torek, 31. januar 2012

Obstaja ena stvar ...

... ki je niti pod razno ne obvladam. Tale zapis je sicer že nekaj dni sameval pod osnutki, pa sploh nisem vedela, kako se ga lotiti.

Manjka mi ena stvar, ki se ji reče da človek kakšne podatke obdrži zase. Včasih bi se usedla in začela pisati in pisati in pisati in bi pisala, kar bi mi padlo na pamet. In niti ne bi brala za nazaj, ne bi gledala, kje so nastale slovnične napake, kje sem pozabila vejico ali dodala kakšno preveč. Pisala bi, kakor mi potujejo misli. In če rečem, da mi zadnje dni, tedne, mesece, potujejo v predele in območja, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo, nisem daleč od resnice. Ampak ena moja lastnost mi to pridoma preprečuje. Prevelika goflja sem. Ne znam biti skrivnostna.

Kakšen paradoks je pravzaprav to - v prvi fazi mora biti človek skrivnosten, da si potem lahko privošči bonuse neomejenega pisanja. Tako spremljam kar nekaj blogov, kjer so ljudje popolnoma anonimni. Hudiča, večina blogerjev, ki jih berem, je anonimnih. Ne razkrijejo svojega imena, ne razkrijejo svoje fotografije, pišejo pa tako osebne stvari, ki si jih jaz nikakor ne bi drznila. Po eni strani si varen v tej svoji skrivnostnosti, po drugi strani se razkriješ in odpreš. Vedno obstaja tveganje, da te ljudje prepoznajo. Po drugi strani, ljudje so itak preneumni in ne mislijo s svojo glavo.

Kakorkoli. Če vprašate moje prijatelje, sem goflja. Ne znam biti tiho. Z vsemi delim vse, kar se mi zdi vredno. Jasno in glasno povem, kdaj grem na WC. Rada se pogovarjam o stvareh, o katerih se sicer ljudje ponavadi nočejo. Rada govorim in razkrijem marsikaj, čeprav bi bilo bolje, da sem tiho. Po drugi strani pa imam velik problem, da imam blazno zmedene misli. Bila bi porazen retorik. Hitro se zapletem, ker mi preprosto preveč stvari leti po glavi. In še en, morda še hujši problem, preskakujem misli. Ko je moja bivša sošolka nekoč pogoltnila tableto ali dve (ali tri ali štiri ...) in pristala na psihiatričnem oddelku, mi je večkrat pripovedovala zgodbe o ljudeh, ki jih je tam spoznala. En fant je imel podoben problem kot jaz, seveda v veliko hujši obliki. Naj pojasnim s primerom (ker na primerih svet stoji), pa četudi ne bo ravno najboljši: hodim po ulici. Piha veter. Zebe me. Poleg mene se sprehaja prijateljica in vidi, da me zebe. Jaz ji rečem: zebe me. Ona reče, ja, res je mraz. Pričneva se pogovarjati o mrazu. Jaz v svoji glavi pomislim: mraz je. Ko bi bilo vsaj malo bolj toplo. če bi bilo bolj toplo, bi se lahko vozila s kolesom. Da bi se po centru Ljubljane lahko vozila s kolesom brez skrbi, bi morala imeti dobro ključavnico. Nimam je. Moram jo kupiti. In čeprav se s prijateljico še vedno pogovarjava po mrazu, jaz nenadoma rečem, da bi morala kupiti ključavnico za kolo. Primer je res banalen, ampak vsekakor izzove reakcijo: "Kaj ma pa to veze?"

In ja, ima veze, veliko veze, samo meni se ne da vsega razlagati. Hecno, po eni strani zblebetam vse, po drugi strani izpustim pomembne misli.

Ampak ja, še vedno velja, da zgobcam vse. Pa ne tujih skrivnosti (preden se vse moje prijateljice ustrašijo za svoje življenje), ampak nepomembne reči, ki bi jih lahko obdržala zase. Pa tudi nekatere pomembne - kot na primer to, kdo sem - z imenom, priimkom, fotografijo. Kaj študiram, kje se veliko nahajam, kaj počnem. Take nepomembne neumnosti, ki o človeku ustvarijo neko podobo. Ki mogoče za besede, zapisane tu, niti nimajo pomena. Še vedno je pa tu prisoten en drug faktor - moji prijatelji me lahko najdejo, osebe in mojega življenja izven spleta, me lahko najdejo in potem je štala. Ker internet je pač internet, življenje, je pa življenje.

Saj ne vem.

Slaščičarska je ...

... huda. Seriously.

Bi izdala recepte, pa ne vem, če smem. Sploh pa dvomim, da je za povprečno gospodinjsto primernih 10 pekačev brizganih piškotov iz treh kilogramov margarine. Ja!, margarine!

ponedeljek, 30. januar 2012

Takrat, ko ima človek ...

... že en teden neumite lase, se iz hiše premakne samo trikrat dnevno, da pelje psa na bližnji travnik, in sicer sila grdo gleda naokoli - hja, kaj pa drugega, izpiti so pred vrati.

Ne, dejansko. Čeprav si drugače večkrat ponovim stavek Irene Sirene 'življenje je prekratko za umazane lase', ali nekaj v tem smislu, se mi preprosto ne da. Moji lasje so zadnje mesece sila muhasti, razcepljeni, krhki in nikakor me ne ubogajo. Ko si jih umijem so tri ure taki, kot bi hotela, naslednje jutro pa se zbudim, kot da bi mi nekdo ponoči na glavo zlil čeber vode. V glavnem, za nikamor. Res si že želim k frizerju, da se konkretno postrižem, a kaj, ko je frizerka zbolela (čeprav bi sedaj že morala biti zdrava), pa še za učit se imam in se ne premaknem iz hiše. 

In to je druga točka tegale današnjega skromnega zapisa. Doma sem. Že par dni zapored se ne premaknem nikamor. Nazadnje sem bila zunaj v petek, pri A. na babjem žuru, pa še takrat sem požela kup vprašanj in začudenih pogledov kaj mi je. I guess mi učenje ne pristoji najbolje. Potem sem pojedla en velik čokoladni krof iz naše črnuške šiptarske (pa to ni mišljeno žaljivo!, da ne bo pomote ... Ni ga boljšega sladoleda daleč naokoli!) slaščičarne in bila boljše volje.

V soboto sem ekspresno skočila samo še v City Park. (Sploh ne vem, zakaj točno že opisujem kaj sem počela čez vikend?!) Kupila sem si en tak kompresor, s katerim se da baje napolniti kolo. Jaz imam s tem mojim nesrečnim kolesom tudi same težave. Kolo je res dobro in krasno in jaz rada kolesarim, a kaj, ko nimam primerne tlačilke zraka, s katerim bi ga napolnila. Upam, da bo ta stvar, kupljena za par €, funckionirala. Boljše da bo! Odločena sem namreč, da se pričnem v bližnji prihodnosti s kolesom vozit na faks. Bomo videli.

Okej, in ker je ta zapis itak že totalno lame, ga lahko kar zaključim. Blazno epsko in ne vem kaj, ampak moji možgani so trenutno v fazi počitka med učenjem in res ne delujejo najboljše. Čeprav se mi najboljše ideje za pisanje porodijo ravno takrat, ko se spravim k učenju, pa se mi seveda ne da. Potem strmim nekam skozi okno, gledam sosedovo mačko, pa poslušam petje ptičev, čakam sneg (in obenem sanjarim o tem, da se bom že čez par tednov v novem semestru na faks odpeljala s kolesom) ...

petek, 27. januar 2012

Težko bi sicer rekla ...

... da ga pogrešam. Ker se pravzaprav ne spomnim trenutkov in občutkov, ko je bil še živ.

Spomnim se neznanske žalosti, ki me je napolnila, ko sem izvedela, da je odšel ... ampak ne spomnim se veselih, srečnih trenutkov. Ne spominjam se sreče in radosti in veselja, pa čeprav sem prepričana, da so ti občutki bili prisotni. Preprosto človek ne pomisli na njih takrat, ko jih ima. Še na pamet ti ne pride, da jih mogoče ne boš nikoli več deležen in da bi jih bilo pametno memorizirati.

Spominjam pa se prepira. Ko mi je rekel, da grdo pišem, kot ena kura, in me je to strašansko užalostilo. Mogoče se mi je ravno zato ta dogodek najbolj usedel v spomin - ker me je tako prizadel. En navaden prepir, med mano in osebo, ki mi je pomenila pol sveta. Po celi dnevni sobi sem nalepila liste z vprašalnico zakaj?, ker me je res zanimalo, zakaj je bil ta prepri sploh potreben.

In človek živi naprej, sčasoma marsikaj pozabi, tudi to, kako je bilo in pogrešanje postane ena hecna stvar, ki jo je težko opredeliti. Zato res težko rečem, da ga pogrešam. Ker je preprosto minilo preveč časa, da bi to imelo vpliv na moje vsakdanje življenje. Na dejavnosti, ki jih počnem iz dneva v dan. Opravila, ki jih imam. Me pa zanima, kako bi bilo, če ne bi. Bi šla skozi magična vrata v kinodvorano in si zavrtela film mojega življenja v zadnjih 11 letih, če ...

sobota, 21. januar 2012

Moja draga sošolka ...

... ki se odzove na ime, enako mojemu, mi večkrat pihne na dušo in reče 'joj, ko bi tudi jaz imela tak red, kot ga imaš ti'. Res je, imam red. Rada se zbudim vsako jutro ob približno enaki uri (med sedmo in osmo), potem se rada hitro oblečem, umijem zobe, se usedem za mizo in pričnem z odpravljanjem dejavnosti, ki me čakajo v tem dnevu. In tak sistem funkcionira. Dokler ne pride kakšen dan, ko je čudna energija v zraku, in se človeku nič ne da. In potem je človek, kakršna sem jaz, hitro zelo izgubljen. Vsi ti načrti v glasi se pričnejo, košček za koščkom, podirati in rušiti. In mene to boli in nervira in živcira in ...

... zadnjič sem bila na avtobusu. Peljala sem se domov, iz centa. Bila je strašanska gneča, zato sem stala zelo blizu dvema dekletoma, očitno srednješolkama. Celo pot sta govorili in govorili in stresali svojo jezo in misli in pogovor je šel nekako v tem stilu: "Pa kako mi je krava lahko dala tri, pa tok sem se učila, pa joj, pa spet se moram tok učit, pa cel dan se bom učila, kok se boš pa ti kej učila, kok si pa ti že kej naredila, iz kje se boš pa učila, pa joj, mene je tok strah, pa ..." Nekako takole. In meni sta se ti dve dekleti kar naenkrat zazdeli strašansko patetični in smešni. Sama pri sebi sem si mislila - koliko besed, koliko misli, pa vse nepotrebne. In sama pri sebi sem se spomnila na moje srednješolske dni, kako smo iz, takrat sicer pomembnih, a danes povsem nepomembnih dogodkov delali big deal. In isto počnemo še danes. Na faksu ni nič drugače. (To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se pobrala s Facebooka, preprosto so debate okoli faksa postale preveč utrujajoče.) Soočamo se z nekimi težavami in problemi, ki so nam dani v tem momentu in se nam zdijo sila pomembni in zaposlujejo naše misli na 80 %. Ampak dejansko so nepomembni. Debate glede prihajajočega izpita so v hipu, ko je le-ta odpisan, nepomembne. Zato se sama vprašam, ko vidim, da je situacija, pa če se obremenjujem ali pa če se ne, konec koncev ista, ali je sploh to vredno?

Pred mano je tako cca. 30 dni počitnic, od tega jih moram polovico preživeti (vsaj delno) ob takšnem in drugačnem delu za faks. Še en esej me čaka, pa dva izpita, pa ... In, seveda, imam nek načrt. Ampak potem pride dan, kot je današnji, ali pa včerajšnji ali pa predvčerajšnji in sem jezna sama nase in se travmiram, ker stvari ne potekajo po načrtu. Ker se mi ne da. In konstantno sem v iskanju načina, kako bi se mi dalo. In tako sem (končno) prišla do razsvetljenja ... ej, ni pomembno. Čez en mesec bo vse mimo, sama sebi pa v tem času lahko priskrbim vsaj eno stvar - mir. In tistih par sto besed tarnanja in jamranja, ki bi jih drugače namenila kakšni ubogi duši, ki bi ravno prišla mimo, in bi me morala prenašati. Tako.

četrtek, 19. januar 2012

50/50, The Art Of Getting By

50/50
Joseph Gordon-Levitt mi je bolj konkretno padel v oči tule. Ampak če dobro pomislim, se ga spomin tudi iz Inceptiona. Všeč mi je. Tak boy next door. Simpatičen, ravno prav luškan, ampak spet ne preveč lep. V 50/50 se preobrazi v Adama, preprostega fanta, ki dela na radiu, živi v simpatični hiški, ima najboljšega prijatelja (Seth Rogen), malce posebno dekle (Bryce Dallas Howard oz. Hilly Hoolbroke v The Help), posesivno mamo, nima vozniškega izpita in nikoli ni še nobenemu dekletu rekel I love you. In potem nekega dne od hladnokrvnega zdravnika izve, da so bolečine v hrbtenici pravzaprav maligen tumor. Možnost preživetja oz. ozdravitve: 50/50. Zgodba pravzaprav ni nič posebnega, tudi sam potek njegove bolezni ne razkriva kakšne hujše tragike. Ne naredi spiska reči, ki jih želi storiti. Ne gre na potovanje. Preprosto živi naprej kot da ne bi bilo nič. Sama zgodba je pravzaprav izredno neizrazita in nepretresljiva. Kaj dela ta film tako gledljiv, da človek pozabi na čas in niti enkrat vmes ne prečekira mejlov? Meni osebno? Igralci. In liki. Adam s svojo preprostostjo, Kyle s svojo vsiljivostjo in na prvi pogled izkoriščevalnostjo, psihologinja Katherine s svojo zmedenostjo in sramežljivostjo in tako naprej. Meni zelo všečna zadeva z neko posebno energijo. Kaj pa vem. Priporočam.

The Art Of Getting By
Oh, ti šment, kaj je bilo tega treba. Dejansko. Freddie Highmore bi moral ostati mali luškani Charlie v tovarni čokolade, Emma Roberts pa bi se morala zadovoljiti s koščkom slave, ki bi ji jo prinesel naziv "nečakinja Julie Roberts". Vsi bi bili veliko bolj sreči, jaz pa še posebej, par dni nazaj, ko sem umirala od tem strašansko dolgočasnem filmu. Zgodba - stokrat prežvečena. Malce poseben George se zaljubi v malce bolj kul Sally. In ona ga jemlje kot prijatelja. George ima med tem še probleme v šoli (čeprav je sila pameten), doma in nasploh je cel outsider. In potem se situacija zapleta in odpleta in človek vmes trikrat zaspi. In žal nimata ne Freddie, ne Emma energije in karizme, da bi film držala pokonci. Vse je ... medlo. Zaspano. Dolgočasno. Pozabljivo. Adijo.

sreda, 18. januar 2012

Prvi vtis je vsekakor ...

... pomemben. In da ne bo vsak obiskovalec bloga, ki v upanju po kvalitetnem čtivu večkrat na dan zaide semle, najprej naletel na jezo, bom za te temne dni, ki se zgrinjajo nad mano, prilepila eno lepo fotko. Ja, izpiti so pred vrati, ubijajo ideje in srkajo energijo za uresničevanje le teh. In ker se zavedam, da večinoma samo jaz zaidem večkrat dnevno sem gor (ne vem sicer, zakaj, kot da bo kakšna sprememba? :D), bom prilepila tako fotko, ki je meni všeč. In ki mene motivira (čeprav ne vem, čemu in za kaj). Tako.


ponedeljek, 16. januar 2012

Na koga ali kaj ...

... sem zadnje dni jezna?

Če še niste vedeli, lahko se pohvalim z eno odlično lastnostjo - zelo hitre jeze sem. (Ne)pomembne reči me hitro razburijo, velikokrat brez pravega vzroka, ampak kaj hočemo, še vseeno me razburijo. Zadnje dni tako razmišljam, da je nekaj nenavadnega v zraku, in končno sem ugotovila, kaj je krivo. Večja prisotnost razburljivih faktorjev v mojem življenju.

Razburja me ...
  • ena dotična profesorica na FDV, ki je izredno nezanesljiva (žal samo takrat, kadar gre za njena dejanja, dejanja nas, študentov, pa morajo biti še kako zanesljiva) in pri meni povzroča hudo nezaupanje.
  • dejstvo, da sosedi na svoj kompost (ki meji na gozd) mečejo hrano. Že dlje časa. Kar nekaj let. Ampak danes sem pa opazila, da se je iz gozda priplazila ena žival, podobna lisici, ampak malo bolj rjava in malce bolj grda. Lisice sicer še nikoli nisem videla v živo, tako da dejansko ne morem zatrditi, kako lepa je lisica, ampak vsaj tiste na slikah so neprimerljivo lepše kot tole, kar se je danes potikalo po sosednjem travniku.
  • še eno dejstvo, ki izhaja iz prejšnjega - zdaj, ko sem videla, kaj vse se lahko potika po gozdu (okej, srne sem že večkrat videla, ampak te so plahe in lepe in mirno odskakljajo stran), me je strah iti na sprehod. Hudiča. 
  • lastna pamet. In to, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
  • da velikokrat delam prevelik cirkus. Da se preveč sekiram, obremenjujem in da se ne znam distancirati. Ja, drek. 
To je to, grem jest palačinke.

četrtek, 12. januar 2012

Kaj mi življenje velikokrat vrže ...

... pred oči. Ne ravno v obraz, ampak samo toliko, da opazim in si rečem OPA.

Včasih so se mi take reči dogajale bolj pogosto. Da sem v enem dnevu videla dva posebni stvari, ki jih prej nisem videla še nikoli ali pa zelo redko. Da sem slišala pogovore neznancev o določeni temi in jo potem zasledila še kje. Na prejšnjem blogu sem imela posebno oznako za opisovanje takih dogodkov, poimenovala pa sem jo kar stvar dneva. Ko nekaj opaziš, kar se ti usede v spomin. Ali pa neka stvar, ki jo opaziš dvakrat. Da sproži WTF reakcijo. Mogoče niti ni vsakič tako presenetljivo kot bolj zanimivo. Kako se določene reči pokažejo in pojavijo in pravzaprav nič ne pomenijo.

Opažam, da se mi zadnje čase bolj dogaja, da določeno stvar videvam konstantno, parkrat na teden. To je točno določena ura. 12:34. In še ena - 21:34. Res hecno.

Se mi je pa danes zgodila ena prava stvar dneva, čeprav je bila malce razvlečena. Ne vem niti točno, ali sem jo prvič videla včeraj ali danes. Vse je malce megleno, ampak ponovno sem jo videla par minut nazaj in se spomnila, da sem to že videla, nekje drugje, v kratkem.

Sanja svinja kukuruz.

torek, 10. januar 2012

A Good Year, Midnight in Paris, I Don't Know How She Does It

Čeprav sem prijela pritožbe, da tole združevanje filmov v trojčke ni preveč dobro, ker potem nimam prostora, da kaj pametnega napišem, bom pri tem še vedno vztrajala. S prostorom se pa ne bom omejevala, kolikor bo naneslo bo pač naneslo, saj vsak ve, kje se skriva mali čarobni x, ki vas popelje stran od te groze, v lepši svet ...

A Good Year
Bom začela kar z najboljšim filmom. Ne samo najboljšim iz tega trojčka, ampak tako dobrim filmom, da se je uvrstil nekam na vrh meni najljubših filmov. Russell Crowe pri tem ne igra nobene vloge. Če mi verjamete. Maximillian Skinner je britanski borzni mogotec, blazno uspešen, blazno šarmanten in blazno ujet v svetu posla. Tako zelo ujet, da ga noče zapustiti in misli, da je denar in uspeh vse, kar je na tem svetu vrednega. Potem pa nekega dne prejme sporočilo, da je umrl njegov ljubi stric, ki je bil od smrti njegovih staršev pravzaprav edini sorodnik, ki ga je imel. Max se tako sooči z dejstvom, da je podedoval razkošno vilo in posest, kjer vinar Duflot prideluje vino, ki niti ni preveč dobro, kaj šele pitno. V želji, da v parih dneh vilo uredi, pospravi in jo pripravi za prodajo, se Max tako poda na pot spominov. Ta pot mu seveda razkrije veliko več, kot je pričakoval in upal in na prvi pogled so ti spomini le balast, ki mu preprečuje, da bi se hitro vrnil v stresen tempo poslovnega življenja. Ko se pojavi še Marion Cotillard kot mična Fanny Chenal, pa postane zares zanimivo. Zgodba, ki niti ni tako zelo posebna, a je predstavljena skozi krasne karakterje, ambient, tempo filma ... Odlično. Ponoven ogled mi ne uide.

I Don't Know How She Does It
Pa se od odličnega filma premaknimo k malce manj odličnemu. Razen hiše, v kateri živita Kate in Richard s svojima otrokoma, mi ni bilo pravzaprav nič všeč. Aja, še Richard. Če bo moj mož po petnajstih letih zakona še tako seksi in goodlooking, potem sem na dobri poti, ha. Drugače pa je tole bolj kot ne katastrofa. Ne vem, kje bi sploh začela. Pri zgodbi, ki nima ne repa ne glave, je popolnoma raztresena, tako da gledalec stežka ugotovi, kaj mu sploh hoče povedati? Pri Sarah Jessici Parker, ki je tako medla in Carrie all over again, da je to že kar malo brezveze? Ali pri Piercu Brosnanu, ki ima neumno vlogo in se sprašuješ, kaj sploh počne v takšnem filmu? Ali mogoče pri glupem stereotipu, ki ga film podaja, ki smo ga že neštetokrat videli - da so ženske itak vedno razpete med družino in delom, da kompromis ni mogoč, ker rezulatira v slabi mami/neuspešni karieri? Bom kar nehala. Izguba časa.

Midnight in Paris
Woody Allen je Scarlett Johanson zamenjal za ... Owena WIlsona? Tipa res ne prenesem. S to svojo neumno faco mi je pokvaril Marleyja, sedaj pa še tole? Ampak hvala bogu je ta film tako hecen, da še Owenova glupa faca popolnoma paše v kontekst. Ja, vsekakor poseben film. Blazno zanimiva zgodba o Gilu, malce neuspešnemu pisatelju, ki na izletu v Parizu s svojo zaročenko in njenimi starši odkrije čarobne polnočne sprehode, ki ga popeljejo v en drug svet. V zlato dobo. Če sem že začela z Marion Cotillard, pa naj še končam. Se niti ne bom spuščala v detajle, ker je film res dober in zanimiv in poseben in vreden ogleda. Ne vem, če sem že kdaj naletela na podobno zgodbo. Najverjetneje sem, ampak tule je vpletena v nek kontekst, ki je povsem na drugi ravni. Razmišljanje o tem, da se človek vedno počuti, kot da ne spada v ta čas in prostor, da bi bilo v preteklosti bolje, da bi ga bolje razumeli ... je povsem na mestu. Izredno lep film - lep v smislu tega, da nam prikaže vse lepote Pariza. Malo bolj hecni so mi igralci, tudi Rachel McAdams, ki je nekako, smešna. Ampak taka mora bit, takšen je karakter. Takšni smo dandanes ljudje - hitimo naokoli, fotografiramo, poslušamo pripovedi, se igramo turiste, nihče se pa ne ustavi in pomisli kaj hoče in kje lahko to najde. Priporočam!

ponedeljek, 09. januar 2012

Včasih smo bili doma naročeni na ...

... Delo. Potem je stvar postala prezahtevna, v smislu, kako se znebiti vsega tega starega časopisnega papirja. Tisti "otok" za ločevanje odpadkov so nam že pred leti odpeljali. Najbližji je tako 2 kilometra stran, tja se mi pa starega papirja ne da odvažati. Roko na srce, komu bi se pa dalo?

Pa to niti ni poanta. Bili smo naročeni na Delo, sedaj nismo več. Sama ga nisem nikoli prebirala, so mi bile pa izredno všeč priloge - Ona, Polet, Vikend. Še vedno so mi. Najbolj mi je v spominu ostala zadnja stran Poleta (čeprav je bila takrat še nekje bolj na začetku), ko so predstavili nekega športnika/poslovneža/moškega, in vsakemu zastavili ista vprašanja - kam gredo na počitnice, kateri računalnik in avto imajo, katero kozmetiko uporabljajo. Podobna stran z vprašanje se sedaj pojavlja tudi v reviji Dober tek, na katero sem naročena. Odlična zadeva, sploh ker tako predstavijo kuharje in ostale stvarnike takšnih in drugačnih dobrot.

No, da preidem k bistvu. Eno izmed vprašanj v Poletu se je glasilo tudi nekako tako, da so vprašani našteli zadnji film, zadnjo predstavo, zadnjo razstavo, zadnjo knjigo in zadnji album, ki so ga poslušali/prebrali/obiskali. Ne vem zakaj, ampak ob pisanju včerajšnjega zapisa o muziki, sem se zamislila, kako bi pa jaz odgovorila na ta vprašanja in še bolj pomembno, kako hitro bi se moj odgovor spremenil?

Zadnji film?
S tem bi imela še najmanj težav. Od vseh naštetih kulturnih prireditev oz. stvaritev, se ta pri meni še najhitreje menja. Zadnji film je bil tako I Don't Know How She Does It, sem pa prepričana, da bi se v roku par dni ta naslov že hitro zamenjal. S tem torej ne bi bilo težav.

Zadnja predstava?
Še do pred enega meseca bi bilo to vprašanje trd oreh. V smislu: "Hm, tako dolgo že nisem bila v gledališču, da se ne spomnim. Kaj že peljejo dijake gledat v MGL?" Ampak ne! Vesolje in silnice mojega življenja so se očitno poravnale in me v decembru kar dvakrat popeljale v Dramo. Zahvalim se lahko moji super službi (in seveda še bolj super šefici), ki mi je to omogočila. V decembru sem si tako ogledala Sliko Doriana Greya in Malomeščane. Obe odlični. Sploh v mali drami sem iz druge vrste dobila kar mravljince po hrbtu, ko se je vse začelo odvijati praktično en meter pred mano! Kot da bi padel v film ...

Zadnja razstava?
No, pa smo tam. Hm, a fotografije, polepljene po knjižnici na FDV-ju, štejejo? Ali pa mogoče tista v začetku decembra v Mestni hiši? Čeprav to, da ne vem, kdo je avtor, najbrž ni najbolj spudbuden podatek, kaj?

Zadnja knjiga?
Je verjetno še vedno 2.999 SIT. Čez leto tale seznam bolj stagnira, poleti je pa več akcije. 

Zadnji album?
Je spet malce problematičen. Jaz zelo redno kdaj raziščem kakšen album povsem v celoti. Samo tistih izvajalcev, ki jih zares rada poslušam. Tako sem nazadnje (znova) poslušala Muse - Showbiz. Odlična zadeva, meni osebno njihov najboljši album. Krasno za neko tako melahnolično vzdušje, ko se človek nagiba k temu, da bi začel furat safr, ampak se mu ne da povsem. Ha.

V bistvu situacija niti ni tako slaba. Vseeno pa moram več hoditi v gledališče. Zato, ker me ob njem zmrazi po hrbtu. Ker sem navdušena nad tem, kako popolni so igralci.

nedelja, 08. januar 2012

Sploh ne vem, kam ...

... bežijo dnevi. Tako hitro bežijo, da komaj ujamem zadnje minute dneva da prekrižam in odštejem, koliko dni/tednov tega trpljenja v obliki stalnega pisanja znanstvenih ali malo manj znanstvenih esejev in člankov mi še preostane. 


Tole leto je zelo naporno. Tako tisto študijsko, ki se vleče že od oktobra, pa tudi tole koledarsko, ki je staro šele dober teden. Res naporno. Včasih se vprašam, če bo naslednji semester kaj bolje? Se bo vesolje (ali pa bog) spomnil name, na (skoraj) krvave solze, ki jih točim, na vse (ne)urejene misli v glavi, na vsa razmišljanja in planiranja in organiziranja in ... Mi bo to kdaj poplačano? Res me zanima ...

Drugače pa nič novega. Delam, delam, delam. Novoletne zaobljube gredo zaenkrat odlično. Mogoče k temu dejstvu pripomore to, da nimam nekih konkretnih novoletnih zaobljub. Vsaj ne takih, z jasnim ciljem. Ali pa ravo take - z jasnim ciljem, a take, da potrebujejo čas. Niso časovno opredeljene, tako, ja.

Včasih mi tako, kar sredi dneva, v misli priplava določena pesem. Ne vem, če sem kdaj že omenila, ampak jaz nisem ravno ljubitelj glasbe. Spet se napačno izražam. Ljubitelj sem že, ampak zelo malo je priložnosti, ko bi glasbo dejansko lahko poslušala. Doma med učenjem, ne. V avtu - star radio na kasete, ne, raje poslušam Val 202. Na avtobusu na poti na faks - prekratka pot, za tri komade se mi pa res ne da slušalk tlačit iz torbe in v ušesa, ne. Med pospravljanjem - spet, prehitro vse pospravim, poleg tega je sesalec glasen, ne. Edina priložnost, ko bi še lahko poslušala glasbo, je med tem, ko vozim sobno kolo. Ampak spet, temu bi morala posvetiti ogromno časa, da bi zares naredila eno playlisto, ki bi me stalno motivirala in mi vsaj malenkost ne šla na živce, kar se pa na kolesu hitro zgodi. Človek je po prevoženih 20 kilometrih in boleči riti že zelo razdražljiv. Sploh pa je moj okus preveč umirjen, da bi mi dajal kakšen konkreten ritem za poganjanje pedal.

Očitno mi ni usojeno. Tako da se moram zadovoljiti s trenutki, ko mi kakšna pesem priplava v misli in potem si vzamem nekj minut, jo poslušam, si zavrtim še kakšno drugo in je to to. Mogoče pa, nekoč, v naslednjem življenju ali pa ne-vem-kaj. 

četrtek, 05. januar 2012

Človeški okus je hecna stvar ...

... in tale Frutinin zapis me je spomnil na eno temo, o kateri že kar nekaj časa, tednov, morda celo mesecev po malem razmišljam. Začelo se je, ko sem se odločila, da bom zopet zajtrkovala. V to me je prisilil nehuman urnik na faksu, ko se mi predavanja začnejo tam nekje ob 12ih in trajajo do 16ih in ko pridem domov je ura že skoraj pet, ob tej uri pa jaz svoje prehranjevanje druge dni že skoraj zaključim, kaj šele, da bi pojedla klasično kosilo. Zato sem sklenila kompromis - zjutraj konkreten zajtrk, pa potem zvečer kakšna malo bolj lahka stvar. In tu se je začela vsa umetnost ...

Zadnji dve leti sem namreč zajtrkovala skoraj vedno in izključno samo sadje. Kakšno jabolko, mandarine, poleti je sadja itak čez glavo dovolj. Nisem si sploh mogla predstavljati, kaj naj za zajtrk jem, da bom ob kolikor toliko normalni uri spet lačna. In sem si mislila, jogurt ne more škoditi, lahko zajtrkujem jogurt in ovsene kosmiče (pa še na prebavo blagodejno vplivajo, to je pa itak vedno super). Ampak tukaj spet nastane nov problem. Od majhnega nisem nikoli preveč marala jogurta. Tistega navadnega, belega. Vsaj kar se jaz spomnim, ne. Oči mi je mešal cedevito v jogurt, da je postal lepo flourescentno obarvan in dobrega okusa. Potem sem dolgo časa mlatila sadne jogurte. Najljubši mi je bil okus banane, takoj za njim borovnica, gozdni sadeži, namanj priljubljena je bila višnja. Ampak potem se je zgodila grozna stvar. Iz golega dolgočasja med večeranjem enega izmed sadnih jogurtov in pomanjkanja čtiva na kuhinjski klopi sem pričela prebirati etiketo na jogutu. Kaj vsebuje. Več ogljikovih hidratov kot beljakovin (kar je čudno, jogurt je sicer kao tipičen mlečni izdelek). In poglej ga zlomka, ti oglikovi hitrati so večinoma sladkor. Ja! In količina ni bila majhna. In sem si mislila, a si zmešana? Mučiš se in ne ješ slastne čokolade, piškotov, bombonov in kar je še dobrega na tem svetu, potem ti bo pa tu nekdo en navaden cuker v jogurt sipal .. pff.

In tako sem pričela z mučenjem. Najprej sem en teden miksala navaden tekoči jogurt in banano. Recimo, da je nastal home made bananin jogurt. Potem nekega dne ni bilo pri roki banane. In sem se ob kiselkastem jogurtom malce zmrdovala. Potem je naslednji dan sicer v hladilniku bila banana, ampak sem je bila že malce naveličana. In je bil navaden bel jogurt že kar okusen. Še preden sem se zavedla, je bil navaden tekoči jogurt meni nekaj najboljšega na svetu. (Recimo.) Pila sem ga kar samega, za večerjo, brez kosmičev. Krasno! In neznansko sem ponosna nase, da sem uspela prikrojiti svoj okus. Da sem dala priložnost in tri dni trpela (čeprav res ni bilo tako zelo hudo) in sedaj lahko uživam v popolnem zajtrku.

Podobno je bilo s čajem s sladkorjem. In potem s pravim zelenim čajem. Ko sem ga prvič poiskusila, sem letela v WC in čakala, kdaj se bo vrnil nazaj v beli svet. Pa se ni. In sedaj grem zopet skozi fazo privajanja na nov okus zelenega čaja, ker mi je mami prinesla eno mešanico iz maroka, ki je drugačnega okusa kot tista prej. Brez težav se malo pomatram in skremžim, čez tri dni bo že dobro.

Cilj je samo še ta, da to mojo teorijo z vso nebeško dobro zelenjavo, ki obstaja na svetu, preizkusim na A.ju. In potebno je izumiti samo še obraten postopek - kako ti nekaj postane bljak, na primer, čokolada, ali pa čipsi in podobne smeti, pa sem na konju.

sreda, 04. januar 2012

Človek si včasih mora kakšno stvar ...

... izmislit.

Ko sem bila majhna mi je bil silno všeč moj sosed, iz hiše čez ulico. Bil je edini fant moje starosti v radiju 20 metrov in posledično je moja kvazi zatrapanost letela nanj. Še danes ne vem, ali mi je bil res všeč ali ne, morda sem si vse utepla v glavo samo zato, da sem imela s pijateljicami o čem za govoriti. Ampak to niti ni bistvu. Ko sva bila še majhna sva se kar dosti družila (dokler ni on šel v osnovno šolo in mi začel podirati snežake in krasti naša jabolka) in vsako leto me je povabil na svoj rojstni dan. Povabil me je seveda bolj iz obveze do staršev in zavoljo dobrih sosedskih odnosov kot pa dejanske želje po moji družbi. Mogoče to pojasni, zakaj sem bila vedno edina punca na zabavah. No in enkrat na tej zabavi so se fantje malo hecali in kot babe opravljali že malce starejšega fanta, ki je živel par hiš stran. Temu fantu naj bi bila všeč moja dobra prijateljica, sicer kar nekaj let starejša od mene. In tako so se sosed in njegovi prijatelji domislili, da me pošljejo k temu fantu z vprašanjem, če se lupčka s tisto punco. Meni je bilo seveda silno narobe in par metrov pred njegovo hišo sem se ustavila, pogledala okoli sebe, če me morda kdo ne opazuje, si zvizualizirala, da fant stoji pred mano in v zrak na glas vprašala: "S. a se z N. kej lupčkata?" Obrnila sem se, šla nazaj na zabavo k sosedu in mu rekla, da fanta ni bilo doma. 

Kako se je ta prigoda razpletla, bom kdaj drugič, sam zaključek namreč za nadaljevanje moje današnje pripovedi ni najbolj obetaven.

Zopet sem se namreč znašala v podobni situaciji. Tokrat je naloga sicer bolj preprosta - pri pisanju eseja je eno izmed pravil to, da ne smemo uporabljati sekundarnega citiranja. Ko človek vzame v roko znanstveno knjigo, je namreč polna nekih citatov in modrosti, ki so jih že prej v svojih knjigah uporabili drugi raziskovalci. Če se pripeti, da je meni eden izmed teh citatov, ki jih ni napisal avtor knjige, ki jo držim v roki, silno všeč in bi ga rada uporabila, se moram sprehoditi do knjižnice in izbrskati točno to knjigo. To sicer ponavadi ni preveč težko, če človek dejansko cel dan sedi v knjižnici. A ker je pisanje eseja doma veliko bolj prijetno (lahko kaj prigriznem, grem pred problema na stranišče, zabušavam, sem lepo v trenirki, peljem psa ven itd.) je torej sprehod vsake pol ure do knjižnice žal neizvedljiv. Tako se torej lahko zanesem samo še na milostljiv google schoolar, library.nu in krasne možnosti oddaljenega dostopa Univerze v Ljubljani. Ampak ena knjiga me pa še posebej heca. Takole namreč, ko se z njo spogledujem malce v eni knjigi, malce v drugi in ko vidim, da je blazno popularna in citirana, tole bi se pa že splačalo imeti. Ampak vrag je v naši FDV knjižnici sposojen, v NUK se pa niti pod razno ne grem včlanit. Kaj sedaj?

V roke vzamem torej to omenjeno knjigo, se pretvarjam, da jo držim, malce polistam, rečem "aha, to je pa zelo dobro napisano, bom malce povzela", citiram, zaprem, odložim nazaj na mizo in se ne sekiram kaj preveč.

Vsaj dokler knjige dejansko ne dobim v roke in jo res malce prelistam, da ne bom preganjana ...

torek, 03. januar 2012

V skladu z današnjim ...

... prvim delovnim dnem po dooooolgih praznikih je povsem logično in predvsem situaciji primerno, da malce pojamram. Na številnih forumih in Twitterju se že ljudje množično pritožujejo in kapljajo ideje, da bi po praznikih potebovali še en teden dopusta, da se od praznikov spočijemo. Meni je kar fino it spet malce pohajkovat po FDV-ju, malce manj fino pa je, ko prebiram navodila za takšne in drugačne naloge in eseje, ki me čakajo v prihodnjih dneh.

Tole bo sedaj mogoče izpadlo malce neumno, da se s takimi rečmi sploh obremenjujem, ampak vseeno, moram. Zdi se mi namreč izdredno idiotsko, da mi v tretjem letniku (ko nekateri naši vrstniki na drugih fakultetah že pišejo diplome, na primer) asistent v navodilih za pisanje eseja pihne na dušo, naj se ne obremenjujem s tem, da bi vire iskala v slovenščini. (Sicer je navodilo napisano v množini, ampak za učinke večje personifikacije sem citat malce priredila.) Da bo vsak potencialni plagiator, pazi to - ne samo poslan na disciplinske ukrepe pred komisijo (ali ne vem kam), temveč - preganjan.

Tudi profesorjem ne gre dosti bolje. Navodilo veleva, naj skupina šestih oseb spiše projektno delo, v katerem primerja šest slovenskih spletnih strani (Delo, Dnevnik, Siol, ...) - zabavni del pride tule - podrobna primerjava naj obsega maksimalno 800 besed.

Pa še kakšna cvetka bi se našla ampak bodi dovolj, ni se lepo stalno samo pritoževati, grem raje na delo. Spisati teh borih 133,3333333333333 besed, ki mi jih v projektni nalogi pripada ... Miril me bo pa Vlado.

ponedeljek, 02. januar 2012

Friends With Benefits, (500) Days of Summer, Sherlock Holmes: A Game of Shadows

Uf, tole pa je dolg naslov. Novo leto prinaša nove spremembe. Tako sem se odločila, da moja velika ljubezen, filmi, na blogu sicer še vedno ostajajo, a ker tole ni zgolj in samo filmski blog, bo prostor za njih rahlo omejen. Niti ne gre toliko za prostor kot preprosto predvsem za to, da se film dokaj hitro pogleda in tudi relativno hitro kaj zanimivega o njem spiše. Človek se tako razvadi in zanemari pisanje in razmišljanje o stvareh, od katerih bi dejansko lahko imel kaj napredka.

Preveč sem se razgovorila. Filmi od sedaj torej prihajajo v trojčkih, da jim ne bo dolgčas. Z obnovami pa tudi ne bom doglovezila in dolgočasila, bolj bo tole služilo meni za v spomin, kaj sem pogledala, kaj mi je bilo všeč in tako naprej.

Friends With Benefits
Nisem neka strašanska oboževalka Mile Kunis in Justina Timberlaka. Še dobro, kajti kateri koli meni ljub igralec bi se po tem filmu najverjetneje znašel na moji črni listi. (Ki sicer v resnici ne obstaja.) Zgodba o tem, kako čustveno in emocionalno dokaj ranjena Jamie preko službenih dolžnosti spozna mladega in čednega Dylana, se z njim spoprijatelji in konča v postelji, ni nič novega. Zgodbe o tem lahko poslušam tudi pri sošolki. Ali preberem na kakšnem forumu. Kjerkoli. Pa tudi če ne, tole ne prinaša ničesar novega. Kot v podobnih zgodbah se taka zveza razvije v prikrito ljubezen in potem je cela štala. Na IMDB-ju pa piše takole: 
While trying to avoid the clichés of Hollywood romantic comedies, Dylan and Jamie soon discover however that adding the act of sex to their friendship does lead to complications.
Film torej v zgodbi s svojim bežanjem pred klišejem zelo hitro pade v drug kliše filmskih zgodb, ki ne bi rade padle v kliše, a jim to vseeno mojstrsko uspe. Ha. Sliši se zakomplicirano, pa je v resnici povsem preprosto. Za kaj drugega kot spremljavo med klepetom ob čaju s prijateljico tole ni.

(500) Days of Summer
O, ja. Odkar premljam serijo New Girl, sem zelo vzljubila Zooey Deschanel. Luškana je. In ni shirana. Ravno prav zmedena in zmešana. Čeprav se bojim, da je nanjo kar prilepljena ta neka luškano zmedena vloga. Danes si ogledam še en njen film, bomo videli. Drugače pa nič. Všeč mi je tale film. Zgodba je taka, da smo jo zagotovo že nekje videli, čeprav ne vemo točno, kje. A vseeno, pripovedna forma (ter glas pripovedovalca), skakanje med dogodki znotraj 500 dni in nenazadnje razplet te glavne zgodbe - vsi ti elementi so drugačni ravno v taki meri, da je film boljši kot ostali iste branže. Lep dokaz, kako se da povprečno zgodbo o fantu, ki išče the one, in dekletu, ki se ni pripravljena ustaliti, povedati na nepovprečen način. Rabiš samo dva super igralca (poleg Zooey še Joseph Gordon Levitt), nekaj super dialogov o usodi in naključjih, ter kolikor toliko optimističen zaključek (ki bi ga sama sicer raje izpustila). Vsekakor priporočam ogled!

Sherlock Holmes: A Game of Shadows
Tudi Robert Downey Jr. je pogost gost v mojih sanjah in sanjarjenjih, v kombinaciji z Judom Lawom pa to postane že realnost - film o Sherlocku Holmesu, seveda! Filmi, ki bazirajo na knjigi, ki je znana po junaku, ki ima tako izrazit karakter kot Sherlock Holmes (in dr. Watson prav nič ne zaostaja za njim) so seveda, kaj pa drugega, prava mojstrovina. Moram priznati, da četudi imam nadvse rada (dobre) akcije in kriminalke in detektivke, sem, preden se lotim ogleda, večkrat v strahu, ali bom zgodbo razumela. Mogoče me filmi bolj privlačijo zaradi junakov samih, zato mi zgodba, posledično, velikokrat malce uide. Samo toliko, da se potem nekje sredi filma izgubim in sprašujem A.ja, kaj se zdaj gredo in zakaj to počnejo. Če človek film gleda doma, je tragika veliko manjša, lahko si pomagam z Wikipedio, celo prevrtim nazaj. V kinu pa sem ujeta in žalostna, tolčem se po glavi, zakaj ne razumem in zakaj denar leti skozi strop v nebo. Užitek je vsekakor do neke mere manjši, a pri Sherlocku je bila tragika skoraj minimalna - ker je film seveda vreden ogleda že zaradi samega Downeyja in njegove izvrstne igre in upodobitve Sherlocka. Zgodba sicer (zopet) ne preveč pretresljiva, spet hoče nekdo uničiti svet. Mi je bil, kar se zgodbe tiče, prvi del vseeno boljši, a tudi tale je povsem gledljiv. Sherlock je, tako kot Harry in Twilight, se ga gre gledat, ne glede na vse. Samo da je veliko boljše.