petek, 30. september 2011

Sara Gruen: Voda za slone

No, pa sem končno le prebrala še tole čudovito knjigo. Film me je navdušil. Kako je bilo s knjigo?

Za začetek se mi zdi smiselno povedati, da je za razliko od mnogih knjig in filmov, posnetih po knjižni predlogi, ta dvojica morda ena izmed tistih, pri katerih je spremenjenih sorazmerno malo elementov. Dogodki si kar lepo sledijo, tudi liki so bolj ali manj podobni ... z eno samo očitno spremembo. V filmu je cirkusu in lepi Marleni gospodaril August, v knjigi pa je August razdeljen na dve osebi (ali bolje rečeno, ti dve osebi so v filmu združili) - August, ki je direktor živali in Marlenin mož ter Stric Al, lastnik cirkusa. Kaj pa vem - filmska različica mi je bila morda skoraj celo boljša.

Nasploh se mi zdi, da je film mogoče bolje zajel to atmosfero cirkusa. Knjiga se mi zdi skoraj kot da bi bila malo na hitro napisana. Veliko je dialogov, dokaj malo opisovanja pokrajine, čustev ... No, vsaj nekih poglobljenih emocij. Take stvari sicer jaz v knjigah ponavadi rada razglasim za dolgovezenje, ampak dejansko imajo nek namen in učinek. Lepo ti naslikajo ves spekter dogajanja in vsega ostalega, kar sodi zraven in dejansko to pripomore k boljšemi razumevanju in dojemanju zgodbe. Stvari grejo v knjigi prehitro mimo.

Tako da mislim, da je to ena izmed redkih knjig, pri kateri moram razglasiti, da jo je film prekašal. Tako pač je, ne morejo vedno vsi biti zmagovalci. Vseeno priporočam v branje, še bolj pa priporočam ogled filma.

Kathryn Stockett: Služkinje

Glede na to, da je jutri že prvi oktober, števček pa kaže, da sem septembra (mukoma) upela zapisati samo 13 objav, je skrajni čas, da spišem obnove dveh knjig, ki sem ji prebrala v zadnjem času. Da se števček malo nasmehne.

Služkinje so roman, po katerem je posnet tudi film, ki bo vsak hip prišel v ameriške kinematografe. Mimogrede, igra Emma Stone, moja mini ljubezen, zato ga že nestrpno pričakujem. Ampak če pozabimo na prihajajoči film, je roman Služkinje prav zanimivo branje. Sicer je dokaj dolga knjiga, tam okrog 600 strani in na trenutke se mi je kar malo vlekel. Najbrž zato, ker sem bila v takem silnem pričakovanju, kdaj bom že prišla do konca, da sem potem namenoma brala in brala in brala in pozabila uživati. Čisti užitek se je pričel šele tam nekje čez polovico, ko stvari postanejo res zanimive.

Roman pa drugače pripoveduje zgodbo treh žensk v 60. letih prejšnjega stoletja v mestu Jackson, Missisippi. Aibileen, starejša črnka, ki je v svoji "delovni dobi" vzgojila že 17 otrok. Malce mlajša črnka Minny, mati petih otrok, ki zaradi laži nikakor ne more dobiti dela. In na koncu še Muha, mlada belka, ki bi sicer po vseh pravilih morala spadati med ostale belke, tiste, ki jim kraljuje Hilly Hoolbrooke, zlobna in samo nase-ozirajoča-se queen bee. Ampak Muha se v svoji želji po pisateljskem uspehu odloči zapisati zgodbe črnskih služkinj, in tako ostalim belkam dokazati, kako pomembno vlogo te ženske v njihovih življenjih sploh imajo. Zgodbo odlično popesti še Celia Foote, navzven sicer zmedena, a navznoter z neumnimi pravili obremenjena ženska, pri kateri Minny (po spopadanju z lažjo, ki jo je razširila Hilly) končno dobi delo. Roman, napisan zelo sistematično in pregledno, da človek brez težav sledi dogajanju. Roman, kateremu se vidi, da je prav vsaka poved in beseda z razmislekom postavljena tja, kamor je bilo to potrebno.

Nič čudnega, avtorica ga je namreč pisala kar pet let. Odlično!

četrtek, 29. september 2011

Kriza slovenskega medijskega prostora ...

... je tema, o kateri bom pisala nocoj. Se mi zdi en tak lep večer - kmalu bo faks, kar zame nekako pomeni začetek novega leta. Tako pač je v svetu učenca/dijaka/študenta, leta se vrtijo okoli septembrov/oktobrov in junijev. S faksom prihaja začetek novega leta, priložnost za spremembe, ali pa tudi ne. Kakorkoli, letos vstopam v tretje leto študija, zaplula sem torej v drugo polovico in konec (ter z njim diploma) je čedalje bližje. Po diplomi je seveda nekako logičen napredek na neko zadovoljivo delovno mesto. Na tej točki pa se pojavijo težave.

Zadnje čase namreč v medijih opažam, kdo sploh je zaposlen v našem medijskem prostoru. Včeraj sem malo šnofala naokoli po Facebooku in naletela na profil Nine Maurovič Blatnik. Sicer dokaj nepoznana oseba, a ravno dovolj poznana, da zanjo vem celo jaz. Prvič se je pojavila v Big Brotherju, potem pa mislim da je nekaj poskušala s pevsko kariero, a kaj bolj opaznega ni nikoli dosegla. No, na njenem Facebook profilu ima seveda zapisano, kje je zaposlena. Kdo bi si mislil - urednica neke oddaje na Čarli d.o.o. Čarli televizija je meni poznana samo po videospotih, ampak hej, vseeno, brez problema jo lahko štejemo za del slovenskega medijskega prostora. In tudi Nina M. Blatnik je sicer "kr ena", ampak vseeno ni neprepoznavna.

Naslednji primer. Danes v službi med fotokopiranjem naletim na prilogo Dela Goodlife. Lična priloga, tudi vsebina je izgledala kar obetavna. Prelistam par strani, pridem do kolofona, odgovorni urednik - Anžej Dežan. Hej, a ni bil on pevec? In tudi voditelj na RTV-ju? In vmes je še nekaj celo študiral - filozofijo, če se ne motim. A sedaj je urednik. Stvar sicer izide štirikrat letno, ampak vseeno, biti urednik priloge enega večjih slovenskih časopisov, ni mala šala.

Danes sem potem premljala 24 ur, ravno Pop In se je odvrtel, kjer je stara znanka Ota Roš. Jaz jo poznam že kar nekaj let z Radia Antena, ampak vseeno, dokončen medijski preboj in prepoznavnost se ji je zgodil prav s Pop Tv-jem in Pop In-om.

In nekako so me misli torej popeljale v razmišljanje - kako je možno, da v naši sicer lepi, a strahovito majhni deželi medijski delavci krožijo in se "reciklirajo"? Nekdo, ki je pevec, je kar čez noč urednik, nekdo ki je radijec, se preseli še na televizijo. Kako naj imamo mladi študentje sploh priložnost v tem mamljivem svetu pisanja, televizije, radia? Zakaj nekdo hoče vse - tisti nekdo, ki ima pač trenutek sreče in jo dobro izkoristi. Saj če sama pomislim - jaz bi jo tudi. Če bi se mi ponudila priložnost, bi jo izkoristila. Ampak vseeno se mi zdi da bi bilo za vse bolje, če bi se držali ene panoge. Če bi se glasbeniki osredotočili in potrudili in delali res dobro glasbo. Če bi nekateri samo pisali, in to kvalitetno. Za vse bi bilo bolje - tako za delavce, kot tudi za bralce oz. poslušalce.

Ja, medijski svet je mamljiv za vse. In tisti, ki imajo vsaj en trenutek sreče ali pa morda eno samo poznanstvo, ki jim lahko omogoči preboj, ga bodo izkoristili. In spet drugi svoja mesta, pa čeprav bi bilo to potrebno, nočejo odstopiti drugim. Kako naj imam mladi študentje, med katerimi se zagotovo skriva kdo, bi naredil kaj zares dobrega in "revolucionarnega", potem sploh še priložnost? Odgovor je preprost. Nimamo je.

Ko sem se pred parimi leti, ko sem bila na začetku gimnazije, vpisala v glasbeno šolo in se pričela učiti igranja bobnov, mi je nek starejši gospod, daljni sorodik, dal nasvet: "Od glasbe ni denarja." Nasvet sem, podzavestno ali pa ne, upoštevala in moji bobni že kar nekaj časa res samevajo. K tej modrosti, ki sem jo očitno že osvojila, lahko dodam še svojo lastno, morda za vse bodoče študente, ki se z velikimi sanjami in upi vpisujejo na študijske programe FDV-ja, povezane z mediji: "Samo ne v medije, to je brezupen boj."

Mi je pa tisti gospod, ki mi je odsvetoval glasbo, dejal še nekaj: "Obrt, to je pravi recept." Ne vem sicer, če je ravno obrt, je pa zagotovo sladko. In vsebuje, tako ali drugače, mnogo receptov. Srednja živilska šola.

Smer slačičar. Enough said.

torek, 27. september 2011

Težki časi ...

... so. Vsekakor. Saj po radiu in televiziji govorijo marsikaj. Ravno včeraj sem na Valu 202 poslušala finančnega svetovalca, tam nekje pol štirih je bila ura, ravno sem zapeljala na tomačevski rondo (kar se je izkazalo za katastrofalno napako, saj je bila strnjena kolona od krožišča pa vse do križišča z Brnčičevo, zgornji del obvoznice je bil v celoti zaprt zaradi nesreče), ko je gospodič naznanil, da je kar 33 % verjetnost, da bo ZDA spet padla v recesijo. Okej, si mislim, saj je bilo hudo, med prejšnjo, ampak jaz osebno sama dejansko sploh nisem začutila posledic. Moja pokojnina je zamrznjena, tako da imam konstanten priliv dohodkov, poleg tega pa itak delam malo tu, malo tam preko študenta in finančno mi res ne gre slabo. Potem je sledila novica, da je podjetje, ki je kupilo Muro, 720 delavcem že poslalo pogodbe za nedoločen čas.

Danes je tajnica za sosednjo mizo klicala v cvetličarno. Sodelavki je umrl mož in podjetje bo, seveda, v znak sočustvovanja poslalo ikebano. Naročilo oz. vrednost ikebane je bila 70 €. Kaj je to, 70 €? En poln tank ... Karta za London, kupljena 6 mesecev prej pri nizkocenovnem prevozniku. Ena noč v že kar spodobnem hotelu. Eno poslovno kosilo v dvoje. Praktično nič. Toliko jaz zaslužim v dveh dneh, 16 ur dela. Pa nisem nek fizični radnik. Ampak ko se je naročilo ikebane in telefonski pogovor bližal koncu, je tajnica končala z besedami: "Pa se nimate česa bati, smo redni plačniki ..."

In takrat mi je kliknilo. Biti študent je privilegij in komfort. Biti privatnik ali pa zaposlen v podjetju, vsak mesec trepetati, ali boš plačan, ali ne. Ali boš plačan in posledično lahko plačal drugim. In po drugi strani opomini, ki jih zlagam v kuverte. 150 opominov, nekateri za celo leto neplačanih položnic, rekord je 700 in še malo € dolga.

Zagotovo ni lahko v teh časih. Saj pravijo, obdobje suhih krav.

In zato ne bom kupila tistih lepih Art čevljev ...

nedelja, 25. september 2011

Tale september ...

... kar hiti mimo mene. Saj se mi dogaja vse vrste reči. Tale zadnji teden pred faksom bom preživela še malo delovno, da še enkrat znova izkusim, kako grenko je življenje, ko moraš vsak dan vstati ob 6:00 in delati 8 ur na dan. No, saj ni tako hudo, sploh ker jaz rada zgodaj vstajam, ampak vseeno, življenje ob faksu je vseeno lepše. Imaš veliko časa, malo greš pogledat kaj se novega dogaja, vseeno je neka rutina, a taka, ob kateri imaš petke frej.

Drugače pa nič novega. Imam za napisat ene par reči, se jih bom lotila jutri v službi, ko bom imela (upam) kaj prostega časa. En film, pa ena knjiga, pa par receptov. Pa nova rubrika - hribi. Včeraj sva z Mucom šla na Vogar (in seveda z Bono) in imam danes malo musklfiberja, hehe. Zato si danes predpišem počitek, jutri pa naprej športat - spet je teden, spet bo Riba na oko in moje večerno kolesarjenje pred televizorjem.

Ah, saj nimam nič pametnega za napisat. Še vedno sanjam o Art čevljih, se vsak dan po malem odpravljam v Massa, ampak vsak dan po malem tudi malo brzdam nazaj, ker sem si tam nekje sredi poletja obljubila, da je za letos dovolj čevljev. Kaj pa vem ... Poleg tega pa moram oktobra zavarovati avto, pa nov semester je, kar pomeni da bom zagotovo morala kupiti kakšno knjigo za faks, tako da dodatni finančni izdatki res morda niso najbolj primerni.

Pa seveda še šolnina ... za moje dodatno izobraževanje - smer slaščičar. Tako. Dosti za enkrat, samo toliko, da malo razmigam prste, jutri pa resno na delo, hehe!

sreda, 21. september 2011

Oh, prekleto ...

... Art Company, srce me boli, srce! Nova kolekcija, nove sanje, fanatazije in upi in nove zasoljene cene.

Ampak ne, niso zasoljene! Art je kvaliteta, jaz sedaj to vem, in res mi ni škoda. Ampak kaj, ko ni ... Oh, pazite se me, če nekoč zadanem na lotu ali kako drugače nenadoma obogatim! Ha!

Zaenkrat se pa lahko slinim ob tehle top treh, ki sem jih po večkratnem ogledu cele kolekcije naposled le izbrala ... Vrstni red gre od najljubših navzdol. Ma ni vrag da ne bom šla v Massa in se zmenila s prodajalko, naj me pokliče, ko (če) bodo kaj znižani. Medtem grem pa igrat loto!



sobota, 17. september 2011

Res sovražim ...

... ko sem najbolj crknjena in si moram očistiti make-up.

In res sovražim, da so zadnji dnevi eno samo žretje, žretje, žretje ...

Posledično bodo naslednji dnevi ena sama voda, voda, voda. In malo sadja in zelenjava. Večinoma voda.

torek, 13. september 2011

Tole je pa ...

... ena izmed bolj posrečenih reklam zadnje čase. Pred par minutami sem jo videla prvič in prav v napetosti sem bila te pol minute, kam hiti kuža. Krasno!

nedelja, 11. september 2011

Lynette: And then the mommy and the daddy because they love each other so much, they hug real tight, and a seed is magically implanted and nine months later a baby is born.
Parker: What kind of seed?
Lynette: Oh, that's not important.
Parker: I don't believe you!
Lynette: Parker I'm your mother. Mother's don't lie to their sons. Now go wash your hands or Santa's not gonna bring you anything for Christmas.

Gospodinje so pač ... zabavne.

četrtek, 08. september 2011

John Grogan: Marley in jaz

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ima psa. Ker dejansko opiše točno to, kar imeti psa pomeni - pes pomeni težave. Ravno te dni se moja Bona spet sprehaja s "krožnikom" na glavi, ker si je zgrizla taco. In kolikokrat je že povzročila težave in kolikokrat sem jo že preklela in bila žalostna in jezna in sem ... jokala. Ampak točno tako kot opisuje John Grogan - ko je Marley umrl, je bilo življenje preprostejše in prijetnejše. Ampak družina ni bila popolna.
Sprva sem bila skeptična - knjiga o psu? Ampak to ni samo knjiga o psu. Dejansko je to knjiga o življenju mladega para, ki počasi odraščata in skupaj z njima odrašča Marley. Vse prigode in dogodivščine in tegobe, ki se jim pripetijo, so del njune družine. In spomini so tako zelo prepleteni z vsemi ostalimi spomini, da je bolečina ob izgubi velika. Knjiga je po eni strani napisana tako duhovito in po drugi strani tako resnično, poleg tega pa je zgodba o Marleyju povsem prepletena z zgodbo o Johnu in njegovi družini - konec koncev sta ti dve stvari neločljivi. Zgodba o Marleyju torej dejansko ni samo zgodba o psu, ampak o družini in o njihovi medsebojni ljubezni. Konec je, žalosten, saj se konča tako, kot se konča vsaka zgodba o živali, ki pride v jesen svojega življenja. In jokala sem kot dež. Zato ker ja, Marley umre, ampak vseeno, ko pomislim, ko bo umrla Bona, bo na plan prišlo toliko spominov. Tako velik del mojega življenja je povezan z njo, vsi trenutki, ki so se nekako zgodili, in pes, najboljši prijatelj, je vedno ob tebi, nekje v ozadju, ampak je. In ker se psa ne moreš spominjati po nekih presežnih dogodkih, kot so npr. poroka, diploma, otrok ... se ga seveda spominjaš po tej neki vseprisotnosti. In to boli. Ko ta vseprisotnost izgine in ni ničesar več, samo boleči spomini.
Krasna knjiga - ob njej sem se zabavala, nasmejala, razmišljala in seveda jokala. Posnet je seveda tudi film, pogledala sem prvi dve minuti, ampak se moram še odločit, če mi Owen Wilson ne gre preveč na živce, in mi bo pokvaril ta lep občutek, ki ga je v meni pustila ravno prebrana knjiga ...

sreda, 07. september 2011

Cecilia Ahern: Na koncu mavrice

Cecilia Ahern, sicer avtorica bolj slavne P.S. I Love You, ki še vedno čaka na moji knjižni polici na konec poletja in s tem nekako konec mojega obiskovanja knjižnic (ker preposto ni časa ua branje) in s tem konec množičnosti knjig v čakalni vrsti na moji nočni omarici. Na koncu mavrice je en prav zanimiv roman. Ljubezenska zgodba, dovolj lahka, da jo človek prebere v dveh dneh, ampak vseeno zanimiva, da ni že neumno patetična (v stilu tele polomije). Na koncu mavrice je torej zgodba, ki mi je najbolj znana oziroma me najbolj asociira na tisti mejl, ki je krožil pred leti, da kako je imel fant najboljšo prijateljico in na dan svoje smrti so prebrali njegov dnevnik, v katerem piše, kako jo je celo življenje ljubil. Tule je zgodba podobna. Alex in Rosie sta prijatelja od samega otroštva. Tako dolgo sta prijatelja, da se jima ta njun odnos zdi pravzaprav edini sprejemljiv in ko pomislita na to, da bi morda drug do drugega gojila še kakšna globja romantična čustva, sta oba prepričana, da si to le domišljata in da drug zagotovo ne čuti podobno. Zgodba, ki jo bralec spremlja prek njunih pisem, e-mailov, klepetov v spletnih klepetalnicah in podobno, nam tako pričara njun tesen odnos ob ločitvi v njastniških letih, ko Alex z družino odide v Boston in ob nesrečnem pripetljaju, ki Rosie prepreči, da bi prišla za njim v Ameriko. Seveda v nadaljnih 20 letih sledi še malo morje zapletov, ki so včasih prav smešni in za lase privlečeni, a konec je vseeno srečen in tak, ko si ga glavna junaka podzavestno želita že pred vso to dramo. Vseeno pa je to zgodba, iz katere se prav vsi lahko naučimo dveh (po mojem mnenju zelo pomembnih) modrosti - sledi svojim sanjam in ne upaj si povedati, kar ti leži na srcu. Nikoli ne veš, na kakšen odziv naletiš ...

ponedeljek, 05. september 2011

nedelja, 04. september 2011

Oreo mafini oz. mafini z malinami

Hjoj, sem mislila in upala, da bodo slike lepše. Ampak kaj čmo, ura je bila pozna, fleša ne maram, za silo bo. Saj bo itak bili tako zelo dobri, da bo treba ponoviti, potem pa ni vrag, da ne bo manj motna slika.

Osnovni recept za mafine, kateremu lahko po želji dodamo karkoli. Maline ali zdrobljene Oreo piškote, vse je super.

Vzamemo dve posodi in dve jajci - v eno posodo ločimo beljake in v drugo rumenjake. Iz beljakov najprej stepemo sneg (zato, da lahko potem takoj naprej mešamo rumenjake in nam ni treba umiti metlic od mešalca, haha. Ker za stepanje snega so potrebne čiste metlice, drugače se sneg ne stepe), v posodo z rumenjaki pa dodamo eno vrečko vanilijevega sladkorja, 150 gramov sladkorja in limonin sok (količina po želji). Premešamo. Dodamo 6-7 jedilnih žlic olja. Spet premešamo. Dodamo 250 gramov moke (v katero smo prej vmešali eno vrečko pecilnega praška), ki jo pretresemo s cedilom v mešanico rumenjakov, sladkorja in olja. Tole sem sedaj povedala zelo zakomplicirano, upam, da boste dojeli. Spet premešamo z mešalcem in dobimo gosto maso. Prilijemo ji toliko mleka, da masa postane gladka (recept veleva 2 decilitra mleka, količina je odvisna od tega, koliko limoninega soka smo dali na začetku). Rahlo vmešamo še stepen sneg.

Potem pa dodamo bodisi maline (lahko sveže ali pa zmrznjene), Oreo piškote, koščke čokolade, suho sadje, lešnike, Smarties bombone, karkoli vam srce poželi in domišljija dopusti.

Nadevamo v modelčke, pečemo 20 do 25 minut na 180°C.

Dokazno (zamegljeno) gradivo:


Oreo piškote sem dala v plastično vrečko in jih malo pretepala po pultu. Ene par sem jih prihranila in narezala z nožem na četrtine in jih dala na vrh zmesi v modelčkih, da so potem bili tako lepo vidni na mafinu.

Zelo dobro!

četrtek, 01. september 2011

Okej, znašla sem se ...

... pred velikim problemom. Zdaj, ko so se nekatere tegobe mojega življenja izravnale in rešile, je seveda čas, da nastopijo nove. Tole se bo morda marsikomu zdelo butasto, ampak ne morem pomagati. Pač jaz imam res rada ta del mojega življenja - dela me srečno, mi krasno zapolnjuje čas in kaj pa vem, tale reči me pač fascinirajo.

Govorim namreč o septembru, ki se je ravno pričel, in ne, septembra se ne priče samo šola in gneča na cesti, ampak tudi nove serije oziroma nove epizode že obstoječih in meni nekaterih dobro poznanih serij. In tako sem se prej lotila zanimivega opravila - pogledati sem namreč šla, kdaj se bo čisti užitek pričel in na katere datume bodo serije zopet štartale. In tako sem se znašla pred dokaj groznim dejstvom - gledam preveč serij! Ravno ko se konča četrta sezona True Blood in sedma sezona Weedsov, pa ko gre druga sezona Pretty Little Liars za dva meseca na počitnice, že se prične čista groza ...

Naj najprej napišem spisek, katere serije sem lani spremljala redno, torej iz tedna v teden. Načeloma pogledam tudi dosti serij, ki so trenutno že tam nekje v peti, šesti sezoni, ali pa so bodisi že zaključene, ampak s takimi ni težav - pogledam in je konec. Ali pa se jih vmes naveličam in neham nekje na sredi (kar mi moj perfekcionizem velikokrat ne dopusti). Lani sem torej redno spremljala One Tree Hill, Gossip Girl, Grey's Anatomy, The Vampire Diaries. To je bilo to. Nekje v zimskem premoru vseh teh serij sem pričela z gledanjem Private Practice, do začetka ponovnega predvajanja prišla do konca in tako naprej nadaljevala z vsakotedenskim gledanjem. Vmes sem prenehala z gledanjem The Vampire Diaries ker je bilo preveč drame in zapletov in patetičnosti, tako da sem ob koncu sezone imela spisek štirih serij, ki naj bi jih ponovno pričela gledati to jesen. Aja, pozabila sem še How I Met Your Mother, seveda, ampak to niti ni bilo tako breme, ker so epizode kratke. In seveda, serija, ki mi stalno uhaja iz glave in katere zgodba je podobna tisti s Private Practice - pričela z gledanjem nekje pozimi, do spomladi ujela ritem in zaključila s season finale - Glee.

Kaj se je zgodilo poleti? Najprej sem pogledala Cougar Town - dve sezoni, jeseni pride tretja. Potem Modern Family - spet dve sezoni, in jeseni pride tretja. Potem sem odkrila Pretty Little Liars - oktobra se nadaljuje druga sezona. In kar naenkrat se spisek serij, ki jih spremljam, in ki bodo ponovno štartale jeseni, drastično poveča (zahvaljujoč poletnemu gledanju in zimskemu odmoru): Grey's Anatomy, One Tree Hill, Gossip Girl, Private Practice, Glee, Pretty Little Liars, How I Met Your Mother, Cougar Town in Modern Family. To je vsega skupaj devet serij!!! Ki bodo prihajale ven vsak teden! In kako naj jaz vse to spremljam?

Zato sem, mislim, da se boste strinjali z mano, naredila načrt. Te serije sem razdelila na pomembnejše in manj pomembne. Obvezno moram spremljati Grey's Anatomy, saj je to skoraj da moja najnajnajnajljubša serija, pa Glee in Gossip Girl (ker drugače zmeraj pozabim kaj se dogaja z vsemi temi spletkami). S takratkimi tudi ne bo problema, HIMYM, Cougar Town (pride šele novembra) in Modern Family torej tudi ostajajo na tedenskem urniku. One Tree Hill se letos poslavlja, tako da teh 13 epizod bom že preživela, itak pa pride na spored enkrat pozimi. Private Practice pa mi ni tako zelo zelo zelo všeč, zato jo bom opustila. Še vedno jo lahko potem nekoč čez par let znova pogledam. Pod vprašajem je samo Pretty Little Liars. Ne vem še. Se bom še odločila.

Ja, katastrofa. In da niti ne omenim ne, da sem ravno pričela z Gospodinjami in da sem pri koncu prve sezone.

In kaj je še hujša tragika? Da na spored prihajajo čisto nove, sveže in res zanimive serije (Pan Am, Heart of Dixie ...), ki bi jih tudi bilo vredno spremljati. Jah nič, očitno bodo morale počakati, drugače se lahko kar zaprem pred računalnik in me ni več na spregled.

Težki problemi, ha? :D

James Frey: Milijon majhnih koščkov

Sicer vem, da sem dolžna še Sherlocka Holmesa, ampak mislim, da bom ostala samo pri Freyu. Ker se mi zdi knjiga res dobra in posebna in vredna objave.
Pretresljiva izpoved odvisnika od drog in alkohola in zločinca, kot sam sebe v knjigi poimenuje James Frey. Fant v zgodnjih dvajsetih letih, ki je v svojem življenju naredil že toliko stvari (ali pa jih toliko izpustil), popil toliko alkohola, pokadil toliko kreka, da je kar neverjetno. Dokler si nekega dne ne polomi obraza, izbije štiri sprednje zobe, znajde na letalu, v avtu svojih staršev in nenazadnje na kliniki za odvajanje. Ki je najbolj uspešna klinika v ZDA, saj 17 % tistih, ki jo zapustijo, po enem letu še vedno niso zašli na stara pota.
James se tako znajde v svetu, kjer je nemočen, ampak prav nič bolj nemočen kot je bil v realnem življenju, saj so ga imele droge in alkohol v hudi oblasti. S svojo pripovedjo zelo natančno opiše svojo pot do ozdravitve, kar pa je posebej zanimivo, pa je ta neka vdanost. Preposto se vda v usodo, živi na kliniki in počasi, korak za korakom, pride do spoznanja, kaj bo potreboval, da bo ostal živ. Odločitev. Pa ne odločitev za standardnih 12 korakov, katerim sledijo načela klinike ... Ampak njegova lastna odločitev, da bo ostal čist, da bo živel in naredil nekaj iz sebe. Na tej poti se seveda tudi ljubezensko zaplete v tragično Lilly, katere zgodba se ne konča tako rožnato, kot Jamesova. Pripoved je definitivno vredna branja, pa čeprav je na momente zelo kruta (kot na primer rekonstrukcija zob pri polni zavesti, brez naroke in proti bolečinskim sredstvom), zaradi česa se je avtor soočal z obtožbami, češ da je zgodbo napihnil in da ni povsem resnična. Resnična ali ne, branje kot tako je še vedno zelo zanimivo in zagotovo vredno priporočila.