nedelja, 30. december 2012

Črno-belo kavni vrtinci

Tale recept pa že kliče po precej zmogljivem mikserju. Te piškote se na pekač namreč brizga in meni z ročnim mešalcem nikoli ni uspelo stepsti maslo do zadovoljive stopnje. Ne rečem pa, da ni izvedljivo.

Za začetek v lončku zmešamo 2 čajni žlički instant kave in 2 čajni žlički vrele vode. Medtem, ko se mešanica ohlaja, v skledo presejemo 150 gramov moke, 115 gramov koruznega škroba in 1 jedilno žlico kakava. V drugi skledi penasto umešamo 225 gramov masla (sobne temperature) in 50 g sladkorja v prahu. Mešamo kar precej časa, da nastane rahla krema. Nato vmešamo moko, škrob in pecilni prašek ter kavo. Dobro premešamo in naložimo v dresirno vrečko s širokim nastavkom. Nato na pekač nabrizgamo "vrtince", pazimo, da niso preveč skupaj, ker se med pečenjem razlezejo. Pečemo jih 10 do 15 minut v vroči pečici, ki smo jo predhodno ogreli na 190°C.

Ko so piškoti pečeni počakamo, da se ohladijo. Medtem ločeno stopimo belo in temno čokolado. Obe vrsti čokolade zmešamo z oljem, da sta bolj tekoči, nato pa ju z žlico polijemo po piškotih, da nastanejo črte. Slika pove več kot ne-vem-koliko besed, ergo:


sobota, 29. december 2012

Kokosova očesa

Letos sem z Miklavežvo Božično peko začela precej pozno, sej vsi vemo, čemu je temu tako, kajne, tako da sedaj malce z zamudo ponujam tri recepte za piškote. Letos sem popolnoma spremenila repertoar in mislim, da so bili prejemniki kar zadovoljni. Povsem možno pa je, da se mi lažejo.

Kokosova očesa.

Končno sem tudi dobila mojega KitchenAida, tako da je mesenje testa z njim pravo zadovoljstvo, ampak tudi na roke bo šlo, postopek gre pa takole:

med 100 g ostre in 100 g gladke moke ter 1 zavitek pecilnega praška zdrobimo 150 g masla/margarine, dodamo eno jajce, 70 g sladkorja, limonino lupinico in sok polovice limone ter 20 g kokosove moke. Vse skupaj zgnetemo v svaljek. Moja masa je prišla precej mehka (mislim, da je krivec ostra moka, tako da jo lahko vsekakor zamenjate z gladko). Zavijemo v folijo za živila in za 15 minut damo v hladilnik.

Potem testo razvaljamo na 3 mm debelo. Izrežemo kroge, polovica mora imeti v sredini še luknjico. Pečemo jih 10 do 15 minut na 180°C. Ko so piškote pečeni, v posodi razmešamo par žlic marmelade in z njo namažemo kroge brez luknjice. Piškote z luknjicami posujemo s sladkorjem v prahu in jih položimo na piškote z marmelado.


četrtek, 20. december 2012

Alora ...

... sem rekla včeraj, zakorakala v kuhinjo in z Nemko sva si zavihali rokave in pričeli stepati beljake v sneg. Ste kdaj stepli beljake v sneg? Zabavno, moram rečt. Menda je to skrivnost, zakaj so včasih francozinje navkljub hudo kalorični hrani ohranjale vitko postavo. Se človek kar nadela, takole, brez mikserja.

Kakorkoli že. Včeraj se je v našem stanovanju odvijala prava božična večerja. Glede na to, da danes domov odhajata Hipsterljanki, midva z Belgijcem jutri, v prihodnjih dneh pa potem še ostali, smo malce pohiteli in se tako pošteno opujsarili na prelep sredin večer. Menu je bil zelo razgiban, predvsem pa hudo obsežen. Ne bom preveč dolgovezila, tudi z recepti bom postregla kdaj drugič, na tem mestu naj postrežem zgolj s fotografijami. 

Začela je Francozinja s predjedjo ...


Foie gras
Suhe slive zavite v slanino
... nadaljevala sta Gejtaljan in Belgijec s prvo glavno jedjo. Zelo modro sta se odločila, da, namesto da bi združila moči, skuhata vsak svojo jed. 

Krompirjeva juha
Arancini



Po teh dveh jedeh sem bila že popolnoma sita in vsakršna nadaljna konzumacija je predstavljala samo še mučenje. Ampak smo vseeno pogumno nadaljevali z glavno jedjo predragih Hipsterljank - losos in krompir s pečice z rožmarinom.


Zaključili, seveda, s sladkim. Nujna božična zadeva - kokos kroglice in če smo že začeli s francosko kulinariko, pa tako še zaključimo - mousse au chocolat. Z dodatkom pomarančnega sirupa.

nedelja, 16. december 2012

Okej, tole zdele je bilo pa ...

... nekaj precej čudnega.

Že dolgo časa se mi ni pripetilo, da bi se zvečer zleknila v posteljo, pričela z gledanjem kakšnega filma in ... no, se zbudila sredi noči, s prižganimi lučmi, računalnikom, film se je seveda predvajal do konca, meni pa ni prav veliko jasno, kaj se dogaja. Sicer je to v Ljubljani precej stalna praksa, ampak tule v Sevilli je bilo pa danes prvič.

Torej, zleknem se v posteljo, in glede na moje stanje (khm khm tisti dnevi v mesecu khm khm) izberem eno ljubezensko dramo, The Other Boleyn Girl, in naslednja stvar, ki se je spomnim, je kričanje v filmu, kar je pripeljalo do tega, da sem med spanjem udarila po tisti tipki, ki, če jo pritisnemo, rezultira v presledku, in mirno odsanjala naprej. Zbudila sem se deset minut nazaj, pa še zato zaradi naravnost groznih sanj. Ki se v resnici niti ne morejo kvalificirati pod nočne more, ampak ... no, kaj se je dogajalo!

Bila sem doma. V Nadgorici, na vrtu za našo hišo. Opazovala sem brata, kako je izumljal nek nov patent za kolesa in jih pripenjal na enega izmed dveh drogov, kjer so sicer razpete vrvi za sušenje perila. Gledala sem ga, kako mu ni šlo prav nič dobro, saj so kolesa stalno spolzela nazaj dol po drogu in pristala na tleh. Medtem sem mu razlagala o Sevilli in o trgovinah in o tem, kako v supermarketih ne moreš kupiti vsega, kar ti srce poželi, tako kot v našem Interšparu ali pa drugih enormnih trgovinah. Nenadoma se ozrem v nebo in vidim Islo Magico. Isla Magica je zabaviščni center v Sevilli, nekaj takega kot Gardaland. Iz mojega vrta sem videla visok prosti pad. Potem sem bratu povedala še, kako zelo sem pogrešala Pesjana, on pa je rekel, da je ne mara več, ker se mu ne da več ukvarjati z njo. Škoda, da Bona ni prišla na vrt ... 

Sanje so bile namreč zelo, zelo, zelo žive! Potem se kar naenkrat znajdem v cerkvi. Pred poroko. Mojo? Ne vem, pogledala sem se namreč v ogledalo in vizualno nisem izgledala ravno jaz. Bila sem zelo temne polti, ravni rjavi lasje. Nevesta, očitno, jaz pa sem se nekako preselila v njeno telo in dogajanje opazovala s prvoosebnega pogleda. Bilo je naravnost filmsko. Stala sem na začetku cerkve in se ob spremljavi glasbe sprehodila do oltarja. Potem pa se je moj pogled kot v premiku kamere zapeljal čez celo cerkev, da sem videla ostale goste. In kaj sem videla! Bila sem na ciganski poroki! (Enkrat sem v parku Marie Luise videla eno cigansko poroko, in bila je natančno taka kot tale v mojih sanjah!) Dress code je bil očitno pogojem z modro-zeleno-turkizno barvo. V klopeh so se drenjale debele temnopolte starejše gospe, zraven njih otroci, vsi v modrih ali zelenih ali turkiznih oblekah, zelo urejeni. V zadnji vrsti so kot v izložbi stali geji - oblečeni v poročne obleke, nekateri celo zelo lepo namazani in čedni kot dekleta, s tančicami na glavah, v visokih petah. Stali so v pozah, kot jih naredijo manekenke na koncu runwaya in imeli Tyrin fierce pogled. Noro. Čisto na koncu cerkve je stal ženin, nek mlad fant, zelo lepo urejen. Pojma nimam kdo. Na drugi strani cerkve je v zadnji klopi sedela družina - mlada ženska z možem in otroki, vsi zelo lepo urejeni, ženska pa je imela na glavi klobuk, ki ji je pokrival cel obraz in v resnici je bila plinska maska, da je lahko dihala. 

Potem se je pogled zapeljal nazaj do mene in pogledala sem v svoje noge. Bila sem trenirki. Zgoraj sem imela sivo preprosto majico. Vsi so bili tako zelo oblečeni, jaz kot nevesta pa v trenirki! Potem je prišel ženin in obred se je začel in usedla sva se na desno stran cerkve v majhno ozko klop, tako, kot jih imamo v naši miniaturni cerkvi v Nadgorici. 

Za crknit. Jaz sem bila zgrožena, kako sem lahko v trenirki na poroki, zato sem se zbudila. Če bi se že malo zgražala, bi se morda v sanjah celo zavedla, da sanjam in bi šla odletet kakšen krog ali pa nazaj v Nadgorico k bratu in bi poiskala Boni. Ampak ... ne znam lucidno sanjat, še. To je en tak moj mini projekt, ki traja že leta in leta, in razen dveh priložnosti, ko sem se v sanjah zavestno sprehodila en krog ali dva, zaenkrat dlje kot od tega, da se skoraj vsako jutro precej živo spomnim svojih sanj, še nisem prišla.

četrtek, 13. december 2012

"Jaz pa ne maram potovati,"

sem včeraj povedala mojima dvema nemškima sošolkama in glede na to, da sta se deklini par dni nazaj vrnili z nekajdnevnega potovanja po Maroku, sta široko zazijali in me vprašali, kaj mi je. Pa sem jima obrazložila, da če si pa česa vsekakor ne želim početi v življenju (trenutno!), je to stopicljanje v koloni in ogledovanje absolutno prevelikega števila cerkva in muzejev in ne vem kaj še. Pa sta rekli, da oni v Maroku niso šli v niti eno cerkev. Glede na to, da so v Maroku večinoma muslimani, je tale njuna pripomba ... no, jaz sem si mislila svoje, vam pa tudi prepuščam proste roke. 

Ja, in res, ne želim si potovati. Okej, obstajajo kraji, ki bi jih rada videla in ki imajo v mojem srcu neko posebno mesto zaradi ne-vem-česa že. London, ker je pač London, pa Berlin (kamor želim iti vse odkar sem prebrala Mi, otroci s postaje Zoo) in Pariz zato, ker je Francija in ker iz tam izvira vse, kar je dobrega in sladkega in v želodcu prebavljivega. 

Vsi vemo, da obstaja tistih nekaj tipičnih etiket, ki se držijo vsakega Erasmus študenta, kajne? Poleg sleherne prežurane noči in tega, da se moramo na izpit priti samo pokazati in se podpisati, pa je zadeva opravljena, je torej tukaj še potovanje. Najprej med samo Erasmus izmenjavo in potem še dolga leta po njej, ko se za potrebe ohranjanja stikov z nepregledno množico samo na hitro poznanih ljudi, prepotuje celo Evropo (če imaš srečo pa poleg Nemčije in Italije obiščeš še kakšno Brazilijo, ZDA ali celo Kitajsko!). In če absolutno pogrnem na testu žuranja v neskončnost in sramežljivo preštejem večere, ko sem se vrnila domov ob uri, ko se ponavadi že tretjič obrnem iz levega na desni bok, na prste ene roke, dejmo bit luzerski Erasmovec v polnem slogu, in se zabubit lepo tukajle v Sevilli in nikamor it. Tko. Iz principa. 

Ma ne. Saj jaz čist rada kam grem. Ampak rada grem v majhne, skrite vasice, v katerih ob štirih popoldne ne najdeš niti enega odprtega lokala, da bi se pogrel in skril pred vetrom, ker moraš še eno uro čakati na avtobus, ki skozi to vas pelje nekako dvakrat na dan. Ampak take majhne skrite vasice so izhodišča za čudovite poti, po katerih tri ure hodiš v popolnem miru in medtem srečaš samo prašiče, ovce in kakšnega konja in vse okrog tebe je tako zeleno, da bolijo oči.




Sevilla je odlično izhodišče za enodnevne obiske drugih večjih mest Andaluzije. Cordoba, Granada, Malaga, Cadíz. Mogoče bom prvi vikend v februarju skočila v Granado, ker je med gorami in ker si jo želim videti, ostala mesta me trenutno ne zanimajo. Poleg tega si moram pustiti še nekaj, da se vrnem, čez leto, morda dve. Bolj kot to, da v enem dnevu pregledam celo mesto, mi je všeč, da nekje živim dlje časa. Da začutim utrip in dušo mesta in da samo hodim hodim hodim naokoli, s široko odprtimi očmi. Po možnosti sama. 

Kako že gre tista - živi in pusti živeti? Jaz živim in tudi pustim živeti, imam pa manjši problem s tem, da se ne obremenjujem s tem, kako živim in kaj si bodo drugi mislili. I'm getting there ...

[Zgornje fotografije so sicer s poti Las Laderas, Parque Natural Sierra Norte, ob vasici Cazalla de la Sierra. Eno uro in pol stran od Seville, na sever.]

sobota, 08. december 2012

Jaz sem vam vsem tko ...

... fovš.

Za sneg.

In za to, da se vam zjutraj ni treba zbudit in zakorakat v popolnoma nabrloženo kuhinjo. Nekako ne razumem, zakaj bi nekdo ob 23ih zvečer, ko je opravilno povsem sposoben, pustil tri krožnike in njim odgovarjajoče število pribora ter kozarcev (pa še kakšnega za povrh), ekonom lonec (v katerem se očitno po novem kuha brokolijeva juha), pa še ena druga posoda s cedilom od toretlinov in ponev z zasušenimi ostanki šnicla. Da ne omenjam nožev in desk za rezanje in drugih prčkarij. V naši hiši praksa obedovanja poteka nekako takole: Hipsterljanki in Nemka se držijo skupaj in večerjajo načeloma okoli desetih zvečer, predvčerajšnjim pa celo ob pol enih zjutraj. Okej. Gejtaljan se seveda pridruži lastni krvi, ampak ker ne mara zdrave hrane, si kuha posebej, ergo - dvojna porcija posode. Ključno vprašanje je torej - zakaj hudiča si ne moreš vzeti 10 minut časa in pomiti posode PREDEN se odpraviš na roparski pohod po bližnjih lokalih? Je zjutraj, ko se ves zaliman privlečeš v kuhinjo, komaj odpreš oči, ker so se ti trepalnice zlepile zahvaljujoč petnajstim plastem maskare, in nisi sposoben reči niti dobro jutro, če nimaš v sebi najmanj dva deci kofeta, res tako zabavno drgniti prisušeno brokolijevo juho s krožnikov? (Ker vroče vode itak noben ne zna nalit, da bi se zadeve namočile.)

Ampak ... nekatere reči v življenju morajo ostati neznanke in niti slučajno mi ni treba vsega vedeti. Tudi prav.

Po drugi strani imamo tu Belgijca. On večerja malce prej in kolikor sem uspela videti, oblada kar nekaj kuharskih prijemov in si vedno skuha kaj dobrega. Zadnjič je, npr., delal juho iz buče. Pa velikokrat si skuha bolonjeze, mesne kroglice, priščanca in podobne zadeve. Niti slučajno se ne drži nazaj pri posodi, ampak pri njem je stvar taka, da pomije vse, včasih še tisto, kar mu ne bi bilo treba. Skuha, poje, pomije, gre. In ima mir. Francozinja ubere spet rahlo drugačen pristop. Pride, skuha, sama sebi v brk momlja neke francoske kletvice in spušča nadvse zastrašujoče zvoke, pomije, vzame svoj krožnik s hrano in mrkne v sobo. In ona res ni dobra kuharica. Zelo rada kupuje zamrznjene, že pripravljene jedi, bljak. Na njenem jedilniku so stalno kroketi, tipična španska jed, ki se, seveda, tako kot marsikatera druga tipična španska jed (churrosi, krompir za tortiljo), ocvre v enormnih količinah olja. Kaj naredi ona? V ponvico kapne dve pikici olja, potem na premočnem ognju zažge krokete, ko vidi, da zadeva pač nekako ne deluje tako, kot bi morala, pa jih razkosa in zažge še odznotraj. Za populit si vse lase. Res. Je pa naredila dober quiche. Čeprov okej. Razpostret Dat testo v pekač, nalit vanj jajce, fliknit čez sir in meso in vklopiti pečico res ni kvantna fizika.

Saj ne rečem. Jaz sem tudi lena in v zadnjem času za kosilo/večerjo (ko se seveda vzdržim serijskega mazanja FV na popečene toaste) jem predvsem preprost kuhan in malce popečen krompir s pečeno zelenjavo (če pa se v naši kuhinji najde še peteršilj, je pa zadeva itak preprosto orgazmična) in solato iz stročjega fižola, korenja, paradižnika, jajca in čičerike. 

In naj še malce poročam, kako gre moj boj proti sladkarijam. Včeraj mi je šlo res dobro. Zadeva se je zakomplicirala, ko me je Laura povabila na kosilo k njeni družini. Uspešno sem se vzdržala čokolade in raje zmlatila pomarančo. No, potem pa je mama oznanila, da danes popoldne ne bomo nič malicali, ker gremo raje na chocolate con churros. Pa je šla moja motivacija po vodi, čeprav so churrosi v resnici slani in sem se torej pregrešila samo z vročo čokolado. Ni panike. Če vas zanima, kakšnega okusa so ccc, ni panike, čez par let jih boste lahko okusili v mojem kiosku nekje sredi Ljubljane. Uvozit to zadevo v Slovenijo res ne bi bilo tako zelo napačno. Ker je njams.



In kakšen je načrt za danes? No, planiram peko piškotov. Ker sem jutri povabljena na čaj in torto in piškote k mojim nemškim prijateljicam, in ker se absolutno ne spodobi priti na obisk praznih rok, bom spekla orehove rogljičke. Tako.

četrtek, 06. december 2012

Čisto iskreno o ...

... sladkarijah.

Sej ne vem, če sem kaj podobnega kdaj že pisala, ampak zagotovo sem, ker sem pač Tina B. in take reči so vsakodnevno v mojih mislih, vprašanje je samo, kdaj zberem dovolj poguma, da se moje travmiranje iz varnega zavetja prijateljicam preseli še na nič hudega sluteče neznance. Pa na vsake toliko časa niti ni slabo malce razčistiti, izprazniti ventilčke in (mogoče) obrniti nov list.

Začnimo pri hrani. Ker smo se ravno zadnjič o tem pogovoarjali s cimri, ker se pač še spoznavamo in zato razglabljamo o vseh teh osnovnih življenjskih temah, kot so kaj najraje jemo, kolikokrat si umivamo zobe, kako čiste so naše sobe in koliko otrok si želimo imeti. In tako smo govorili o hrani. Belgijec je rekel, da če se zamoti z delom, popolnoma pozabi na hrano in včasih tudi po dva dni nič ne je, Italijanka je rekla, da je skos lačna, jaz sem rekla pa, da nisem skos lačna, ampak da vsako jutro, ko se zbudim (večinoma pa že kakšen dan, dva prej) točno vem, kaj bom jedla čez cel dan. Sem pač eden tistih ljudi, ki svoj obstoj gradimo okoli obrokov in jaz vsakokrat, ko se s prijateljicami dogovarjam za uro za kavico/kino/sprehod, pomislim, kako bo to sovpadalo z mojim prehranjevalnim urnikom in velikokrat uro tudi prilagodim uri kosila/večerje. Imam rada red, pri hrani pa še najraje od vsega.

Ampak ... ker zagotovo obstaja nek pregovor o tem, kako ima kovanec dve plati in kako tisto, kar je v teoriji super pošlihtano, v praksi niti najmanj ne drži ... je torej tudi moje življenje več kot očitno najslabši možni primerek tega, kako teorijo prevest v prakso. Namreč, absolutno sem odvisna od sladkarij. Ne nese me niti meso, niti mastna hrana, tudi ogljikovi hidrati (razne enormne količne kruha in makaronov, npr.) me ne ganejo, junk food sicer sede na vsake toliko, ampak le malokrat je razlog mojih mokrih prehranjevalnih sanj ... Kaj torej ostane? Sladkarije. Zadnje dni se smukam kot mačka okrog vrele kaše, jamram, da pojem veliko, ampak dejansko ne razkrijem konkretnih številk. Trenutno sem kar malce zadeta od sladkarij, tako da bom napisala reči, ki jih sicer nikoli ne bi in jutri bom to morda obžalovala, ampak ... Pustimo to za jutri. V torek sem šla v trgovino. Kupila sem fejk vikikremo [to poimenovanje cilja na katerikoli drug čokoladni namaz, ki ni tale, no razen Nutelo se poimenuje Nutela, ampak tiste itak ne jem, ker absolutno ne prenesem samo črnega namaza, v vsakem primeru, fejk ali ne, mora biti zraven tudi enakovreden dele bele], kozarec pa količinsko nanese 750 gramov. Oh, kako zelo upam, da je v to težo vštet tudi kozarec (seveda pa sem pozabila pogledati, ali je neto/bruto). V glavnem. Poleg tega sem kupila 200 gramov temne čokolade z mandeljni, ker sem si rekla, da bo po popečenem toastu s fejk vikikremo (ki se, mimogrede, naravnost božansko stopi na toplem toastu) super pasalo malce grenkobe, ker ti rahlo zapre apetit. To sicer res deluje, ampak če 200 gramov temne čokolade stane en euro, potem že ni v resnici temna čokolada. In če ta princip "jo bom pojedla samo eno vrstico, da mi zapre apetit" ni deloval že trikrat prej, ko sem tudi kupila to isto čokolado, zakaj bi potem ravno v torek?

Danes sem malce zgovorna, zato se tudi opravičujem za precej dolg prejšnji odstavek. No, pa da nadaljujem. Kako se je končal torkov večer? Po sicer precej urejeni celodnevni prehrani ... popolna katastrofa. Zmazati 200 gramov čokolade pa itak že precej časa ni ne-vem-kakšen izziv.

Ampak dobro ... gremo pogumno naprej. Ker sem bila včeraj malce lena in se mi ni dalo na tečaj španščine, se mi je podrl celotni prehranjevalni sistem. Ponavadi se namreč sredino jutro začne ob osmih zjutraj pred štedilnikom, ko si skuham zajtrk (mlečni riž ali mlečna kaša z banano) in hkrati še kosilo (rižota). Kosilo lepo zapakiram v plastično posodico, odhitim na španščino, po španščini na faks in med enim in drugim predavanjem ob 15:00 pojem kosilo. Potem pridem domov in zvečer okrog 20:00 povečerjam in je to to. Včeraj sem torej prespala španščino, potem pa okoli desetih začela serijsko mazati FV [fejk vikikremo] na popečene toaste. Ker je zadeva neznansko dobra, sem se konkretno podkrepčala in odhitela na faks. Po faksu sem prišla domov, skuhala krompir in ga obogatila s tunino omako in glede na to, da se je to odvijalo okoli 18ih, bi bilo vse lepo in prav, če! ... danes ne bi bil praznik in sem morala v trgovino po nekaj malenkosti, da danes, bohnedej, ne bi preživela brez kakšne izjemno potrebne sestavine. No ... ni se končalo dobro.

Da počasi zaključim, ker seciranje mojega jedilnika v take detajle res ni potrebno in mislim, da ste dobili približno idejo, v katerem grmu zajec tiči. Če potegnem črto: v času mojega rezidiranja v Sevilli v resnici sploh ne pojem toliko sladkarij. Če procentualno razdelim dneve, ko ne zaužijem nobene sladice in dneve, ko si privoščim kaj sladkega, recimo da je situacija 70% proti 30%. To še ni tako slabo, kaj ne? Bolj je problem količina. Človek bi si mislil, da če pa nekaj časa ne ješ sladkarij, dosežeš nek prag tolerance in ti potem, ko jih zopet okusiš, predstavljajo skoraj nekakšen izziv? Morda sem samo jaz tak naravni talent, ampak ne. 200 gramov čokolade, šala mala. Okej, s kakšnim premorom vmes in precej vode, ampak gre. Polovico 750 gramske pakunge FV (in v to težo je skoraj zagotovo vključen še kozarec, sem prepričana!) v dveh dneh? Lepo prosim!

Kaj pa zdej? Tisto točko sekerancije, metanja ob steno in obupnega načrtovanja v smislu "jutri pijem pa samo čaj in nič več ne jem" sem že opustila. Prav tako sem opustila tudi razne upe "morda pa pride trenutek, ko mi sladkarije preprosto ne bodo več dišale". Bitch, please. Saj vsi še vemo, da sem slaščičarka in training, anede? Zadeva je torej precej kompleksna in zahteva blazno prefrigan pristop k reševanju problema. V letu 2013 sem odločena, da nadvladam nad tem hudičem, ampak na tak način, da bo volk sit in koza cela. Dobesedno. Mogoče bom vpeljala oz. končno poskusila realizirati idejo, da konzumiram samo domače sladkarije. Ker priti ob petih popoldne po napornem učenju dol v kuhinjo in zmlatit mrzel kos domačega jabolčnega štrudlja, ali pa dva ali pa tri (ker so itak majhni kosi) ... neprecenljivo. Kar ostane pa potem še ob enajstih zvečer pred spanjem. V decembru se takšnih in drugačnih podvigov itak nima smisla lotevati, ker vsi vemo, kako je decembra. Takrat še tisti, ki sploh ne marajo sladkarij, zmažejo medenjak ali dva. Mogoče bi se lahko vseeno poskušala brzdati vsaj toliko, da z žlico ne natepavam FV, če to res ni nujno potrebno. 

Kakorkoli že ... jutrišnji cilj je, da se vzdržim sladkarij. Načrt, kaj bom jedla, imam, dela tudi precej, tako da izpolnjujem vse preddispozicije, da vzdržim. In to je vse, kar želim. En dan! ... 

Začet je treba z malimi koraki. Pa četudi se mi FV navihano smeje iz omare ...

ponedeljek, 03. december 2012

Avtobusanje ...

... zna bit zabavna rec. Glede na to, da se v Ljubljani kar precej (beri: na vsakodnevni ravni) prevazam z LPPjem, sem se v Sevilli odlocila, da se tako kvalitetno izkoriscenemu casu izognem kolikor bo le mogoce. Prvic zato, ker Spanci niti priblizno nimajo studentom tako prijaznega sistema subvencioniranega prevoza (ali pa vsaj erasmusovci nismo delezni teh ugodnosti), kar pomeni, da zna v namene transporta skozi okno izpuhteti kar nekaj cekinckov (in le zakaj bi, ce pa imam en par povsem zdravih nog in faks skoraj za vogalom), drugic pa zato, ker sem se po ulicah Seville kar nekajkrat peljala z avtom in glede na kaos, ki tam vlada, nekako podvomila v hiter prihod iz tocke A v tocko B.

Z notranjostjo malih rdecih avtobusov, ki jih sicer poganja zemeljski plin, se tako srecujem samo dvakrat tedensko, ker je lokacija tecaja spanscine za moje nozice vseeno malce predalec. Pa v bistvu sem vse do danes tole avtobusanje, navkljub izjemnim kaskaderskim sposobnostim voznikov, dobro prenasala. Okej, ja, to, da avtobusi sploh nimajo voznega reda in pridejo, ko pac pridejo, je malce hecno, ampak ce gre clovek z nekaj casovne rezereve v zepu od doma, se tudi to da potrpeti in preziveti. Kar se tega vidika tice - vozni redi, torej - ljubljanski LPP vseeno ponuja nekaj vec srece in zadovoljstva. 

In ja, naj najprej povem se to: vecina ljubljancanov vestno in na dnevni bazi pljuva po LPPju. Kako je pocasen, vedno je gneca, poleti ni klime, pozimi prevroce, pa kako so vozniki nesposobni itd. Jaz sem vedno modro tiho in vse pomanjkljivosti z veliko mere potrpezljivosti toleriram, mogoce zato, ker je moj stric vcasih sofiral avtobus in ... ne vem, spostujem voznike, ker se mi zdi njihovo delo na trenutke, zaradi taksnih in drugacnih dejavnikov, tezko in ker sem po drugi strani hvalezna za to, da se lahko poceni in dokaj elegantno prevazam naokoli.

Ljubljanski LPP se mi je torej ves ta cas, skoraj tri mesece, zdel velik luksuz v primerjavi s seviljanskim mestnim prevozom. Se posebej sfaljen mi je sistem 'klicanja' avtobusa, med tem ko cakas na postaji. Avtobusu moras namrec pomahati, tako kot ce bi klical taksi, sicer ti ne ustavi. Po eni strani je to smiselno, da se bus ne ustavlja na postaji za brezveze, ampak vseeno malce hecno. Tudi placevanje je se tam nekje v letu 2005, ko moras vozniku dati denar, on ti da racun, itd., in ce ti mora vracati se drobiz, se zna stvar zavleci. Seveda imajo stalni obiskovalci 'urbano', ampak zadeva ne funkcionira tako elegantno.

Danes pa sem izkusila nekaj, kar mi je seviljanski potniski promet malce priblizalo srcu. En delez danasnjega dogodka gre pripisati tudi ljudem, ki javni prevoz uporabljajo, torej spanski naravi, ampak saj vsi vemo, da so ljudje, s katerimi se prevazas, tudi pomemben del potovalne izkusnje. Po ne vem kaksnem nakljucju je bil danes mali rdeci avtobus st. 32 nabito poln. In za razliko od ljubljanskih 'jebiveter' soferjev, ki pac cakajo, da se ljudje nabasejo notri, je spanski gospod preprosto zaprl vrata in na moje olajsanje dobro presodil, da se zgornja meja stevila ljudi, za katere je se dovolj kisika, ze nevarno blizu.

Logicna posledica zgoraj opisane situacije je, jasno, ta, da vedno, VEDNO, nastane problem, ko se clovek zeli pririniti skozi mnozico do vrat. Neka starejsa gospa je bila tako malenkost prepozna in voznik je vrata ze zaprl. S sibkim glasom je zavpila "puerta", ampak avtobus je ze pricel speljevati. Medtem, ko bi v enaki situaciji ljubljanski potniki samo strmeli predse ali v svoje torbe in v si v svoji ignoranci mislili 'eh, se bo pa malce sprehodila', je v Sevilli glas povzdignilo priblizno 64.9% preostalih potnikov in gospa je tako srecno in zadovoljno odstopicljala svojim opravkom naproti.

Tako. Vse lepo in prav. Fajn je kdaj spoznat se kaj drugega, novega. Bolj cenis tisto, kar imas doma.

petek, 30. november 2012

Gre Tina v trgovino ...

... in človek bi si mislil, da bom v treh mesecih dodobra spoznala Sevillo in precej učinkovito navigirala po njenih avenidah in uličicah. No, danes sem se odpravila v Lidl. Le-teh je po Sevilli kar nekaj, meni najbližji pa na ulici Maria Auxiliadora. To je sicer precej pomembna, velika in opazna ulica, del notranje obvoznice, problem pa nastane v tem, da jaz stanujem v centru, torej znotraj te obvoznice, kjer pa so ulice precej naključno postavljene in razpršene in je včasih to, kako priti od točke A do točke B po najkrajši možni poti, še kako velik izziv (po poznani poti do glave ulice, torej do obvoznice, se mi pa niti slučajno ne da, saj je pot približno petinosemdesetkrat daljša, ane). V ta nesrečni Lidl sem se enkrat že odpravila, bilo je podnevi, precej dobro sem si ogledala zemljevid in suvereno stopala po ulicah. Ko sem po kar nekaj časa hoje (do cilja naj bi sicer potrebovala 15 minut) in nešteto nepoznanih ulicah končno prišla na poznano mesto, sem ugotovila, da sem še kar precej daleč od cilja in da sem večino časa hodila v nepoznano smer. Ampak sem vklopila svojo orientacijo in uspešno prišla do cilja.

Danes, no, danes pa je moja orientacija popolnoma zatajila. Zopet sem si ogledala zemljevid. Predvidena pot je bila sledeča:


Vse lepo in prav in pogumno se podam na pot. Kot vidimo, je začetek poti vse do ulice Castellar precej preprost, saj mi je ulica Feria dobro poznana. Pogumno stopam po ulici Castellar, potem pa ... samo še hodim in hodim in polno je nekih cerkva in zanašam se na mojo orientacijo in kar naenkrat zopet vidim napis Calle Feria. Khm, pomislim, kako je to možno?, ali sta morda dve ulici z imenom Feria v Sevilli? Pogledam in vidim, da je to moja ulica Feria. Če pogledamo na zemljevidu, sem hodila precej v krogu in se znašla tule:


Ker je bilo že temno, jaz pa zbegana kot kura in povsem razočarana nad mojo orientacijo se obrnem in grem po najbližji poti do notranje obvoznice, pa četudi je že deževalo, jaz pa brez dežnika. Razmišljam o tem, kako se tudi najboljšim zgodi kdaj kaj tako smešnega, ko srečam Gejtaljana. Pozdravi me in me vpraša, kam sem namenjena. Eh, samo malo se sprehajam, odvrnem. Niti pod razno ne mislim priznati, da sem se izgubila, kaj šele vprašati za napotke, hjao.

V glavnem. Uspešno pridem do Lidla, nakupim in se odpravim proti domu. Domov bo šlo pa lažje, si mislim, enkrat sem že šla in se celo ne izgubila, tako da ni panike. Hodim in hodim in moja orientacija je na vrhuncu samozavesti, nakar se znajdem pri bencinski črpalki. O ja, prav dobro se spomnim ene bencinske črpalke v bližini mojega doma. To je tista, ki je v resnici precej oddaljena od mojega doma. Najhuje pa je to, da je samo par minut stran od Lidla, jaz pa sem hodila že kakšnih 10 minut. Moja pot je šla približno takole (vsaj tako se mi zdi, prepričana pa nisem) in niti najmanj mi ni jasno, kako sem uspela tako zabluziti:


Domov sem se potem spet vrnila po notranji obvoznici in ulici Feria. V resnici sem naredila kar lep, pa tudi precej velik krog. Tista veličina se začne poznat še posebej s petimi kilami krompirja v eni roki in parimi litri mleka, jogurta in drugih prčkarij v drugi roki. Vse bolečine sem blažila s čokolado, vsaj to. Pa tudi dež me je prav simpatično namočil.

Nikoli ne bom pogruntala teh uličic. Pa saj se mi jih za ta slaba dva meseca mogoče niti ne splača?, ane.

torek, 27. november 2012

Sediva na mrzli skali, ...

... nekje na nebu luna, okoli naju pa samo zvok morja in vetra in teme. Prvi septembrski vikend in kljub neznansko vročemu in dolgemu poletju pozna ura prinaša hlad. Ti na moji levi, tesno ob meni, z dotiki, ki vsakič znova vzvalovijo in po mojem telesu poženejo vojsko nevidnih bitij, ki s svojimi krempeljci zarežejo nekam globoko v notranjost in spomin. Ti, tesno ob meni, v trenutku, ki se v moji sistematični organizaciji lastnega obstoja kvalificira pod ... neznanko. Sama sebi ... nož v hrbet.

Tvoja roka v moji roki. Moja roka v tvoji roki. Uživam v brezskrbnosti pomanjkanja definicije. Uživam v odkrivanju novih dotikov in učinkov, ki jih imajo in imaš name, čeprav je vse en velik ne vem, ki mi povzroča celo serijo dvomov in vprašanj in nezmožnosti definiranja.

Samo sedim. Tesno zraven tebe, na skali, mimo katere sem šla že tolikokrat v zadnjih desetih letih. Mimo skale, za katero si nisem nikoli mislila, da bo lahko prizorišče dogajanja tega vetrovnega večera prvega septembrskega vikenda, čeprav vedno potihem upala. Malce jezna, ker je družba v mene uspešno vstavila to neizmerno željo po bližini in občutek popolne nemoči in nezmožnosti obstoja, ko je ni. Bližine. Po drugi strani presenečena, ker prebujaš občutke, za katere sem vedno mislila, da obstajajo samo v romantičnih filmih in literaturi.

In potem sva odšla, ker je bilo res mrzlo, čeprav je bil to komaj prvi septembrski vikend izjemno dolgega in vročega poletja in po vsej kmečki logiki na tem svetu ne bi smelo biti tako hladno. Ampak včasih se življenje malce poigra z logiko in tudi zadnje čase v Sevilli precej dežuje in je mrzlo, čeravno je to najtoplejši kraj Španije in če sem se letos česarkoli naučila je to vsekakor to.

Človek obrača, življenje obrne. Še zamislit si ne moreš, zares kako zelo.

sobota, 24. november 2012

Draga Tina ...

... letos si za Božička, Miklavža, Dedka mraza, Svete tri kralje ali pa celo Velikonočnega zajčka pokloni malce zaupanja vase. 

Ker v resnici je izvor vseh mojih težav ravno ta preddispozicija, ki se je po ne vem kakšnem naključju znašla nekje globoko v meni, da mi itak ne bo uspelo. Prehitro obupam in nisem vztrajna in ne zaupam vase. 

Tko. Problem identificiran, kako naj ga rešim se mi pa tut sanja ne.

Z idejami na plan.

Pretty please?

torek, 20. november 2012

Pride pes iz trgovine, ...

... suvereno zakoraka čez cesto in zagleda mene. Hitim na faks, spet, ceprav se vsako jutro zbudim okoli osmih, pol devetih, in imam casa vec kot dovolj. Ob osmih v Spaniji je zgodaj. Najbolj zgodnje trgovine se odprejo ob devetih in upostevajoc, da se najbolj zgodnja crnuska trgovina (Drekator, kaj pa drugega) odpre ob sedmih, se po slovenskem casu torej zbujam ze ob sestih. Recimo.

Ampak vedno se kaj zakomplicira in zato hitim na predavanje - hitro hodim, postane mi vroce, pogledujem na uro in potem me se cevelj ozuli.

Glede na to, kako lenobno in nepretresljivo je trenutno moje zivljenje, zivim pod izjemno nevarno kolicino stresa. Najhujse je to, da si prav vsega na glavo nakopljem popolnoma sama. Z zgoraj opisanim hitenjem, ali pa s strahopetnostjo, ko si kar ne upam in ne upam pristopiti do profesorja in ga vprasati, kaj tocno moram narediti za seminarsko nalogo in katera literatura pride v postev za izpit. Ne vem, zakaj sem taka in tudi sanja se mi ne, cesa se v resnici sploh bojim! Kaj je narobe z mano? Ta nezmoznost definiranja problema mi otezuje to, da bi ga resila. Hudica.

Pa resitev je v bistvu preprosta. Samo cakati moram na trenutek, ko bom sama sebi s to svojo neodlocnostjo in jajcanjem sla tako zelo na zivce, da bom nenazadnje koncno le storila to, kar se ze ves ta cas trudim.

Povrsinski problemi s hudo enostavno resitvijo, pa za njih porabim toliko casa, energije in besed.

Pride pes iz trgovine in suvereno zakoraka cez cesto in prav nic ga ne briga, kaj se dogaja okoli njega, on zivi svoje zivljenje in ima svoj cilj. In zagotovo ni opazil mene, ker psi vidijo povsem drugacne stvari. Pa saj niti vidijo ne dobro. Vonjajo. Cela goscava vonjav, tistih najbolj poznanih, po katerih se orientirajo, in tistih nepoznanih, misterioznih, ki so tako zelo privlacne, da desna naenkrat postane leva in domov iznenada postane malce kasneje.

Bo pa fino, ker cez slabih sest ur koncno pridem domov in bo spet malce bolj tiho ter umirjeno in se mi ob polnoci za vratom ne bo drla cela creda italijanov.

Naj bo ze enkrat december.

sobota, 17. november 2012

Največji čar kuharije ...

... (pa s tem ne mislim pekarije oz. kakršnega koli drugačnega ustvarjanja sladkih dobrot) je ta, da sestavine in njih količine ne zahtevajo takšne natančnosti in preciznosti, kot njihove sladke sestrične. Ampak kje se zgodba sploh začne? Nekega dne v Lidlu z njihovo super ponudbo kuharskih knjig za 3 €. In tako se je v mojih rokah znašla ravno prav obsežna knjiga zelo priročnega formata, ki sliši na naslov Tapas. En dober mesec je knjiga zorela na nočni omarici, potem pa smo se nekega dne z mojimi nemškimi prijateljicami odločile, da lačne želodčke potešimo s kakšno dobroto. Ali tremi. In tako so nastale sledeče precej tradicionalne španske jedi, slikovni material pa je zaradi lakote hujše stopnje tokrat še predvsem slab ...

Tortilla de patatas. Krompirjeva tortilja.
Precej slavna, predvsem pa neznansko dobra zadeva. Nekega dne sem se med sprehajanjem v naključni trgovini z gospodinjskimi pripomočki srečala s precej majhno ponvico, premera cca. 7 cm. Mislila sem si, le zakaj hudiča bi kdorkoli kupil tako majhno ponvico?! No, sedaj, ko sem uspešno prestala krst in sama imela priložnost narediti krompirjevo tortiljo, mi je jasno, zakaj. Najmanjša ponev, ki jo ima večina ljudi doma, meri, kaj pa vem, tam nekih 20 cm v premer, kaj ne? In taka ponev zahteva, beri in se čudi, približno 5 krompirjev in 5 jajc. Pa še eno čebulo za v spremstvo. In potem seveda tudi nahrani najmanj toliko lačnih jedcev. 


Priprava je v resnici precej preprosta, a za slovensko kuharijo morda malce nekonvencionalna. Stvar je namreč taka, da je mene moja mama učila, da se mora krompir vedno ocvreti v zelo vročem olju, zato da se speče hitro in ne vpija preveč olja po nepotrebnem. Tule pa je postopek ravno obraten. Krompir narežemo na rezinice (ne preveč debele), prav tako čebulo, in vse skupaj damo v večjo ponev. Prelijemo z oljem, tako da sta krompir in čebula prekrita. Praviloma naj bi se uporabilo olivno olje, a tudi sončnično ne bo povzročilo hujše svetovne tragedije. In potem se to na srednjem (raje malo manj srednjem kot prevelikem srednjem) olju cmari, dokler ni krompir kuhan/pečen, vmes pa malce premeša, da se slučajno ne prismodi. Cilj je ta, da krompir ni tako zlato zapečen, kot pri klasičnem ocvrtem krompirčku. Po tem, ko je pečen, se ga namreč (seveda skupaj s čebulo) premesti v cedilo, da odvečno olje odteče. Potem krompir prestavimo v posodo in ga malo premešamo, tako, da se malce spešta, ampak ne povsem. V drugi posodi stepemo 5 jajc, jih solimo, dodamo še malo popra, in jih prelijemo h krompirju. Pazimo edino na temperaturo, da krompir ni preveč vroč in da jajca slučajno ne zakrknejo. Vse skupaj premešamo in nastane taka hecna krompirjeva masa z jajci. Naoljimo ponev, počakamo, da je vroča, in vanjo zlijemo maso. Počakamo 5 minut, nato pa nastopi, vsaj zame osebno, najtežji del. Ponev odmaknemo s štedilnika, jo prekrijemo s krožnikom (predlagam malce večjega, kot je sama ponev), in pogumno obrnemo tortiljo, tako da pristane na krožniku, ponev pa je prazna. Nato jo stresemo s krožnika v ponev in pečemo še kakšne 3 minute. Ker verjamem, da tale opis za marsikoga ni dovolj, predlagam uporabo Youtuba. Resno. 

V glavnem ... zadeva je dobra, zelo dobra. Mislim, da bo tole letos božična večerja, ha!

Pollo con tomate. Piščanec s paradižnikom.
Piščančja verzija sicer meni precej ljubšega carne con tomate, ki kot glavno sestavino pod žaromete postavi teletino. Tule so glavna zvezda pol kile piščančjih prsi, ki jih narežemo na koščke. Take fletne koščke, ki pa naj le ne bodo premajhni. Narezane koščke mariniramo v olivnem olju, soli in popru, nato pa jih popečemo na vroči ponvi. Ko so zapečeni, jih prestavimo na krožnik, in v isti ponvi pripravimo omako. Eno konzervo paradižnikove mezge zvrnemo v ponev in ji dodamo dva sesekljana stroka česna. Lahko smo pa kot Nigella (ki me, mimogrede, v zadnjih dneh precej zaposljuje s svojimi oddajami in foodpornom, ampak kaj več o tem kdaj drugič) in česen v paradižnik kar naribamo. Na močnem ognju malce popražimo, dodamo en pljunek rdečega vina, še malo posolimo, popopramo, dodamo origano ali kakšno drugo najljubšo zel, in dobro prevremo. Nato v omako dodamo koščke piščanca in na srednjem ognju vse skupaj kuhamo še kakšnih 10 min, da se piščanec navzame okusa paradižnika in vice versa


Empanadillas de verdura. Žepki z zelenjavo.
Na koščke narežemo sledečo zelenjavo: paradižnik, zeleno papriko, čebulo. Posolimo in prepražimo oziroma potenstamo na olivnem olju. Medtem razvaljamo listnato testo in izrežemo kroge premera prib. 12 cm. Najlažje je uporabiti kozarec ali kakšno drugo skodelico. Na vsak krog v sredino damo zelenjavo, nato pa robove zlepimo skupaj - pomagamo si z vodo. Žepke premažemo z jajcem in pečemo na 180° približno 10 - 15 minut oziroma toliko, dokler niso zlato zapečeni. (Zahvaljujoč pečici s karakterjem, so bili naši malce bolj temne narave ...)


In na koncu ostane samo še ...

... tole.

petek, 09. november 2012

Hoja ...

... in z njo povezani problemi.

Odkar rezidiram na jugu Španije, dnevno prehodim kar precejšnjo količino kilometrov. Vsak dan najmanj dobre štiri oziroma slabih pet, če smo natančni. Med tednom hodim na faks, čez vikend pa se podam na sprehod ob reki ali po opravkih. Danes, ko imam sicer predavanj prost dan, sem se tako odpravila na povsem drug konec mesta na dodatni tečaj španščine, do tja pa sem potrebovala kar eno uro hoje v eno smer - vsega skupaj torej, ob predpostavki, da se premikam s približno hitrostjo petih kilometrov na uro, prekrasnih 10 kilometrov. Časa za razmišljanje s kvalitetno glasbo v ušesih imam torej več kot dovolj, in tako se mi je danes nekje na ulici Sierpes porodila krasna ideja, o čem bo danes tekla beseda. 

  • Čevlji. Prvi problem, ki se pojavi ob dvomestnem številu prehojenih kilometrov na teden. Stvar je namreč taka, da niti pri najboljši volji najljubši in najudobnejši čevlji ne bodo več dni zapored pridno počivali na nožicah in bili lepo tiho. Vsaj jaz nimam take sreče. S tistimi tremi jesenskimi in dvema poletnima paroma (tedva sta itak že izven obtoka, plus en jesenki par so tekaške superge, s temi pa ravno ne grem na faks) je torej organizacija na višku, saj mora obutev krožiti in tako vsak dan po malem žuli samo na enem delu podplata. Situacija je podobna tisti v fitnesu - v ponedeljek treniraš trebušne, v torek nožne, v sredo spet kakšne druge mišice ... Smo vsi dojeli, kaj je ključni problem? Čevlji = žulji. Gremo dalje.
  • Hlače. Vsem tistim dekletom, ki se med nogami ravno ne ponašajo z več kvadratnih centimetrov praznega prostora, ki bi se ga dalo zapolniti s shranjevanjem različnih predmetov, na primer, ne vem, radirk in svinčnikov, je najverjetneje precej dobro poznan klasičen problem znucanih hlač med nogami. Tkanina se pač drgne in tako je čedalje tanjša in tanjša in tanjša, dokler se ne vzpostavi sistem naravne ventilacije. Tudi ta pojav kliče po določenem vsakodnevnem premisleku, sploh pa po precej presodni izbiri. Še vedno pa žalujem za mojimi najljubšimi poletnimi bež hlačami ... nikoli vas ne bom pozabila.
  • Puloverji. Ob tako prijetnih temperaturah, ki končno dovoljujejo nošnjo mojega najljubšega kosa oblačila, je naslednja situacija naravnost tragična. Namreč: ko se tako odpravim na sprehod ali dva in si čez ramo oprtam eno izmed dveh mojih torb, ta nesrečna torba ob premikanju prav fino drgne moj pulover, ki se posledično zmucka. Tragično, prav zares tragično. Če vzamemo v zakup vse tri zgornje elemente, je vsakodnevno oblačenje precejšnji izziv. Treba je izbrati čevlje, na njih skombinirati hlače in še pulover in prav z lahkoto se mi zmeša. Zaenkrat se še držim, ampak ne vem, kako dolgo bom še vztrajala ...
  • In nenazadnje ... Ljudje. Sprehod čez eno izmed dveh glavnih nakupovalnih ulic v Sevilli na petkov/sobotni večer je definicija tega, kako človek po hitrem postopku pristane na najbližjem oddelku psihiatrične klinike. V turističnem vodiču po Sevilli piše, da se da na španskih ulicah za volanom izkusiti pravo adrenalinsko vožnjo. Očitno se avtorji še nikoli niso sprehodili po ulici Sierpes. Ljudje hodijo približno še enkrat počasneje kot znaša moj normalni tempo, sploh pa so izjemno nepredviljivi. Nenadno zaustavljanje, zavijanje v ulice in podobne traparije poženejo kri po telesu. Dokončno pa se pulz povzpne v višave ob srečanju s kom, ki ima oči, namesto na ulici, na telefonu. Bolj kot se umikam v levo/desno, bolj gre ta zmedeni osebek v isto smer. Precej nevarno. 
V glavnem. Tako. Če pridem domov živa in vsaj približno spodobno oblečena, bo še kar okej.

četrtek, 08. november 2012

Še preden se je en prav specifičen ...

... Boeing 737-800 dotaknil steze letališča v Sevilli in me za nadaljnih 10 dni (in še nekaj drobiža) precej osrečil, sem naredila načrte, kaj vse bova jedla. Ker se cenovno najbolj splača prehranjevanje doma, sem že tuhtala, kako bova tri ure cmarila carne con tomate in mojstrsko obračala tortillo de patatas. No, stvari niso šle ravno po načrtu ...

Kaj se je namreč zgodilo. Že v nedeljo sva bila povabljena na kosilo k moji nadomestni španski družini, kjer se je mama že dopoldne zaprla v kuhinjo in pričela z ustvarjanjem vseh največjih andaluzijskih sprecialitet. Kroketi, krompirjeva tortilja, empanadas ... ma kaj bi naštevala, gremo raje k dokazom.

Piščančki, marinirani v začimbah in limoni ter spanirani v jajcu in drobtinah


Kroketi

Oh, neka odlična teletina v omakici

Jajca in koščki jamona - za postresit v gazpacho

Tortilla de patatas
V ponedeljek in torek nama je celo uspelo jesti doma, v sredo se je pa začel razvrat. Danes sem stopila na tehtnico in glede na to, kako zelo sva bila pridna, je to, kar se je izpisalo, pravi mali čudež. Res pa je, da sva kar precej vsak dan tudi prehodila. 

Stvar je namreč taka, da so meni že ne vem koliko časa nazaj na eni izmed glavnih ulic Seville v roke poturili neko majhno knjižico s kupončki za popuste. Za popuste za hrano v eni prav posebni restavraciji. V restavraciji, ki niti ni restavracija. In ki po tem, ko jo opustošita dva precej lačna homo sapiensa, izgleda takole:


Sama teh kuponov najverjetneje ne bi izkoristila, ker se mi zdijo ljudje, ki sami obedujejo na javnih mestih (sploh pa v restavracijah s hitro prehrano!), precej nesrečni, osamljeni, žalostni in se mi neznansko smilijo, in ker moj sojedec še nikoli ni uspel preizkusiti Burger Kinga, zakaj pa ne. 

Enkrat proti koncu tedna se je cimra spomnila, da bi nam pripravila večerjo s tipično nemško hrano. To je ena izmed novih aktivnosti, ki jih pričenjamo izvajati. Zadeva je bila okusna, še bolj pa bi teknila, če se dva pujsa že prej ne bi odpravila na pico v Telepizzo ...



... in še pred tem na chocolate con churros. Hudiča, toliko reči sva imela za poiskusiti, časa pa tako malo. Sploh tale sobota je bila hudo naporna in šlo je precej na tesno. Ampak sva potem zmazala tudi tole belo klobaso s sladkim zenfom in krompirjevo solato.


Ob sredah in nedeljah imajo v lokalih 100M odlično ponudbo, ko prodajajo vse za 1 €. 100M je sicer precej priljubljena veriga lokalov, znana po svojih montaditosih. To so ... jebemtiš, težko je razložit, bom raje prešla kar na slikovni material.


V glavnem, taki mali kruhki z različnimi nadevi. Kalamari, mini hot dog, piščanček, svinjski zrezek, krompirjeva tortilja, pa različne omakice, karkoli ti srce poželi. Zraven dobiš še čips. Pivo obvezno.

Ponedeljek je bil športno obarvan. Kaj več o tem kdaj drugič, tokrat pokažem samo, kako fino sva se po vseh napornih podkrepčala:


In v torek sva zaključila tako, kot se spodobi - tapas! Šla sva v en prijeten lokalček, kjer so cene izjemno prijazne in postrežba super (pa še malo jezikovnega tečaja ti ponudijo) in kar je najbolj pomembno - hrana tekne.

Kroketi s pršutom in sirom

Svinjska ribica z viskijem

Svinjski hrbet v gobovi omaki


Da niti ne začnem o skoraj vsakodnevnih tostadah s paradižnikom, mlečnem rižu in sladoledom s čokolado in mandlji. Sedaj se grem pa tudi sama malce podkrepčat, ob vseh teh spominih in slikah, le kdo bi mi lahko zameril?

sreda, 31. oktober 2012

Seveda sem še živa, ...

... stvar pa je namreč taka, da sem precej srečna.

So happy I could shit rainbows.

Po ulicah hodim dva metra nad tlemi. Neverjeten občutek. Privoščim vsem in upam, da bo trajal še nekaj precej časa.

Tist en mesec in pol na daleč sicer resda trpim/va kot žvau, ampak se splača. Ponovno snidenje je ... nimam besed. Če je kdaj v življenju bil še kakšen trenutek bolj primeren za ostati brez besed, je to to. 


torek, 23. oktober 2012

V cetrtem letniku gimnazije ...

... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki.

V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hrane ... no, ne. Sem pa kasneje opazila, da je pred naso fakulteto en park in v ta park prihajajo studentje in drugi ljudje z okoliskih pisarn in lepo pomalicajo, kar si prinesejo s sabo.

Dve gospodicni in en gospodic dobrih 6 metrov od mene so ravnokar priceli s konzumiranjem posladka. Tipicno - sadje ali jogurt. To je res pravi raj za vse prinasalce hrane. Ne morem opisat, kako mi je zaigralo srce, ko sem prejle (na polovici riza z buckami in tuno) opazovala te tri sojedce, kako so se poknili na betonsko klop in iz vreck priceli zlagati tuperce. Krasno.

Okej, ja, ne recem, situacija se vedno ni popolna. Jutri (ko se moj jutranji urnik kriza z Belgijcem) spet pricakujem vprasanje: "¿Tu comes arroz para desayuno?" (Ahem, prevod, ja: Ali ti jes riz za zajtrk?) Vse ni tako krasno. Treba je vstat tiste pol ure prej in si jedaco pripraviti, itak. Ampak se splaca. Financno, pa da o zdravju sploh ne govorim. Kako se clovek pocuti po necem, kar sam skuha, ali pa po tistem, kar mu servirajo v menzi. Sem delala v hotelski kuhinji in vem, koliko casa zdrzi ze narejen pire krompir. Pa je bila hotelska kuhinja!

Pa dober tek! 

četrtek, 18. oktober 2012

Misli so zadnjih nekaj dni precej ...

... prazne.

Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni.

V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamašenim nosom in bolečo betico to v resnici sploh ni tak izziv, ampak dokler se tiste proste roke pri konzumaciji vsakodnevnih obrokov ne sprevržejo v rutinirano mazanje popečenega toasta s fejk Vikikremo (verjemite mi, vem, o čem govorim), je vse še precej pod kontrolo. Pa saj konec koncev, številke so in bodo samo številke, dobro počutje in to, da si zadovoljen sam s sabo, pa je nekaj povsem drugega.

Čez dober teden (oziroma bolj specifično - naslednjo soboto) dobim tisti najlepši in najtežje pričakovani (in verjetno tudi edini) obisk tule na toplem. Če sem se že poleti držala za glavo in zmajevala ob vseh spremembah, ki so doletele mene in ljudi v moji bližnji okolici, bi se lahko ob tem, kar se dogaja zadnja dva meseca, preprosto ... ne vem, kaj točno, ampak mislim, da dojamete. Ob vsem tem neznanskem pričakovanju, ker sem pač le v letih, ko se približujejo spremembe (precej se spogledujem z diplomo, pa s samostojnim življenjem, itd.), se kaj hitro zgodi, da človek preveč čaka in upa in gleda v eno točko na koledarju, ko se bo pa lahko končno umiril in začel živeti in ga bo zajela neka stabilnost in konstantnost, medtem pa zamudi, jasno, vse lepe in čudovite reči, ki pridejo mimogrede malo na obisk. V glavnem, stvari se dogajajo in hitijo mimo mene, ampak čez en dober teden se bo vse ustavilo. Potem obstanem za 12 dni z mojo najljubšo osebo na celem planetu in odmislim vse in samo uživam. 

Sej v življenju se lahko vsak dan znova vprašaš a je to to, ali delam stvari prav, ali bom na koncu zadovoljen ... Ampak, a ni v resnici vse precej matematično? En dober dan + en dober dan + preostalih 28 dobrih dni = en dober mesec ... in tako naprej. Ne vem, upam. 

sobota, 13. oktober 2012

Neprecenljivo ...

... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi los desnudos oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ...


Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura nekoč dejala, da Španci veljajo za zelo debel narod, sem si mislila okej, bo že držalo, čeprav ne morem ravno reči, da se po mestu na ulicah sprehajajo sami debeluhi. Po včerajšnjem dnevu pa sem pravzaprav presenečena, da kako je možno, da glede na vse, kar pojejo, vzdržujejo tako elegantno linijo. Po tem, ko sem v četrtek zvečer ponoči s cimri obedovala v eni izmed najboljših tavernic v Sevilli, sem namreč včerajšnji dan želela začeti malce bolj lahkotno - s parimi mandarinami v torbi. Mislila sem si, da me bodo preživele ravno do tiste neke druge, tretje ure popoldne, ko se bomo podali na kosilo. Ampak ... stvar se je zakomplicirala, ko se peljemo po avtocesti in zavijemo na magistralko in Laurina mama naznani "Tina, sedaj se bomo ustavili v eni vasi na zajtrku." Ob enajsti uri dopoldne sem tako snedla ogromen kos popečenega kruha s pršutom, ki se ga, pazi!, polije z olivnim oljem. Količinsko bi se ta moj zajtrk lahko primerjal za eno hitro kosilo, ki sem ga sposobna narediti med tednom, ko z luknjo v želodcu pristopicljam s faksa. Ta dogodek smo seveda ovekovečili ...


Če pogledate podrobneje mi tam z enega kotička ust nekaj svetlega polzi ... no, to je olje. V glavnem ... med nadaljnjo vožnjo proti cilju sem se malček spopadala z lizanjem (dobesedno) ran v ustni votlini, ki jih je povzročil precej grob popečen kruh. Naslednja točka na dnevnem redu je bila preračunavanje, kako bom čez tri ure zmogla kosilo, ker tale kruh bi zadostoval najmanj za pol dneva. V tretji točki sem se spopadala z ignoriranjem hecne slabosti (krivim vso to olje) med precej hudimi ovinki. Pod četrto točko pa sem predvsem uživala, ker se z mojo špansko družino odlično razumemo in moja španščina počasi leze proti zadovoljivem nivoju. 


Hrane je bilo čez cel dan še kar precej, ampak saj pridejo dnevi, ko gulim (presenetljivo precej udobne) klopi na faksu in kasneje doma še vedno pilim pripravo solate s krompirjem ali testenin s paradižnikovo omako. Sicer pa sem s tole mojo družino sprožila precej zavisti pri mojih cimrih. Ubogi erasmusovci namreč nimajo nič španske družbe. Jaz pa kar težko opišem, kako zelo mi vse pade dol, ko pride v naše stanovanje še ena oseba več in ko jo vprašam, s kje je, in zaslišim: "Alemania." Nemci, Nemci, Nemci, povsod sami Nemci. Ena izmed velikih prednosti druženja z domačini je tudi to, da se naučiš izredno veliko zanimivih besed. 

Tako. Ni mi hudega.

Sicer pa ... še dva tedna.

četrtek, 11. oktober 2012

Spet sedim ...

... in prav neverjetno je, kako vedno, kadar se spravim pisat poste take vrste, sedim. Naslednjic poskusim v stoje, majkemi.

Ja, sedim na modrem stolu v avli Facultad de Comunicación. Cakam, da se cez pol ure v pisarno Relaciones Internacionales teleportira ne-vem-kdo, ki mi bo podpisal moj studijski sporazum (po moznosti pa mi bo rekel, da on ni pravi naslov in da moram bogvekam na drugi konec mesta) in tako bom korak blizje koncu vse te smotane papirologije. Mogoce bom potem koncno dobila studentsko izkaznico, ali pa vsaj kaksen priblizek podatkov, s katerimi se lahko vpisem na plataformo, kjer se baje skriva gora napotkov za opravljanje posameznih predmetov in tako naprej.

Sedim torej na modrem stolu, Twitter sem precekirala, Facebook tudi (odkar sem na njem objavila dve prekrasni fotografiji z zabave, ki se je odvijala dva vecera nazaj v nasem stanovanju, je tam se predvsem pesto (najvecja parodija je samo ta, da sem sliko objavila jaz - najmanj zurerska in najbolj dolgocasna clanica nase zasedbe)), na Gtalku mi A1 ne odpise in tako je tole vec kot primerni trenutek, da ubesedim tiste misli, ki so vceraj skoraj ze priletele v virtualo, pa me je spanec premagal.

Jutri praznujem en mesec mojega bivanja na toplem, hkrati pa prihajam do spoznanja, da Sevilla ne bi mogla biti moje mesto. Premalo trave je. Le kje bi Bona kakala? Hoditi po ulicah in konstantno gledati pod noge, kje je kaksen pasji kakec, je precej naporno. Sicer je zivljenje v redu, kolikor se da biti v redu. Spoznavam ljudi, ampak se drzim nacela, da se spoznavam samo s tistimi, ki jih zacutim, katere si zelim spoznati. Tako imam grucico nemskih prijateljic s fakultete, pa cimre, s katerimi kdaj kaksno recemo, pa se eno grucico spanskih prijateljic in to mi povsem zadostuje. Zacetki tedna minejo v znamenju faksovanja, v cetrtek se stanje malce umiri, vikendi pa so odeti v pohajkovanja po mestu in mirno prezivljanje prostih trenutko s kaksno dobro knjigo pod roko.

In tako cas tece. Sprijaznila sem se s tem, da cepetanje ob tla ne prinese nic dobrega, zato skusam cas preziveti kolikor se da raznoliko in si vsak dan nekako zapolniti, pa mine. Ce bo vse po sreci (in sedaj bi si jo pa res ze malce zasluzila) ze cez dobrih 14 dni dobim najlepsi, najslajsi in najtezje pricakovani obisk.

Ravnokar je k meni prisedel kolega Brazilec s tecaja spanscine in tako se zal poslavljam ...

ponedeljek, 08. oktober 2012

Vikend, obarvan precej ...

... kulinarično.

Razen tega, da sem v teh dobrih treh tednih do potankosti izpilila pripravo makaronov (peresnikov!) s pasiranim paradižnikom (iz tetrapaka ali kozarca) in šampinjoni (iz konzerve) ter zelene solate s krompirjem (to sta dve različni kosili in jedla sem ju dejansko ... neštetokrat), sem se v zadnjih dveh dneh odpravila tudi malce raziskovanju tipične španske kulinarike naproti. 

Zadeva, torej jedača zunaj zavetja domače kuhinje, je stroškovno precej neugodna, začuda pa imajo Španci zelo dober sistem tapas, zahvaljujoč katerim račun vseeno ni preveč vrtoglav, želodec pa se tudi preostanek noči ne zvija od bolečin. Tapas so torej majhni prigrizki, ponavadi pa restavracije ponujajo določeno jed v manjši, torej tapas verziji, in tudi večji porciji, za tiste, bolj lačne.

Včeraj smo se z mojimi nemškimi prijateljicami s fakultete odpravile na sprehod na Plaza España, ki je moj najljubši kotiček Seville. Želele smo malce poslikati vse te lepote, a glej ga zlomka, ravno včeraj se je tam odvijal maraton žensk, zaradi katerega je bil trg poln šotorov in druge navlake. Fotografije zatorej niso najlepše in tako sem prepuščena milosti in nemilosti moje lenobe in čakam na ugoden moment, da ponovim to ekskurzijo na drugi konec mesta. 


Španciranje po vročini (temperature čez dan še kar vztrajajo okrog 30°C) človeka seveda zlakotni, zatorej smo se dekleta odpravile v Santa Cruz - to je eden izmed najlepših predelov Seville, kjer se človek zlahkoto zgubi, uličice pa so tako ozke, kot tiste v Piranu. Zares lepo, romantično, mirno, za vsakim vogalom se skriva kakšna restavracija in v eni izmed njih so naši prazni želodčki dočakali odrešitev.



Na prvi fotki tortilla de patatas - tipična španska jajčna tortilja s krompirjem, na drugi fotki spet nekaj tipičnega - kroketi. Ti so bili z gobami. Cena: 2, 5 € za eno porcijo.

Danes sem se v družbi šestih Špank odpravila v lokal, ki je sicer znan po tem, da ponuja jedi višjega cenovnega razreda, a določeni reči se najdejo tudi precej ugodno. Da se razumemo, za enega študenta je to še vedno drago. Ampak občasno paše iti malo ven in poskusiti kaj novega.




Poenostavljeno: krompirjeva solata, ocvrta riba, mini hamburger.

Fino je bilo.