. Zjutraj sem bila najprej na statistiki in tmk-ju, popoldne me čaka pa še badminton in potem kreativno pisanje. Uf, ja. Pa saj bodo kmalu lepši časi, Božič prihaja, in božiče dobrote. Pa torta za T. in še za eno T. in veselo in sladko bo. Do takrat pa ena sličica zadnje torte, ki sem jo naredila za rojstni dan bivše sošolke D.:


Žal, slaba kvaliteta, slikano je z mobitelom. Notri se skriva Nutellina torta, recept pa poiščite sami, dandanes ga itak lahko najdete za vsakim vogalom, hehe.

sreda, 15. december 2010

Ni panike

Prehladila sem se. Nad grlom. Odkar sem začela laufat (in ja, še vedno se smatram za tekača, čeprav nisem šla tečt že kakšen mesec) se bolezensko stanje drugače kvalificira. Včasih sem bila preprosto - bolna. Prehlajena, kakorkoli. Zdaj, odkar tečem (spet ponavljam, nisem tekla že en mesec, ampak o tem kasneje), pa na kakršno koli obliko spremembe mojega telesa, gledam z vidika, ali se ta sprememba dogaja nad grlom ali pod njim. Če se namreč nekaj dogaja nad grlom (npr. smrkanje, zamašen nos), potem grem lahko tečt. Če se nekaj dogaja pod grlom (kašljanje), potem je treba počivati. Ja, zaenkrat imam nos zacementiran, na vsake toliko mi iz njega uspe spraviti nekaj zelene rumene barve, ampak to je dobro. To pomeni, da grejo bakterije ven (ker tisto zeleno rumeno so namreč bakterije) in bom kmalu zdrava. No, to zeleno rumeno gre ven ponavadi tam dva, tri dni, potem se spremeni v brezbarvno, to pa se potem vleče tudi kakšen teden. Ampak nima veze, dokler lahko tečem je okej.

Čeprav v bistvu sploh ne tečem. V zadnjem mesecu si niti nisem želela teči. Na fitnesu mi je ratalo bedno, sploh pa sem se zredila. Ja, jesen je in jaz, bolj medvedkaste narave, si naberem malo zaloge. Ni panike, čez 14 dni bo januar, natančneje, 3. januar, ko se zopet začne moje 3-mesečno prečiščevanje, ki ga že nestrpno pričakujem. No, ker se mi pred kakšnim mesecem ni dalo teči, sem si rekla, eh, zredila sem se, kdo bo s tako težko ritjo okol laufal - bom počakala dokler ne shujšam kakšnih 5kg, potem bo lažje. In sem res tole laufanje prestavila na x tednov. No, potem je bil sneg, vse je bilo mokro, poledenelo. Potem se je sneg stopil, malo ga je sicer še bilo ob cestah, ampak načeloma je bilo vse suho. In v ponedeljek sem res si zaželela iti ven, malo tečt. Brez omejitev, brez pričakovanj, samo malo ven, na zrak. Ali pa v hrib. Nekaj. No, potem sem šla raje v nakupovalno središče. Ni panike, važno je, da se je pojavila ta želja po teku. Da vem, da nekje znotraj mene še nekaj bije. Da bom, ko bo nad 0°C in ko bodo ceste znova suhe, lahko šla, z malo lažjo rito, in odtekla eno kitico.

Dovolj o tem, malo se mi že mudi. V Kosezah smo končno kupili bobne in danes je tretja sreda v mesecu, in mi igramo. Z novimi bobni. Žal brez pevke, letos se kar ne moremo in ne moremo uskladiti. Če ni bobnov, je pevka, če so bobni, ni pevke. Ni panike, vse bo okej ... in kmalu me bo moja nadgrlna bolezen minila in bom lahko cel dan skakala po Ljubljani in posnela končni projekt za Zgodovino dokumentarne fotografije in dokončala statistično nalogo in napisala 11 strani seminarske in bo vse kul. Ni panike, če sem bolna, je svet malo lepši, še lepši bo, ko bom opravila vse obveznosti in mirno pekla medene hiške in postavila smrečico (čeprav se bo to zadnje zgodilo še pred seminarsko&co., nima veze, tako se lepše sliši). Zdaj pa res grem!

ponedeljek, 13. december 2010

Ice Age

Uf, od prve Ledene dobe je minilo pa že kar nekaj časa. Natačneje, osem let. Jaz pa sem jo šele včeraj gledala. No, nisem prepričana, morda sem jo gledala že kdaj prej, ampak včeraj se mi je zdelo, kot da sem jo videla prvič. In res je dober film. Kaj je čar animiranih filmov? Da ne vidiš ljudi, ne vidiš hiš, stanovanj, pohištva. Vse se zdi ... brezčasno. Sploh nisem imela občtka, da je film iz leta 2002, kar bi se pri filmu definitivno opazilo.
Kakorkoli, film sam mi je res enkraten. Ne razumem pa ene stvari - morda sem jaz tako zelo občutljiva, ampak, a je to res film za otroke? Kajti meni je bilo hudo gledati, kako hoče Diego napasti dojenčka, kako hinavsko se je pridružil Sidu in Mannyju. Ne vem, saj otroci najbrž tega ne razumejo. Ampak meni je bilo res hudo, ko so tigri načrtovali zasedo in ko je Diego Mannyja in Sida vlekel za nos. In kamen se mi je odvalil od srca, ko se je na koncu vse dobro izteklo. Ja, to je risanka. V današnjem svetu vsekakor obstajajo hinavci, v takšni in drugačni obliki in nas prav tako vodijo v zasede, a žal je večina takih, da pri svoji igri vztraja do konca. O Diegotu lahko samo sanjamo. Res prisrčen film. Druga dva dela pa še čakata ... Tako kot ostalih dobrih 200 zlovdanih filmov, oh ja, veliko dela, jaz trapa pa grejem svoje srce ob gledanju starih delov Grey's Anatomy ... tako kot pravijo, vsako tele ima svoj vesele, haha.

Za dobro jutro ...

nedelja, 12. december 2010

Bride Wars

Res imam rada Anne Hathaway. Veliko bolj kot Kate Hudson. Not the point here. Čeprav bi ta simpatija do Anne lahko vodila do ponovnih ogledov njenih filmov? Kakorkoli. Danes sem film Bride Wars ujela na HBO-ju. Solidna ameriška komedija, B film, urica in pol, hitro minilo. Vmes sem skoraj malo zadremuckala, ampak zamudila nič bolj pomembnega, kar mi ne bi bilo jasno že na začetku filma. Seveda, dve prijateljici, že od otroštva, nerazdružljivi. Stvar se seveda zaplete in komedija, kot komedija, privede do tega, da lahko opazimo, da prijateljici v resnici nista tako dobri prijateljici, če ju razdruži ena taka neumnost kot je poroka. Čeprav se na koncu pobotata. Če bi bil ta film drama, bi bil efekt tega veliko boljši. Ampak pač ni, je komedija, kjer se dve prijateljici skregata (zaplet), vse gre narobe (čeprav so razni načini sabotiranja, ki si jih podtikata, res blazno zanimivi!) in na koncu je vse okej (razplet). Nekje vmes se znajde še situacija, ko se Anne (oz. Emma) pred oltarjem skrega z zaročencem, s katerim sta skupaj 10 let (!!!) in to samo zaradi enega filmčka z maturanca ali whatever. No, ocena na IMDB-ju je povsem upravičena, čeprav je filmček povsem solidno razvedrilo za po kosilu. Nekega višjega sporočila pa žal ne nosi. Niti ni tak, da bi se mi vtisnil v spomin. Me že bolj prepriča 27 Dresses ... oh ja, Katherine Heigl, mislim, da bomo kmalu morali podrobneje pogledati tudi kakšen njen film. Ta način izbire filmov glede na igralce mi prav ustreza. Poleg rednega pregledovanja IMDB-ja v iskanju novosti, ki se jih že dobi na netu v lepi obliki ... I don't do cinema, niti za Twilight ne, hehe.

Razpokani piškoti

Ugotovila sem,da itak ne morem napisati vseh receptov za piškote, ki so nastali za Miklavža, ker je polovico spekla mami, ona pa dela iz glave oziroma ima recept napisan na kakšnem preperelem računu. Tako da danes objavljam še recept za razpokane piškote, ki sem jih spekla jaz in so res odlični.

Sestavine:
250 g kokosove moke
120 g čokolade v prahu
100 g zmletih orehov
250 g sladkorja v prahu
3 jajca
sladkor v prahu za "posip"

Postopek:
Rumenjake ločimo od beljakov. Rumenjake, kokosovo moko, čokolado v prahu, orehe ter sladkor zmešamo in dodamo sneg iz beljakov. Iz mase naredimo kroglice, ki jih povaljamo v sladkorju v prahu. Piškote zložimo na s peki papirjem obložen pekač in jih pečemo 5 - 8 minut na 200 stopinjah, oziroma dokler piškoti ne razpokajo. Ohladimo jih na pekaču.

Recept s Kulinarike.

Še sličica:

Malo slabša kvaliteta, slikano je namreč z mobitelom. V resnici mi niso toliko razpokali, vidi se samo malo razpok (če pogledate slike pri receptu na Kulinariki so nekje razpoke res ogromne), so pa piškoti res noro dobri!

sobota, 11. december 2010

Promocija?

Zadnje čase dnevi kar bežijo mimo. In kjerkoli sem, razmišljam, kaj bi napisala, in dejansko se domislim česa dobrega, ampak ker dnevi bežijo mimo, mi pobegnejo in s tem pobegne dobra tema. Anyways, tole moram napisati, ker se mi zdi res neprecenljivo.

Morda bo zvenelo kot kritika, čeprav v bistvu ni, ker jaz nisem na mestu, da bi to ocenjevala, niti nisem na noben način vpletena v celotno dogajanje. Preidimo k bistvu - na Facebooku sem zasledila, da je te dni potekal Filofest, se mi zdi. To je pač festival filmov na Filozofski fakulteti. Študentskih filmov, i guess. No, reklamo za to so seveda najbrž delili avtorji predvajanih filmov, kar me je pa najbolj - ne zmotilo ampak, hm, searching for a word, oplazilo (?), je bilo to, da so na GEM projektorjih oziroma tistih nadležnih zadevah na avtobusih, se pojavljali nešteti sms-i s podobno vsebino - Filo fest je zakon! Gremo na Filofest! Komaj čakam Filo fest! ... in podobno. Zadeva seveda na daleč kriči po samopromociji. Kako težko je organizatorju poslati par sms-ov, ki so morda celo zastonj (Đabest in U nulo in te fore), s tem pa doseže neverjetno promocijo. Ljudje na avtobusih namreč gledajo te zadeve. Včasih so brali knjige, časopise, danes pa berejo GEM vsebine. In na avtobusih je veliko ljudi. Tako da je to odlična promocija. Zmotil me je edino način - ne da bi napisali, lepo vabljeni danes na Filofest, temveč je bilo napisano Filo fest je zakon! Ob tem dogodku sem se spomnila na eno epizodo serije Mad Men - kjer sta dva uslužbenca najela dve ženski, jima plačala 100$ samo za to, da sta se v supermarketu stepli za šunko. Proizvajalec šunke je bil seveda njihova stranka in s tem pretepom, s to ustvarjeno mislijo, da se ženske tepejo za to šunko in da je najverjetneje res dobra, če se ljudje tepejo zanjo, je prodaja seveda sunkovito narasla. Pa čeprav nič ni bilo res. In ista situacija tule na Filofestu - z mislijo, da študentje in najstniki množično obožujejo Filofest, bi se prav z lahkoto še kdo odločil za obisk in ogled.

Ne vem, morda se motim in je kdo res pisal te sms-e, ker mu je Filofest všeč. Ne vem, nisem bila tam, niti nisem imela namena iti, niti nisem "nasedla" sms-om, in se naknadno odločila za obisk. Čeprav verjamem, da je bila zadeva povsem zanimiva. Morda drugo leto ...

četrtek, 09. december 2010

Pick me, choose me, love me

Eden lepših momentov iz Grey's Anatomy, eden tistih, ki ti ostane v spominu ...

Ja, znova gledam serijo Grey's Anatomy od prve sezone dalje ... Ker je pač genialna stvar. Grey's Anatomy namreč. Niti na pamet mi ne pride, da bi znova gledala Gossip Girl, pff.

torek, 07. december 2010

Preprosti keksi

Prvi iz serije Miklavževe peke. Prvo rundo sem spekla že v sredo zjutraj, drugo pa v soboto. Pol piškotov je ostalo lepih, belih, nepopisanih, ostala polovica je bila deležna polivke v obliki čokolade, glazure in drugih zadevščin.

Okej, recept. Sama sem ga drugače našla nekje v eni knjižici doma, že sto let stari, od mami. Se pa nahaja tudi na Kulinariki. Gre pa takole, povsem preprosto:

pol kg moke
1 pecilni prašek
1 vanilijev sladkor
2 jajci
5 žlic sladkorja
2 žlici sladke smetane (ali mleko, jogurt ...)
250 g masla
ščepec soli

To vse zmešamo, jaz ponavadi stepem maslo (oziroma margarino) in sladkor, dodam jajci, mleko, vanilijev sladkor, sol in nato primešam nekaj moke s pecilnim, da stvar rata malo bolj kompaktna, potem pa hop na pult in mesimo na roke. To testo res meni noro lepo diši. Sploh ta mešanica sladkorja in margarine oziroma masla, o njama, roke mi potem še cel dan dišijo in je res fino.

Testo damo lahko potem za nekaj časa v hladilnik, ali pa tudi ne. Izrezujemo piškote z modelčki ali pa z nožem ali pa s tisto zadevo za delat flancate, pridejo prav srčkani piškoti s takim nazobčanim robom. Jaz jih dajem na pekač kar zelo skupaj, tako da na koncu pridejo 4 polni pekači piškotov. Oziroma štirje polni pekači sreče. Te piškoti so res dobri, nek tak univerzalen okus, ki je vseeno malo poseben in dober. So na sporedu vsako leto, brez razmišljanja.

To je to, veselo na delo!

Vlado Kreslin - Tam na koncu drevoreda

I Am Love

Italijanski film. Ko sem je vrtelo prvih nekaj sekund, sem bila skeptična. Napisi so izgledali kot iz kakšnega slovenskega filma tam izpred druge sv. vojne, muzika je bila taka netipična, slika zamegljena, skratka vse je kazalo v drugačne smeri. Moram priznati, pošteno sem se morala namučiti, da sem vztrajala prvih nekaj minut. Potem sem nehala z gledanjem. To je bilo kakšen mesec nazaj. Danes sem zopet pogledala cel film. Od začetka do konca. Tilda Swinton. Kolikor jo ujamem na rdečih preprogah mi ni prav nič všeč. Ampak tukaj je pa, blestela. Sploh pa mi je čudno, kaj dela v tem filmu. V filmu, kjer je prevladujoč jezik italijanski. In film, ki je bil prav grdo prezrt. Film, ki boža dušo. Umirjen, počasen, zamegljen. Film, ki ni samo zgodba, ampak je okolica, narava, živali, hiša, pohištvo, pogledi, misli ... vse to je Io sono l'amore. Zgodba sicer ni nek dramaturški presežek, američani bi jo pravzaprav znali zapakirati veliko bolje. Veliko bolj jokajoče. Tu pa je film veliko več kot samo kup cmeravih babnic. Cel film poteka v neki taki stmosferi da niti ni neko presenečenje, ko se stvari zapletejo. Ker je film stalno v pripravljenosti. Pa ne v napetosti ampak v takem nekem čudnem občutju, da se lahko zgodi karkoli. Krasno. Temu se reče naravnost - krasno.
Ne se čudit, če v prihodnje sledijo recenzije filmov, kjer se pojavlja Tilda ...

ponedeljek, 06. december 2010

The Beatles [walkthrough] 6

Na Beatle sem pa skoraj malo pozabila. O ne, nisem, samo čakam, kdaj bom imela kaj časa, da se odpravim v knjižnico in si sposodin biografijo, ki sem jo brala dve leti nazaj, ko sem pisala seminarsko za maturo.

Do takrat pa nadaljujmo ... tretji album je izšel 10. julija 1964. Prvotno kot soundtrack filmu A Hard Day's Night. Naslov albuma je seveda istoimenski. Istoimenski single, meni eden izmed ljubših.

sobota, 04. december 2010

Smart People

Sometimes the smartest people have the most to learn ...

Okej, ja, saj tale zgornji line kar dobro zajame bistvo filma, še kako dobro pa zajame tudi moj komentar na tale film. Na delo režiserja, scenarista, producenta, kogarkoli, ki je imel prste vmes pri nastajanju tega filma. S filmom samim tehnično ni nič narobe, vsebinsko pa je seveda popolnoma zgrešen. Zbegan profesor književnosti, povsem nič karizmatičen, odovel, zmeden, raztresen, ki živi s svojo najstniško hčerko, ki maturo opravi s 100%, doma pa je naduta in vzvišena gospodinjica, se zaljubi v bivšo študentko, ki je zaradi njegove slabe ocene njenega eseja pustila študij literature in postala zdravnica. Zdravnica, ki v filmu cel čas sedi za mizo, sedi za mizo pri malici, sedi za mizo s kolegi in ... razmišlja. Poleg tega je ta zdravnica Sarah Jessica Parker, wrooooooong, igralci v serijah, sploh igralci v serijah tipa Seks v mestu naj kar lepo ostanejo v serijah. Halo, kako bi Carrie ever pomislila na to, da bi bila z prav nič postavim in kakorkoli privlačnim starim profesorjem? Nimam drugih besed. Odgovor je jasen sam po sebi. Edina svetla točka filma je Ellen Page, pa še ona igra čudno vlogo, čeprav jo pa konec koncev najbolje odigra. Vsi igrajo čudno vlogo. Tudi posvojeni brat starega profesorja, ki se izogiba svoje nečakinje, ker ga je ta pijana poljubila. Da ne omenjam, da jo je on sam peljal v gostilno da bi se malo sprostila. Torej stvari so res neresnično prikazane, vsi delujejo blazno dolgočasni in mogoče tudi v resnici so. Saj obstajajo taki ljudje ampak takih ljudi si jaz osebno na filmu ne želim gledati. Film je torej popolna izguba časa in služi samo kot lepa uspavanka (kar sem dejansko preizkusila and it worked!). Torej zadnje besede so: Ellen je dobro odigrala, Carrie Sarah malo zamerim ker se je v tako vlogo sploh spustila, za druge mi je pa vseeno, ker nisem nanje kako drugače čustveno navezana. To je to za ta denar ...

četrtek, 02. december 2010

Stresni december?

Ja, včeraj sem opevala lepote decembra in zime, ki jih prinašata, danes pa se je zgodba obrnila v povsem drugo smer. Da ne omenjam že dobro znanega dejstva, da je zima, zasnežena, bela zima prijetna samo nekje na toplem, ob kaminu, morda idilična gorska koča, topel čaj na štedilniku in slastni piškoti v pečici ... o ja. Ali kdo ve, obstaja kje taka hiška? Mehek, puhast sneg, v katerega se vržeš in ležiš in gledaš v nebo brez oblačka in nekje daleč se skriva sonce in te nežno greje ... Okej, ja, back to reality, zima v Ljubljani je vse prej kot to. Kaj mi pomaga lepa torbica (ki jo še vedno neuspešno iščem, ve kdo, kje se dobijo lepe in učinkovite torbice?) in plašč in šal in kapa in umiti lasje in mejk-up, če pa naokoli lazim v gojzerjih. Ja, pri nas, na obrobju Črnuč, na obrobju Ljubljane, so ceste ... grde. To je milo rečeno. Pot do avtobusne postaje (sicer ni najbližja, je pa definitvno tista, na kateri avtobus ne vozi na koledar) me vodi preko blatno-plundrastega makedama  in ob zelo prometni cesti kjer vozniki avtomobilov ne dojamejo, da je na cestišču plundra, ki ob stiku z gumami ob zelo veliki hitrosti prši naokoli kot sladkor po sveže pečenih piškotih. In po takih razmerah hodim celih 10min. Ahja, še vedno sanjam o pločniku ... In o Islandiji, kjer imajo ogrevane ceste, in snega in posledično plundre (vsaj jaz si tako predstavljam) ni.

Okej, dovolj o razmerah na cesti, dovolj ponižujoče je že samo dejstvo, da na faks prištrokljam v gojzarjih, zakaj bi to še stopnjevala tukaj? Mi pa ni jasno, kako lahko 98% študentov FDV-ja pride na faks v škorenjčkih? Okej, imam več teorij. Prvič, pripeljejo se z avtom do garažne hiše, ki je del faksa. Drugič, živijo zelo blizu ali pa je njihova pot do faksa splužena in ne-plundrasta. Tretjič (in zadnjič), jim je vseeno, kako mokre tace imajo in pač štrokljajo naokoli v ritmu "plof, plif, plaf". Žal, jaz nisem taka oseba, ki bi ne-vem-kaj dala za lepoto in urejenost, raje pridem v gojzarjih in suhih tacah, kot pa malo lepša in mokra. Itak nisem ne vem kaj baš in 90% itak ne opazi, kaj imam obuto.

Druga decemberska norija so seveda darila. No sama darila so povsem simpatična in okej, večji problem je nakupovanje le-teh. Že kar nekaj časa imam v mislih darilo za A.-ja in zadnje čase sem pospešeno listala reklamne letake in prospekte in kataloge, kje bi se najbolj ugodno (in dobro) našlo to, kar mu želim kupiti. Kaj je to, seveda ne bom izdala, ker še ni čas Božiča in ker A. pridno (upam da) bere ta blog in bi seveda vse pokvarila. No, najboljši sosed je ponudil najboljšo ponudbo. Na tem mestu je treba omeniti, da Mercatorja res ne maram, sem bolj Spar oseba, zadnje čase (odkar imam kartico) pa predvsem E.Leclerc oseba, četudi je daleč daleč na Rudniku. Kakorkoli, v Mercator se odpravim samo če je kaj nujnega (ker je pač to najbližja trgovina v Črnučah) in če imajo kakšno res dobro akcijo. No in danes so jo imeli.

Da ne bom preveč dolgovezila. Grem v Mercator Tehnika v Črnučah in pač kupim željeno stvar. Prodajalka vzame piko kartico, in mi jo vrne, skupaj z izpiskom in 1 centom. Pograbim vse skupaj in grem domov. Pridem domov in pokažem mami, kaj sem kupila, nakar me mami opomni, če imam račun, saj je ta zadeva v garanciji in v primeru, da kaj ne bo delalo, kot bi moralo, bo račun še kako pomemben. Pobrskam po denarnici, računa ni, samo izpisek pike kartice. Mami pograbi telefon, pokliče v Mercator in po treh različnih ljudeh končno pride do blagajne, kjer blagajničarki zatrdi, da nisem dobila računa. "Kako da ni dobila računa, a ga je ziher vzela?" Ja, ziher sem ga vzela, vzela sem vse, kar sem dobila, in računa ni bilo!!! Potem seveda par jeznih besed in končno pridejo do dogovora, da bodo račun poslali.

Saj ni nek big deal ampak to ni bilo prvič. Mami je rekla, da se je njej to že parkrat zgodilo. In nesramnost. In sploh mi ni dala točk, ki se jih sedaj zbira za neke brisače ... saj ne, da zbiram točke oz. rabim brisače, ampak vseeno, lahko bi vsaj vprašala. Še ena črna pika, še manj ljubezni do "najboljšega soseda" ...

Stresni december bo še kar nekaj časa trajal. Potrebujem namreč še darilo za mami ....

Cinderella Man

Zadnjič sem na IMDBju ujela, da prihaja nov film Russla Crowa, The Next Three Days. Ob gledanju trailerja sem se zgorila, omg, Russel je sedaj že pravi dedek. Sivi lasje, nič več v formi. Kje so časi, ko sem ga občudovala v A Beautiful Mind, Gladiatorju in nazadnje v Cinderella Man. Nor film. Nor in resničen. Dogajanje postavljeno v čas great depression, kot da bi preslikal zgodbo v današnje čase. Recesija. Obubožam James J. Braddock, ki se z zadnjimi močmi bori za delo. Bori za elektriko, plin. Za ženo, tri otroke. Ki je pred tem imel vse. Celo majhno taxi podjetje. A great depression je vzela vse. Kdo bi si mislil, da bo v New Yorku propadla taxi služba. A je. In ne le to, propadel je njegov uspeh. Boksar, ki je v uvodnem prizoru domov vrne v topel dom, s 3.000$ v žepu, že v naslednjem hipu pa je na tleh. Na tleh v Madison Sq. Gardnu, kjer nastavi svojo kapo in prosi ljudi, ki so ga včasih občudovali, naj mu dajo nekaj dolarjev. In potem, kako ameriško, povratek. Čudežni mož, čudežni boksar, Cinderella Man, se povzpne nazaj do vrha. Skoraj. Če je prvi del filma, kjer gledalec samo gleda in čaka, kdaj bo nekdo zmrznil ali umrl od lakote in revščine, potem je drugi del filma še bolj grozen od prvega, četudi se to zdi skoraj neizvedljivo. Kaj je lahko še hujšega od tega, da je človek brez vsega, kaj je lahko hujšega od tega da ne veš, ali boš vsak hip videl umreti svojega otroka? Še hujše od tega je zadnji spopad, zadnja preiskušnja, ki te lahko v hipu privede do tega, da boš zopet brez vsega. In za mene je to, da se človek, ki je izkusil najhujše grozote v življenju, zopet spusti v nekaj takega, kar ga lahko privede do samega dna, še hujša norost. Ampak to je film, to je amerika, kjer se sanje izpolnjujejo in posledično se v tem stilu odvije tudi zgodba ... Vredno ogleda.

sreda, 01. december 2010

Med hribčkom in piškoti je ... mir.

Končno je prišel december. Sem se že parkrat v novembru zalotila, da sem dejansko računala, koliko dni je še do decembra. Ne vem zakaj, ampak imam dober občutek okoli decembra. Se mi zdi, da bo boljši mesec. Boljši mesec glede vsega. Mogoče je finta ravno v tem, da se tega obdobja bolj veselim in posledično iz te pozitivne naravnanosti sledijo boljše stvari v vse smeri.

Prvi decembrksi dan se je pravzaprav začel zelo lenobno. Danes je pač tista sreda, ko nimam predavanj. In zjutraj sem se zbudila z mislimi, da bi se odpravila na naš hrib. Naš hrib je pravzaprav Olska gora, 407 m nadmorske višine. Pred leti mi je za njo povedala bratova bišva deklina, pa je sama nikoli nisem dejansko našla. Potem me je lani na vrh popeljala mami. In je res tak luškan sprehodek, da me je zasvojilo. Lani jeseni sem šla morda 2x. Na vrhu te pričaka knjiga, kamor se vsi "pohodniki" vpišejo. Datum, ura, ime, temperatura. In zvonček. Otroška gugalnica. Klopi in miza, kjer za veliko noč prijatelji jedo velikonočni zajtrk. Bolj intenzivno sem Olsko goro obiskovala pozimi - šlo je za dogovor z Bogom - v zameno, da A.-ju pomaga narediti kolokvij, sem prisegla da bom cel mesec, vsak dan šla na Olsko goro. In sem res šla. Bile so ravno zimske študijske počitnice in sem imela krasen urnik - zjutraj sem vstala, se do 8ih zrihtala, se 2uri učila, šla okoli 10ih na hribček, ob 11ih bila že doma, začela pripravljati kosilo in tam nekje do 13ih pojedla. Malo počitka, potem pa še popoldanska runda učenja. Ne samo, da sem se naravnost zaljubila v hribček (prvič sem potrebovala dobre pol ure, da sem prišla do vrha, danes bi prišla gor v 15 minutah), v enem mesecu študijskih počitnic sem tudi shujšala tam okrog 6kg in naredila vse izpite. Izguba kilogramov je bila sicer povezana z mojo vsakoletno 3-mesečno ločevalno dieto oz. potrebujem nov izraz - 3-mesečno prečiščevanje, ja. Ampak dejansko se mi je poznalo na kondiciji. Ko sedaj pomislim, po tem, po tem 1-mesečnem vsakodnevnem vzponu na hribček, sem spomladi še parkrat šla gor, potem pa ne več. Poleti je bilo čez dan prevroče, pa tudi preveč je šavja in praproti in klopov, ki jih pesjanar pobira kot za stavo. Letošnja jesen pa me je nekako izigrala. Predvsem tale sneg. Žal mi je za 3 sončne dni pred 14 dnevi, ko bi res lahko šla gor. Ampak sem bila lena. Padla sem iz tega ritma. Morala bi biti tako kot 3 "pohodniki", v knjigi na Olski gori so vsak dan vpisani tam okrog pol 6ih zjutraj. Kapo dol.

Kje sem ostala? Oziroma začela? Aha, ja, danes sem hotela iti na Olsko goro, a kaj, ko je cel dan snežilo, deževalo, snežilo+deževalo, v glavnem, cela štala (čeprav, to naj ne bi bila ovira, svoj čas sva z A.-jem na Olsko goro rinila v takem snežnem metežu, da sva se komaj videla!). Prvi decembrski dan sem zato raje začela decembrsko - s peko piškotov. Za Miklavža namreč letos pripravljam celo serijo piškotov (no, sploh ni serija, načrtovane imam samo 4 vrste, plus mamin domači prijatelj) in danes sem napekla polovico - preproste kekse (ki jih bom, ko bo čas zato, če okrasila s čokolado itd.) in polžke (čokoladno piškotno testo in navadno piškotno testo, zavito v špiralo in narezano na rezine). Slike seveda sledijo, ko bo vse napečeno. To mi je vzelo cel dopoldan - zamesiti eno testo, pa drugo, ju dati v hladilnik, zamesiti tretje, spet v hladilnik, potem pa valjanje, izrezovanje. Pa vse spečt, pa premalo pekačev itd. Do kosila sem komaj uspela končati, potem pa jota s hrenovko in domačim kruhom, za posladek še puding, potem pa počivati.

December se je torej začel prav fino, in nekaj časa se bo še nadaljeval v pekovskem vzdušju. Pa niti ni toliko važno, kaj počnem, pomembno je, da se vsega skupaj veselim. Veselim se vseh reči, ki se bodo dogajale v decembru, že samo zaradi dejstva, ker se bodo dogajale v decembru. Američani imajo navado spraševati oz. povedati, kateri je njihov najljubši praznik - povsem upravičeno, saj jih tudi imajo več, kot mi. Thanksgiving in 4th of July, naprimer, mi tega nimamo. In zato recimo da lahko izbiramo med božičem oz. decembrskimi prazniki in veliko nočjo. Ter mogoče še pust. Okej in martinovanje. Ampak to ni to. Edini moj najljubši praznik je cel december itself. Takrat veliko jem, veliko kupujem, sem srečna, ko kupujem, ko podarim darila, smrečica, jaslice ... vse to ima svoj čar. In piškoti in s tem posledično kakšna kila več, ampak ni panike, saj bo kmalu januar, 3. januar, prvi ponedeljek v letu 2011 in začetek 3-mesečnega očiščevanja in začetek prelepih zimskih tihih dni na hribčku ... ko slišiš samo usuvanje snega z dreves in popolnoma nič drugega.

torek, 30. november 2010

Whip It


Okej, it's official, Drew Barrymore je waaaaaaaaay better režiserka kot igralka. Na začetku sem bila rahlo skeptična, kako bo tole izpadlo v režiji Drew, ampak je res kul film. No saj itak, če človek obožuje Ellen Page ga itak ni težko zadovoljit. Par kadrov njenega lepega obraza in take nekakšne njene pojave, pa je. No ampak tudi sama zgodba, vidi se, da je film posnet po knjižni predlogi, zato pa je tako dober. Sicer dokaj klišejsko, najstnica, ki si želi pobegniti iz malega mesteca, kjer je ujeta med Oink Jointom, kjer streže hrano na vsaki 2 uri, ko sploh pride kakšna stranka in med mamo, ki preko nje uresničuje svoje sanje o lepotnih tekmovanjih. Potem je tu seveda tipično uporništvo, ki privede do novega hobija, rolkanja in do novega fanta, ki igra v kul indie bandu. Film ne bil tipičen ameriški B film če se proti koncu ne bi zgodil zaplet, in se do konca filma tudi uspešno rešil. Kar daje sicer tipični zgodbi poseben čar, so igralci oziroma bolje rečeno liki. Razor, trener zelenih rolkaric, ki na tak smrtno resen način jemlje vse skupaj, a je prav prisrčen. Saj sploh ne znam opisat, si boste morali pogledati sami. In ženske, v poznih 20ih, 30ih letih, ki se preganjajo po rolkališču. In oče, ki na koncu ponosno zabija tablo sredi trate s številko svoje hčere in ponosno pogleda proti sosedu. In tudi mama, ki jo vse gane, a tega ne prizna. Kakorkoli, res noro dober film, in močno močno priporočam ogled.

nedelja, 28. november 2010

Going the distance

Kakšen butast film. OMG! Za tak film obstaja en prav lep izraz - izguba časa! In to big time!

Mislim, okej, ja, fant spozna punco, punca pa njega, oba pijana, sta si všeč in tri tedne skačeta po morju, hodita naokoli, jesta večerje sredi New Yorka na križišču prometne ulica (so not romantic) in potem ona gre in se pogovarjata po telefonu pozno v noč in kar naenkrat sta noro zaljubljena. Mislim, come on! Ne, to ni to. Film s tako tematiko bi bil veliko boljši v bolj dramatični izvedbi. Ne vem, sori, meni taka tema ne paše na komedijo. Jaz bi dolge poglede, ljubezen na prvi pogled, zaljubljeno strmenje drug v drugega in podobne reči ... Sploh pa Drew Barrymore. Ona mi je bila edino dobra v 50 First Dates kjer je igrala clumsy deklino, ki je vsakič znova pozabila kdo in kaj je. In to je edina vloga, ki jo je odigrala okej, ker taka pač je, clumsy deklina, ki niti pod razno ni tip osebe, v katero bi se zaljubil en srčkan Justin Long. In ki bi zaradi nje zapravljal denar za letalsko karto od New Yorka do San Francisca, ki, btw, kot prikažejo v filmu, niti pod razno ne stanejo več kot 1,000$ (razen če so božične cene res 5x višje), ampak dobrih 200$ (sem poguglala, Best Travel Store, ki je, še en btw, last Slovenca!). No in zakaj, hudiča, bi ta luškan Justin Long se sploh zagledal v eno Drew, ki izgleda totalno znucana? No, pa saj ni edina, film Going the distance ponuja gledalcem tako znucano temo, da je že kar porazno. Sicer nisem štela, ampak sem prepričana, da sem med filmom najmanj 7x pogledala, koliko časa je še do konca. In vmes 3x preverila, če sem slučajno dobila kakšen mejl. In vmes sem tudi šla prebrat navodila za pisanje eseja za faks. Vse to med gledanjem filma. Ne, nisem pritisnila na pavzo. Kakorkoli, film morda ponuja kakšna 2 zares komična prizora (čeprav je res, da sem jaz zahteven gledalec in me zlahka ne nasmeji karkoli) in tudi stranski igralci me niso navdušili. Ne vem, nekako mi ne izpade posrečeno. Ni kemije. Ni kemije med igralci, ni kemije med zgodbo in dogajanjem in kar je najbolj grozno, ni kemije med mano in filmom. In pika.

sobota, 27. november 2010

Načrti in ... norišnica.

Razvadila sem se. Recenzije filmov, muzika, recepti. Vse to nekako ubija v meni tisto pisateljsko žilico oz. lahko bi se bolje izrazila - čut za nakladanje. Pa ne toliko nakladanje, saj ni nujno zmeraj vse pa kar nakladanje, ampak bolj, pisanje. Pisanje v takem pomenu, ko začneš z enim stavkom in prepustiš mislim svoj tok in samo pišeš in pišeš in pišeš. Kot to počen sedaj. Pravopisnih napak je ogromno, ampak hej, koga brigajo pravopisne napake. Ko pride do tega, da človek samo piše, da pusti prstom prosto pot, da tečejo po tipkovnici, potem napake niso pomembne. Na njih se sploh nima smisla ozirati, bom že na koncu šla čez vse skupaj še enkrat in popravila. Pa tudi, napake sploh niso važne...
Okej, zdaj sem malo zabredla. Zašla v slepo ulico. That happens. In sploh ne vem, zakaj se še vrtim okoli tega pisanja in to, ko pa sem danes želela povedati čisto druge reči.
Naslednji vikend bo velik pekovski vikend, Miklavž in to. In dobila sem noro, NORO idejo za Božiča, medene hiške. Zadnje čase se mi namreč na internetu odpira cel nov svet - no, se bom bolje izrazila, delčki sveta so bili vedno odprti, sedaj pa sem jih sama končno sestavila skupaj in sedaj imam odprt cel nov svet. Namreč mnogokorat se sprašujem, ko odprem internet, kaj naj sploh počnem. Okej, grem pogledat na neumen FB, da vidim kdo je s kom skupaj in kdo je spet napisal kakšno neumnost (in se ob tem močno brzdam, da ne napišem kakšnega komentarja, ki bi me stal kakšnega prijatelja ali dveh - no ampak, če prav pomislim, moji prijatelji ne pišejo neumnosti. Traparije pišejo predvsem znanci, ljudje, ki sem jih morda videla parkrat, z njimi dvakrat spregovorila in v vsakdanjem življenju morda enkrat pomislila nanje, za te mi je pa tako ali drugače vseeno, kaj si mislijo o meni in če jih imam med prijatelji ali ne - torej rezultat tega je, da morda komu bom kdaj komentirala kakšno neumnost), potem seveda mejli, en blog, drug blog, Big Brother (da vidim kakšne neumnosti se šele tam dogajajo, to je pa some serious shit, vam rečem), pa Kulinarika in to je v bistvu to. No, včeraj zvečer sem pa odkrila medene hiške in domišljija mi je začela delati in z A.-jem sem se zmenila, da mi bo pomagal, in če bodo ratale lepe in ne bodo razpadle, jih bova dala žlahti za darilo in jaz imam celo eno (neuresničljivo?) idejo o tem, da bi iz medenega testa naredila jaslice, ampak saj, bomo videli. Kakorkoli, danes sva bila v Merkurju in sem našla modelček za piškote - snežaka, ki bo kot za nalašč za pred medeno hiško.
Groza. Govorim brez repa in glave. Kaj je v bistvu poanta tegale zapisa je to, da ... okej, več delov ima: prvi namen je ta, da se ufuram nazaj v pisanje (ufuram - kako grda beseda, ampak nimam časa iskati sopomenke), ker tole je res katastrofa. Včasih so se mi misli pletle po glavi sto na uro. Okej, saj se mi sedaj tudi, ampak tokrat te misli govorijo o medenih hiškah in tortah in ne o kakšnem globokem razmišljanju. Pa dobro, kdo rabi globoko razmišljanje, naj ima vsak svojega. Okej druga točka: želela sem deliti vse te moje pekovske načrte. Ki jih pravzaprav niti nisem v celoti razkrila - medene hiške so le en del, dokaj oddaljen, saj na vrsto pridejo šele za božič. Vmes je še Miklavž. In razni piškoti, ampak to bo vse še sledilo. In tretja točka je pravzaprav čestitka sami sebi, da sem na internetu končno odkrila nekaj pametnega. Kot da je to dobra stvar. Ah kakorkoli, malo se mi že meša, tista Rafaelo torta v Zvezdi in potem še mamin štrudelj in še A.-jeve palačinke so mi zameglile razum. Obtežile želodec. Obolečinile želodec. Prepovedale jutrišnje tehtanje.
Kakorkoli, za konec še en nasvet - nikakor ne rinit z avtom v BTC. Ker je NORO!!!

petek, 26. november 2010

Easy A

"I don't know what your generation's fasciantion is with documenting your every thought, but I can assure you they're not all diamonds."

Enkraten film. Ne vem, zadnje čase gledam same dobre filme. Kar je kul, pogledam dober film, si želim videti še kakšen dober film, zato jih gledam še več, in prav vsi so mi dobri zanimivi, tiste, ki so bedni in dolgočasni pa itak preskočim. Torej ja, odlična Emma Stone, ki se mi je kar usidrala v srce (to sem v mlajših letih govorila tudi za Lidsay Lohan, pa vidimo kam jo je sedaj pot pripeljala, upajmo, da bo Emma pametnejša, kar mislim da bo, glede na to, da je sedaj že starejša, 22 let) in sem jo sedaj prvič videla v glavni vlogi. Glede na to, kar pravi striček IMDB je to pravzaprav ena izmed njenih prvih glavnih vlog, tako da lahko sedaj pričakujemo še mnogo (dobrega). Kakorkoli, poleg Emme Stone se v filmu pojavi še kopica drugih, antipatična Amanda Bynes, pa Dan Humphrey, ki je zame tukaj spet samo Dan, čeprav Penn Badgley igra Todd-a, ki je sicer kul in okej, ampak saj, kaj več ne morem pričakovati. Je pač povprečna vloga povprečnega najstnika, kar je tudi Dan v Gossip Girl, tako da so iste poteze in fraze in smeh in vse kar sodi zraven samoumevne. Ne vem, ali je to res problem pri igralcih, ali se samo meni tako zdi, ker se mi igralci iz TV serij bolj usidrajo v spomin. Ker pri seriji igralec le igra en lik skozi nekaj let oziroma sezon. Pri filmu pa je 2 uri in konec. Kakorkoli, Easy A je res dober film. Lahkoten, lepo gledljiv, zgodba teče skozi pripoved Olive, ki je drzna in začne govoriti reči, ki jih je bojda počela, čeprav jih v resnici ni. Ampak, if we look closely, so jo v to pravzaprav "prisilili" drugi. Kot na primer na samem začetku, ko si Olive izmisli fanta, s katerim je šla ven, sošolec njenega brata s koliđža, da ji ne bi bilo potrebno iti kempirati s čudnimi starši sošolke. In seveda, ko pride sošolka z vikenda nazaj, hoče vedeti vse o zmenku. In seveda sledi, "oh, you totally did it! You did it, aren't you?" In če to vprašanje pomnožiš 5x, je vse kar moraš rečti en mali da, da jo utišaš, in tu se zgodba šele začne ...

četrtek, 25. november 2010

It's a kind of magic ...

Grey's Anatomy ... poleg Weedsov definitivno moja najljubša nanizanka. Trenutno teče 7. sezona in ne vem, stvari so tako zelo drugačne. Par minut nazaj sem na Foxu ujela en del, mislim da je 3. sezona, kaj takega. Denny je mrtev, Burke je še vedno chief of cardio in s Christino načrtujeta poroko, George se zaljublja v Callie. Oh, kje je že to. Sedaj so reči tako zelo drugačne. Od začetnih 5 stažistov - Christina, Meredith, Izzie, George in Alex sta ostala samo še Meredith in Alex. In to sem se zavedla šele v zadnjem delu, ko Meredith razmišlja o besedah Baileyjeve na začetku njihovega pripravništva, ko je le-ta dejala, da bosta na koncu ostala samo onedva. In res sta. In sem se zamislila, koliko reči se je spremenilo. In še druga misel - kako lahko ena taka serija vpliva na gledalca, kaj lahko ustvari. Zame so vsi ti junaki resnični. Čar tega je to, da igralcev prej nisem poznala. In jih še zdaj ne poznam iz nobenih drugih filmov, razen Katherine Heigl. Ostale še nisem zasledila. Okej, Dempsey je izjema. Kar želim povedati je to, da je bilo v tej seriji toliko momentov, ko sem se smejala, toliko momentov, ko sem jokala, ko sem obstaja z odprtimi usti ... in čeprav se mi zdi, da je serija v zadnji sezoni izgubila na tem svojem čaru (predvsem zaradi spremenjene igralske zasedbe), ima toliko zgodovine in toliko čustev me veže nanjo, da je nikakor ne morem prenehati gledati. In Jack in Kate na Titanicu sta sicer fletna, ampak Denny in Izzie, to bo zame ena lepših ljubezenskih zgodb ever. In ko je Denny umrl ... me je res strlo. Niti ne znam opisati, kaj mi je ta nanizanka storila oz. kaj je na njej, da me tako veže, ampak nekaj je ... nekaj magičnega. In res si bom še enkrat ogledala vse epizode. Ker bo zabavno. In ne vem ... vse dobi nov pomen, ko si stvar ogledaš še enkrat.

sreda, 24. november 2010

Twelve


Twelve. Nova droga, ki obnori mlade. 50 Cent, ki jo preprodaja. Tako kot Natu (iz Gossip Girl) preprodaja travo. Ja, Chace Crawford bo zame ostal Nate. Čeprav je tukaj White Mike. White Mike, ki je ostal brez mame. Oče natakar, živita v stanovanju, kjer se ne da regulirati toplote radiatorjev. Zato Nate leži skoraj nag na tleh na vzmetnici. Ker je pri tleh bolj hladno. White Mike. Na tak način nas v zgodbo vpelje znani glas Kieferja Sutherlanda. In nadaljuje - White Mike preprodaja travo bivšim sošolcem. Ker sta z očetom ostala v velikih dolgovih po materini smrti in njenem (neuspešnem) zdravljenju raka. White Mike tako cel film postopa po New Yorku, od zanemarjenega gradbišča, ker preživi noč v luknji (in si predstavlja, kako je njegovi mami v grobu), do zabav na Upper East Sideu, kjer Chris v velikanski hiši brez staršev regulira med zabavami bogatih razvajenih najstnikov in nasilnem bratu, ki je pobegnil z boot campa. Vmes se še malo streljajo, umirajo, jokajo in nasploh, živijo. Odsevajo življenje kot je, zagotov, v prenekaterih delih sveta. Velika mesta. Veliko ljudi, izgubljene duše. Starši na enem koncu sveta, otroci s pištolami in meči na drugem. Mame, ki si okoli vratu ovijajo biserne ogrlice, in nesrečne hčerke, ki steklenično twelva plačajo z nedolžnostjo. Mame, ki prek spletne kamere govorijo z otroci in medtem goltajo tablete, in otroci, ki prirejajo zabave, ki uidejo izpod nadzora in se končajo tragično. Film, ki od samega začetka smrdi po nesreči. Tragediji. Vredno ogleda. Pa čeprav White Mike ni White Mike, ampak Nate. Zame bo on vedno Nate.

torek, 23. november 2010

Limonini mafini

Recept sem našla na med.over.net, a ga malo priredila. Nikakor mi namreč ne gre v glavo, kako redko naj bi bilo testo s 300g moke in 200g sladkorja in sokom 2 limon, deci olja, deci jogurta?

Kakorkoli, te uganke nismo šli empirično reševati, ampak smo jo že v samem začetku ovrgli in sem naredila lepo po preprosti kmečki pameti in izpadlo je okej!
Torej, recept. Kot že rečeno, našla sem ga na med.over.net, ga prikrojila in si ga sedaj delno lastim za svojega. Kmalu bo objavljen tudi na Kulinariki.

Odločila sem se tudi, da recept pojasnim v nulo, just in case, če bere kdo, ki je v kuhanju in cukarpekarstvu popolen laik in novinec. Tisti, ki se za kuhinjskim pultom in mešalci dobro spoznate, lahko naslednji sestavek prekočite, saj bom na koncu napisala vse sestavine še enkrat.

Potrebujemo eno malo večjo posodo, električni mešalec, žlico ali dve, cedilo oz. tisti pripomoček s katerim lahko presejemo sladkor/moko. In seveda pekač za mafine. Tisti za velike ali majhne, nima veze.

Torej najprej vzamemo posodo (jaz uporabljam plastično, lahko je tudi steklena, kovinka, kakorkoli) in notri ubijemo dva jajca. Mene je mama vedno učila, da je treba lupinico postrgati še s prstom, da odstranimo ves beljak. To je packarija, ampak jaz osebno nisem navajena stran metata. Potem dvema jajcema dodamo 18dag sladkorja. To nekaj časa stepamo z mešalcem, da zmes postane svetlejša in penasat. Nato dobro umijemo dve limoni (najboljši sosed nas lepo opzori, da agrumi na zunanjosti obdelani s konzervansi), ju prerežemo na pol in dobro ožamemo. Sok zlijemo k jajcem in sladkorju. Dodamo še limonino lupinico - pa ne je kar naribat s tej limon s nešteto konzervansi, raje kupite že naribano. Na hitro malo premešamo z mešalcem. Nato stehtamo 300 g moke, ji dodamo 1 zavitek pecilnega praška in z žlico malo premešamo. Nato moko s pecilnim praškom presejemo k jajcem, limoni in sladkorju. Kar lepo vse naenkrat, po želji lahko vmes malo premešamo. Zakaj je treba moko presejati? To človek ugotovi šele, ko enkrat to dejansko naredi. Ker se v moki najdejo prav hecni trdi delci. Ne vem, če je z vašo moko tudi tako, mogoče si je samo moj mlinar vmes grizel nohte in so zato v moki trdi delci, haha. No, šalo na stran, s presejavanjem moke tudi vnesemo malo zraka notri. Nasploh pa si tega želimo zato, ker je bikskvit oziroma mafini potem bolj puhasti. Zato tudi stepamo jajca (če bi želeli še bolj puhasto, bi lahko tudi posebaj stepli rumenjake s sladkorjem in posebaj beljake v sneg). Ko je moka vmešana v testo, vzamemo čisto žlico in v zmes dodamo 2 jedilni žlici kisle smetane. Malo premešamo in vzamemo olje ter dodamo v zmes 1 jedilno žlico olja. Spet malo premešamo in voula, čaka nas samo še zelo prijetno opravilo (sarkastično mišljeno, seveda), polnjenje pekača za mafine. Prej je modelčke fino malo namazat, ampak jaz zadnje čase obupujem, karkoli naredim, na koncu se mi mafini še vseeno primejo in ne gredo lepo ven. Moje pojmovanje 'gredo lepo ven' pomeni, da bi kar sami od sebe padli ven. Pri meni se je treba malo potrudit, s šabrom malo naokoli požokat in v najhujšem primeri, z zobotrebcem po tleh podrgnit, da se odlepijo od dna. Ne vem, nekaj bo treba pogruntat. Torej modelčke dobro namažemo, napolnimo in pečemo 20min pri 180°C.

Torej, še enkrat napisane vse sestavine:
2 jajci
18 dag sladkorja
sok 2 limon
limonina lupinica
300 g moke
1 pecilni prašek
2 žlici kisle smetane
1 žlica olja

Pečemo 20min na 180°C.

Še slikovni material:
 Takole so buhteli v pečici, po 7ih minutah pogledam v pečico in me je skoraj kap, kako zelo so narasli!
Malo sem jih prelila z rdečo in rumeno glazuro, da so lepši na pogled (na okus pa prav nič drugačni). Glazura je drugače samo sladkor v prahu z malo limoninega soka in barvilom.

Uspešno peko in dober tek!