četrtek, 21. april 2011

Danes praznuje ...

James McAvoy! Oh, nikoli ne bom pozabila Atonement ... ljubezen na prvi pogled.

Groza, kako dnevi hitijo. O tem tednu tako ali drugače sploh ne bom izgubljala besed.

Zaljubljena sem v TangoApasionada. Ne morem prenehati poslušati. Sploh Por Una Cabeza ... estoy enamorada.

Danes se mi je zgodila hecna reč. Še bolj hecno bo, da o tem pišem tule, ampak kaj hočemo. Torej, zjutraj se odpravim na faks, peš, od Muca (Tivoli) do FDV-ja (Bežigrad). Najprej moram nekaj pojasniti, za vse tiste, ki tega še ne veste - včasih sem nosila zobni aparat. Fiksni. Kar dolgo časa. Manjkajo mi namreč štirje (DA!) stalni zobje in kar dolgo časa je trajalo, da so moji zobki postali tako lepi, kot so sedaj. In povsem preventivno, da mi zobje ne bi spet zlezli narazen, ponoči nosim snemljivi zobni aparat. Včeraj sem morala pri Mucu avto parkirati dve ulici stran in zvečer se mi seveda ni dalo po aparat. In zjutraj se odpravim od doma in si rečem, zakaj pa ne bi tele pol ure, ko hodim in itak z nikomer ne govorim (ker sičniki in šumniki so malo hecni z aparatom), imela aparat, da bosta enici zlezli skupaj. In se lepo z aparatom odpravim na pot.

Ni vrag, da nisem za prvim vogalom srečala prve poznane osebe. Kasneje sta šli dve še mimo mene s kolesom, ampak me na srečo nista videli.

V glavnem katastrofa.

V torek pa se mi je po dolgem času zgodila ena hecna reč. Včasih, ko sem bila bolj med ljudmi in v mestu, sem velikokrat na kakšen dan videla dve reči ali osebi, ki sta si bili podobni ali na kakšen drugačen način povezani. Temu sem rekla stvar dneva. V torek sem po dolgem času doživela stvar dneva. Najprej sem šla iz Trubarjeve hiše literature čez Prešernov trg in vidim en starinski voziček v moderni preobleki. Hecno, moram reči. Pol ure kasneje sem enak voziček (z drugim otrokom notri in drugim staršem za volanom) videla pred blokom v Šiški. Neverjetno. In tega vozička res nisi mogel spregledati. Sem si zapomnila ime, ampak ga do danes seveda pozabila ...

ponedeljek, 18. april 2011

Blesarije

Danes sem sanjala, da je nekdo rekel, da je moj blog blazno beden. Saj mogoče je. Tudi meni je beden. Zakaj mi je beden? Zato ker nekako še ni čisto moj. Okej ja, saj napišem vtis o kakšnem filmu in ja, saj napišem kdaj kakšno misel, ampak vseeno, ni moj izpovednik. Zato ker imam konstanto filing, da ga nihče ne bere. Čeprav števček kaže že skoraj 10.000 ogledov ampak kaj pa vem, ne vem, koliko teh ogledov je dejansko rednih bralcev.

Letošnje leto je nasploh čudno. Lani sem krasno začela 2010, prehrana je bila porihtana in tudi vse ostalo. Letos pa že štiri mesece bluzim, seminarska za semiotiko se še kar ni napisala (čeprav sem rekla da jo bom imela do maja končano!), da ne omenjam kako se sploh nič ne ukvarjam s športom. Po drugi strani sem pa poslovno bolj uspešna. No ja, poslovno. Dobila sem službo v mojmu "fohu", pa še v poslovne vode plujem - ali vsaj želim, da bom morda zaplula. Zaenkrat sem samo pomočila prst v vodo. Danes je bila namreč predstavitev poslovnih idej za gospodarski izziv. Jaz, blazen ne-retorik, sem še kar dobro odjadrala, se mi zdi. Čeprav se mi vedno zatakne pri realizaciji - napišem si tekst res dobro, ampak potem sem obremenjena z drugimi rečmi in dejansko pozabim misliti na to, koliko to sporočilo, ki ga nosi ta napisan tekst, res dobro predam poslušalcem. Saj mogoče vse skupaj dobro izpade, ampak mene moti že to, da pozabim na to. Ah, kaj pa vem.

Danes je bil drugače en tak hecen dan. Ob 4:44 je nastopila polna luna in jaz ves optimist sem si rekla, da bom zdržala cel dan samo na tekočini. Pa saj je kar nekako šlo, do 14ih. Hehe, potem pa, čeprav je bil plan B sadni dan, napadem topli sendvič. Pa še prilepil se mi je na toaster, ker ga nisem dobro pomila, tako da je bil bolj zmečkan topli sendvič in iz obupa sem seveda morala napast tiramisu! Ki sem ga včeraj morala narediti malo preveč, ker sem morala porabiti maskarpone, kateremu je že potekel rok uporabe. Z njim sicer ni bilo nič narobe, pa bi morda bolje bilo, če bi bilo, ker potem ne bi tako zmlatila tega tiramisuja.

In joj, kolikokrat sem si že rekla, da bom nehala razpravljat o mojih prehrambenih težavah na blogu. Ampak ne morem pomagati, čeprav bi bilo res bolje, da bi malo manj razmišljala o tem, ker dejansko preveč razmišljam o hrani. In prav sedaj, tukaj in zdaj, bom prekinila ta monolog.

Amm, ja no tako to je. Raztreseno. Sem si pa kupila puzzle, 1000 koščkov, in ko jo bom sestavila bo mojo steno krasil prekrasen Sam W. iz Avatarja. Danes sem sestavila njegov nos, v človeški in modri obliki. Jutri bom pa začela sestavljati moje urejeno življenje. Začenši z izletom k Matičku in na Bled. Tako to je. Blesarije.

nedelja, 17. april 2011

The Fighter

Včasih se mi kakšnega filma res noro ne da pogledati. Podobno je bilo s fajterjem. Kar nisem in nisem se mogla spravit, da bi ga končno pogledala. In sedaj se kar nekaj časa nisem morala spraviti k pisanju tele recenzije. Če lahko temu sploh rečem recenzija - ljubši mi je izraz vtis. Film je v bistvu res dober. Letošnja konkurenca za oskarje je bila res huda, meni so vsaj štirje fantastični. In vsak po svoje bi lahko zmagal. Kakorkoli, The Fighter je resnična zgodba, skoraj tako aktualna kot zgodba o Facebooku. Dicky in Micky sta brata. Z zelo razreseno družino. Dicky, zvezda malega mesteca, ki je nekoč premagal ne-vem-katerega slavnega boksarja. Zgodba je resnična, tako da je seveda vse res. Dicky nekako živi na lovorikah bivše slave, v resnici pa je le še senca nekdanjega boksarja, ki živi v crack-housu in je seveda narkoman. Po drugi strani pa je Micky, delaven in pošten, s sanjami o slavi. Dicky, kot izkušen boksar, seveda Mickyju priskoči na pomoč, misleč, da mu bo naredil veliko uslugo, ko bo vse svoje skrivnosti iz njegovih časov boksanja predal naprej na Mickyja. Ko se vmeša še mama, drugače Mickyjeva agentka, ki mu seveda želi le najboljše in mu zato priskrbi le najboljše pretepe, v katerih skoraj umre ... Zgodba je seveda katastrofalno tragična, pa čeprav je vzorec vedenja vseh vpletenih dokaj jasen. Micky je tako znajde med dvema poloma - biti zvest družini (ki morda niti ne želi le najbolje zate) ali poskrbeti za svojo rit (in seveda s tem izdati družino)? Pa četudi zgodba morda spominja na že videno oziroma ne popolnoma nepoznano, vse ostalo, kar ni zgodba, nardi film res fenomenalen. Wahlberg, Bale in Melissa Leo in seveda Amy McAdams, vsi naredijo film fanatstičen, prav zaradi bede, ki je prikazana. Dejansko Beznica! Če bi Zola želel približek svoji Beznici, bi to bilo to. Bale in Leo sta si prislužila oskarja povsem upravičeno, in ne le to, prislužila sta si mojo pozornost in definitivno ogled njunih prejšnjih filmov. Epic! In ogled je skorajda obvezen, ker je tako dobro, da je greh, če se takega filma ne pogleda ... Žanr gor ali dol, še en film o boksarjih gor ali dol, to ni samo film o boksanju, ampak o življenju. O razpotjih, na katerih se znajdemo in o odločitvah, ki jih moramo sprejeti ...

četrtek, 14. april 2011

Saj vem, blog kar sameva. Ampak te dni sem namreč na polno zaposlena. In to mi ni preveč všeč. Jaz sem len človek, jaz imam rada svoj mir in veliiiiiiiiiko časa, da postorim vse, kar moram. Te dni pa hitim sem in tja, letam do Kranja in nazaj, se navdušim nad finančnimi naložbami, danes imam še toliko dela in toliko opravkov in toliko lukenj na faksu, da me je groza.

Saj bo vikend bolj miren.

nedelja, 10. april 2011

Country Strong

Nobena seminarska naloga ne more zmagati v boju, ki se dotika vprašanja - napisati recenzijo filma ali seminarsko za semiotiko? Rezultat je očiten.

To, da zna Gwyneth Paltrow peti, je dokazala že v seriji Glee. In to dokazuje tudi v filmu Country Strong. Film nas popelje na divji jug Amerike. Četudi jug že dolgo več dejansko ni divji, je ta oznaka za dogajanje v tem filmu več kot primerna. Gwyneth je Kelly - country zvezda, ki ji nobena druga ne seže do gležnjev. A slava ima seveda svojo ceno in tako že takoj na začetku spoznamo Kelly, ki je le še senca nekdanje slave. Zaradi težav z alkoholom in incidenta na koncertni turneji v Dallasu, kjer je takrat pet mesecev noseča Kelly padla z odra in posledično splavila, je slavna pevka na okrevanju. Tam spozna Beau-ja (Garrett Hedlund), ki je podnevi oskrbnik v rehab centru, ponoči pa pevec, ki tre ženska srca. Priznam, tudi mojega je strl. Na tem mestu se je potrebno ustaviti in prisluhniti temu neverjetnemu glasu ... res me je začaral, pa čeprav nisem oboževalka country glasbe, ampak tole je nekaj za dušo.



Beau in Kelly sta zaupnika, še posebej on, miren in čustven, je njena opora v težkih trenutkih. Če sta Kelly in Beau čustvena in na nek način bolj mirna stran filma, pa se na drugem polu znajde James (Tim McGraw), Kellyjin mož in manager. V želji, da po katastrofi v Dallasu opere njeno ime, jo, še preden si dokončno opomore, dobesedno zvleče na turnejo po večjih mestih juga - Nashville, Austin in seveda nenazadnje Dallas. Poleg tega za njeno "predskupino" izbere mlado Chiles (Leighton Mesteer oziroma bolje poznana Blair Waldorf), ki sicer slovi bolj po svoji lepoti kot pevskem talentu. Kelly je nad Jamesovo odločitvijo ogorčena in vztraja, da jo na turneji spremlja tudi Beau - pa ne le kot pevec, ampak predvsem kot prijatelj in edini, ki jo razume. Zgodba se tako zapleta in razpleta, med Kelly, ki se oklepa tako Jamesa, ki je kljub njunim težavam v zakonu še vedno njen mož in edini, čigar pohvala ji nekaj pomeni, in Beau-ja, ki je nekakšna njena nova priložnost za srečo. A tragična Kelly nosi preveč preteklosti in bolečih spominov, da bi lahko znova zaživela. Poleg tega je tu seveda mlada in sveža Chiles, ki je vse, kar je Kelly bila in želi še enkrat biti ...



Res krasen film, tako zaradi glasbe kot tudi zaradi zgodbe. Je res, da ni nek dramaturški višek oziroma nekaj blazno novega, a vseeno je dogajanje predstavljeno iz perspektive različnih oseb in likov, da gledalec nekako dobi celostno podobo in prav zaradi tega se zgodba in njena tragičnost (ali pa tudi ne) tako usede v srce in spomin. Res priporočam ogled, predvsem zaradi izvrstne igre vseh glavnih junakov, ki igrajo natačno tako, kot morajo in mislim, da boljših igralcev za posamezne like niti ne bi morali izbrati.



Še trailer:

petek, 08. april 2011

Ena jutranja

Tako lepo jutro. Ptički žvrgolijo in čivkajo in vse je mirno in hladen zrak prihaja izza priprtih vrat balkona. Še dobro, da je hladen. Včeraj zvečer sem, kot ponavadi, peljala ven Pesanarja in bilo je mnogo pretoplo! Za večer in za zgornji april. Ja, saj sonce je kul stvar, ampak to, da japonska češnja v ponedeljek zacveti in do danes odvceti je pa malo prehuda. Ali pa to, da so cvetki na hruškah že čisto odprti in pripravljeni na delo, čebelic na od nikoder ... Res upam, da se malo ohladi. Te temperature so primerne za konec maja, ne pa za začetek aprila.

Ampak še kar nekaj časa bo takole toplo in brez dežja. Ampak saj nas ta vikend čaka že ena stresna situacija oziroma referendum. Ki bo malo zameglila tole sonce in pripeljala oblak nad vsakega izmed nas. No, za druge ne vem, jaz bom definitivno pod oblakom. Preprosto zato, ker ne vem, kako se odločiti in kaj obkrožiti. Za, proti, za, proti? Nihče mi ni natančno pokazal in povedal, zakaj za, zakaj proti. Tako da ne vem. En dan se nagibam k za, drug dan dobim v poštni nabiralnik letak, zakaj proti, in potem sem rahlo proti. Ampak ko se zbudim sem spet vsa zmedena in nič ne vem. Mah, naj gre vse nekam. Karkoli se bo zgodilo, čez čas se bo prah itak polegel in ljudje se bomo navadili na novo nastalo situacijo. Kakšen bum je bil okoli prepovedu obratovanja trgovin v nedeljo, pa poglejmo, kakšno je stanje danes.

Konec koncev je vsak odgovoren zase. Malo delo ali študentsko delo, ko pride čas, da se človek zaposli, sploh na področju družboslovja, je pomembno kaj zna in kako dobro se znajde. Kako dober je v tem, kaj počne. In seveda je tu faktor biti ob pravem času na pravem mestu. Dejstvo je, da ima človek srečo, ali pa ne. Morda te opazi nekdo, ki v tebi prepozna nek talent, in je to to. Morda moraš za to delati in se riniti v ospredje, da te opazijo. Dejstvo pa je, da je vsak v sebi sposoben in ima potencial. Ampak če ga hraniš samo v sebi, kaj ti pomaga? Treba ga je pokazati ljudem, biti pogumen in se ne bati, ker je to edina šansa, da ti sploh uspe.

Zase sem vedno mislila, da sem zajec. Da ne bom nikoli dobila službe, kar bi bila predvsem posledica te moje boječnosti in strahu, ko si niti v trgovini nisem upala vprašati prodajalca kje imajo to in ono. Ampak sedaj razmišljam drugače. Sem organizirana in lahko naredim kar želim. Sem dobra v tem kar študiram in lahko naredim kar želim. Imam željo in vem, da je to moje edino orodje, da nekoč naredim nekaj iz sebe, zato lahko in bom naredila kar želim. Sploh pa mora biti človek pravilno naravnan - če v nekaj verjameš, imaš neskončno večje možnosti, da se ti želja tudi dejansko uresniči.

torek, 05. april 2011

Sherlock Holmes

Včasih si zlovdam kakšem film, ker si pač mislim, da ga moram pogledat. Bojda zato, ker mi je všeč igralec, ali pa preprosto zato, ker se mi zdi, da film spada med tiste, ki se jih spodobi pogledati. Glede na to, da sem se zadnjič znova zaljubila v Roberta, je bila naslednja logična izbira seveda Sherlock Holmes. Da Juda sploh ne omenjam. On je itak moj. Ja no in ta film sem imela že kar nekaj časa na računalniku. Pa sem si mislila, ah, bom že pogledala. In sploh nisem vedela, kakšen biser se skriva. To je eden tistih filmov, ki nimajo neke da-dol-padeš zgodbe. Roko na srce je rale filmčič ena navadna detektivka. Ampak faktor, ki jo dela posebno in krasno je seveda Sherlock. Tako kot tudi House (ki sem ga sedaj začela gledati, od sezone 1 dalje ...) ne bi bil nič posebnega, če bi bil House en navaden dohtar. Pa ni. In tudi Sherlock ni en navaden detektiv. Ja, niso za brezveze primerjave in vzporednice potegnjene med njima, ker dejansko imata ta nek čar, ki daje bistvo filmi/seriji. S tem da je Watson tule še malce boljši (in predvsem lepši) hot Wilson. Zgodba torej govori o Sherlocku Holmesu, kdo ga ne pozna, malce zmešanemu detektivu, ki dejansko ni zmešan, ima samo nek svoj pristop, ki deluje. Medtem, ko bi navadni detektivi blodili in brezveze iskali rešitev, jo on v svoji norosti, ki je seveda nihče ne razume, niti najboljši prijatelj in "sodelavec", dr. Watson ne, razreši. Sherlock in Watson, perfekten par in seveda brezmejna predanost. Najbolj všeč mi je tempo filma, oh, kako obožujem take filme. Saj imajo tudi počasne drame (ena takih je npr. Blue Valentine) svoj čar, ampak na trenutke so taki kontrasti prav neverjetni in fascinantni. In seveda Rachel McAdams, ki mi je všeč in hkrati ne vešeč, ker je bila res mean v Mean Girls in ki se mi je res zasmilila v Time Traveller's Wife. Ampak je luškana. In v tem filmu je nekako kombinacija obojega - zlobna in skrivnostna, a vseeno krhka in šibka. Krasen film. Tak, ki ostane na trdem disku za čase, ko bom potrebovala malo Roberta ...

ponedeljek, 04. april 2011

Due Date

Kot sem že neštetokrat rekla - res ne maram komedij. Ampak kot pravi film leave your comfort zone in s tem seveda cilja na enega izmed glavnih junakov, sem tudi jaz upoštevala za nasvet in v filmu neizmerno uživala. Robert Downey Jr. in Zach Galifianakis sta Peter in Ethan, en trdno na tleh z urejeno družino, ki se bo ravnokar povečala za enega člana in drug z glavo v oblakih, čigar uresničitev sanj se zdi misija nemogoče. Tako se Peter in Ethan srečata na letališču in njuno spoznanje privede do kopice prigod in nezgod ob katerih gledalec reče samo neeee, no way, to ni mogoče! Pa je mogoče. Saj poznate filme, kjer smo postavljeni v neko situacijo in potem se zgodi zaplet (ki gre meni tako zelo na živce), ki skoraj uniči vse, kar je bilo lepega in glavni junak mora potem rešiti te zaplete in na koncu je vse okej? No, Due Date je podoben film, le da je v njem toliko zapletov, da postane že okej. Presežek teh zapletov dejansko naredi en trik in stvar ... deluje. Ob filmu sem se zabavala kot že dolgo časa ne, zelo hitro mi je minil in tako me je povleklo vase. Morda zato, ker glavna dva lika dejansko zajameta tako širok spekter osebnih značilnosti - urejen Peter, ki na vsake toliko izgubi kontrolo nad samim sabo in pade ven in zmeden Ethan, ki ima življenje popolnoma v razsulu ampak nekako v ključnih situacijah reči izpelje tako, da je okej - da se prav vsakdo lahko najde in poistoveti. To pa je ključna točka, če se lahko poistovetiš, potem čutiš in če čutiš, potem si napet in te zanima, kako se bo situacija odvila. Tako da ja, sem se poistovetila s Petrom in čutila njegovo grozo ob Ethanu in neskončno sem se zabavala. Komedija, ki bo ostala na mojem trdem disku in ne bo romala v koš, ker si to res zasluži!

Mimogrede, Robert Downey Jr., ki mi je drugače sila všeč, ker ima tak bad-ass videz, kot da bi moral igrati v bad-ass filmih, ki jih jaz drugače ne razumem in ne maram gledati, mi je všeč prav zaradi tega, ker je bad-ass in igra v filmih, ki so mi všeč! In danes praznje rojstni dan, star je 46 let. Grem gledat Sherlocka Holmesa!

nedelja, 03. april 2011

Danes praznuje ...

... Bethany Joy Galeotti! Zvezda serije One Tree Hill, ki jo spremljam že kar nekaj časa. Poleg tega pa tudi odlična pevka. Danes dopolnila 30 let!

sobota, 02. april 2011

Magdalenice

Pekač za magdalenice sem kupila že kar nekaj časa nazaj, a se nikoli pravzaprav nisem spravila jih naredit. No, danes sem jih končno. Kar se je začelo kot nedolžna peka posladka za Muca za po kosilu, se je spremenilo v popoldanski cukreni in čokoladni razvrat zame. Jao. Spet. Nima veze, saj zadnje čase sem bila pridna in si take mini kikse lahko privoščim. Ampak za kazen bom morala biti cel teden pridna!

No, gremo k magdalenicam. Recept sem našla na meni zelo ljubem blogu Lidije, ki ima res izvrstne recepte. In fotografije. Sploh ni važno, da človek kuha, lahko tudi samo gleda.

Magdalenice s kokosom so drugače sila preprosta zadeva za pripravit. Vse sestavine samo zmešamo, 5 minut, pa je stvar nared. Pride pa mase iz teh sestavin kar veliko, jaz sem napolnila dva pekača in pol (in ker imam samo en pekač je seveda trajalo, da sem vse skupaj spekla), naslednjič bom delala samo iz polovične mase.

3 jajca
300 g moke
125 g sladkorja (en del sem nadomestila z vanilijevim - natančneje 30 g)
125 g masla
100 g kokosove moke
en deci mleka
malo ruma

Mislim, da je to to. Zmešamo vse skupaj, nadevamo v pekač in pečemo pri 180°C, koliko časa, ne vem, dokler niso robovi porumeneli.

Slikovni dokazi:




petek, 01. april 2011

Avtomati in lakota

Kaj se mi je včeraj zgodilo, cela drama. Deloma po moji zaslugi, deloma pa po ... ne-vem-čigavi. Torej, naj začnem. Včeraj je bil na faksu dolg dan. Najprej predavanja od osmih zjutraj pa do dveh popoldne, potem sem šla domov in ob petih nazaj na športno vzgojo, vaje za antropologijo in odpisat izpit za športno, domov sem prišla ob pol devetih.

Dopoldne sem ponavadi lačna, zato sem s seboj vzela eno banano, ki sem jo pojedla okoli devetih, v namenu pa sem imela kupiti tudi študentsko hrano iz avtomata, kasneje, da bom lažje počakala do kosila.

Ura torej odbije enajst in jaz se podam do avtomatov. Pri nas na faksu imamo en avtomat za kavo in podobne zadeve ter dva popolnoma enaka za sendviče, pijače in sladkarije. Gledat torej v ta dva avtomata, iz katerega naj kupim študentsko hrano. In se odločim za prvega. Vstavim denar, 1,10€, in pritisnem na številko. Hrana pade in se zatakne čisto na dnu, kjer sta že bili zataknjeni voda in kokakola. Saj sem smotana, da nisem pogledala, ali je pot "čista" in ali bo hrana lahko lepo padla dol. Ampak problem je ta, da jaz, že preden pridem do avtomatov, točno vem, kaj bom. Ne stojim tam potem pol ure in razmišljam in gledam. Ne. In to je problem. Če bi stala in gledala, potem bi pregledala vso ponudbo, tudi tisto pri dnu, in bi opazila zataknjeni pijači. Ampak moja študentska hrana je povsem pri vrhu.

Kakorkoli. Nisem se vdala, hudiča, študentska hrana je 1,10€! To ni malo! In pokličem na 080 številko, ki je napisana na avtomatu. Se javi gospa in ji razložim v kakšni situaciji sem se znašla. Reče, da bo poklicala tehnika in bo ta prišel in uredil zadevo. Vzame še mojo telefonsko številko in ime. Do začetka predavanja sem imela še eno uro in sem si mislila, no v tem času bo pa zagotovo že prišel. Figo! Jaz čakam, na vsake toliko prečekiram če moja hrana še varno zagozdena, da se ne bi nekomu slučajno nasmehnila sreča in bi mu uspelo zbezati študentsko hrano ven! In še vedno čakam in čakam in ura je bila že toliko, da sem morala na antropologijo. Saj bi lahko ostala zunaj, ampak antropologija je res zanimiva in nisem je hotela zamuditi. In sem šla na antropologijo.

V odmoru grem ven, pogledam v avtomat in izginili sta tako voda kot kokakola, kot tudi moja študentska hrana. Pa je šel 1,10€ v dobre namene. Do doma sem se od lakote skoraj onesvestila, na avtomat pa ne grem več.