sreda, 31. avgust 2011

Pa bo konec ...

... avgusta. Poletja. Začetek šole. September. Kako hecno, junija sem se čudila, kako je mesto prazno, kako umre, kam vsi grejo?! Zdaj pa se mi zdi grozno, kako bo spet polno. Živčno. Zatohlo. Danes sem šla v knjižnico, samo od Bavarca pa do Otona in nazaj, pa je bilo toliko nekega hrupa, prerivanja, živčnosti ... preveč stresno je to zame.

Moje življenje je zadnjih par dni preveč pod pritiskom. Dogajajo se čudne reči in to me vznemirja. Posledično ne jem tako, kot bi morala, ampak tudi nimam dovolj časa, da bi se sploh sekirala zato. Se mi je pa nabralo par opravkov. Imam še nekaj stvari za opravit, in lotila se jih bom kar se da hitro. Ker potem sem lahko spet mirna. Uživam v brezdelju. Grem pometat. Na počasen sprehod.

Čeprav imava Bona in jaz sedaj nekajdnevni (2, 3) počitek. Sem ga nama predpisala jaz. Z mano ni sicer nič hujšega narobe (le okrevam od vse te travme), Bona pa je pravi mali bolnik. Včeraj sva namreč šli k veterinarju, ki je sicer najbolj kul veterinar (oz. klinika) v kateri sem bila kadarkoli. 5 min stran od nas. Poceni. Pa še posvetijo se ti. Prijazni so. Postavijo diagnozo, ne da bi kaj veliko tečnarili in te čudno gledali. Bona ima vnetje mehurja. Božica, pomoje se ji je to vleklo že kar nekaj časa. Najmanj kakšen mesec. Pa še reflux. To je tisto, ko se greš namočit v morje in nekaj morja steče v napačno smer in potem peče. Dobila dve injekciji. Antibiotikov za 10 dni. Boga reva si je od vse bolečine in travme še taco zlizala/zgrizla. Eno blazinico na taci. Jo imam na sumu, da se rada muči, tale naša Bona. Zato je sedaj spet začasno malo lučka.

Pa še shujšala je dve kili. Oh, I wish ...

Jutri moram najprej plačat Gardaland. Jeeeeeej, končno Gardaland! Z Mucom imava to tradicijo, da greva vsako leto v Gardaland (pa čeprav se iz leta v leto draži!) in res uživava. Letos gresta z nama še Rešiteljica Simsov in njen Lubi Bubi. U, saj res, čisto premalo igram Simse. Če imam pa toliko dobrih knjig, toliko epizod Gospodinj, toliko tepihov in ploščic za posesat, toliko oblek za zložit v omare in kje naj potem najdem čas še za Simse?!

Zdaj pa grem. Brat. Da bom lahko jutri zjutraj hitro vse pospravila in potem uživala v brezdelju. 

Water for Elephants

No, ko sem že ravno v elemtu pisanja poročil o filmih, pa naj zaključim še s temle posladkom. Definitivno se je film znašel na moji top listi (ki sicer nikjer ne obstaja povsem urejeno in organizirano, ampak recimo, da jo imam nekje v glavi).
Jacob (Robert Pattinson), ki je tik pred tem, da postane veterinar in dobi licenco, je soočen s hudo resnico ob smrti svojih staršev, da sta se starša, da bi mu omogočila šolanje, povsem zadolžila. Tako mlad fant brez prebite pare vzame pot pod noge, ali bolje rečeno tire pod noge, in kmalu pristane na cirkuškem vlaku, ki potuje od mesta do mesta in zabava ljudi. Tako spozna kopico zanimivih ljudi, še posebno pozornost pa mu pritegne svetlolaska Marlena (Reese Witherspoon) in z njo njen mož August (Christoph Waltz), sicer lastnik cirkusa. Marlena, ljubiteljica živali, z Jacobom kmalu naveže stik, August pa ga zaposli kot veterinarja. Jacob je sicer navdušen nad svetom, v katerem se je znašel, a kmalu spozna Augustovo temno plat - tegobe, ki mu jih prinaša obdobje Great Depression in neuspele poizkuse, da bi odplačal vsaj del dolgov, v katerih se je znašel, se odražajo nad njegovim nehumanim znašanjem nad živalmi. Kot rešilno bitko in novo star atracttion August tako v cirkus pripelje Rosie, slonico, preko katere se Jacob in Marlena zbližata in zapleteta v romanco.
Film gledalca odlično popelje v nek čaroben svet potujočih ljudi, ki živijo povsem drugačno življenje kot vsi ostali, ki najdejo zaupnike v konjih, slonih in psih. Svet, kjer je edina beseda, ki kaj velja, beseda Augusta in s katero se hočeš nočeš morajo strinjati. Bolečina, jeza, nemoč. S temi besedami bi konec koncev lahko opisala vse. S tem se film tudi začne. Ko se ostareli Jacob znajde v cirkusu in obuja spomine. Ki so nenazadnje vredni prav nič ... Krasen film, o življenju, o trudu, ljubezni, pogumu. Ki zraste iz zgoraj omenjene bolečine, nemoči in jeze. Priporočam in sama si ga bom definitivno še ogledala, pa čeprav so prizorni krutega Augustovega ravnanja z živalmi boleči ... Film je sicer posnet po istoimenski knjigi, jo imam že doma, na nočni omarici in čaka, da pride na vrsto. Tako da tudi to še sledi.

torek, 30. avgust 2011

Bad Teacher

Že večkrat sem omenila, da nisem ljubiteljica komedij. Redko katera me spravi v smeh. Ampak ta (ne)sposobnost spravljanja v smeh morda niti ni glavni razlog, zakaj ne maram komedij. Ponavadi je hujše dejstvo to, da so vse tako neumne. Dejansko se spravijo na nivo žaljenja oseb kot takih in nekako to meni ne izpade prav. Ker sem sila občutljiva duša in imam rada če so reči lepe in se ne dela norca na vsakem koraku.
Bad Teacher je do neke meje tak film. Cameron Diaz oz. Elizabeth je primerek osebe, ki sicer v življenju počne nekaj, ker pač nekaj mora početi, ampak to počne iz nepravih razlogov. Je tudi oseba, ki ima blazno veliko sreče. Oseba, ki si veliko upa. Je tudi zelo sposobna oseba, ki lahko dobi, kar si želi, a žal po sistemu cilj opravičuje sredstva. Elizabeth je učiteljica namreč samo zato, ker je nekaj pač morala iti študirati, medtem ko je iskala bogatega bodočega moža. Ko prvi ni bil dober zadetek, je novo iskalno polje razširila na preostale učitelje v zbornici. In naletela na sila hecnega Scotta (Justin Timberlake), ki je spet ena hecna pojava in meni skrajno nesimpatičen lik. Po drugi strani pa se nekako tu in tam ujame z Russellom (Jason Segel), ki je (v nasprotju s Scottom) zelo naraven karakter. In vmes je še Amy Squirrel, vedno popolna učiteljica, ki odkrito ne mara Elizabeth.
Saj ne vem, kaj naj sploh napišem. Liki so tako zelo hecni, da je Elizabeth v bistvu še edina zanimiva. Ostali pa so obdani s takimi zapleti, da me to dejstvo dela samo žalostno. Pri filmu mi je sicer bila zelo všče ta raznolikost in tempo, sploh obožujem, ko se neko časovno obdobje prikaže skrčeno oz. pospešeno, ampak nekatere reči so preprosto narejene preveč nizko in podlo. Za lase privlečeno.
Kaj pa vem, vseeno je film povsem primeren za kratkočasenje po kosilu.

ponedeljek, 29. avgust 2011

Limitless

Tole zadevo sem gledala že tako zelo daleč nazaj, da me je res sram, zakaj nisem še napisala poročila tule. Katastrofa. Ampak bom v duhu tega filma upala, da se je v mojih 90 % neaktivnih možganov skrilo bistvo in ideja tega filma, ki mi je bila nekako posredovana in bo tale zapis vsaj do neke mere spodoben.
Bradley Cooper, ki sem ga jaz sicer vajena iz romantičnih vlog, kjer igra postavnega, popolnega, lepega in prav nič z biznisom obremenjenega moškega, je tule povsem drugačen. Na začetku zanemarjen in na robu propada - neuspešen pisatelj, s stanovanjem kot da bi vanj treščila bomba, sveže prekinjeno razmerje s punco ... ja. Definitivno drugačen. A drugačna je tudi sama ideja filma - ali pa tudi ne - o čudežni tabletki, ki razširi človeško sposobnost dojemanja, razmišljanja in evaluiranja že prejetih podatkov. Ko Eddie tako ob zaužitju tabletke kar naenkrat iz spomina privleče podatke, za katere še ve ne, da jih je dejansko kdaj prejel, je svet njegov. Dobesedno. Doseže lahko vse, kar si je kadarkoli želel. Spiše knjigo v treh urah. Pospravi stanovanje v eni uri. Obnovi svoje ljubezensko življenje v par stavkih. Ko mu pisateljska kariera ni dovolj, poseže višje. Finance. Skuša očarati najbolj vplivnega človeka daleč naokoli. A vsa ta čarobnost in magičnost vpliva čudežne tabletke ima svojo ceno. Grdo in temno plat, ki je tako grda, kot Eddiejeva preteklost (dobesedno utelesena v obliki njegove bivše). Iz krempljev katere bo Eddie zelo težko pobegnil.
Fascinanten je tudi sam zaključek filma. Ki nekako pušča gledalcu prosto pot, da se odločimo, kaj bomo verjeli. Ko nam je ponujen že definitiven zaključek nas nenadoma Eddie udari s podatkom, ki ... zamaje vse.
Film kot film zanimiva izkušnja, sploh zaradi zelo zanimive zgodbe in tudi sama kamera je zelo zgovorna in vizualno je film definitivno zelo privlačen, barvit in doživet. A vseeno, manjka nekaj, kar bi naredilo ta film za nepozabnega. Morda je problem prav v sicer vedno popolnem Bradleyju ...

četrtek, 25. avgust 2011

Moje nebo ...

... je zelo popraskano. Ranjeno. Pa ne, to ne bo nek zapis o naravi in lepoti in premišljenju in duševnem miru. O, ne. Nebo, o katerem govorim, je tisto nebo, ki ga ima vsak človek. V ustih. Za zobmi. Popraskano je zaradi včerajšnjih piškotov. In današnjih slanih palč s sirom. Sicer sem potem situacijo malo omilila s fejk Monte jogurtki (za otroke), ampak sedaj, ko imam spet željo po nečem dobrem in sladkem in nečem, kar je nekje blizu, v omari ... se pojavi problem. Na voljo imam samo fejk Oreo piškote (ki jih potrebujem za jutrišnje maffine) in včerajšnje piškote. Sem pojedla dva, ampak ta odnos se ne bo obnesel. Preveč boli.

Sem že mislila, da sem končno našla nekaj, kar me bo dobesedno fizično odvrnilo od večernega posladka. Motila sem se. Še enkrat sem šla podrobno skozi omaro. Zagledala puding. Bingo!

Sedaj se hladi. V pomivalnem koritu, polnem mrzle vode. Ker vročina tudi deluje ne preveč humano na moje nebo.

Moje drugo nebo, torej dejansko tisto zunaj (ki ga konec koncev tudi ima vsak človek, če le stopi ven iz hiše), pa je prav tako nemirno. Popraskano. Pogriženo. Porenčano? Z Pesjanarjem sva šli na sprehod - kot vsak večer. Lepo, nobene žive duše, vsi notri, zaprti pred vročino. Najverjetneje so se do danes že navadili in zbudili, kajti ni vrag, da se je sosedova Luna (majhna črna psička, s katero Bona ni v najboljših odnosih) odločila, da gre SAMA na sprehod. Po isti poti kot midve z Bono. Jaz Bono na travniku seveda, v upanju, da bosta igrali (kot včasih), spustim s povodca. Par metrov je stvar funkcionirala, potem pa je bilo konec.

Rečem lahko samo to, da sem ju komaj pravila narazen. In da sem se skoraj sesedla, ker me noge niso držale pokonci.

Na srečo ni bilo nič krvi. Ne pri meni, ne pri Boni in upam, da ne tudi pri Luni. Pa tudi če ... če ne bi bila njena lastnica kolegica moje mati iz službe, bi jim celo kaj rekla ...

Zdaj pa grem, lizat rane in preverit, če je puding že ohlajen na mojemu-nebu-prijazno temperaturo.

sreda, 24. avgust 2011

Danes sem prišla ...

... do nekaj zelo pomembnih ugotovitev. Nasploh se mi zdi, da je bil današnji dan zelo zanimiv. Morda je najbolje, da pričnem kar na začetku.

Če gledamo koledarsko, se je moj dan začel prav na samem začetku - do enih zjutraj sem namreč igrala Simse. Hvala, Anča, ker je rešila moj obstoj in porušila "prekletstvo", ki je viselo nad mano in mojim igranjem Simsov. Stvar deluje, kot je treba in res je noro in zato sem bila pokoncu do enih zjutraj. To je zame izreden dosežek. Vsi tisti, ki me poznate, ste bili z mano kdaj na morju, ali se z mano družili v večernih urah, najbrž veste, da sem sila zaspan človek. Jutranji in prav nič nočni človek. Še za letošnje novo leto nisem bila pokonci do enih! Tako da današnji dan se je začel sila nenavadno in neobičajno.

Zjutraj sem se seveda zbudila ob sedmih. Kot vsako jutro. Moja notranja budilka. Znova se je pričela Simsomanija, tam nekje do kosila. Danes sem jedla neko poenostavljeno verzijo boranje. In hrenavko. Spet. Še en par imam za porabit, potem se jih rešim.

In ker je par kuhanih hrenavk in kup zelenjave bolj slabo kosilo, sem seveda napadla vrečko piškotov. V vrečki je 350 g piškotov. Sploh si ne upam stehtati, koliko sem jih pojedla - dve tretjini zagotovo. Ampak bili so tako - hrustljavi zunaj in mehki notri. In povsem ... preprosti. Nobenih dodatkov, nič presladki. Neki preprosti italijanski piškoti, ki mi na zobeh pustili tak ... gladek občutek. Kar malo so mi jih spolirali.

Ampak mislim da jutri ne bo tragedije, glede na to, da se sedaj vsak dan tehtam. Če sem včeraj pojedla več kot pol 300 g čokolade (in ja, me je sram priznati, kakšen pokosilni razvrat se dogaja!) in zjutraj bila lažja za 200 gramov, ni vrag da tudi jutri ne bo konec sveta. Sploh pa, si moram malo privoščiti. Saj potem sem bila pridna. Še vedno sem danes vseeno spila 2 litra vode. Če sugar-free načelo mojega življenja ne deluje, potem vsaj 2 L vode na dan še nekako gre. O tistem 3x na kolo pa še ne bi ... saj je še čas, saj je komaj sreda.

Po kosilu sem pogledala predzadnji del druge sezone serije Pretty Little Liars, in ugotovila, da nimam nič več za gledat. Dexterja se mi ne da več, True Blood in Weedsi pridejo naslednji teden, tako da sem si zlovdala Razočarane gospodinje. Jaz ne vem kaj je z internetom, ampak začetne sezone "starih" serij je blazno težko dobiti! Katastrofa ...

Okoli štirih popoldne je Bona začela tečnarit - tako kot vsak dan. Sedaj sem res pridna in greva vsak dan na sprehod in Pesjanar je neučakan in mi sredi najhujše vročine prične težit in skakat naokoli. In potem jo umirim, da naj še malo počaka, in potem moram ležati/sedeti čisto pri miru, da slučajno ne dobi suma, da že kam greva ...

Med sprehodom sem ugotovila, da se človek dejansko mora naučiti biti sam. To samoto sem čez zimo izgubila in tu tiči razlog mojega športnega ne-udejstvovanja. Ker dejansko nisem bila sposobna biti sama s svojimi mislimi teh ubogih 40 min na sprehodu čez polja. Ko sem bila en mesec sama v Salamanci, brez knjig, brez interneta ... o, ja, takrat sem se naučila, kaj pomeni biti sam. Kaj pomeni biti sam s svojimi mislimi in biti s tem povsem zadovoljen. Enim je to enostavno, meni tudi, ko enkrat pridem do točke, ko je to možno. Če pa se izgubim, potem sem v črni luknji in potrebno je kar nekaj časa, da najdem nazaj.

Ugotovila sem tudi, da rada pometam. Pobiram jabolka. Zalijem rože. Sploh pometanje mi je fascinantno, ker dejansko vidiš razliko. Veliko razliko! Kljub žulju ali dvema ...

Jutri je pomemben dan. In tole je dolg zapis. Mogoče preveč dnevniški ampak tudi tak mora biti kdaj. Ne morem vsakič najti kakšne silno pomembne teme, ki bo komu rešila življenje. Včasih mora biti človek zadovoljen s svojimi mislimi, dnevom in stvarmi, ki jih počne. Sem prepričana, da je potem marsikatera stvar boljša ...

torek, 23. avgust 2011

Moram poročat ...

... kako se je rešila včerajšnja tragedija z mojim diskom.

Moj Muc je pač genij - lepo sva zagnala en programček, ki je disk popravil! Trajalo je ravno da ne pol stoletja in ko je bilo končano lahko sedaj normalno dostopam in do slik in do serij in do vsega.

Drug problem, ki me še vedno pesti, pa so Simsi, ki me nikakor ne ubogajo! A daj no! Tako lepo hišo sem zgradila in sedaj, ko bi lahko z novimi dodatki dobila u la la lepega pohištva, da bi bila hiša res sanjska, ne dela! Katastrofa!

Drugače pa sem danes že zelo pridna. Ob osmih sem šla na avto servis, sem peljala maminega Modusa h kleparju. Samo par praskic je bilo za spolirati. Pridem tja in vprašam gospoda kdaj bo konec, on pa začne 'torek, sreda, četrtek ... ja, v petek bo pa najverjetneje že'. Jaz se skoraj sesedem na tla - 5 km od doma, brez LPP-ja, nič! Pa še mami je rekla, da ji je rekel da bo samo 10 min dela. In ga lepo pogledam in vprašam če bi se slučajno dalo zdajle na hitro ... po 20 minutah čakanja v salonu in spremljanju "burnega" življenja avtohiše je bilo že končano.

Doma sem si lepo skuhala kosilo. En tak poletni mix - čebula, paprika, paradižnik, bučka, česen, peteršilj in na kolobarčke narezane in popečene hrenovke. Vse zmešano skupaj. Bomo videli. In medtem, ko sem rezala papriko, sem se spomnila na en prizor. Z mami sva neko soboto šli iz BTC-ja (ko sem bila mlajša sva večkrat šli dopoldne po trgovinah, pa po hrano) in na poti domov sva se ustavili pri stricu v Sneberjah, v domači hiši mojega očija. Teta je sedela zunaj na klopi, kar jaz pomnim so imeli tako veliko leseno masivno mizo in na vsaki strani eno klop. In imela je veliiiiiiiiiko skledo domačih paprik in jih je rezala na manjše koščke. Ampak imela je sila zanimivo tehniko - v bistvu je papriko držala v rokah - celo papriko, in v drugi roki manjši nožek, in je nekako rezljala tisto papriko na majhne koščke. To se mi je tako zelo vtisnilo v spomin in danes sem se tega ob mojem rezanju paprike ponovno spomnila.

Večkrat se takole spomnim kakšnega dogodka, ki ga potem že zelo hitro pozabim. In je zanimivo, kako se mi nekateri dogodki vtisnejo v spomin, spet drugi pa ne. In ti, kateri mi pridejo nazaj v misli, so vredni, da jih zapišem!

ponedeljek, 22. avgust 2011

Da bi bil en dan ...

... popoln, je v mojem svetu očitno nemogoče.

Ko najdem dve par-dni-pogrešani gimnazijski spričevali, se mi par ur kasneje pokvari disk.

Par GB serij in filmov je najmanjši problem. Hujša izguba so dokumenti, ampak tudi to ni tako zelo katastrofalno.

Tragedija nenormalnih razsežnosti so potencialno izgubljene slike maminih potovanj. Rusija, Kitajska, Skandinavija, Maroko, Turčija, Sirija, Jordanija, ... toliko jih je, da jih sploh ne morem vseh našteti.

Če priznam, da sem se zjokala, je to še najmanj kar lahko storim. In nočem preveč upati, ker je lahko potem razočaranje še hujše. Čudež? Sprehod? Zagotovo edina stvar, ki bo pomirila vsaj Pesajanarja (ki je danes prav tako doživel svojevrstno travmo - skriženje krempljev. Vsakič huje je. Dvakrat na leto. Sploh ne vem, če jih bo do smrti še kdaj pustila postrič. Danes smo morali natakniti nagobčnik. Še prejšnjič je zadostovalo samo pomirjujoče prigovarjanje in božanje.) ...

... mene zagotovo ne.

nedelja, 21. avgust 2011

Dejstvo je ...

... da že kar nekaj časa nisem napadla sladkarij. Omare. Hladilnika. Brskala po škatlah, se lotevala najbolj hecnih možnih kombinacij. Kokosovi piškoti, ki sicer delujejo sami po sebi, oplemeniteni z vikikremo. Štrudelj za kosilo, malico, večerjo. All day long.

Nima veze, kakšen mesec sem bila pridna, zadnje tri dni grešila kot zmešana in najverjetneje v treh dneh dobila nazaj vse, kar sem v slabem mesecu izgubila. Kaj pa vem, nisem se tehtala.

In tudi, roko na srce, že dolgo nisem pisala o hrani in tehntnici in njunem krasnem odnosu tule, na blogu. Skrajni čas. Jutri namreč začenjam spet. Par moram imeti nek red. Ampak tokrat bom šla drugače. Iz že nekako ustaljenega načina bom črtala dve skrajnosti. Ena je prenajedanje s sladkarijami, druga (ki običajno sledi temu prenajedanju) pa je premalo-jedenje (v obliki sadnih in zelenjavnih dni). Tako da črtam sladke in sadne dni. Kar pomeni - sugar-free. In že smo pri prvi točki mojega načrta.

Druga točka - 2 L vode/dan. Ker če ne razmišljam pozabim in premalo pijem.

Tretja točka - poleg vsakodnevnih sprehodov še 3x na teden za slabo uro na sobno kolo. Za začetek 20 km, potem bom pa povečevala.

To so glavne smernice, poleg obveznega ločevanja. Kako si sledijo dnevi je odvisno predvsem od založenosti hladilnika.

In absolutno vsak dan trebušnjaki. Počepi. Izpadni koraki. Vaje za roke.

Saj ne vem, zakaj to sem pišem. Bolj kot za javno uporabo (pa četudi je javno) je to zame, da vem točno kaj in kako.

In to ni hujšanje (ker s tem ne bom nekaj blazno shujšala, moje telo je cepljeno proti ubogljivosti), ampak zdravo življenje in dobro počutje. Ker sem tako veliko bolj srečna.

Ravno ...

... ko sem hotela ustvariti novo podstran, tule na blogu, kjer bi lahko prilepila vse moje "umetnije" v različnih oblikah tort in peciva, ugotovim, da ni nikjer slik! Ko sva z Mucom nazadnje formatirala računalnik, sem skoraj zagotovo nesrečno mapo s kar nekaj slikamu prekopirala na disk. A na disku teh slik nikjer.

Žalostna sem. Zelo.

Mislim, da se bom morala znova aktivirati na Facebook, da poberem dol slike, ki sem ji naložila v albume.

To je vse, kar je ostalo ...

petek, 19. avgust 2011

The Secret Life of Bees


Zadnjič sem brala knjigo, in tudi že kar nekaj časa nazaj gledala film, ampak načrtovana objava je čudežno postala osnutek in tako je kar nekaj časa pomotoma obstala neobjavljena. In ko sem se spraševala, ali bo uspel pričarati to čarobnost čebel, kaj pa vem. Malce sem pristranska, ker sem najprej prebrala knjigo, ki mi je dala vse, kar mi je lahko dala in film, seveda, tega skoraj da ne more ponoviti. Opomnik za naslednjič, ko bom brala in gledala, najprej glej! Ker če gledam film po knjigi, potem nekako ne vem, ali so bile stvari dejansko prikazane dovolj nazorno in ali kot gledalec res začutim to, kar sem kot bralec. Vsekakor pa se film, če ne ravno s preciznim sosledjem s knjigo, pohvali z dobro igralsko zasedbo. Dakota Fanning kot Lily, Jennifer Hudson kot Rosallen (pravo presenečenje, predstavljala sem si bolj kakšno starejšo črnko, hehe), Queen Latifah kot Avgusta in Alicia Keys kot odlična Junija so res dobre, vsaka v svoji vlogi. Predrzna Lily, Rosallen, ki govori bolj s pogledom kot z besedami, topla Avgusta in ostra Junija. O zgodbi v filmu nekako ne bom razpravljala, saj je skoraj identična knjigi, le da je par stvari izpuščenih in nekaj dogodkov zamenjanih oziroma prirejenih. Presenetila me je sama uprizoritev likov – Lily je veliko bolj predrzna, kot sem si predstavljala, T. Ray pa je veliko bolj ranjen na pogled, kot je to opisano v knjigi. Sama sem se kot gledalka skoraj raje postavila na njegovo kot pa na njeno stran. Rosallen je, kot sem že rekla, nekako skoraj malo ponesrečena z Jennifer Hudson, preveč je, kaj pa vem, ne vem, nekaj ji manjka. Neka modrost v očeh. Avgusta je veliko bolj močna, a zelo topla, Junija pa je krasna. Mislim, da je skoraj moj najljubši lik v filmu, pa ne samo zato, ker mi je Alicia Keys res všeč, hehe.

četrtek, 18. avgust 2011

Trikrat Agatha Christie

Da ne bom pisala vsako objavo zase, bom kar lepo združila ...

Umor na Orient ekspresu
Špela mi je rekla, tole moraš prebrat, je ena boljših. In sem jo res. In je res dobra. Saj sploh ne vem, kaj naj opišem. Kot knjige mi te kriminalke niso tako pri srcu - ne uživam tako zelo med samim branjem. Tudi nisem ne vem kakšen fen Agathe, mi je pa fino, ko se prebijem čez polovico knjige in me res potegne in zanima, kaj se bo zgodilo in kdo je dejansko morilec. In Orient ekspres je dober predvsem zaradi te misterioznosti. Karakterji in osebe so zelo dobro opisani in razdeljeni, tako da jih ni lahko med sabo pomešati (to mi je drugače včasih skoraj kar manjši problem, ker se pri njej le pojavlja kar nekaj oseb) in dejansko sem sama aktivno razmišljala in tuhtala, kdo bi lahko bil morilec. In ko je Poirot taval in taval v temi in so bile reči nelogične, sem obupala in seveda bila povsem presenečena na koncu. Ko se izkaže, da noben ni to, za kar se je izdajal. V tem je fora in to je zelo dober preobrat. Čeprav se mi zdi da je bil Poirot nekakšna miš, ki je plesala okoli mačk. Kot da bi bil Poirot ujet v neko šalo, v popolnoma izpeljan in domišljen načrt. Definitivno dobro branje, sploh zaradi fenomenalnega zaključka.

Tragedija v treh dejanjih
Že samnaslov razkrije, da bo govora o gledališču. In res je tako - rdeča nit je gledališče. Gledališki igralec, ki skupaj z ljubico in znancem skuša razkriti umor duhovnika, kasneje zdravnika in na koncu povsem nepomembne ženice. Spet, zelo jasno napisana kriminalka, ki razkrije razvno toliko, da so stvari do neke mere jasne in še bolj nejasne. Stvari so namreč velikokrat skregane z logiko. In to Agathi morda celo malo zamerim - da nekako pusti bralca tavati v temi. Ne da nobene rešilne bilke (ali pa samo jaz tako površno berem - tudi to je opcija in to se mi večkrat dogaja), s katero bi si lahko malo pomagal in se je oprijel, da bi bilo branje lažje in bi dejansko bil bolj aktiven. Tudi razplet je seveda gledališki, mojstrska domislica, kako se kriminalka konča, kar mi daje misliti, kako se je Agatha teh zgodb dejansko lotevala. S konca? Ker ne vem, kako bi lahko si zamislila umor in potem prišla do tako krasnega zaključka. Najboljše od vsega pa so zadnji stavki Poirota, ko razreši umor in svojo slavo zaključi s takimi besedami, da sem se morala na glas zasmejati. In reči, ki mene na glas spravijo v smeh (pa sem drugače zelo nasmejana oseba), se mi definitivno vtisnejo v spomin (tako kot Something Borrowed) - in tako se mi bo tudi ta Tragedija v treh dejanjih prav zaradi Poirota spravila nekam v en del misli in me vedno spravljala v smeh.


Vija vaja ven
In še nenazadnje zadnje njeno delo, ki sem jo prebrala na morju. Tu pa se je pojavil problem, ki v prejšnjih dveh ni izpostavljen - preveč oseb. Preveč likov, ki so si izredno podobni. Sami študenti, ki živijo v skupnem domu. In če je že en faktor vsem skupen, je zelo težko potem se osredotočiti na imena in na opise zunanjih lastnosti, da človek dejansko loči med osebami. Tako da mi ni bilo povsem jasno, kdo je kdo, in je bila moja vključenost v samo pripoved še manjša, saj sem se zanašala samo na imena, ki so mi bila ponujena. In ta imena mi niso nobenih lastnih občutkov sprožala. Tudi razplet (in zaplet) je nekako sestavljen iz dveh delov, kar dela vso razumljivost še težjo in dejansko mi je bila knjiga in sama razlaga umora zelo težavna in nejasna. Tako da ne vem, tole je zaenkrat meni najmanj ljuba njena kriminalka. Za poležavanje na plaži je bila sicer vseeno okej.

Mislim, da imam Agathe za nekaj časa dovolj, hehe.

Čeprav imam še eno sposojeno in glede na to, da res ne maram v knjižnico vračati neprebranih knjig ...

torek, 16. avgust 2011

Obljuba dela ...

... dolg. Takole. Za prvič mislim da je kar okej. Naj pa povem, da prihajajo še novi recepti, ki bodo še malce bolj dodelani in (upam da) privlačni in zanimivi. Tako da kar malo razširite besedo naokoli, da ne bom kuhala samo zame, Muca in mami, hehe.

Drugače pa obljuba dela dolg tudi kar se tiče obnove knjig, saj se bom spravila in en dan napisala, kar dolgujem. Upam, da se do takrat spisek ne podaljša še bolj - danes sem namreč dokončala še eno Agatho Christie - Vija vaja ven, tako da moram res obrisat prah s tipkovnice in pisati, pisati, pisati ...

Okej, utrujena sem, dolga vožnja je za mano, tako da bom šla hitro spat, ker jutri me namreč čakajo same lepe reči, hehe. Madonca, kot da bi čakala Božička - čim prej spat, da noč čim hitreje mine in bodo darila tu!

ponedeljek, 15. avgust 2011

Še sem ...

... tu. Na morju. Ne več za dolgo, though. Družinske obveznosti kličejo.

Drugače moram povedati da res veliko berem. Prebrala sem kar nekaj knjig, ki še čakajo, da jih opišem tule gor. Ne vem zakaj sem tako lena. Preprosto se mi ne da, hehe. Ampak vseeno lahko napišem seznam, bolj kot meni v opomin, katere moram še "obnoviti":

  • Agatha Christie: Tragedija v treh dejanjih
  • Agatha Christie: Umor na Orient Ekspresu
  • Sir A. C. Doyle: Študija v škrlatnem
  • James Frey: Milijon majhnih koščkov
In ker še vedno nimam nič pametnega za povedati (in žal tudi dejansko še nisem postala tista pametni pišejo, da bi si kdaj kakšno dobro misel zapisala in jo potem prekopirala sem), bom raje nalepila eno fotko. Ker v bistvu so ti dnevi sedaj pasji - ne samo, da je vroče, ampak je dejansko na plaži toliko hecnih psov (na čelu z mojo Bono), od planšarke Simbe, do male kosmate italijanske čivavice Camille ... Pasji raj, prav zares.

Dog Anatomy Infographic
Dog Anatomy graphic created by Pet365. Click here to view the full post.

sobota, 13. avgust 2011

Bicentennial Man


Ta film sem prvič gledala še kot majhna deklica. Kaj pa vem, kakšnih 11, 12 let, tam nekje. Zame je to majhno. Takrat enkrat se je tudi pričela moja »ljubezen« do filmov, kjer nastopajo roboti. Ampak ne roboti v smislu večji, močnejši, boljši, ampak v smislu Umetne Inteligence in tudi tegale Bicentennial Man-a. Torej nekako roboti, ki so človeški. Bicentennial Man nas popelje v čas, ki je bojda nedaleč od sedanjosti, in družina Martin se ravno poveča za enega »člana« več, robota, ki je namenjen gospodinjski pomoči. Ampak ta robot se kaj kmalu izkaže za posebnega – znotraj njegovih mikrovlaken se namreč ustvarjajo povsem unikatne povezave in tako robot, ki dobi ime Andrew, sčasoma postane čisto pravi družinski član, družina pa nanj ne gleda samo kot na robota in na pomoč, ampak že skoraj kot na osebo, ki ima svoje mnenje in mišljenje in besedo.
Andrew tako skozi leta spremlja družino Martin, vmes obogati s svojimi tesarskimi spretnostmi, si sezida leseno hiško na obali, potuje po svetu in išče sebi enake in tako naleti na Galateo ter njenega lastnika Ruperta, ki se ukvarja in predeluje robote. S skupnimi močmi, Andrewo robotsko pametjo in Rupertovo spretnostjo počasi, del za delom spremenita Martina tako, da se njegova posebnost in človeškost pričneta odražati tudi na zunaj. Konec je precej ganljiv, če upoštevamo, da se vmeša še faktor ljubezni, vendar je meni osebno malce neprimeren. Film je dolg, vendar bolj kot v minutaži predvsem v vsej tematiki, ki jo obdeluje in prav zaradi tega morda gledalec ne občuti vsega tako, kot bi lahko. Še vseeno pa je zelo lep in ganljiv film, ki se (vsaj meni) usede v spomin in se na vsake toliko spet malo prikaže.

četrtek, 11. avgust 2011

P.S. I Love You


Ko sem se zadnjič z Martino pogovarjala o filmih, mi je rekla, da moram nujno nujno NUJNO pogledati P.S. I Love You. In da naj si pripravim robčke. In res, pričakovala sem, da bom jokala, in res sem. Sicer ne tako zelo kot pri Never Let Me Go ali pa pri Atonement, kjer sem po tem, ko je bilo filma konec, tri ure obležala zakopana v vzglavnik in hlipala … Pri P.S. I Love You sem v jok padla po pol ure. In potem na vsakih 10 minut. Hilary Swank in Gerard Butler se namreč na začetku sploh ne zdita primerna izbira. Kakšen James McAvoy in Natalie Portman bi bila na prvo misel veliko bolj primerna. Ampak ne. Hilary in Gerard se izkažeta za popolna. Holly in Gerry, z uspehom in denarjem obremenjena Američanka ter preprost in srčen Irec, ki sta poročena že devet let. Največja ironija njunega življenja, ki nam ga sporoča film je prav v tej preobremenjenosti Holly s tem, kdaj jima bo uspelo kaj privarčevati, kdaj bosta kupila večje stanovanje, imela otroke, kdaj bosta pričela živeti. Po drugi strani Gerry že ima, kar si želi, Holly. In je njena protiutež, ki jo miri, ko Holly prične besneti in noreti in zapravljati njun čas s prepiri. Kako dragocen je bil ta njun čas se izkaže ko Gerry nenadoma umre zaradi možganskega tumorja. Holly tako ostane sama, in vse, kar ji od Gerryja ostane so njeni spomini in zavedanje, da je njun skupni čas prevečkrat zapravila z nepotrebnimi prepriri in težavami. A Gerry jo tudi po svoji smrti ne izpusti iz rok – Holly namreč dobiva njegova pisma, v katerih so predstavljeni različni izzivi, s katerimi Holly počasi pozabi na tragedijo, ki se ji je pripetila, in spomini, preko katerih se še enkrat sprehodi po neznanski ljubezni, ki sta jo imela z Gerryjem ter naposled prične živeti …
Človek se ob tem filmu dejansko zamisli. Čas, ki ga imamo, nam polzi iz rok. Četudi sem stara 20 let in je pred mano še celo življenje, sem vsako minuto bližje koncu le-tega. In če je v to enačbo vpeta še oseba, ki jo ljubiš in s katero želiš preživeti celo svoje življenje, je vredno pomisliti, kako preživljaš skupni čas … kajti ko bo enkrat konec vsega, bo ta skupni čas in kako si ga preživel tisti, katerega se boš spominjal …

sreda, 10. avgust 2011

Boli me ...

... hrbet. Ko hodim na plažo, ko sedim tule dol pri šipterjih na internetu. Ne boli me ko plavam in ko ležim. Kaj češ lepšega. Veliko misli, sploh tistih zanimivih, se mi tekom dneva pripodi po glavi, ampak nekako mi prav vse zapisa vredne uspe pozabiti. Tako to je. Mi je zelo žal, ampak nekako nimam blazno razburljivega življenja. Nikoli nisem, nikoli ne bom. Niti si ne želim tega. Včasih se mi za par stotink sekunde stoži po neki kvazi čudežni razburljivosti, ki bi spremenila ne-vem-kaj, ampak vem, da ne bi bilo nič drugače. Niti ni potrebe, da bi bilo kaj drugače, tako kot je, je popolno in sem popolnoma zadovoljna s tem, kar je.

Kaj mi pa manjka? Sedim (zastonj, ker so mi pozabili postreči) v slaščičarni, ni prevroče, stoli so sicer neudobni ampak tako je morda celo bolje, celo popoldne ne bi bilo preveč pametno sedeti za računalnikom (pa v resnici tudi povsem neizvedljivo, ker tule ni prostih vtičnic, moj računalnik pa zdrži samo 2 uri? Kaj takega ...), potem grem tako lahko lepo na plažo, odplavam do boj in nazaj (in če imam srečo me tok nese potem za nazaj, proti brisači in ne obratno, kajti če se moraš matrati za nazaj je to res smotano), se zleknem na eno izmed treh skal, ki sem jih v teh desetih letih že dodobra preučila in strenirala, da se prilegajo moji postavi, in berem berem berem, dokler kar naenkrat ni več sonca in je ura pol osmih in je čas da grem nazaj gpr, preden mi od mraza odpade kakšen ud ...

Rada imam rituale. Kot je na primer tole morje. Saj je pogrešanje Muca in vse to res hudo, sploh ko mi piše sms-e, jaz pa njemu nekako ne morem, ker to stane. Spet drugič si rečem pa naj stane, kaj pa bo stalo, če ne to, in se dogovoriva za vsakovečerne sms-e. Ne maram pa muh. Sploh kadar se tri spravijo izvajati orgije na moj ekran. Ne. To ne bo šlo tako. Ne maram tudi tegrozne slaščičarne, ki je opremljena povsem brez okusa, ampak kaj naj? Ne morem se stalno voziti v Bale, kjer je res najbolj luškan lokalček ever, ki izgleda kot da bi te nekdo povabil v svoje stanovanje, ki ga je opremljal kakšnih 50 let ...

Moram it. Baterija se drastično prazni, jaz pa moram poslati še par mejlov ...

Aldous Huxley: Krasni novi svet


Zelo zanimivo branje. Morda meni malce bolj zanimivo zgolj iz stališča sveta, ki ga Huxley v romanu opisuje, kot pa na ravni samega dogajanja. Bralec se namreč znajde v letu 632 Fordovem, ko pojem civilizacija opisuje povsem drugačen svet, kot ga poznamo tukaj in zdaj. Fordov izum tekočega traku je ljudi namreč tako zelo navdušil, da so po tekočem traku pričeli izdelovati prav vse – v prvi vrsti pa ljudi. Alfe, bete, game, delte in epsiloni – pet kast, v katere so razvrščeni ljudje. Identične serije dvojčkov, vsi enaki, vsi oblečeni v iste barve (ki so za vsako kasto drugačne), vsi z enakimi dolžnostmi. Alfe, zadolžene za razvoj, in epsiloni, zadolženi za najbolj nizkotna dela. Vsi pa so si na eni ravni enaki – vsi so namreč srečni. Vsak v svojem svetu, na vrhu ali na dnu, otopljeni s somo, ki je njihova hrana in smisel življenja, se niti ne zavedajo, v kakšnem svetu živijo, ker je to konec koncev edini svet, ki ga poznajo, pa ni važno ali je ničvreden svet epsilonov ali pa čaroben svet alf. Sreča in konformnost, dve glavni dimenziji, ki sta potrebni, da je svet urejen.
V ta svet pa po spletu srečnih (ali nesrečnih) okoliščin vstopi Divjak oziroma John. Sprva navdušen, kakšen krasni novi svet je to, nato pa postopoma odkriva slabe oziroma bolje rečene grozovite elemente in sestavine tega sveta.
Zelo zanimiva knjiga, na trenutke morda malce zmedena oziroma drugače napisana, kot sem vajena, ampak sem zadovoljna, da sem jo prebrala, saj je bila že kar nekaj časa na mojem seznamu. Tudi kar nekaj filmov je že posnetih po tej knjigi (ali pa samo delno), tako da imam še kar nekaj dela, hehe.

torek, 09. avgust 2011

Sue Monk Kidd: Skrivno življenje čebel


Že pred časom sem ujela del filma, ki je posnet po tem romanu, a me nekako zgodba ni preveč pritegnila – delno zaradi tega, ker sem pričela z gledanjem nekje na sredini, delno pa zato, ker v tistih petih minutah, kar sem ujela, ni bilo na vidiku nobenega čednega igralca, samo debela črnka in mlada deklica. Roman sem vseeno vzela v roke in se odločila, da pogledam globlje, kaj se dejansko skriva v tej zgodbi. Pripoved se vrti okrog Lily Owens, 14-letne deklice, ki živi sama z zagrenjenim očetom, mama pa je umrla, ko je bila Lily še majhna deklica. In prav okrog nesrečne smrti mame se roman in zgodba vrtita, ko se Lily nekega dne odloči, da pride do dna skrivnosti, naredi konec nevzdržnim pogojem življenja z očetom in hkrati še skuša najti boljši jutri za črno varuško/gospodinjo Rosaleen. Pot ju tako pripelje do Avguste, Junij in Maje, čebelarke, kjer se zgodba razvije v splet zanimivih in različnih karakterjev, ki roman popestrijo in ga naredijo za zelo berljivega in prijetnega.
Leta 2008 je bil posnet tudi istoimenski film, v kratkem ga pogledam in poročam še o njem, kaj vse je bilo tokrat izpuščenega in prikritega. V bistvu opažam, da imam res rada te dvojice film – knjiga, pa ni važno, a najprej vidim film in potem preberem izvirnik ali obratno, ampak res mi je zanimivo. Skrivno življenje pa je dejansko en tak roman, ki te prav zares popelje v nek svet čebel, tako ali drugače, kjer je slišati samo tiho brenčanje in pot, ki v vroči Južni Karolini kaplja s tvojega čela. Me zanima, ali je tudi film uspel ujeti to esenco …