sreda, 31. oktober 2012

Seveda sem še živa, ...

... stvar pa je namreč taka, da sem precej srečna.

So happy I could shit rainbows.

Po ulicah hodim dva metra nad tlemi. Neverjeten občutek. Privoščim vsem in upam, da bo trajal še nekaj precej časa.

Tist en mesec in pol na daleč sicer resda trpim/va kot žvau, ampak se splača. Ponovno snidenje je ... nimam besed. Če je kdaj v življenju bil še kakšen trenutek bolj primeren za ostati brez besed, je to to. 


torek, 23. oktober 2012

V cetrtem letniku gimnazije ...

... sem na zacetku blok ure pri matematiki iz torbe potegnila tuperco, jo dala na radiator (bolj za okras kot pa kaj drugega) in cez kaksne pol ure, ko je zelodec pricel opozarjati, da je ze precej prazen, tisti nesrecni riz z grahom in koruzo lepo pomljaskala. V zivljenju moram imeti red in kje drugje ga zaceti izvajati, kot z redno in urejeno prehrano. Okej, priznam, to, da sem dejansko med uro matematike jedla kosilo, je malce hecne narave, ampak itak smo ponavljali snov in delali vaje za maturo, tako da profesorjev ucni proces ni bil ne-vem-kako razvrednoten, al neki.

V glavnem ... kako sem prisla na ta spomin? Zato, ker s prinasanjem lastne hrane na faks se vedno lepo nadaljujem. V Ljubljani me vecina ljudi se vedno gleda malcek hecno in sicer ne vem, kaj tocno si mislijo, ampak zagotovo je kaj v smislu 'zakaj s sabo nosi to packarijo ce pa itak lahk je na bone?'. No, tule v Sevilli je vse drugace. Prvi dan sem na faksu preiskusila naso menzo in za tiste 4 eure postane hrane ... no, ne. Sem pa kasneje opazila, da je pred naso fakulteto en park in v ta park prihajajo studentje in drugi ljudje z okoliskih pisarn in lepo pomalicajo, kar si prinesejo s sabo.

Dve gospodicni in en gospodic dobrih 6 metrov od mene so ravnokar priceli s konzumiranjem posladka. Tipicno - sadje ali jogurt. To je res pravi raj za vse prinasalce hrane. Ne morem opisat, kako mi je zaigralo srce, ko sem prejle (na polovici riza z buckami in tuno) opazovala te tri sojedce, kako so se poknili na betonsko klop in iz vreck priceli zlagati tuperce. Krasno.

Okej, ja, ne recem, situacija se vedno ni popolna. Jutri (ko se moj jutranji urnik kriza z Belgijcem) spet pricakujem vprasanje: "¿Tu comes arroz para desayuno?" (Ahem, prevod, ja: Ali ti jes riz za zajtrk?) Vse ni tako krasno. Treba je vstat tiste pol ure prej in si jedaco pripraviti, itak. Ampak se splaca. Financno, pa da o zdravju sploh ne govorim. Kako se clovek pocuti po necem, kar sam skuha, ali pa po tistem, kar mu servirajo v menzi. Sem delala v hotelski kuhinji in vem, koliko casa zdrzi ze narejen pire krompir. Pa je bila hotelska kuhinja!

Pa dober tek! 

četrtek, 18. oktober 2012

Misli so zadnjih nekaj dni precej ...

... prazne.

Po prejšnjem, dokaj napornem in druženja polnem vikendu, se tokrat spogledujem s štirimi dnevi malce bolj umirjene narave. Razlogov za nastanek teh okoliščin je več: danes španski študentje še enkrat znova izražajo nezadovoljstvo nad vladnimi ukrepi v boju s finančno krizo, zatorej odpadejo vsa predavanja, večina mojih nemških prijateljic ima na obisku fante/brate/sestre in povsem razumljivo je, da bodo te dragocene trenutke preživljale v njihovi družbi, malce me je zdelal lažji prehlad in ... no, mirni lenobni dolgi vikendi so itak drugače moje naravno stanje. Aja, pozabila sem še precej deževno in oblačno vremensko napoved za prihodnje dni.

V resnici res ne vem, kaj naj napišem. Moje psihofizično stanje je sicer, razen prehlada, več kot odlično. Ves ta prosti čas, s katerim razpolagam, in proste roke pri pripravi in konzumaciji vsakodnevnih obrokov, pridno usmerjam v smer napredka - kar se nižjih številk na tehtnici in zapenjanja hlač manjših številk tiče. Z zamašenim nosom in bolečo betico to v resnici sploh ni tak izziv, ampak dokler se tiste proste roke pri konzumaciji vsakodnevnih obrokov ne sprevržejo v rutinirano mazanje popečenega toasta s fejk Vikikremo (verjemite mi, vem, o čem govorim), je vse še precej pod kontrolo. Pa saj konec koncev, številke so in bodo samo številke, dobro počutje in to, da si zadovoljen sam s sabo, pa je nekaj povsem drugega.

Čez dober teden (oziroma bolj specifično - naslednjo soboto) dobim tisti najlepši in najtežje pričakovani (in verjetno tudi edini) obisk tule na toplem. Če sem se že poleti držala za glavo in zmajevala ob vseh spremembah, ki so doletele mene in ljudi v moji bližnji okolici, bi se lahko ob tem, kar se dogaja zadnja dva meseca, preprosto ... ne vem, kaj točno, ampak mislim, da dojamete. Ob vsem tem neznanskem pričakovanju, ker sem pač le v letih, ko se približujejo spremembe (precej se spogledujem z diplomo, pa s samostojnim življenjem, itd.), se kaj hitro zgodi, da človek preveč čaka in upa in gleda v eno točko na koledarju, ko se bo pa lahko končno umiril in začel živeti in ga bo zajela neka stabilnost in konstantnost, medtem pa zamudi, jasno, vse lepe in čudovite reči, ki pridejo mimogrede malo na obisk. V glavnem, stvari se dogajajo in hitijo mimo mene, ampak čez en dober teden se bo vse ustavilo. Potem obstanem za 12 dni z mojo najljubšo osebo na celem planetu in odmislim vse in samo uživam. 

Sej v življenju se lahko vsak dan znova vprašaš a je to to, ali delam stvari prav, ali bom na koncu zadovoljen ... Ampak, a ni v resnici vse precej matematično? En dober dan + en dober dan + preostalih 28 dobrih dni = en dober mesec ... in tako naprej. Ne vem, upam. 

sobota, 13. oktober 2012

Neprecenljivo ...

... ko včeraj ob pol enajstih zvečer odklenem vrata, vstopim v kuhinjo in se zazrem v štiri zdolgočasene obraze. Hipsterljanki in Italijan ter Nemka. Sej ne rečem, verjamem, da je njihovo žuranje in vsakodnevno večerno pohajkovanje po lokalih fajn, ampak to, kar sem jaz včeraj doživela, zmaga na celi črti. Z mojo nadomestno špansko družino sem namreč šla v eno vasico, ki je za španske standarde sicer bližnja, a za slovenske razmere je čisto vseeno, če bi se zapeljali ali na morje ali pa na Bled. Eno uro vožnje namreč. Nisem točno vedela, kam gremo in kaj bomo počeli, ampak na koncu sem prišla domov prijetno utrujena in polna novih vtisov in doživetij. V vasici Aracena smo namreč šli v jamo. Ni ravno Postonjska, je pa vseeno lepa in zanimiva. V njej so različne "sobe", ena izmed njih se imenuje tudi los desnudos oziroma razgaljeni. Zakaj? Zato ...


Po ogledu jame smo se malce sprehodili po mestu in bližnji vzpetinici, večino časa pa smo predvsem jedli. Ko mi je Laura nekoč dejala, da Španci veljajo za zelo debel narod, sem si mislila okej, bo že držalo, čeprav ne morem ravno reči, da se po mestu na ulicah sprehajajo sami debeluhi. Po včerajšnjem dnevu pa sem pravzaprav presenečena, da kako je možno, da glede na vse, kar pojejo, vzdržujejo tako elegantno linijo. Po tem, ko sem v četrtek zvečer ponoči s cimri obedovala v eni izmed najboljših tavernic v Sevilli, sem namreč včerajšnji dan želela začeti malce bolj lahkotno - s parimi mandarinami v torbi. Mislila sem si, da me bodo preživele ravno do tiste neke druge, tretje ure popoldne, ko se bomo podali na kosilo. Ampak ... stvar se je zakomplicirala, ko se peljemo po avtocesti in zavijemo na magistralko in Laurina mama naznani "Tina, sedaj se bomo ustavili v eni vasi na zajtrku." Ob enajsti uri dopoldne sem tako snedla ogromen kos popečenega kruha s pršutom, ki se ga, pazi!, polije z olivnim oljem. Količinsko bi se ta moj zajtrk lahko primerjal za eno hitro kosilo, ki sem ga sposobna narediti med tednom, ko z luknjo v želodcu pristopicljam s faksa. Ta dogodek smo seveda ovekovečili ...


Če pogledate podrobneje mi tam z enega kotička ust nekaj svetlega polzi ... no, to je olje. V glavnem ... med nadaljnjo vožnjo proti cilju sem se malček spopadala z lizanjem (dobesedno) ran v ustni votlini, ki jih je povzročil precej grob popečen kruh. Naslednja točka na dnevnem redu je bila preračunavanje, kako bom čez tri ure zmogla kosilo, ker tale kruh bi zadostoval najmanj za pol dneva. V tretji točki sem se spopadala z ignoriranjem hecne slabosti (krivim vso to olje) med precej hudimi ovinki. Pod četrto točko pa sem predvsem uživala, ker se z mojo špansko družino odlično razumemo in moja španščina počasi leze proti zadovoljivem nivoju. 


Hrane je bilo čez cel dan še kar precej, ampak saj pridejo dnevi, ko gulim (presenetljivo precej udobne) klopi na faksu in kasneje doma še vedno pilim pripravo solate s krompirjem ali testenin s paradižnikovo omako. Sicer pa sem s tole mojo družino sprožila precej zavisti pri mojih cimrih. Ubogi erasmusovci namreč nimajo nič španske družbe. Jaz pa kar težko opišem, kako zelo mi vse pade dol, ko pride v naše stanovanje še ena oseba več in ko jo vprašam, s kje je, in zaslišim: "Alemania." Nemci, Nemci, Nemci, povsod sami Nemci. Ena izmed velikih prednosti druženja z domačini je tudi to, da se naučiš izredno veliko zanimivih besed. 

Tako. Ni mi hudega.

Sicer pa ... še dva tedna.

četrtek, 11. oktober 2012

Spet sedim ...

... in prav neverjetno je, kako vedno, kadar se spravim pisat poste take vrste, sedim. Naslednjic poskusim v stoje, majkemi.

Ja, sedim na modrem stolu v avli Facultad de Comunicación. Cakam, da se cez pol ure v pisarno Relaciones Internacionales teleportira ne-vem-kdo, ki mi bo podpisal moj studijski sporazum (po moznosti pa mi bo rekel, da on ni pravi naslov in da moram bogvekam na drugi konec mesta) in tako bom korak blizje koncu vse te smotane papirologije. Mogoce bom potem koncno dobila studentsko izkaznico, ali pa vsaj kaksen priblizek podatkov, s katerimi se lahko vpisem na plataformo, kjer se baje skriva gora napotkov za opravljanje posameznih predmetov in tako naprej.

Sedim torej na modrem stolu, Twitter sem precekirala, Facebook tudi (odkar sem na njem objavila dve prekrasni fotografiji z zabave, ki se je odvijala dva vecera nazaj v nasem stanovanju, je tam se predvsem pesto (najvecja parodija je samo ta, da sem sliko objavila jaz - najmanj zurerska in najbolj dolgocasna clanica nase zasedbe)), na Gtalku mi A1 ne odpise in tako je tole vec kot primerni trenutek, da ubesedim tiste misli, ki so vceraj skoraj ze priletele v virtualo, pa me je spanec premagal.

Jutri praznujem en mesec mojega bivanja na toplem, hkrati pa prihajam do spoznanja, da Sevilla ne bi mogla biti moje mesto. Premalo trave je. Le kje bi Bona kakala? Hoditi po ulicah in konstantno gledati pod noge, kje je kaksen pasji kakec, je precej naporno. Sicer je zivljenje v redu, kolikor se da biti v redu. Spoznavam ljudi, ampak se drzim nacela, da se spoznavam samo s tistimi, ki jih zacutim, katere si zelim spoznati. Tako imam grucico nemskih prijateljic s fakultete, pa cimre, s katerimi kdaj kaksno recemo, pa se eno grucico spanskih prijateljic in to mi povsem zadostuje. Zacetki tedna minejo v znamenju faksovanja, v cetrtek se stanje malce umiri, vikendi pa so odeti v pohajkovanja po mestu in mirno prezivljanje prostih trenutko s kaksno dobro knjigo pod roko.

In tako cas tece. Sprijaznila sem se s tem, da cepetanje ob tla ne prinese nic dobrega, zato skusam cas preziveti kolikor se da raznoliko in si vsak dan nekako zapolniti, pa mine. Ce bo vse po sreci (in sedaj bi si jo pa res ze malce zasluzila) ze cez dobrih 14 dni dobim najlepsi, najslajsi in najtezje pricakovani obisk.

Ravnokar je k meni prisedel kolega Brazilec s tecaja spanscine in tako se zal poslavljam ...

ponedeljek, 08. oktober 2012

Vikend, obarvan precej ...

... kulinarično.

Razen tega, da sem v teh dobrih treh tednih do potankosti izpilila pripravo makaronov (peresnikov!) s pasiranim paradižnikom (iz tetrapaka ali kozarca) in šampinjoni (iz konzerve) ter zelene solate s krompirjem (to sta dve različni kosili in jedla sem ju dejansko ... neštetokrat), sem se v zadnjih dveh dneh odpravila tudi malce raziskovanju tipične španske kulinarike naproti. 

Zadeva, torej jedača zunaj zavetja domače kuhinje, je stroškovno precej neugodna, začuda pa imajo Španci zelo dober sistem tapas, zahvaljujoč katerim račun vseeno ni preveč vrtoglav, želodec pa se tudi preostanek noči ne zvija od bolečin. Tapas so torej majhni prigrizki, ponavadi pa restavracije ponujajo določeno jed v manjši, torej tapas verziji, in tudi večji porciji, za tiste, bolj lačne.

Včeraj smo se z mojimi nemškimi prijateljicami s fakultete odpravile na sprehod na Plaza España, ki je moj najljubši kotiček Seville. Želele smo malce poslikati vse te lepote, a glej ga zlomka, ravno včeraj se je tam odvijal maraton žensk, zaradi katerega je bil trg poln šotorov in druge navlake. Fotografije zatorej niso najlepše in tako sem prepuščena milosti in nemilosti moje lenobe in čakam na ugoden moment, da ponovim to ekskurzijo na drugi konec mesta. 


Španciranje po vročini (temperature čez dan še kar vztrajajo okrog 30°C) človeka seveda zlakotni, zatorej smo se dekleta odpravile v Santa Cruz - to je eden izmed najlepših predelov Seville, kjer se človek zlahkoto zgubi, uličice pa so tako ozke, kot tiste v Piranu. Zares lepo, romantično, mirno, za vsakim vogalom se skriva kakšna restavracija in v eni izmed njih so naši prazni želodčki dočakali odrešitev.



Na prvi fotki tortilla de patatas - tipična španska jajčna tortilja s krompirjem, na drugi fotki spet nekaj tipičnega - kroketi. Ti so bili z gobami. Cena: 2, 5 € za eno porcijo.

Danes sem se v družbi šestih Špank odpravila v lokal, ki je sicer znan po tem, da ponuja jedi višjega cenovnega razreda, a določeni reči se najdejo tudi precej ugodno. Da se razumemo, za enega študenta je to še vedno drago. Ampak občasno paše iti malo ven in poskusiti kaj novega.




Poenostavljeno: krompirjeva solata, ocvrta riba, mini hamburger.

Fino je bilo.

četrtek, 04. oktober 2012

Pa sem res kar malce ...

... umolknila, kaj ne? Pred odhodom sem prisegla na vsem živem premnogokaterim, da bloga v času mojega začasnega rezidiranja daleč, daleč stran ne bom opustila in no, spet sem tukaj.

Danes bom rekla eno o ljudeh, ki me obkrožajo. Moje Naše stanovanje (danes sem prvič, odkar sem tukaj, zjutraj postlala posteljo in soba kar naenkrat izgleda presenetljivo spodobna, tako da jo bom jutri morda celo poslikala) je precej veliko, tako da človek v njem lahko najde marsikaj in marsikoga. Za vsakega sem seveda našla že tudi kakšen vzdevek, le pri dveh posameznicah pa se je pripetila ta nesreča, da je vzdevek sestavljen iz ene same samcete besede. Kaj je pri vsem skupaj najboljše je to, da se tem ljudem niti sanja ne, kaj je slovenščina, poleg tega sem za njihova življenja povsem preveč nezanimiva, zatorej jih lahko do potankosti in malenkosti opišem tule, pa ne bo nobene škode. Ha!

In ker je treba imeti nek red, se bom te zadeve lotila kar lepo kronološko. Začela pri tisti, ki sem jo spoznala najprej, in končala pri tistem, ki je imel to čast, da se je v moj spomin zasidral zadnji. 

Dekle, ki obožuje diskoteke, a se nikoli ne naliči.
Clara. Nemka. Sicer študira v Münchnu, njen oče je zdravnik. Študira nemščino in francoščino, v Sevilli pa bo ostala celo leto. Je povsem prijetna, ne preveč shirana in za zajtrk vsako jutro je na koščke narezano sadje, ovsene kosmiče, nek Nestlejev nateg kvazi zdravih kosmičnov in pljunek mleka. Precej zabavno jo je opazovati, kako gloda tiste suhe kosmiče, pa naj, če ji paše. Sicer je povsem prijetna, ampak nekaj na njej me moti. Ne toliko, da ne bi mogla biti v njeni družbi, ampak da bi šla sama z njo nekam, težko. Mogoče zato, ker je precej erasmusovska. Kaj pa vem. Saj pravim, čisto prijetna punca, ampak preprosto je nisem začutila ...

Belgijec ...
... katerega ime je francosko in posledično mi dela njegova izgovorjava kar hude probleme. Za moje španske prijatelje je chico belga, za vse ostale Lau[potem se pa neha], v resnici pa Laurent. Iz Belgije, študira v Nemčiji in govori cel kup jezikov. Nemško, francosko, angleško, špansko ... Car. S Claro delita ljubezen do diskotek, posledično sta se tudi precej zbondala. Sicer se mi pa zdi, da zna dojet kakšne moje štose in se, če tako nanese, prav fino nasmejiva. Študira kemijsko tehnologijo in niti sanja se mi ne, kako mu bo uspelo v taki stroki v španščini naresti kak izpit. Ima zelo prijetno punco, ki je že prišla na obisk in trenutno je pri njemu nek njegov prijatelj. Zelo ima rad avokado in na dan poje ogromno kruha.

Tista uboga reva, ki ima sobo dislocirano od ostalih.
Marine. Iz Pariza. V našem stanovanju je en doooooolg hodnik, na njem je šest vrat in šest sob. Na koncu hodnika se lahko zavije v kopalnico ali na en majši hodnik proti kuhinji. ČIsto pred kuhinjo so še ena vrata. Tam je doma Marine. Študira španščino in zgodovino (ravnokar sem hotela napisai historologijo, jezuskristusmarijapomagi), ne mara diskotek in posluša folk glasbo. Tudi oblači se malo bolj hecno, sicer pa ima lepe dolge rjave lase, je tipično francosko suha in ima majhno špranjico med zgornjima enicama. Z njo se še najmanj razumem, mogoče zato, ker mi je tako zelo podobna, haha. Veliko časa preživi v svoji sobi, če pa ne tam, je pa kje zunaj s svojimi prijatelji. Ima torej podoben problem kot tudi Clara - v Sevilli so ljudje iz njene univerze oz. njeni prijatelji, zato se večinoma družijo med sabo. Saj ne rečem, zna priti prav ali pa tudi ne.

Hipsterljanki.
Emma in Martina iz Rima. Študirata psihologijo in sta kljub večernim obrokom, ki sestojijo pretežno iz testenin (po možnosti na način aglio e olio, s katerega se olje kar cedi), suhi kot ... ne, res, skoraj shirani. Ena se prav pukljasto drži, drugo pa rešuje izredna simpatičnost in nasmeh v vsaki situaciji. Vtis sicer malce pokvarijo hipsterska očala, ampak vsega pa človek tudi ne more imeti. Sicer sta meni v stanovanju eni izmed ljubših. Brez problema grem lahko k njima, sploh k Martini, imam občutek, da se nekako razumemo. Ali pa se vsaj odlično pretvarjata. V glavnem, dober občutek imam ob njima in to je to. Za zajtrk jesta bolj malo - kavo in kakšen piškot/kos sadja/grški jogurt. 

Gej.
Ko sta Hipsterljanki rekli, da je Davide, cimer z največjo sobo, zelo netipičen Italijan (onidve sta ga namreč spoznali že avgusta, ko sta prišli v Sevillo iskat sobo), si niti misliti nisem mogla, da je tak Italijan. V Sevilli živi že skoraj dve leti, dela v hotelu na recepciji, sicer pa je študiral španščino in jo tudi zelo dobro govori. Predvsem je super to, ker govori počasi in ker se bomo od njega lahko marsičesa naučili. Sicer je pa tipičen gej: zelo lepo diši, njegovo ozadje na računalniku pa je Carrie. Na nočni omarici so lično zloženi vsi DVD-ji Seksa v mestu in Grey's Anatomy, njegovi dve edini vprašanji, ko je tri dni nazaj ob prihodu iz kopalnice videl na hodniku pet deklet (silno radovedne smo seveda čakale nanj), pa sta bili: "Ali tukaj živite sama dekleta?" in kasneje, ko smo mu povedale, da je tu tudi Laurent: "Ali je gej?" Faca.

Tako. Lepa zbrana družba in v resnici se vsi prav fino razumemo. Skupaj gremo tudi ven, na pivo, ali pa samo sedimo v kuhinji in klepetamo, vsak na pol zatopljen v kaj drugega. Razlika med mano in njimi je mogoče samo ta, da si vsi želijo spoznati veliko novih ljudi, med tem ko jaz vseeno ne morem iz svoje kože in mi je tih večer ob filmu velikokrat povsem dovolj. Imam rada družbo, ampak malo in to kvalitetno. Zakaj bi se silila v nepomembne pogovore z ljudmi, s katerimi se najverjetneje ne bom nikoli več videla? Če nekoga začutim, da si ga želim spoznati, potem to tudi storim. Če ne, energijo raje prihranim za kaj drugega.

Vseh mojih najdražjih 2527 km stran pa itak ne more nadomestiti nihče ...