četrtek, 30. junij 2011

V bistvu ...

... je bila velika napaka, da sem kupila Simse 3. Prvič zaradi tega, ker bi se vseeno lahko še malo potrudila, raziskovala po internetu kako hudiča naj inštaliram ta košček nebes na svoj računalnik. Ampak se mi ni dalo - sem raje kliknila "plačilo po povzetju", preračunala, koliko sem to poletje že zaslužila, in to je bilo to. Preprostost. To je treba cenit. In če pomislim - Simsi niso bili napaka. Vsaj kar se financ tiče. Morda bi lahko v teh preigranih desetih urah v dveh dneh resda prebrala kakšno knjigo več, ali pa končno malo posesala po stanovanju, tudi preila mi ne bi bilo treba prati zadnji dan in držati pesti, da bo do jutri suho, ko moram na šiht, in seveda se spodobi, da človek obleče sveže spodnje gate. Doma se še da valat po postelji v umazanih - ali pa v pižami, na šihtu pa to ne gre skozi. Joj, malo bluzim. Skisalo se mi je. Preveč gledam Dexterja.

Ampak je dober. Dexter. Tako dober, da se za par ur umaknem stran od Simsov in se spustim v njegov tih, misteriozen svet. In ure minilo kot bi mignil in potem se spomnim, da moram obrati maline, obesiti perilo, zložiti posodo v stroj, peljati Bono na sprehod, skuhati kosilo ...

... težko je, če je človek sam doma. Težko je, če ja tak neumen dan, ko bi ležal, čeprav imaš toliko reči za početi. Ker če me je pa česa strah - me je pa brezdelja. Odkar sem na faksu in je treba pisati seminarske in delati razne reči sproti, sem se res navadila, da imam vsak dan vsaj malo delo. Sedaj je tega konec. Sedaj lahko ležim in delam nič, in prvih nekaj dni počitnic sem to dejansko počela in imela občutek krivde - kaj, ne, to ni mogoče, da nimam nič za početi? Ampak sem vztrajala - nič delala prvi dan, nič delala drugi dan, tretjega dne mi je bilo to že v krvi. Kje je problem? Ko se petega dne zaveš, da se iz kuhinje vije neprijeten vonj, da nimaš več spodnjih hlačk, da imaš lase umazane in da so stvari postale čudne.

Takrat je kot nalašč klic, da moraš jutri delat. Delat je kul. Vsaj toliko, da ne postaneš lenuh. Da se stuširaš, umiješ lase, umiješ obraz, lepo oblečeš in imaš nek red. In potem veš, da si v dnevu naredil vsaj nekaj koristnega in lahko tiste tri ure mirno igraš Simse.

Ker zdaj bi bil pa res že skrajni čas, da moja Lorna Harris končno doseže top of Athletic Career ...

torek, 28. junij 2011

Jajčka na oko

Sedaj, ko sem doma, nisem še pričela delat, s faksom sem že konec za letos (no, do oktobra), sem si rekla, da bom fotkala, kaj jem za kosilo in bom zraven lahko malo prilepila recepte in tako naprej, ampak kaj, ko jem same hecne reči - torteline (ki jih je treba samo skuhati), solato s fižolom (res umetnost, ja), tople sendviče itd. itd. Tako da sem pobrskala po slikah in našla tole:

Tole se imenuje "jajčka na oko", saj ne vem, mislim, da nisem še nikoli napisala recepta, kaj ne? Upam ... Drugače lahko to poimenujemo tudi biskvitne rezine s smetanovo kremo in marelicami. Tole slednje je moja iznajdba, hehe.

Kaj vse potrebujemo za izdelavo tega malega koščka nebes:

Krema:
2 vanilijeva pudinga
9 dl mleka
8 žlic sladkorja
1 veliko kislo smetano
polovičke marelic iz kompota
preliv za torto

Testo:
4 rumenjaki
20 dag sladkorja
1 dl olja
20 dag moke
1/2 pecilnega praška
4 beljaki

Ne vem, zakaj so najprej zapisane sestavine za kremo - ni panike. 

Postopek gre takole -
Puding skuhamo v mleku s sladkorjem. Med ohlajanjem večkrat premešamo. V ohlajenega dodamo kislo smetano.
Rumenjake stepamo s sladkorjem, dodamo olje, rahlo umešamo moko s pecilnim in rahlo dodamo sneg. Spečemo.
Pečen biskvit prelijemo z mareličnim sokom. Nato dodamo kremo. Nanj potem v enakomerni razdalji položimo polovice marelic in vse prelijemo z prelivom za torto (ki ga lahko zmešamo oz. pripravimo tudi s mareličnim sokom - s tem, da je potem oranžen).

To je to. Moja jajčka so zato okrašena s srčki, ker sem jih nesla na poroko, drugače so lahko tudi same marelice.

ponedeljek, 27. junij 2011

Dvonadstropna torta!

Okej, na tole sem pa res zelo zelo zelo ponosna! Dva dni dela in truda, še malo več živčkov, ampak bila je dobra in slavljenca sta bila (upam) zadovoljna. Je pa to velik projekt - ne vem, če se ga bom še kdaj lotila - predvsem zaradi faktorja strahu, ali bo, ko bomo odprli hladilnik, še vse tako, kot je bilo, ko smo ga zaprli, hehe.

Zgornji del - smetana + jogurt + maline, spodnji del - nutelina torta. Meni je bila dobra - sadna skoraj boljša kot čokoladna. Bi si jo spekla kar zdaj, ampak ne smem. Že dva dni namreč ne jem sladkarij in to nameravam početi še kar nekaj časa!

Kot voda za čokolado, Nevesta je žal rekla ne

LAURA ESQUIVEL - Kot voda za čokolado
Roman o ljubezni, kuhariji, krivici in nesreči. Tako nekako bi lahko opisala to zgodbo s par besedami, čeprav ne zajamejo povsem dobro, o čem knjiga govori. Zgodba, ki jo pripoveduje avtorica, govori o njeni stari teti Titi, o njenem joku, rojstvu, odraščanju v kuhinji, tečni materi, krivični sestri in nesrečni ljubezni. Tematika je sila klišejska, a glede na to, da je roman napisan leta 1989 (leta 1992 posnet tudi film), in da se dogaja v mehiškem okolju na začetku 20. stoletja, je nekaj prav posebnega. Zgodba je razdeljena na 12 delov oz. 12 mesecev, vsako poglavje pa se prične z receptom. Dogajanje se večinoma odvija v kuhinji oziroma je vsaj nekako povezano z njo in tako je zgodba o ljubezni prikazana in pripovedovana na zelo poseben in lep način, ki v poplavi današnjih takšnih in drugačnih ljubezenskih romanov bralcu pričara neko drugo dimenzijo, ki ponuja veliko več, kot zgolj predvidljivost in že brane zaplete in razplete.

KERSTIN GIER - Nevesta je žal rekla NE
Če je zgornja knjiga nekaj posebnega, potem je tale nesrečna nevesta popolno nasprotje. Zgodba, katere konec je znan že na začetku. Okej, saj je jasno, da avtor zgodbo stopnjuje, pušča sem in tja kakšne dokaze in namige, ampak tole je tako predvidljivo, da je že kar žalostno. Bralec je tako postavljen v popolno življenje Elisabeth, ki pa se, seveda, kmalu klavrno konča, Elisabeth pa je na koncu vseeno zmagovalka. Ker je pač super ženska. In iz vsake situacije potegne najboljše. Velik poudarek na opisovanju reči, ki meni osebno sploh niso pomembne (npr. kakšen make-up si je junakinja nadela, in v kaj točno je bila oblečena). Da ne omenim, da se mi je zazdelo, da je na koncu tempo se kar malo pohitril - pa ne v dobrem smislu, ampak dejansko je konec opisan na 20 straneh, med tem ko prej trpimo na 200 straneh. Posledično sem knjigo prebrala v zelo kratkem času - pa ne zaradi tega, ker bi bila tako dobra, ampak ker je tako enostavna.

nedelja, 26. junij 2011

Sori, ampak ...

... leto 2011 je sila čudno leto. Kaj pa vem, nekako mi nekaj ne paše.

Res je, da nikoli nisem imela preveč rada lihih števil.

Manjka mi neka rutina. Sem pač človek, ki rabim nekaj, kar je isto iz dneva v dan, da mi ureja moj svet.

Od jutri naprej bodo to jutranji sprehodi. Dobro za Bono in zame. Začeti je treba z malim ...

petek, 24. junij 2011

Kazuo Ishiguro - Ne zapusti me nikdar

Kot sem obljubila - na blog prihaja nova tema, knjige. Zadnjič sem šla v knjižnico, si naložila kup knjig, ki sem jih dlje časa želela prebrati, a čez leto nekako ni bilo časa.
Ne zapusti me nikdar, na nek način znanstvena fantastika o svetu, v katerem obstaja posebna vrsta ljudi, ki so ustvarjenji zgolj in samo zato, da bodo, še preden bodo sploh zaživeli, pričeli darovati telesne organe, in po drugi strani ganljiva zgodba o ljubezni, prijateljstvu, bolečini. Zgodbo prebiramo skozi oči Kathy, ki je svoje življenje preživljala najprej na Hailshamu, nato v Kočicah in proti koncu svojega kratkega življenja kot skrbnica za druge darovalce. V njeno zgodbo sta nepretrgoma vpletena tudi Tommy in Ruth, prijatelja, med katerima se že v njihovi mladosti splete ljubezenska zgodba, za katero je, predvsem po zaslugi Ruthinega gospodovalnega karakterja, prikrajšana Kathy sama.
Po knjigi je posnet tudi istoimenski film, ki me je, ko sem ga prvič pogledala, strašansko navdušil. Potem sem brala knjigo, znova pogledala film, in bila razočarana. Knjiga je boljša v vseh pogledih. Več dogodkov, ki ti še bolj predstavijo posamezne karakterje in posledično boljše razumevanje zgodbe. Knjiga nam namreč skozi Kathyjine oči niza spomine, ki so logično, ne pa nujno kronološko povezani. Zato se mora malenkost težje bere, pa ne razadi teže zgodbe same, temveč zato, ker sem (vsaj jaz) takih zgodb manj vajena. Ampak je pristop sila zanimiv in me je zelo navdušil. Morda se je težje prebiti čez začetek, ampak poglavja so kratka in hitro tečejo tako da ni take panike.
Knjigo res priporočam - na koncu sem se zjokala kot da bi del mene umrl, ker dejansko tako zelo začutiš celotno zgodbo. Neverjetna pripoved in posledično se bo knjiga zagotovo znašla v moji osebni knjižnici.

nedelja, 19. junij 2011

Maček ...

... ne od alkohola, tevmeč od HRANE! Ne morem verjeti! Niti za izkušenega jedca, kot sem jaz, ni bila včerajšnja gostija mačji kašelj. Bila sem namreč na bratrančevi poroki, kjer se je jedlo in pilo počasi in v potokih.

Jaz sicer nisem pila (razen dveh kapučinotov, da sem lahko ob dveh zjutraj vozila iz Jeruzalema do Ljubljane), sem pa jedla. A povem kaj vse? Saj ne vem, če sem si zapomnila, vse skupaj je bilo sila nobel, hehe.

Najprej smo začeli s kanapejčki in neko prekmursko pogačo. Nek-neki-nača. Nisem si zapomnila - izgledala je kot pica - polnozrnata podlaga oz. testo, na njej pa bodisi ocvirki, bodisi sir. Blazno dobro. Če kdo ve, kako se tej stvari reče in kje najdem recept - z besedo na plan!

Potem smo nadaljevali s sladkim progamom in sadjem. Razni piškoti, rezine, peciva, njama njama njama, in sadna solata, banana, melona, ananas, mango, nektarina, njama njama njama. Problem je bil edino ta, da smo te sladkarije kar konkretno napadli in posledično smo potem, ko smo se preselili za mizo, stokali in obžalovali poprejšnje gibe z roko protim ustom.

Imeli smo namreč slow food varianto - najprej predjed - jetrna pašteta na malem kruhku z brusničnim kisom. Noro dobro. Potem juha - čebulna kremna z mandeljni (to sem jaz jedla, poleg je bila seveda še goveja). Druga predjed - mošnjički na račjem raguju (z malo zelenjave). Čeprav sem se bala da bodo mošnjički kakšna bikova jajca ali kaj podobnega, hehe, so bile to v bistvu testenine, notri pa nek nadev. Zelo dobro. Potem prva glavna jed - ocvrte piščančje rolice s sezamom, svinjsko meso z ajdo, žganci in kisla smetana. Zelo dobro. V bistvu je hecno - vsega je bilo zelo malo, dva žganca, dva mošnjička, en mali kruhek ob pašteti, ampak jaz sem komaj dihala. Pa po načrtu bi morala biti še ena glavna jed in potem torta, ampak je bil vrstni red spremennjen, tako da je bila čokoladna torta in malinina torta in skutina z breskvami že ... groza. Sploh ne morem več pisati, ker mi je slabo. Še vedno. Danes. Sem še vedno sita.

Potem sem šla domov, tako da zadnje jedi nisem dočakala, sem pa prepričana, da je bilo izvrstno.

Dvorec Jeruzalem. Noro dobro. Tja bi šla (če ne bi bilo 200 km stran od LJ) še kdaj jest. Hehe, kdo se naslednji poroči tam?

Fotk itak ni, sem sicer skušala nekaj slikati z mobitelom ampak se ni obneslo.

petek, 17. junij 2011

Takole ...

... se včasih po napornem dnevu (ki ga niti blizu še ni konec) zgodi ena taka mala stvar, ki te nasmeji (o, mimogrede, ko smo že pri nasmehih - poučno!), polepša vsaj par minut in ti nekako da nek zalet, da greš naprej. Naprej v pisanje dolgočasne seminarske naloge.

Kakorkoli, z meni zelo ljubo osebo govoriva po meni zelo neljubem socialnem omrežju (sem ujetnica lastnega prezira) in ji kažem profile meni poznanih njej nepoznanih oseb, nakar prideva do ugotovitve, da če imaš z neko osebo skupnega prijatelja, da lahko vidiš več fotografij in informacij.

"Jst sem ful hotla vidt profil od ene, ampak nisem pa je hotla dodat in sem poiskala med njenimi frendi dve k jih poznam, sm jih dodala in zdj vidm vse ker ma tko naštiman ..."

Pa naj še kdo reče, če to ni višek človeške kmečke logike v kombinaciji z malo iznajdljivosti?

Hmm, koga sem že hotela pofirbcat ...

četrtek, 16. junij 2011

Kdaj pa kdaj ...

... človek potrebuje samo dobro knjigo in malo glasbe.

Unknown

V bistvu opažam, da moram "poročilo" napisati takoj oz. kar se da hitro. Ker drugače se ta esenca in vonj, ki ti ga pusti film, izgubi in potem je poročilo samo neka crapy obnova in nima nobene druge globje vrednosti. No ja, saj jo tudi tako ali drugače nima ampka vseeno, a girl can dream.
Unknown nas popelje v zasnežen, mrzel, vetroven in zelo zlovešč Berlin. Na letališče pristaneta Liam Neeson oziroma Martin Harris, doktor Martin Harris, ki je v mesto prišel s svojo ženo January Jones oziroma Elizabeth Harris, ki sicer (kot tudi v Man Men) deluje blazno neumno in smešno. Me zanima, kako bo izpadla v tazadnjih X-Menih. Martin Harris je biolog, nekaj takega, ki pa na letališču pozabi kovček s potnim listom, denarjem in vsem ostalim. Tega se zave, ko pride do hotela in seveda takoj sede v prvi taksi, ki ga vozi bosanka Gina oziroma Diane Kruger, ter odhiti na letališče. Po seriji nesrečnih dogodkov pa žal ne pristane na letališču, temveč v padajočem taksiju, ki bo vsak hip priletel v reko. Martin se udari z glavo in zbudi štiri dni kasneje v bolnišnici. Ne spomni se točno, ne kdo je, ne kaj dela tu, vendar počasi, po koščih, pride do ugotovitve, da je Martin Harris in da je tukaj na biološkem srečanju. Čudi ga to, kako ga njegova ljubljena žena ne išče. Zato se odpravi nazaj v hotel, kjer jo poišče in pride do bridkega spoznanja, da ni sama, temveč je z njo Martin Harris. Nek drug Martin Harris, ki se izdaja da je on.
Ker zgodba temelji na tem razpletu in nekako niti ne morem povedati kaj več, ker bi s tem potencialno ogrozila nevednost vseh bodočih gledalcev tega filma, bom tu kar končala. Zgoraj opisana situacija je podlaga filmu in ob tem, kar sem videla, se mi je zdelo, kaj hudiča bo sedaj s tem filmom? Še eno iskanje identitete, obup, mogoče samomor? Ampak ne, zgodba se krasno razvije, in mogoče lahko rečem samo to, da je si je film vredno ogledati. Če ne zaradi drugega pa vsaj zaradi še enega krasnega filmskega preobrata, kjer smo gledalci cepci in smo prav tako vrženi na rit, kot tudi Martin Harris. Mogoče je slaba točka edino Liam Neeson, nekako mi ne paše oz. ni mi dovolj prepričljiv. Kaj pa vem ... vsakemu svoje.

sreda, 15. junij 2011

Wanted

Najprej moram povedati, da sem res fenica Jamesa McAvoya. Sploh, odkar sem ga videla in se vanj zaljubila v Atonement. Ampak njegovi filmi so včasih komplicirani in z čudno zgodbo in takih ne maram. Ampak zadnje čase, ne glede na to, kateri film gledam, vse dojamem, ha! Tole se sliši kot da sem izredno neumna, ampak dejstvo je, da je včasih kaj sila komplicirano in se človek ob gledanju bolj napreza kot uživa.
Kakorkoli, McAvoyu je tokrat družbo delala Angelina (v zadnjem času sem sicer videla kar nekaj njenih filmov, za Salt sem pozabila napisati tule gor "poročilo"), spet v svoji tipični vlogi super ženske, ki obvlada orožje, se zna pretepat, je pametna, lepa in skrivnostna. Tako zelo skrivnostna, da zapelje (na film primeren način) ubogega Wesleyja Gibsona, računovodjo, ki iz dneva v dan živi ali bolj rečeno životari. Zanič služba, tečna šefica, neumna punca in zlagan najboljši prijatelj. Polega tega pa ima ubogi Wesley še napade panike. Obupano v Google vpiše svoje ime in ob dejstvu, da ni zadetkov, se počuti popolnoma nepomemben. To pa se spremeni, ko v njegovo življenje vstopi Fox in posledično tudi Bratovščina oz. The Fraternity. Skupnost asasinov, ki pod navalom adrenalina bolje vidijo, slišijo, so hitrejši in še krogle lahko ukrivijo. So na nek način super ljudje (kot X-Meni), samo da so tukaj vseeno še ljudje, torej so te njihove sposobnosti razložene na podlagi medicinskih oz. bioloških procesov v našem telesu. To mi je všeč - da so izbrali tako varno pot. Ker film funkcionira samo, če je skrajno neverjeten, tako neverjeten, da te potegne v ta domišljijski svet (Star Wars, Hatty Potter itd) in če je resničen, kot je Wanted. Če je nekaj vmes (razni vampirski filmi in tudi Možje X), je stvar že malo begajoča in ne preveč prepričljiva. Kaj dela ta film dober? Ker konec koncev je samo dober, nek blazen presežek pa ni. V prvi vrsti James McAvoy, njegova fenomenalna igra. In prizor, ko je zgoraj brez. Po drugi strani Angelinina skrivnostnost (ki je povsem upravičena). V bistvu bi lahko potegnili vzporednice med Wanted in My Blueberry Nights - oba sta silno zaupljiva, le da je Lizzie pač taka po naravi, Wesley pa si tega želi zato, ker je njegovo življenje drugače sila bedno. Dober film, ne predolg, z ravno dovolj akcije na pravih mestih, da ni dolgčas in z ravno dovolj sporočila, da se da o tem kaj več napisati. Priporočam!

torek, 14. junij 2011

Okej, ja ...

... saj vem, da pišem samo o filmih. Hecna sem, nekaj časa se filmov sploh ne dotaknem, potem pa pogledam po dva na dan. Tako to je, človek mora početi, kar mu paše.

In ko smo ravno pri tem, kaj počnem te dni (poleg tega, da gledam filme)? Učim se, jutri imam (upajmo) zadnji izpit (no, zadnji bo definitivno, zato ker je naslednji rok šele septembra, ha), potem pa se prične malo uživancije (in seveda tudi še nekaj dela) - pa še ena tortica je na vidiku za petek, tako da bo poleg filma še malo slikovnega materiala. Poleg tega pa non stop jem sadje (češnje, maline, melone, nektarine, marelice), ker ga imamo doma res veliko in zadnja stvar, ki si jo želim, je to, da se mi slučajno kaj pokvari ... Tako da morda bodo na obzorju še kakšni borovničevi (če bo šla mami v gozd po borovnice, ali pa jaz, konec koncev bom imela sedaj čas) ali malinovi mafini ali kaj podobnega.

Ura je res pozna in sem sem prišla samo zato, da napišem par osnutkov za filme, ki sem jih pogledala, da jih slučajno ne pozabim, pa sem si rekla, zakaj ne bi napisala še kaj ne-filmskega, madona, da ne bo kdo mojega bloga zamenjal za blog kakšnega filmskega fanatika ... U, pa v knjižnico moram, ker sem si rekla, da bodo poleg filmov na temle blogu našle mesto tudi knjige, o ja!

Lahko noč!

My Blueberry Nights

Norah Jones, ki mi sicer ni preveč simpatična (že njeni komadi mi nikol niso preveč sedli), je Lizzie. Elizabeth. Enkrat Lizzie, drugič Betty ali Beth, kot ji paše. In tako je tudi njeno življenje - en hip je obupana deklina, ki jo fant zapustil, ki zatava v preprost lokal naravnost v naročje Jude Lawu. Njama. Edina dobra stvar (poleg Natalie Portman) v filmu. Ampak tako Norah kot Jude igrata tako mlačna karakterja - okej ja, saj je ta film drama, drama o tem, kako se zapuščena Lizzie po kratki tolažbi (ki vključuje samo počasno jedenje borovničeve pite in nič več drugega) pri Jeremyju v njegovem lokalu odpravi na pot do izpopolnitve same sebe in potuje prek Amerike, iz mesta v mesto, kjer dela v lokalnih barih in restavracijah ter spoznava čudne in hecne ljudi. Med njimi je dolgočasni Arnie in njegova žena Sue Lynne (Rachel Weisz), s katero ima Lizzie meni nerazumljiv odnos, v naslednjem mestecu pa naleti na Leslie (Natalie Portman), pokerašico, ki izgubi ves svoj denar in se z Beth odpravi na pot do Vegasa. Ves čas Lizzie ohranja stik z Jeremyjem, ki je bolj kot romantičen nek hecen stik prek razglednic, ki služi predvsem njenu razumevanju in razšičevanju svojih misli in same sebe ... Kaj pa vem, neposrečena zgodba, neposrečena glavna igralka, dokaj neposrečen film, ki razen slastne borovničeve pite (pa še ta ne izgleda kot nek presežek) in Juda in Natalie ne ponuja ničesar dobrega in ogleda vrednega.

ponedeljek, 13. junij 2011

No Strings Attached

Luškana romantična komedija. In to je tudi vse. Natalie Portman oziroma Emma, zdravnica, ki bi sicer morala biti resna, ampak je vse prej kot resna. Zmešana, zmedena in predvsem prestrašena in nepripravljena na resno zvezo. Njeno nasprotje, Ashton Kutcher oziroma Adam, asistent pri neki TV seriji, dokaj neuspešen z blazno uspešnim očetom, a resen, ljubeč, romantičen in vse to, kar Emma ni, pa bi si želel, da bi bila. In če je Adam sin slavnega TV voditelja, je Emma zmedena deklica in to ju skozi leta združuje in spominja in nekako sta stalno prisotna v življenju drug drugega. Ko se nekoč srečata in se njuna pot splete za dlje časa. Ko Emma netipično žensko predlaga, da bi bila samo friends with benefits. In Adam netipično moško privoli in je prepričan, da se v to razmerje ne bodo vmešala prava čustva ...
Film je čisto okej za popoldanski počitek, kakšen večji presežek pa se tu, žal, ne skriva. Zabavna je edino zmedena in suhcena Natalie, Ashton pa pač igra na svoj dober videz in to je vse, kar nam ima za ponuditi. Tudi neka vrednost oziroma sporočilo filma ni nek ne-vem-kakšen presežek, na tem mestu bi pravzaprav krasno pasala besedna zveza že videno. Ampak vseeno, zakaj pa ne bi še enkrat videli podobne situacije, morda se pa kdo česa nauči. Jaz sem zagotovo se ene stvari - da sem srečna, da nisem kot Emma. In da bi včasih morala biti malo bolj kot Adam. To je to.

nedelja, 12. junij 2011

Malo spremembe ...

... ker je poletje in je sezona lubenic, melon in ostalih dobrot. Naj se preselijo še na blog.

Kako noro imam rada ta kratek cikel sedmih dni, ko se situacija obrača in obrne in ne glede na to, kako se obrne, kmalu pridemo spet na začetek in imamo novo priložnost, da vsaj za nekaj dni, ko bo vladala rutina, le-to prenesemo v neke smotane vsakdanje reči, katerim bi morala vladati rutina.

Jutri je dan za lubenico. All day long. V kombinaciji s solato. In težkim izpitom.

sobota, 11. junij 2011

The Next Three Days

Okej, tole pa je film, o katerem imam kaj za pisati. Drama, dve uri in še malo dolgo, ki se sprva vleče in ne izgleda prav nič obetavno, a jo reši karizma in energija, ki jo nekako ima Russell Crowe. Tako se namreč znajdemo v popoldnem življenju Johna in Lare, ki kljub triletnemu otroku Luku in kljub neki navajenosti drug na drugega in ustaljenosti še vedno čutita neizmerno strast. Tega prizora ne bom pozabila, ma pomoje do konca življenja ne. Ker v filimih tipa Blue Valentine vidimo samo zdolgočasene zakonce in njihove spomine (če sploh) na svežo in strastno ljubezen. John in Lara (Elizabeth Banks) pa to imata. Dokler ni vsega konec - Lara je obtožena umora svoje šefinje in film nam niti ne poda kakšne podrobnejše razlage, nakar se znajdemo v dogajanju po treh letih, ko je Lara v zaporu, nič več blondinka, Luke je že malo večji poba, John pa blazno utrujen in postaran. Ko zavrnejo Larino prošnjo po dodatnemu zbiranju dokazov (ker je bojda nedolžna), ko poskuša narediti samomor, ko vpraša Johna, zakaj je ni nikoli vprašal, če je ubila šefinjo, in ko ji John odgovori, da ni nikoli podvomil v njeno nedolžnost, ko mu Lara odvrne, da se moti, ko je Johnov svet postavljen na glavo ... takrat naredi načrt. In premaga notranje ovire in se poda na pot, na katero se podajo samo norci in tisti, ki resnično ljubijo. Neznanski pogum, odpovedovanje, postavljanje vsega na kocko ... človek bi se vprašal, zakaj? Zakaj tvegati lastno življenje za življenje nekoga, ki morda sploh ni to, kar misliš da je ... Odgovor na to vprašanje je - iz ljubezni. Zelo dober film, ki po počasnem začetku v zadnji uri razvije tako dogajanje, vsi delčki se sestavijo in dejansko se zgodi zanimiv preobrat - akcijska drama, bi jaz temu rekla, ker reči niso tipa "superjunak pride in vse pobije", ampak mali človek, ki stori neznansko stvar v imenu ljubezni ... in spomina.

petek, 10. junij 2011

X-men

Pridno gledam filme. Približno enega na dan, kar je povsem sprejemljivo in zdravo. Zadnje dni so me v svojo past in svoj svet ujeli možje X, mutanti. Pogledala sem vse štiri dele, peti je trenutno v kinu. O tem, kakšna se mi je zdela celotna serija, bom napisala ko pogledam še zadnji del, za danes pa ostanimo pri prvem delu.
Leta 2001 posnet film nas popelje v aktualen svet, kjer je situacija ravno prav zapletena, da je vse skupaj zanimivo in ne preveč nerazumljivo. Zgodba nas postavi v dogajanje, ko se na svetu bijejo bitke med ljudmi in mutanti. Razne polemike o tem, ali bi morali biti mutanti registrirani ali obravnavani kot navadni ljudje ne razdelijo sveta samo na ljudi in mutante, temveč tudi na dobre in slabe mutante. Na strani dobrih je Professor X oziroma Charles Xavier, ki vodi šolo za nadarjene otroke, ki so v resnici mladi mutantje. Tam jih uči, kako preživeti in nadzorovati svoje moči. S svojo sposobnostjo branja misli je eden najmočnejših mutantov na svetu. Na drugem bregu pa je med zlobnimi Magneto oziroma Eric, Charlesov nekdanji prijatelj, ki se prav tako bori za pravice mutantov, le na nekoliko grši in podlejši način. S svojo neznansko močjo premikanja predmetov in z zlobo je izumil napravo, s katero ustvari posebno sevanje, ki gen navadnega človeka spremeni v gen X - in človek postane mutant. Poleg tega pa zgodba spremlja še prihod skrivnostnega Wolverina in mlade Rouge v Xavierovo šolo. Tam spoznamo tudi ostale - Storm, Jean, Scotta in tako se podamo na njihovo pot - pravično, a zato morda malo bolj tragično. Dejstvo je, da jo zlobni vedno odnesejo bolje. O sami zgodbi se mi ne da preveč razpravljati, je pač dokaj tipična zgodba o boju dobrega in slabega. Sam film mi je bil všeč, konec koncev sem zadovoljna že z Gandalfom in Sookie (Ian McKellen in Anna Paquin), Hugh Jackmana ne maram prveč, sploh s to svojo frizuro mi ni bil kaj preveč simpatičen, pa še tak nek odklonski in samosvoj karakter je, ne, ne palim jaz na to. Sploh ne vem, kaj bi še napisala - nekako o zgodbi in o sporočilu filma ne morem debatirat, ker ni drama in dejansko ni nekega višjega smisla, ki bi ga bilo možno razkriti. So mi pa všeč taki filmi - z nadaljevanji. Všeč mi je, da je neka konkretna zgodba in všeč mi je, da se lahko navežeš na karakter in ga potem spremljaš nekaj časa (kar sicer obožujem pri serijah) ... Moram enkrat narest seznam top karakterjev iz raznih serij. Kot bi rekel Barney (in ne, on ne bo med njimi, najverjetneje): "It's a challenge!"

četrtek, 09. junij 2011

Vsak dan ...

... bolj zgodaj vstanem. Je kot da bi moje telo imelo poseben mehanizem - če bodilko nastavim ob 6:00, se bo mehanizem zagnal pol ure prej. Če budilke ne bi nastavila, bi se zbudila ob 6:00.

Dolga leta sem imela eno tako srčkano budilo - dobila sem jo pri reviji Ciciban, taka mala luškana hišica je bila. In imela je tisti dobro znani titititi titititi titititi, kot ga ima večina budilk. Potem so jo leta zdelala in od takrat naprej nimam več budilke. Samo še mobilne telefone. LG pa mi zadnje čase dela težave. V ponedeljek zvoni, v torek tudi, v sredo pa si ponavadi vzame dopust.

On lahko, jaz pa ne. Konec konec je težko biti študent, ki bom (če bo vse po sreči) z izpiti opravila in končala že tretji dan študijskih počitnic oz. izpitnega obdobja. Vseeno pa je to dvorezen meč - hoditi na faks, pisati še zadnje seminarske in imeti predstavitve le-teh in se poleg tega še učiti, tough cookie. In poleg tega razvijati še glasbeno kariero - vaje in poroka in maša in še in še bi lahko naštevala. Ni čudno, da nimam časa ne jest, ne gledat filmov, ne spat, ne govorit z Mucem po telefonu.

Tako pač je, bo pa kasneje bolje.

Kje se da kupiti budilko?

ponedeljek, 06. junij 2011

Just Go With It

Kaj naj rečem, po dolgeeeeem času me je seminarska naloga za faks spodbudila, da se zopet pričela gledati filme. Serije so se večinoma zaključile in sedaj sem na milost in nemilost prepuščena čakanju in na vrsto pridejo filmi. Če bo šlo vse po sreči, bom na dan lahko pogledala dva filma - enega zjutraj na kolesu (in kolikor mi ga ostane še popoldne po kosilu) in enega zvečer.
Just Go With It, romantična komedija, ki me je na trenutke res nasmejala. Adam Sandler je uspešen plastični kirurg, ki je odkril, kako osvojiti ženske - nosi poročni prstan in pretvarja se, da je nesrečno poročen in da ga žena pretepa. Nekako tako. Nekega dne pa, ko pozabi nadeti "poročni prstan", spozna Palmer. Ujameta se tudi brez zlagane zgodbe. A ko Palmer najde prstan, se stvar zaplete. Tako Danny naplete zgodbo o tem, kako se ločuje, in ker Palmer želi spoznati ženo, to vlogo prevzame Dannyjeva asistentka Katherine. Ne bom dolgovezila - zgodba je pač še ena tistih, ki ponujajo in kar kričijo po tem, da se bo zgodilo nekaj strašnega in zapletenega in da bodo vsi na koncu skregani. Edina dobra stvar filma je, da se delno odvija na Havajih, in da vsi lepi in suhi skačejo po plaži in v slapove. Na začetku je veliko preveč neke zgodbe oz. razlaganja ozadja, namesto da bi se gledalec kar takoj znašel sredi dogajanja. Veliko nekih priveskov in nepojasnjenih ali samo bežno omenjenih elementov (ljudi, dogodkov), ki razumevanje zgodbe samo otežujejo.
Kot sem rekla, razen lepih Havajev ni skorajda ničesar vrednega v tem filmu.

nedelja, 05. junij 2011

Težki ...

... so ti junijski dnevi. Ne da se mi učit, pravzaprav se mi ne da nič ... Tako zelo si želim vnesti en red v moje življenje - 3x na teden kolo, 2 litra vode na dan, sugar-free, se manj obremenjevati s hrano, ampak nekako kar ne gre. Saj ne vem - ali je bolje, da razmišljam na polno, ali da sploh ne?

Saj je jutri spet nov ponedeljek. In v bistvu je potreben samo en dan ... da vidim, kakšni so učinki sprememb in me potegne v to "novo življenje".

Zdaj pa grem narest nekaj koristnega. Kakšno malenkost, ki bo pomenila veliko. Danes.

sobota, 04. junij 2011

Saj vem ...

... slaba blogerka sem. Ne morem pomagati, toliko enih reči se mi dogaja v življenu, da še sama komaj sledim. V prvi vrsti je seveda izpitno obdoje, ki pa mu, žal, še kako dobro sledim.

Da pa bo vsaj vam življenje malo lažje, par fotografij, kaj se je med drugim dogajalo v zadnjem tednu ...